Samo da bo otrok zdrav

Nemalokrat se mi zgodi, da se mi kakšna nejasna misel dolgo plete po glavi, preden se izkristalizira v jasno spoznanje. Navadno se to zgodi ob dogodkih in ljudeh, kjer bi to najmanj pričakovala. Tako me je, denimo, že dolgo vznemirjalo stališče, s katerim sva bila kar zasipana ob izteku zadnje nosečnosti. Večina ljudi, ki me je srečevala v času pred odhodom v porodnišnico, je namreč naklonjeno vzkliknila: »Samo, da bo otrok zdrav, samo to je važno!« Seveda razumem njihovo dobronamernost, pa vendar me je ob tem vedno nekaj neprijetnega zadelo. Nisem uspela razumeti, kaj natančno me pri tej trditvi moti. Hvala Bogu, se nam je kmalu rodil zdrav fantek in tovrstna razmišljanja so prišla na stranski tir. A znova so oživela pred kratkim, ko sva z možem otroka peljala na preiskave v bolnišnico. Tam je namreč moje dolgotrajno spraševanje nepričakovano našlo svoj odgovor ...
pismo meseca 10 2008Ko smo namreč z našim dojenčkom vsi vznemirjeni čakali na zdravnika, je moj pogled zataval po sobi. Prestrašeno sem iskala uteho v skrbi za svoje dete, kajti v tistem trenutku nisem uspela zbrati toliko miru, da bi zmolila vsaj kakšno desetko rožnega venca k Materi, ki me vedno tako dobro razume ... Ustavila sem se ob otroku, ki je ležal v sosednji postelji in je kazal očitne znake zaostalosti. Ob njem pa mati, vsa zatopljena vanj. Neverjetno mirna se mi je zdela, nič zagrenjena, kot bi človek lahko pričakoval. Kmalu se ji je približal zdravnik in začela sta se pogovarjati o otrokovem razvojnem stanju. Presenetila me je mati z izjavo: »Vem, da bi po teoriji moral naš otrok dosegati višje rezultate, a vem, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli, takšnega, kot je, kajti naš je.«
Ko so bile izgovorjene te besede, sem vedela, da se dotikajo tudi mene. Natančneje: nemira, ki me je zaposloval v dneh mojega pričakovanja. To so besede, ki sem jih iskala in bi jih morala izreči, ko so me ljudje spraševali o mojem otroku. Namreč, da sprejemam svojega otroka točno takšnega, kakršen je. Sprejemam ga takšnega, ker je naš. Jaz bi s svojimi besedami rekla, da otroka sprejemam, njega kot njega, ker je naravnost iz Božjih rok položen v naše naročje.
V luči teh besed tudi lažje razumem, zakaj me moti radovedno ugotavljanje otrokovega spola že pred rojstvom. Mar ni velika stvar, sprejeti ga s polno odprtostjo, brez 'kombiniranja' glede na spol drugih njegovih sorojencev? To stališče me potrjuje v prepričanju, da nimajo prav oznanjevalci t. i. odgovornega starševstva. Mar mi s svojimi načrtovanji vemo bolje od Boga, kdaj in koliko otrok nam je namenil podariti? In končno, mar nam te besede ne utrgajo še zadnjo tančico navidezne upravičenosti raziskav na nerojenih otrocih, ki določajo, kateri otrok naj bo rojen in kateri mora zaradi svoje domnevne 'defektnosti' pristati v smeteh?
Hvala Ti, Gospod, za takšne matere, ki znajo govoriti besede življenja. Hvala, da si mi dal srečati eno izmed njih.
Hvala Ti, da me spodbujaš, da se jih učim tudi sama govoriti. Govoriti s svojim življenjem. In nazadnje, hvala, da lahko besede življenja posredujem tudi drugim, zlasti tistim, ki jih logika smrti drži v jalovem strahu zase in za lastno udobje.
Anja

Življenje je velika skrivnost. Znanost, zlasti medicina, je naredila v zadnjih nekaj stoletjih ogromne korake. Ko gledam kakšno medicinsko televizijsko oddajo, se ne morem načuditi, kaj vse je človek »odkril«, kaj vse ve, pa tudi, kako se je razširil krog tega, česar »ne ve«. Za enim rešenim vprašanjem se odpira sto novih. Lepo pove psalmist: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša te dobro pozna« (Ps 139, 14). Zame ni bolj prepričljivega razumskega dokaza, da Bog obstaja, kot je človekovo telo. Toliko med seboj povezanih funkcij, ki pogojujejo človekov organizem, da lahko deluje in se razvija. Tudi če odmislimo zadnje največje odkritje, to je DNK spirala, ki je v vsaki celici, ki ima v sebi zapisano vso zgodovino, razvoj in delovanje določene celice, imamo ves prebavni aparat, krvni obtok, živčevje, možgane, kot najbolj mogočen računalnik s spominom, vidni sistem, slušni sistem ... Znanstveniki odkrivajo, kako je vse to smotrno urejeno. Evolucija ne razloži, od kod ta smotrnost, tudi evolucijo je moral nekdo načrtovati. In če ena malenkost od teh med seboj povezanih mehanizmov, zaradi neke okvare ali pomanjkljivosti, odpove – imamo otroka, ki »ne dosega zaželenih rezultatov«. Seveda tu ni več vprašanje, ali medicina ve, zakaj je tako in ali to lahko odstrani. Tu je vprašanje »človeka«, ki je ne le čudovit mehanizem, temveč oseba z dušo in telesom in z neodtujljivimi pravicami človeka.
Tu se za mnoge starše, ki nimajo tako globoke vere kot ti, zastavi vprašanje: Zakaj Bog dopusti, da se rodijo taki otroci? Ne bi mogel tega preprečiti? Tvoj nemir so potešile razmišljanja modre mamice v bolnišnici ob svojem prizadetem otroku: »Vemo, da ima on svojo pot. Mi smo se s tem sprijaznili in ga sprejeli takšnega, kakršen je!« To je višek plemenitosti in tudi zaupanja, čeprav ni nujno, da je tisti par tudi veren. Vsekakor pa vera takemu razmišljanju daje trdno podlago. Pri svojem duhovniškem in časnikarskem delu sem srečal veliko invalidov in njihovih staršev. Navadno sem med njimi odkrival tako ljubezen in požrtvovalnost, da sem jo lahko samo občudoval. Če jim njihov prizadeti otrok umre, žalujejo bolj, kot če bi bil zdrav. Medsebojna navezanost je bolj globoka, bolj pristna, bolj brezpogojna. Zaradi svojega invalida si morda ne morejo privoščiti počitnic, izletov, prostega časa, vendar vsega tega ne pogrešajo, ker vsa ljubezen velja njemu, ki so ga »sprejeli takšnega, kot je, kajti naš je«.
Tega »naš je« ne smemo vzeti samo v fizičnem pomenu. Taka navezanost je tudi, recimo, med posvojenim otrokom in posvojitelji. Žal je ta ljubeča skrb namenjena bolj otrokom kot odraslim, kar je nekje razumljivo, kajti otrok je nebogljen, bolj odvisen od drugih. Toda tudi v odnosu med odraslimi najdemo veliko požrtvovalnih oseb. Pred nedavnim sem srečal pred bolnišnico neko svojo bivšo faranko. Rekla mi je, da gre obiskat mamo, ki že pol leta ne pozna svojih otrok in se ne odziva na besede. Rekla mi je: »S sestro jo obiskujeva vsak dan, ena dopoldne, druga popoldne«. Človeški in krščanski odnos do matere, ki gotovo podzavestno čuti njuno bližino, tudi če se z njo ne moreta pogovarjati. Več ko bo take »človečnosti« med nami, več bo tudi prave sreče, ki jo poraja.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2008) 10, str. 6

Zajemi vsak dan

Bog svojo moč uveljavlja drugače kot počnejo človeški oblastniki. Njegova oblast je moč ljubezni in sočutja, resnično obličje Boga se pokaže ravno v trpljenju.

(Benedikt XVI.)
Torek, 28. Maj 2024
Na vrh