V naši župniji se nič ne dogaja

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

pismo meseca 09 2007Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

    Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj.

Prosiš me za nasvet. Rad ti ga bom dal, čeprav to ni recept, kot ti ga da zdravnik in greš z njim v lekarno, dobiš tablete in problem je (morda) rešen. Predvsem ti moram reči, da si na pravi poti. Ti problemi te morajo »gristi« in ti ne dati miru. Ne zameri svojemu župniku in se ne daj razorožiti že pri prvem poskusu. Če mu ponudiš vsaj to, da bereš berilo pri maši, najbrž ne bo imel nič proti. Morda tudi krasitev cerkve ali pomoč pri tem kakšni starejši ženski, ne bo ne njemu ne njej odveč. Omenjaš, kako te veseli pomagati ljudem, ki so v stiski. S kakšno prijateljico bi si lahko naredile »zemljevid« župnije in zaselkov in poizvedele, kje je kakšna starejša oseba, ki je potrebna pomoči, da se ji kaj prinese iz trgovine, pospravi v hiši in podobno. Posebno po vaseh je danes veliko takih starih oseb. Morda bi se lahko z novim šolskim letom vpisala v teološko šolo ali šolo za katehistinje. Zvedela bi veliko zanimivih stvari in dobila nove prijatelje. Seveda je za to treba iti v kak večji kraj. O koristnosti knjig in verskega tiska si se že sama našla prepričala. Če bi bilo kaj več mladih, ki bi se za to bolj zanimali, bi verski tisk igral svojo vlogo in naše delo bi ne bilo zaman. Danes so tudi mnoga duhovna gibanja, ki navdušujejo mlade, prav zato, ker jim dajo »delo«.
Zanimivo je tvoje vprašanje, da bi se priključila kakšni (katoliški) skupini, ki svetuje po telefonu. Prepričan sem, da imaš dobro podlago za tako delo. Žal je tudi to povezano z večjimi kraji, zlasti z Ljubljano in Mariborom, kjer je ta služba najbolj razvita. Na splošno so vsi ti telefoni za klic v stiski namenjeni vsem, nekateri pa imajo tudi neko versko podlago, ker so jih ustanovile verske organizacije ali ker v njih delujejo tudi svetovalci z versko izobrazbo. Naj ti naštejem nekatere: Zaupni telefon Samarijan - brezplačni 24 urni telefon za klic v duševni stiski (116 123), SOS telefon – (080 11 55), Inštitut Antona Trstenjaka (SVETOVALNICA za ljudi v stiski zaradi zlorabe alkohola - 01/433 93 01), ...
Za začetek šolskega in veroučnega leta, je toliko stvari, ki bi jih lahko naredili laiki in razbremenili duhovnike, ki si tega želijo (80%).) Življenje je zanimivo, zakaj bi ga zapravljali. Zahteva pa tudi trdne voljo in premagovanje. Ti imaš vsega tega veliko.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6

Zajemi vsak dan

Bog svojo moč uveljavlja drugače kot počnejo človeški oblastniki. Njegova oblast je moč ljubezni in sočutja, resnično obličje Boga se pokaže ravno v trpljenju.

(Benedikt XVI.)
Torek, 28. Maj 2024
Na vrh