»Fajn«

kolumna rijavec 09 2019Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek ...
Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah. Poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki v življenju ne doživi nečesa »fajn«, svoje življenje razume kot totalno katastrofo, kot da je nekaj narobe z njim, počuti se manjvredno, depresivno.
V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč, da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« …
Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z Instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost – tudi to, da nocoj pišem članek, ko bi lahko bil na koncertu. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov.
Vendar je za to treba najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

kolumna Marko Rijavec2

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 9 (2019) 90.

 

 

Zajemi vsak dan

Bog svojo moč uveljavlja drugače kot počnejo človeški oblastniki. Njegova oblast je moč ljubezni in sočutja, resnično obličje Boga se pokaže ravno v trpljenju.

(Benedikt XVI.)
Torek, 28. Maj 2024
Na vrh