Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (6)
DAR SVÉTA (svetovanja)
V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda ... Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa ... Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo... se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno ... ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase ... Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku --- prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče ... v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen ... še kako potrebuje (na)svèt ...

Gospod, kakšne načrte imaš z menoj?
Potrebujem tvoj (na)svèt!
Poklical si me, naj grem na pot,
toda poti je veliko...
Potrebujem tvoj (na)svèt
da izberem pravo.
Poklical si me, da bi ustvarjal,
in s svojim zgledom druge spodbujal.
Vodi me, dobrotna Luč!
Ozdravi moje oči, da bi jasno videl
in ne bi stopil na krivo pot.
Sveti Duh, vodi me z darom svéta,
da bi mogel kot Jezus,
izpolnjevati voljo Očeta.
Tako bo zavladal mir,
ki ga moreš dati samo ti.
Ne moremo samo čakati, da se bo nekaj zgodilo, nikakor ne ... Narediti moramo prostor v sebi, da nam Sveti Duh lahko svetuje. To lahko naredimo z molitvijo ... molitev, boste rekli, to je pa težka in ne preveč privlačna naloga. Ne obupajte prehitro, ni tako hudo, nekatere molitve verjetno poznate že iz otroških let, še bolje pa je moliti s svojimi besedami. Boga preprosto prosimo: »Gospod, pomagaj mi, svetuj mi, kaj moram zdaj storiti?« Ne pozabimo na tak zaupen pogovor, ki ga lahko opravimo neopazno, na poti, ko čakamo v vrsti, doma: prosimo v tihoti srca, da bi nam Sveti Duh dal dar svéta. V tem prijateljskem pogovoru z Bogom in v poslušanju njegove Besede, pozabimo na ‘svoj prav’, svojo logiko, ki jo vodijo in usmerjajo naše omejenosti, naši predsodki in naše želje in pričakovanja. Namesto tega prijateljsko sprašujmo Gospoda: »Kaj je tvoja želja? Kakšna je tvoja volja? Kaj je všeč tebi?« Šele ko stopimo korak nazaj, ko ne gledamo več samo vase ... takrat lahko zaznamo svet Svetega Duha ...
To razsvetljenje je dar neskončne Božje ljubezni in po njem odkrijemo način, kako govoriti in se obnašati ..., najdemo pot, po kateri moramo hoditi. Sveti Duh nam svetuje; nas naredi občutljive za svoj glas, usmerja naše misli, naša čutenja in naše namene. To nas spreminja, Jezus nam vedno bolj postaja vzor za naše ravnanje v odnosu z Bogom in brati - tedaj notranje rastemo. Nismo več na milost in nemilost prepuščeni lastni sebičnosti, zagledanosti vase ...
In še nekaj je: tako kot vsi drugi darovi Duha tudi dar sveta predstavlja zaklad za vso krščansko skupnost. Gospod nam ne govori le v intimnosti srca, govori nam tudi po bratih in sestrah. Kako velik dar je srečati nekoga, ki nam zna v zapletenih in pomembnih trenutkih življenja razsvetliti srce in pomagati prepoznati Gospodovo voljo, da lahko prav vidimo ... Kako pomembno je, da lahko v najbolj odločilnih trenutkih računamo na nasvete ljudi, ki so modri in nas imajo radi.
DAR MOČI
To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) ... Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost ... ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči ... Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik ... je prilagodljiv (posamezniku, nazoru ...) ... pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati ... vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, ...spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani ... Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce ...« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava ... Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.
Gospod, da bi imeli in drugim delili,
kar je zares dobro, najboljše,
potrebujemo dar moči tvojega Duha.
Naj nas njegovo delovanje krepi.
Danes bi radi vse olepševali ...,
starši otroke razvajajo s tem,
da ustrežejo vsem njihovim željam ...
Slikajo jim življenje brez vsake sence.
Sveti Duh, daj nam dar moči,
da se bomo odločno in p
ogumno spoprijeli z življenjem.
Svet rešuje, kdor se ne boji napora.
Naj ne bomo podobni preroku Jonu,
da bi bežali pred odgovornostjo ...
osvobodi nas lagodnosti in lenobe,
ki poraja pritlikave ljudi, ponaredke ....
Sveti Duh,
daj da odločno sledimo Kristusu,
ki je pot, resnica in življenje.
Tvoj dar moči naj nas
dan za dnem krepi,
da potrpežljivo vztrajamo do konca.
Da bi razumeli pomen tega daru, si preberimo Jezusovo priliko o sejalcu. (Mt 13,1-8.18-23). Seme pogosto naleti na suho, s trnjem zaraščeno srce, .... Z darom moči Sveti Duh rahlja zemljo našega srca, osvobaja ga mlačnosti, negotovosti in strahov, ki mu onemogočajo, da bi se Gospodova beseda lahko v resničnem življenju pokazala na pristen in radosten način ...
Ljudje se lahko v življenju znajdejo v težkih preizkušnjah, ki pretresajo svoje in življenje bližnjih in takrat se dar moči pokaže na izjemen način. Tak je primer številnih preganjanih kristjanov v krščanskih skupnosti v Iraku in Siriji, ki se soočajo z nasiljem Islamske države. To so mučenci našega časa, ki kljub grožnjam ne zapuščajo Jezusa, in žalitve in napade prenašajo dostojanstveno, mnogi tudi s svojim življenjem kot mučenci. Dar moči pa ni potreben samo v posebnih razmerah, moramo ga uresničevati tudi v vsakdanjem življenju. Večkrat slišimo: Če ne bi imel vere, bi to težko prenesel ... Vsak dan moramo biti močni, še posebej tisti, ki se težko prebijajo skozi življenje in se borijo, da bi ohranili družino, vzgajali otroke; a vse to zmorejo zato, ker jim pomaga moč Svetega Duha. To so ‘svetniki našega časa’, ki živijo iz tega daru, premagujejo skušnjave zla in tako zmorejo izpolnjevati svoje dolžnosti kot očetje, matere, bratje in sestre, državljani ...
Kdor je močan v Duhu, se ravna po zapisanem na steni sirotišnice v Kalkuti: »Človek je nerazumen, nedosleden, sebičen. Ni pomembno, ljubi ga! Če boš delal dobro, te bodo obtožili, da imaš sebične cilje. Ni pomembno, delaj dobro! Če boš uresničil svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in prave sovražnike. Ni pomembno, uresničuj svoje sanje! Tvoja dobra dela bodo jutri pozabljena. Ni pomembno, delaj dobro! Zaradi poštenja in iskrenosti boš ranljiv. Ni pomembno, bodi pošten in iskren! Kar si ustvarjal leta, lahko v trenutku izgubiš. Ni pomembno, ustvarjaj še naprej! Če boš pomagal ljudem, se ti bo morda slabo godilo. Ni pomembno, pomagaj jim! Svetu boš dal najboljše, kar imaš, a vračal ti bo z udarci. Ni pomembno, daj iz sebe najboljše! (bl. Mati Terezija)
Kdor bere Sveto pismo, se posvetuje s Kristusom. (sv. Frančišek Asiški)
Ne skrbite, kako in kaj bi govorili, kajti tisto uro vam bo dano, kaj naj bi govorili. Ne boste namreč govorili vi, temveč Duh vašega Očeta bo govoril v vas. (Mt 10,19-20)
Vsakdo od nas ima svoje poslanstvo, svojo nalogo, ki je namesto nas nihče ne bo opravil. Vprašanje je, če smo dostopni za božji glas. Vprašanje je, če imamo zaupanje v moč Svetega Duha. (Franc Sodja)
pripravlja Marko Čuk
Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (5)
Sveti Janez Pavel II. je v svoji Okrožnici o Svetem Duhu (Dominum et vivificantem), 18. maja 1986, zapisal, da je Sveti Duh “Oseba-ljubezen, Oseba-dar” (10). Ljubezen torej daje, ljubezen daruje. Prvi pomen besede ljubezen ni “te poljubim”, ampak “ti ponudim roko”, “ti pomagam”. Sveti Duh je čudovit primer take ljubezni do nas – daje nam svoje sedmere darove: modrost, umnost, dar svèta, dar moči, vednost, pobožnost, strah božji. Dar modrosti nam pomaga odkrivati Božjo veličino in dobroto, daje našemu življenju polnejši okus; z darom umnosti lažje in globlje dojamemo Božjo besedo in verske resnice; dar svèta vodi k odkritju Božjega načrta za moje, tvoje ... življenje; dar moči, pomaga premagovati skušnjave zla in nas spodbuja, da delamo dobro; dar vednosti nas uči, da moremo v stvarstvu odkrivati znamenja, Božje sledi, po katerih Bog govori vedno in vsakomur, naše vsakdanje delo poživlja z evangelijem; dar pobožnosti s pomočjo vsakdanje molitve ohranja v srcu živi plamen ljubezni do nebeškega Očeta in opominja, da Bog je, da me pozna in pričakuje moj odgovor; tu je še dar strahu božjega, ki nas napolnjuje z globokim spoštovanjem do Boga in njegove volje. Ti darovi dopolnjujejo kreposti v tistih, ki jih prejmejo, napravijo jih voljne, da z odprtostjo in pripravljeni sledijo božjim navdihom. »Darovi Duha so čudovite stvarnosti, ki vam omogočajo, da se oblikujete kot kristjani, da živite evangelij in ste aktivni člani skupnosti,« je dejal birmancem papež Frančišek. Spoznajmo jih nekoliko pobliže, morda odkrijemo kaj takega, kar bo nov navdih za naše življenje.

Pridi, Sveti Duh in daj nam modrost.
Znanost ni dovolj.
Znanost nam govori o tem,
kar je verjetno, modrost o tem,
kar je prav in primerno.
Znanost ozdravi roke;
modrost nas uči, kako naj jih uporabljamo.
Znanost pripravlja umetna srca; modrost modra srca.
Znanost nas dela močne,
modrost nas dela ljudi.
Pridi, Sveti Duh: daj nam modrosti.
Res je, da se brez znanosti
življenje ustavi, brez modrosti
pa postane brezsrčno.
Daj nam modrosti:
brez modrosti svet rojeva pošasti.
DAR MODROSTI
Modrost je dar, ki nas obogati na več načinov, to ni zgolj človeška modrost, ki je sad znanja in izkušenj ... V latinski besedi modrost (sapientia) se poleg ‘védenja’ in ‘znanja’ skriva še širši pomen: “imeti okus, biti okusen, prijeten”. Dar modrosti nas napolnjuje z veseljem do stvarstva in njegovega Stvarnika: Boga. Lahko se veselimo čudovite narave, uživamo v njej, občudujemo njeno lepoto; prisluhnemo Bogu v šelestenju listja, ga doživljamo v lesketanju zvezd ... Z darom modrosti lahko še tako preprosto in skrito živo bitje odkrije čudovite reči in postane tudi samo del teh čudes.
Vse stvarstvo okrog nas nam pošilja številne namige, sporočila ... Kdor ima dar modrosti, jih odkriva, zbira in se uči: npr. od rože, ki nas razveseljuje s svojim vonjem ne da bi zmotila tišino; od jutranje zarje, ki se iz dneva v dan rojeva, četudi nihče ne spremlja te veličastne predstave; uči se od vode, ki se nikoli ne ustavi; uči se od vitkih brez, ki rastejo v skupinah; uči se od sončnic, in se obrača za svetlobo; vrabčki mu navdihujejo večerno molitev; uči se od dreves, ki umirajo pokonci.
Bogastvo modrosti, ki je dar Svetega Duha, je tudi milost, da lahko vidimo vsako stvar, svet, probleme ...z Božjimi očmi in ne tako, kot je nam všeč ... Ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa otroka z Očetom. Ko smo povezani z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči, da zaznamo vso njegovo toplino in ljubezen. Če ga poslušamo, nas bo naučil te poti modrosti, podaril nam jo bo, da bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo. Tako bomo deležni še ene velike milosti: pomaga nam namreč razlikovati dobro in zlo. Kralj Salomon je postal moder prav zaradi tega: “Gospod Bog, jaz sem še deček; ... daj svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal razločevati med dobrim in hudim! (prim. 1 Kr 3,7-9)
Dar modrosti je torej notranja luč, ki razsvetljuje srce. Kako velik dar! Judovski pregovor pravi: »Modri razume na pomežik očesa, za neumneža pa je potreben udarec s pestjo.« Če gremo še globlje, nam dar modrosti daje izpit za življenje, ker nam pokaže smisel! Morda je prav zato na prvem mestu, saj ga tudi najbolj potrebujemo. Francoski pisatelj in mislec André Frossard je malo pred smrtjo dejal: “Človek si je pridobil več moči kot modrosti; če se kmalu ne spreobrne, bo kot žival (prašič) pisal nadaljevanje svoje zgodovine.” Če dobro razmislimo, ima Frossard prav. Vse sodobne človekove iznajdbe so nastale, da bi podaljšali (razširili) človeško telo: televizija je podaljšek očesa, avtomobil nog, telefon ušesa ... Ob tem tehnično opremljenem telesu pa močno pogrešamo enakovredno ‘širitev duše’, notranje razsvetljenje, ki bi nam odkrivalo, kako naj koristno uporabljamo vsa ta čudovita odkritja.
DAR UMNOSTI
Človek lahko razume stvari s človeškim umom, s človeško pametjo. Dar umnosti pa nam dáje razumeti stvari poglobljeno, kot jih razume Bog. Pomaga nam, da ne ostanemo na površini, ampak skušamo priti stvarem do jedra. Ne gre za človeško inteligenco, s katero smo lahko bolj ali manj obdarjeni, ampak za “milost, ki jo lahko vlije samo Sveti Duh” in nam da zmožnost, da stopimo onkraj zunanje podobe resničnosti ter raziskujemo globino Božje misli in njegovega odrešenjskega načrta. Umnosti pravimo s tujko ‘intelekt’, kar prihaja od latinske besede ‘intus legere’, notranje brati, prodreti v globino. Apostol Pavel v pismu korintski skupnosti pojasni, kako dar umnosti deluje v nas in kakšni so njegovi učinki: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo ... nam je Bog razodel po Duhu. Duh namreč preiskuje vse, celo Božje globine.« (prim. 1 Kor 2,9-10). Papež Frančišek v katehezi razlaga, da to ne pomeni, da je kristjanu vse jasno in lahko v celoti spozna Božje načrte: vse to se bo namreč v polnosti razodelo šele takrat, ko se bomo znašli pred Božjim obličjem in bomo zares eno z Njim. To nam pove dovolj, da razumemo pomembnost tega daru.
Pridi, Sveti Duh
podeli mi dar umnosti.
Pomagaj mi dojeti, da lepota ni vse;
da več velja zdrava pamet
kot gladka koža ...
Daj, da bom bolj kot za svojo postavo skrbel za glavo,
da ne bom sodil ljudi po obleki,
ampak po srcu.
Daj mi razumeti,
da tisto, kar vidimo ni bistveno.
Predvsem pa,
naj mi dar umnosti pomaga,
da ne pozabim,
da ti presojaš veličino človeka
predvsem po srcu,
ki daje toplino življenja.
V svetu, v katerem pretirana želja po razkazovanju zastruplja vse po vrsti, celo otroke v osnovni šoli; v svetu, v katerem so se izgubile prave vrednote ... je še kako potreben dar umnosti, da bomo mogli predreti lupino in odkrivati globlje. Dar umnosti mi ‘prišepetava’: uporabljaj zdravo pamet. Bodi moder: tudi če se osel tisočkrat pojavi na TV, ne bo nikdar postal konj! Nikar se ne ujemi v past, ki pravi, da je najvažnejše skrbeti za svojo zunanjo podobo, biti lep, posnemati druge, brez razsodnosti slediti obnašanju, modi, mišljenju ... Zunanja lepota ni kristjanova dolžnost: dolžnost je biti iskriv in jasen. Morda niste na zunaj nič posebnega, toda v vaši notranjosti ste lahko neizmerni. Mati Terezija iz Kalkute je imela obraz naguban kot uvelo jabolko, imela pa je srce, ki je gorelo in je ljudi privlačilo veliko bolj kot najbolj očarljivi ‘častilci izgleda in mode’. Prosimo za dar umnosti; dar globine, v nasprotju s plitvostjo: za dar notranje biti v nasprotju z zunanjim videzom.
Dar umnosti nam tudi pomaga, da razumemo Sveto pismo, Božjo besedo: vodi nas k resnici, ki je notranja, po Jezusovi obljubi, ki jo že poznamo: “Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Tesno je povezan z vero, ko namreč Sveti Duh prebiva v našem srcu in razsvetljuje naše misli, rastemo v razumevanju tistega, kar nam je Gospod povedal in kar je storil. Dar umnosti prebudi našo vero: pomaga nam razumeti, da je Jezus Bog, zakaj » ... nihče ne more reči: “Jezus je Gospod,” razen v Svetem Duhu« (prim. 1 Kor 12,3). Tako kot učencema na poti v Emavs, tudi nam Sveti Duh odpira um, da bi bolje razumeli Božje in človeške stvari, besede, odnose ... da bi jih razumeli tako, kot jih razume On. to je velik dar, za katerega moramo vsi mi prositi.
Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu. (papež Frančišek)
Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali si misliš. (Tomaž Kempčan)
Zelo moder je, kdor ni vihrav v svojih delih, a se tudi ne drži trmasto svoje misli. Modrost je tudi, da ne verjameš vsake besede in da ne razneseš takoj, kar slišiš ali si misliš. (Tomaž Kempčan)
Umnost je dar, s katerim nas Sveti Duh vodi v zaupnost z Bogom in nam pomaga, da smo soudeleženi v načrtu ljubezni, ki ga ima On za nas. (papež Frančišek)
pripravlja Marko Čuk
Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti - Svetem Duhu - ki v vseh časih nagovarja mlade - in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.
Zaradi velikega znimanja za te "kateheze", smo jih tukaj zbrali na enem mestu - v pomoč in spodbudo pri pripravi mladih do "zrelosti v veri".
Tako sem zapisal za začetek letnega načrta: Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo. ... ne bomo se preveč omejevali saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...še več o letnem načrtu in prvi predstavitvi Svetega Duha v odprtem pismu itd. ... Koliko je vse napovedano uspelo in kakšne sadove je (bo) imelo, pa ne moremo soditi ... Duh je, ki veje
1. Kot ogenj in veter: Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes
5. Sedem darov Svetega Duha – Dar modrosti, dar umnosti
7. Dar vednosti in dar pobožnosti
8. Dar strahu Božjega; Hoditi v Duhu
9. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)
10. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (2)
pripravlja: Marko Čuk
V nadaljevanju naše “poti s Svetim Duhom”, se še enkrat spomnimo zelo pomembne resničnosti: Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da s temi ‘talenti’ trgujemo – dolžni smo jih odkrivati v sebi, pripraviti prostor zanje, jih sprejeti in jih v sebi udomačiti. Ljubezni, veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti (blagosti) pridružujemo še dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje … ter še nekaj misli ‘na pot’.
DOBROTLJIVOST
Tudi ta sad Duha nas najprej usmerja k drugim – da storimo kaj dobrega, izraža se v telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za vse dobro in se izogiba slabega. Dobrota torej pomeni zaživeti še celo vrsto drugih vrednot: pravičnost, mir, poštenost, nežnost, začudenje, prijaznost (ljubeznivost), veselje, navdušenje, tišina … in zavračati vse tisto, kar ni vrednota: krivico, sovraštvo, nepoštenje, zavist, lenobo, hinavščino, jezo, molk, samoljubje, egoizem … Če si predstavljamo življenje kot reko, potem so na enem bregu vrednote, na drugem pa vse drugo. Če hočemo prav izbrati, moramo poznati eno in drugo, razlikovati med obojim in se ustaviti na bregu vrednot, kamor nas vabi tudi Sveti Duh, ki nam ponuja podobo poštenega človeka, zvestega obljubi, vedrega, nepristranskega, pripravljenega za mir, …
Dobrota je spreobrnila več grešnikov, kakor vsa vnema, zgovornost ali učenost … Dobrota nam daje božjo moč v prizadevanju za naše medsebojno dobro. (Friedrich Wilhelm Faber)
ZVESTOBA
Bog je zvest, nanj se lahko vedno zanesem. Zvestoba kot sad Duha je posnemanje Božje zvestobe, pomaga mi izpolnjevati dolžnosti in biti zvest tudi v najmanjših stvareh. Zvestoba je vrlina človeka, na katerega se lahko zaneseš, človeka, ki drži obljubo. Zvestoba nujno potrebuje očeta, ki mu je ime pogum, in mater, ki se imenuje vztrajnost: pogum, da premagamo težave, in vztrajnost, da zdržimo. Hoditi v Duhu pomeni vztrajati v dobrem, ne se posluževati prevar. Sveti Duh nam daje moč, da ostanemo trdni, tudi ko doživimo kaj grenkega, da se ne razburjamo preveč zaradi javnega mnenja, da vstanemo in gremo naprej, da začenjamo znova. Potrebujemo pa odločnost, saj je sveti Duh ogenj in veter in ne mara oklevanja in mlačnosti … tisti, ki se trudijo hoditi v Duhu so notranje močni ljudje …
Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike (sv. Terezija iz Kalkute).
Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase. (bl. Anton Martin Slomšek)
KROTKOST
Krotkost je krepost, ki jo Jezus slavi v tretjem blagru (Mt 5,4) in za zgled pokaže nase: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). To je sad Duha, ki pomaga obvladovati nekoristne izbruhe jeze in razburjenje zaradi neprijetnosti, ki nam jih kdo povzroči z besedo ali neprijaznim pogledom … Krotek človek je tudi dobrohoten, blag, prizanesljiv, preprost, ponižen … ima vse vrline, ki krasijo človeka in ga delajo modrega, zato se krotkost spoprijatelji z modrostjo, ošabnost in prevzetnost pa z nevednostjo. Čemu bi na druge gledali zviška, s prezirom, z ošabnostjo … čemu bi se postavljali, hodimo raje v Duhu in preživimo teh nekaj trenutkov našega življenja na zemlji v krotkosti kot plemeniti ljudje.
Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Mladim na pot
Dragi mladi
Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …
Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.
Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.
Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …
Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
Vzemite na pot življenjski program Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
Sveti Duh naj vam da moči, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.
SAMOOBVLADANJE
Hoditi v Duhu pomeni obvladovati samega sebe – to je moč (neke vrste program) za nadzor mojih človeških nagonov in čustev – da mi te moči služijo in ne škodijo. Za to sta potrebna neprestan duhovni napor in zvestoba. Nevoščljivost in jeza krajšata življenje, pravi modri Sirah, Judje so imeli zapoved: »Če te tvoj sosed užali, zadrži jezo in vse bo Gospodovih očeh več vredno kot tisoč dni posta« … Papež Frančišek je na srečanju družin v ZDA opozarjal, da se nestrpnost ne bi smela naseliti v naše domove, zato se tudi mi vprašajmo, ali pri nas doma kričimo, ali se pogovarjamo obzirno in z ljubeznijo. Obvladanje samega sebe je znamenje močne osebnosti, notranjega ravnovesja, mirnega srca in tudi to nam daje Sveti Duh …
Dokler človek ne obvlada samega sebe, ne bo nikoli svoboden. (sv. Janez XXIII.)
Zares človek sem šele tedaj, ko znam sebe obvladovati, dati in odstopiti drugim, žrtvovati se za bližnjega, ljubiti druge okoli sebe (Jože Vesenjak).
VSTOPI, SVETI DUH!
Tako smo prišli do konca življenjskega programa, ki nam ga pripravlja Sveti Duh. Spoznavali smo darove, sadove in številne življenjsko pomembne odločitve, v katerih moramo pokazati, iz kakšnega ‘duhovnega testa’ smo. Svet potrebuje dekleta in fante, moške in ženske, ki niso zaprti vase … potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev … potrebuje ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje … Podlaga vsega tega je vest, ki poleg razuma in volje dela človeka zares človeka. Človeka opozarja na soglasje s samim sabo, z bližnjim in z Bogom. Je božji glas, božji šepet, navdih. Ljubosumni moramo biti nase, na svojo notranjost, na svoje misli in srce. Ne sme nam biti vseeno, kaj razmišljamo, s čim se ukvarjamo, kako ravnamo. Odprimo svoja srca. Dovolimo, da Sveti Duh vstopi. Premaknimo se iz skupine mlačnih v skupino navdušenih kristjanov. Prepričani smo lahko, da je to mogoče, saj vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13).
Dragi prijatelji, na stežaj odprimo vrata našega življenja Božji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila močne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, našo trdnost ostati z Njim. V tem je resnično veselje! (papež Frančišek)
Bodite odprtega duha in mišljenja. Ne bojte se svetlobe in ne skrivajte se v temo. (papež Frančišek birmancem v Rimu)
še nekaj misli na pot
Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo. (Stanko Janežič)
Z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast. (Anton Trstenjak)
Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti, kot je dobrota. (Lev Nikolajevič Tolstoj)
Neki mladenič je povedal judovskemu duhovniku (rabinu), da čuti v sebi dve živali – jagnje in volka. Rabin mu je odgovoril: »Postal boš tista žival, ki ji boš dajal jesti – če boš dajal jesti jagnjetu, boš blag, če pa ne boš krotil, kar je v tebi slabega, boš postal volk.«
pripravlja Marko Čuk
Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.
VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«
Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)
Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«
MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.
Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)
Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.
POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«
Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)
Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.
Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)
Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …
DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.
Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)
Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

Kliči v meni, Sveti Duh
Kliči v meni,
Sveti Duh,
Boga in njegovo pravičnost.
Moli v meni,
Sveti Duh,
za veselje in gotovost.
Kliči v meni,
Sveti Duh,
po svobodi in življenju.
Jokaj v meni,
Sveti Duh,
od bolečine in žalosti.
Toži v meni,
Sveti Duh,
čez ločitev in smrt.
Poj v meni,
Sveti Duh,
pesem osvobojenja.
Raduj se v meni,
Sveti Duh,
v deželi živih.
Anton Rotzetter
še nekaj misli na pot
Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)
Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)
Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)
Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)
Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)
Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)
Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)
Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)
Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)
In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)
V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)
Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)
pripravlja Marko Čuk
Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. [...] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)
Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program ... Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.
Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta. Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode. Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo. (Jak 1,27; 2,12-13)
- SVET PRAVI
Blagor tistim, ki delajo samo tisto, kar jim prinaša koristi, ki jih zanimajo samo njihovi lastni interesi: to se jim vedno bogato obrestuje. Blagor »načelnim in odločnim«, tistim, ki ne pokažejo nobene prizanesljivosti (s »toleranco nič«), tistim, ki zahtevajo, da se plača vse do zadnjega stotina: zelo bodo cenjeni. Blagor tistim, ki vračajo žalitev za žalitev in udarec za udarec ... Cenjeni bodo in spoštovani. Blagor tistim, ki »opravljajo svoje posle«, zanje je to edino pomembno. Živeli bodo v miru.
JEZUS PRAVI
Blagor usmiljenim, ženam in možem, ki so prepričani, da se človečnost in plemenitost v svetu lahko izboljša, da smo lahko bolj ljudje, če vidimo tudi svojega bližnjega, če gledamo nanj prizanesljivo. Pripravljeni so podariti s plaščem tudi obleko, če to pomeni nekomu ponuditi priložnost za osebno rast. Sposobni so zaklati pitano tele, da bi se razveselili osvoboditve zatiranega, četudi si po naši pameti ne zasluži odpuščanja. Blagor tistim, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč: tudi Bog jim bo pomagal!
Gospod je usmiljenje in dobrota
Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti ... Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog ... oče ki ljubi na ta način.
To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.
Božja beseda nas uči, da »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ravno zato peti blagor razglasi za srečne tiste, ki so usmiljeni. Vemo, da nas je Gospod prvi ljubil. Toda resnično bomo blaženi, srečni, samo če bomo vstopili v Božjo logiko daru, zastonjske ljubezni; če bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas naredil sposobne ljubiti kot On, brez mere. (papež Frančišek)
Bodite dobri in usmiljeni! Vsak, ki pride k vam, naj odide boljši in srečnejši. Bodite živa podoba božje dobrote, ki naj se odraža na obrazu, v očeh, v nasmehu, v vašem prisrčnem sprejemanju (mati Terezija).
Nobena druga božja lastnost se v Svetem pismu tako ne slavi kakor božje usmiljenje. To usmiljenje nima mej, razen če jih sami mi postavljamo s tem, da se za svoje grehe ne maramo kesati. Bog je usmiljen do naše telesne in duhovne bede. Nismo božji, če nismo polni sočutja do svojega bližnjega (Albin Škrinjar)
Jezus, Ljubezen, ki odpušča
Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta - ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).
Jezus me obišče vsako jutro v obhajilu, jaz na ubog način, kolikor zmorem, ta obisk vračam, ko obiščem uboge. (Pier Giorgio Frassati)
Mladi, prizadevajte si, da bi spoznali Pier Giorgia Frassatija, »človeka osmerih blagrov«! Njegovo bivanje kot 'normalen' mlad človek, potrjuje, da je mogoče biti svetnik, če se prijateljstvo, študij, šport, služenje ubogim, živi intenzivno, v nenehnem odnosu z Bogom. (papež Frančišek)
Potrebno je prižgati to iskro Božje milosti. V svet je potrebno prenesti ta ogenj usmiljenja. V Božjem usmiljenju bo svet našel mir in človek srečo! (sv. Janez Pavel II.)
“Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo ...”
Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.
Zadnje besede nima greh, marveč božje usmiljenje. (Jožef Smej)
Usmiljenje je prepričljiva govorica, ki ne potrebuje dokazov, ampak preprosto je. (p. Roman Tominec)
Usmiljenje je najlepša lastnost božja, nam vsem najbolj potrebna, najbolj osrečujoča. (Ksaver Meško)

Kraljestvo je ...
Kraljestvo je nastaviti drugo lice,
ko moramo prejemati udarce;
iti še malo dlje po poti s tistim,
ki nas je prosil, naj se mu pridružimo;
dati svojo obleko in tudi svoj plašč;
ne več soditi in ne obsojati drugih,
ampak vedno z usmiljenjem odpuščati ...
Kraljestvo pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti zanje (Mt 5; Lk 6);
lepo govoriti o tistih, ki govorijo o nas grdo.
Ne moremo vedno dajati na ta način,
če ne bi stalno prejemali.
Ne moremo postati izvir za druge,
če ne zato, ker mi sami pijemo iz tega studenca.
Ne moremo odstopiti od našega načina obrambe
in zaščitnih ograj, ki nas varujejo, če ne zato,
ker vemo, da nas varuje in ščiti Bog.
Glejte, to je Kraljestvo!
Jean Vanier
Božje usmiljeno srce
Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? ... Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.
Če se ne naučimo, kaj pomeni usmiljenje, tako da ga izkazujemo drugim, ne bomo nikoli resnično spoznali, kaj se pravi ljubiti Kristusa. (Thomas Merton)
Naj te ne skrbi, da bi ljubil bližnjega. Prizadevaj si, da ga boš spoštoval mnogo bolj, kot si zasluži, in odkril boš, da tvoje srce živi ljubezen." (Izak Sirski)
Božje usmiljenje je podobno dolgi, močni vrvi. Nikoli ni prepozno, da se jo oprimemo. (Bruce Marshall)
31. svetovni dan mladih (SDM) v svetem letu usmiljenja
V svetem letu odrešenja 1983/84 je sv. Janez Pavel II. na cvetno nedeljo prvič zbral mlade z vsega sveta. Nato se je med velikim jubilejem 2000 več kot dva milijona mladih iz okrog 165 držav zbralo v Rimu za XV. svetovni dan mladih. V svetem letu usmiljenja pa jih papež Frančišek zbira v Krakovu. Na triletni poti priprave so mlade vodile Jezusove besede iz »govora na gori«: leta 2014 so s papežem razmišljali o prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3), naslednje leto »Blagor čistim, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8), letos pa so jih nagovarjale besede tokratnega blagra: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7). Z mladimi se bo srečal ob zaključku SDM-ja konec julija, na katerega jih v letu usmiljenja vabi: »Predragi mladi, usmiljeni Jezus – njegovo podobo božje ljudstvo časti v svetišču v Krakovu, ki je posvečeno njemu – vas pričakuje. On vam zaupa in računa na vas! Toliko stvari bi rad povedal vsakemu in vsaki med vami ... Ne bojte se zreti v njegove oči, ki so polne brezmejnega usmiljenja do vas, in dovolite, da se vas dotakne njegov usmiljeni pogled, ki je pripravljen odpustiti vsak vaš greh; pogled, ki je sposoben spremeniti vaše življenje in ozdraviti rane vaših duš; pogled, ki poteši globoko žejo, ki je v vaših mladih srcih: žejo po ljubezni, po miru, po veselju, po resnični sreči. Pridite k Njemu in se ne bojte! Dopustite, da se vas dotakne s svojim brezmejnim usmiljenjem, da boste na svoj način postali apostoli usmiljenja po delih, besedah in molitvi, v našem svetu, ki je ranjen s sebičnostjo, sovraštvom in tolikšnim obupom ... Zato vas vabim, da ponovno odkrijete telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kot vidite, usmiljenje ni ‘dobrotništvo’, niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu.«
Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)
Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)
Bog vse odpušča in vsem daje možnost ... Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)
ZGODBE
Največje usmiljenje je odpuščanje
November leta 1993. Kardinal Joseph Louis Bernardin, nadškof v Cincinattiju in Chicagu (ZDA) je obtožen spolne zlorabe mladega fanta iz njegove škofije. V dneh te hude preizkušnje, se zanaša na vest svojega tožnika Stevena in 30. decembra 1994 se msgr. Bernardin sreča s njim. Tako je opisal ta dogodek: Pogledal sem naravnost v Stevena, ki je sedel malo stran od mene: "Ti veš," sem rekel, "da te nisem nikoli zlorabil."
"Vem," je rekel tiho.
"Mi lahko to še enkrat poveste?"
Pogledal sem mu naravnost v oči.
"Nikoli te nisem zlorabil. Ti to veš, kajne?"
Steven je pokimal. "Da," je rekel.
"Vem to in hočem se vam opravičiti, da sem rekel, da ste me."Stevenovo opravičilo je bilo preprosto, neposredno, silno ganljivo. Sprejel sem njegovo opravičilo. Povedal sem mu, da sem zanj vsak dan molil in da bom še naprej molil za njegovo zdravje in notranji mir. Postajalo je vedno bolj jasno, da je z njim zelo hudo.
Nato sem vprašal, ali želi, da zanj opravim mašo. Sprva se je obotavljal: "Ne vem, ali si želim mašo," je rekel negotovo. "Že zelo dolgo se čutim zelo odtujenega od Boga in Cerkve. .... Morebiti, bi bila le preprosta molitev primernejša." ...
"Steven," sem rekel. "Nekaj sem ti prinesel: Sveto pismo, v katero sem se ti podpisal. Vendar razumem in ne bom užaljen, če ga ne boš hotel vzeti." Steven je vzel Sveto pismo v drgetajoče roke ter si ga pritisnil na srce, ko so mu solze privrele iz oči.
Nato sem iz kovčka vzel sto let star kelih. "Steven, to je darilo moža, ki ga niti ne poznam. Prosil me je, da ga uporabim, ko bom nekoč maševal zate."
"Prosim," je odgovoril Steven v solzah, "imejmo zdaj mašo."
Nikoli v vsem svojem duhovništvu nisem bil priča globlji spravi. Besede, ki jih uporabljam, da vam povem to zgodbo, ne morejo niti približno opisati moči Božje milosti, ki je delovala tisto popoldne. Bila je nazoren dokaz Božje ljubezni, odpuščanja in ozdravljenja, ki ga ne bom nikdar pozabil.
(Joseph Louis Bernardin. Dar miru : Osebna razmišljanja. Koper: Ognjišče, 2004.) * Kardinal Bernardin je leta 1996 umrl za rakom.

Blagor srcu
Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.
Božji obraz
Neki menih si je zelo želel, da bi videl božji obraz. Iskal ga je na različnih krajih, toda brez uspeha. Nekega dne se je odločil, da bo sam osebno obiskal Boga. Menih je poskusil pritegniti njegovo pozornost s pretiranim veseljem, nasmejanostjo in celo razposajenostjo. Toda Bog je obrnil svoj pogled drugam in on je ostal žalosten. Tedaj je menih presenečen ob sebi opazil prezeblega berača. "Kakšno trpljenje!" si je mislil in se spet ozrl k Bogu. Zdaj je šele opazil, da je Bog neprestano zrl prav v tega ubožca. V trenutku mu je bilo jasno, razumel je poduk, ki mu ga je dal Bog. Napotil se je k bližnjemu in pri tem ga je spodbujal božji pogled, ki ga je čutil na sebi. Odkril je, da je še veliko ubogih, v katerih Gospod razodeva svoje obličje. Poiskal jih je in pomagal tudi njim. Ko so ga vprašali, kako to, da je vedno pripravljen pomagati, je odgovoril: "Vesel sem, ker lahko pozdravim mojega Boga iz obličja v obličje!
Zlata lestev
Mlad študent Talmuda je vprašal rabina, kaj mora storiti Jud, da bi spodbudil prihod Mesija. Učitelj je odgovoril: »Usmiljenje ... usmiljenje, ki je podobno zlati lestvi z več klini. Na prvi klin se povzpne tisti, ki ponudi roko, ne pa srca; na drugega se vzpnejo tisti, ki dajejo z roko in tudi s srcem; na tretjega tisti, ki daje z roko, s srcem in noče vedeti, komu daje; na četrti kdor daje z rokami, s srcem in želi, da tisti, ki prejema pomoč ne ve, od koga prihaja ... in tako naprej. Toda tista zadnja stopnica, ki vodi k Mesiju, nanjo se povzpne samo tisti, ki naredi nekaj konkretnega in si pridobi izkustvo, ker ni več razloga za usmiljeno ljubezen.
Gospod ljubi bolj kot vse drugo predanost srca, ki je preblodilo vsa pota in doseglo skrajno mejo revščine, pa se vrača v zavesti svoje ničevosti, ter se predaja usmiljenju. (François Mauriac)
Preteklost naj vas ne skrbi. Obudite glede nje globoko kesanje in pustite, naj vse počiva v božjem usmiljenju. In kar se tiče prihodnosti, sprejmite vse iz ljubezni do Boga in obudite dejanje upanja. (Edvard Poppe)
Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).
Vsi bi usmiljenje hoteli za sebe, malo pa je takih, ki bi usmiljenje hoteli izkazovati. O človek, kako si drzneš zahtevati, časar sam nisi pripravljen dati? Na tem svetu mora biti usmiljen, kdor želi biti deležen usmiljenja v nebesih (sv. Cezarij iz Arlesa).

Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
bi se bistveno spremenilo.
Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih.
Bernhard Häring
DEJSTVA
Prostovoljstvo
Prostovoljci so ljudje s srcem, ki je široko kot morje, ki so čuteči do tistega, ki je sam, zapostavljen in ga nihče noče poslušati... Ko je potrebno, priskočijo na pomoč tem, ki v tem življenju stalno izgubljajo in so bolj na repu vseh mogočih lestvic. Posredujejo, ko je potreba, ne trdijo, da imajo samo oni vedno prav in ne napeljujejo vode na svoj mlin, ampak se ustavijo in znajo prisluhniti. Imenujejo se tudi prostovoljci, ljudje odprtih rok, ki so vedno na razpolago in za svoje delo ne zahtevajo plačila, saj jih pri tem delu vodi samo kompas srca. Čeprav jih je malo in se o njih pri nas malo govori in ne prejemajo medalj in nagrad, vedno znova pokažejo neverjetno usmiljenje do vseh. So nebesa na zemlji, "kopija" Boga, ki pošilja svojo ljubezen vsem ustvarjenim bitjem. Z dejanji in besedami kažejo, da se Oče našega Gospoda ni ustavil pred zlom: po njih deluje. Zakaj jih ne bi posnemali? Saj to pomeni posnemati Boga samega...
Po podatkih za leto 2013 je v Sloveniji 46.903 prostovoljcev opravilo 6.161.795 ur prostovoljskega dela. Med prostovoljci je največ žensk, starejših od 60 let. Poročilo o delu je oddalo 494 prostovoljskih organizacij.
Skupaj je bilo opravljenega za več kot 64.535.388 € prostovoljskega dela, kar kaže na velik prispevek prostovoljskega dela k splošni družbeni blaginji v Republiki Sloveniji. Podatki se nanašajo le na prostovoljske organizacije, ki so vpisane v elektronski vpisnik, zato zbir podatkov ne prikaže realne slike. Največ prostovoljcev v Sloveniji je med starejšo populacijo: 68,72 % prostovoljskih ur opravijo starejši od 60 let, medtem, ko je prostovoljcev, ki so mlajši od 18 let le 3,08 %; večina je ženskega spola (63,51 %), 17.117 pa je moških. Največ prostovoljskih ur je opravljenih na področju socialne dejavnosti, veliko tudi na področju vzgoje in izobraževanja (vir: http://www.prostovoljstvo.org).
KLJUČ DO RAZUMEVANJA – Imeti srce
Peti blagor je blagor srca, povzetek prvih štirih in zaključek preostalih štirih. Vsi tisti, ki so ubogi v duhu, tisti, ki jočejo, so krotki in tisti, ki iščejo pravico – so ljudje, ki imajo srce - in njihovo srce bo tudi čisto, miroljubno, pripravljeno prenašati preganjanje in se veseliti majhnih zmag dobrega nad zlom. To je srce, ki je v srcu Boga. Biti usmiljen pomeni preprosto imeti srce, v katerem se rojevajo misli, čustva, besede, odločitve in dejanja, ki določajo bogastvo življenja. Tudi ta blagor, tako kot vsi drugi, obrne na glavo logiko našega razmišljanja in delovanja. Biti usmiljen pomeni seveda imeti sočutje, zganiti se v notranjosti za usodo bližnjega, pustiti, da ljubezen in solidarnost usmerjata naše delovanje in naše odnose z drugimi. Pravo usmiljenje mora voditi k solidarnosti, da si solidaren z življenjem, upi in sanjami drugega. To pomeni, umazati si roke, "zabresti" z nogami v probleme drugega in na koncu čisto pozabiti na samega sebe. Biti usmiljen pomeni, pustiti srcu, da se zgane, da se premakne iz statičnosti, v katero so ga uklenili zakoni in pravila. Usmiljenje predstavlja srečanje z drugim in odločitev, da gremo z njim naprej. Na stežaj je treba odpreti srce, da ne bi drugih okoli sebe razumeli kot tekmece in konkurente. Ne gre samo za čustvo, ampak za notranjo držo in dobroto, za sprejemanje, za odprtost do drugih, ki se rojeva v naši povezanosti z Bogom, ki je ljubezen in nas vodi k odpuščanju.

- Jezus, daj mi plemenito srce, da ti bom bolje služil.
Močno srce, da bom iskal visoke cilje,
ne povprečnih izbir.
Požrtvovalno srce za delo,
da bom gledal v njem poslanstvo
in ne breme.
V trpljenju veliko srce, da bom dober vojak
pred svojim križem in čuteč Cirenejec
za križe drugih.
Veliko srce za svet,
razumevanje za njegove krhkosti,
pa nedotakljivost za njegove ideje in mike.
Veliko srce za ljudi, zvesto in pozorno,
zlasti pa uslužno srce,
predano malim in ponižnim.
Srce, ki ne bo zagledano vase,
ki se bo vedno opiralo nate,
srečno v služenju tebi in bratom, Gospod,
vse dni mojega življenja.
Ignacio Larañaga
Vprašanja
- Ali si kdaj čutil močno željo in potrebo, da bi ti Bog naklonil njegovo usmiljenje, ali ti usmiljenje pokazal bližji?
- Ali poznaš telesna in duhovna dela usmiljenja? Jih znaš posodobiti, da z njimi lahko pokažeš kaj je treba storiti danes?
- Naredi nekaj prijaznega in koristnega za človeka, s katerim se ne razumeta najbolje, ali ki ti je storil krivico.
- Bodi pozoren do svojega vedenja na spletu. Ali boš z določenim sporočilom izboljšal podobo o sebi, druge pa postavil v slabo luč? Ali z besedami napadaš ljudi, da hladiš svojo jezo in ponižuješ druge?
- V molitvi si vzemi čas in premišljuj o dobrih lastnostih nekoga, ki ga težko sprejemaš. Enako stori tudi za svoje domače
Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča (Georges Bernanos).
Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih (Friderik Baraga).
POTRDITEV IZ ŽIVLJENJA
Če nam Sveto pismo poskuša približati Božje usmiljenje tako, da ga primerja z milosrčnostjo očeta do otrok, je popolnoma razumljivo, da mora imeti ta drža, ki se zahteva do vseh ljudi, svoje mesto tam, kjer že obstaja znamenje tega usmiljenja: v družini. Usmiljenje je potrpežljivost, odpuščanje, nežnost, zaupanje, pripravljenost na dolgo čakanje, veliko srce.
Usmiljenost ni šibkost, kompromis med tem, kar je dobro, in tem kar je slabo, lenobna popustljivost. Je odločno vztrajanje pri postavljenih ciljih ter razumevanje in potrpežljivo prenašanje naporov, negotovosti in napak pri doseganju teh ciljev.

- Pomagaj mi, o Gospod,
da bi bile moje oči usmiljene,
da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti,
ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala;
da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah,
da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih;
da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo,
temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja;
da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del;
da bi bile bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč,
ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost;
da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih ...
sv. Favstina Kowalska
Usmiljenost pomeni tudi reči ne, kadar je ne, ne da bi podlegli prošnjam ali da bi nas omehčalo vztrajanje. V družini, kraju sodelovanja z Bogom Stvarnikom, je bolj kot vse drugo potrebno, da smo mu podobni. Če naj bi bili vredni imenovati se oče, mati in otroci, ne moremo shajati brez usmiljenja, saj brez usmiljenja ni ne očetovstva ne materinstva ne sinovstva. In v še tako razrvanih družinah nič ne bi smelo pokončati usmiljenja. Tudi najbolj čudaški in zapuščeni starši naj bi bili vedno pripravljeni odpustiti otrokom in jih opravičevati. In tudi najbolj sprevrženi sinovi in hčere bi nazadnje vedno priznali, da imajo radi starše, čeprav morda šele po njihovi smrti.
Tu se lahko z roko dotaknemo moči usmiljenja. Ali ga bomo poznali in okušali v družini ali pa ga sploh ne bomo več srečali. Družine brez usmiljenja bodo ustvarjale moške in ženske - torej tudi družbo -, ki bo vedno bolj nečloveška in v kateri bo vedno težje živeti. Saj je že danes povsod vedno večja skušnjava, da bi se otresli vsakega usmiljenja in bi vsak mislil le nase, da bi si lahko privoščil vsaj malo življenja tako kot tisti na televiziji.
Ko bi vedeli, kako je Bog usmiljen, ne bi nikdar nehali opravljati dobrih del, kolikor je v vaši moči. Ko ubogim dajemo iz ljubezni do Boga, kar nam je podaril sam, nam obljublja, da bomo prejeli stokratno v nebesih. (sv. Janez od Boga)
Svetnikove oči vso lepoto posvečujejo in svetnikove roke posvetijo vse, česar se dotaknejo, v božjo slavo. Svetnik se nikoli ob ničemer ne spotika in ne sodi o grehu nikogar, ker greha ne pozna. Pozna božje usmiljenje. Ve, da je njegovo poslanstvo na zemlji, da to usmiljenje prinaša vsem ljudem. (Thomas Merton)
O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina. (velikonočna hvalnica)
Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom. (Blaise Pascal)
Usmiljenje hoče, da si usmiljen, pravica, da pravičen, da se tako Stvarnik pokaže v svoji stvari in da v zrcalu človeškega srca odseva božja podoba, zarisana s potezami posnemanja. (sv. Leon Veliki)
Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 7, str. 86.
Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel ... veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)
Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.
‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.
Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).
Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)
- SVET PRAVI
Blagor brezbrižnim, ki se zanimajo samo za svoje stvari. Tistim, ki se odločijo za to, kar jim ustreza, prinaša korist, ... in pravijo: »Vsak naj skrbi zase ... mene to ne briga ... naj o tem razmišljajo drugi ...« Blagor tistim, ki ostajajo hladni spričo dejstev, ki jih priganjajo, ki v tem, kar se dogaja ne vidijo nobene krivice in ne čutijo odgovornosti. To so ljudje, ki jim življenje z drugimi, bližnji, skupnost ... ne pomeni veliko; v svojem malem svetu živijo mirno, ne muči jih zavest krivde.
JEZUS PRAVI
Blagor tistim, ki doživljajo čut za pravičnost, tako kot občutijo lakoto ali žejo. Blagor tistim, ki resničnost dojemajo skozi božje oči, ki se čutijo odgovorne za zlo na svetu in se z vsemi močmi borijo proti njemu, ki ne živijo le zase, ki razumejo, da je treba gledati tudi okoli sebe, odpirajo svoje roke in srca in se razdajajo. Bog sam bo potešil njihovo lakoto in napolnil njihovo žejo z nedopovedljivim veseljem.
Žeja in lakota vodi človeka k Bogu
Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.
Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).
Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev .... Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov ... so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih ... verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju ... To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.
Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.
Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)
Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)
Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)
Naj zacveti cvetlična greda sveta
Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.
Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)
Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)
Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)
Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)
Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)
Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)
Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ponižno prihajam k tebi, Gospod,
da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam ...
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu ...
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).
Jezusov obraz danes
Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.
Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)
Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)
ZGODBE
Nihče nima večje ljubezni
Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)
Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik ..., pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)
1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.
Zmagala bo ljubezen
V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«
Mednarodni strokovnjak
Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)
V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)
Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)
Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)
- Zagovorniki slabotnih
Blagor tistim, ki vpijejo: »Ni ti dovoljeno«, kot Janez Krstnik, pred krivicami oblastnikov, ker bodo prej ali slej morali pretrpeti mučeništvo.
Blagor neprevidnim, ki niso prizanesljivi do krivic, kot Jezus, ki je z bičem očistil tempelj – Očetovo hišo.
Blagor tistim, ki pokažejo svoje nestrinjanje in neodobravanje in so kritični do vseh, ki zatirajo brate, ker bodo prejeli udarce od tistih, ki se prilizujejo.
Blagor tistim, ki so deležni sovraštva in dobivajo grožnje, ker so zagovorniki slabotnih, saj jih bo Jezus, zvesta priča, branil ob dnevu sodbe.
Blagor če živijo v resnici in polnosti tisti DA, ki so ga nekoč izrekli Gospodu, ker se tako razodeva polnost njegovega kraljestva. (Justo Asiain)
Rekel sem dobremu Bogu ...
Rekel sem dobremu Bogu, da njegov Sveti Duh ni dovolj učinkovit, saj je toliko vojn, ob vseh ljudeh, ki umirajo od lakote, zaradi mamil, ki povzročajo toliko trpljenja med mladimi, zaradi nasilja, o katerem beremo v časopisih in poslušamo na radiu in TV ...
Toda Bog mi je odgovoril: »In kaj je tebi svetoval moj Duh? Kaj si ti naredil? Kako bo pravica na svetu, če ti nič ne narediš za pravičnost? Kdo bo delal za resnico, če ti ne boš začel biti resničen? Kdo bo gradil mir, če ti nisi pomirjen sam s seboj in svojimi bližnjimi? Poklical sem te, da poneseš »veselo sporočilo« med ljudi. (Jean Debruynne)
Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po ... Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim... o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.
Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)
Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)
Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)
DEJSTVA
Kako naj govorimo o pravičnosti:
– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli ...« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?

Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim
Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring
Vprašanja
– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.
– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.
– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...
Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo... V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.
Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)
Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)
Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)
Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)
Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.
Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta ... Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva ... Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti ... Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile ... (papež Frančišek)
Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota ... “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ ... Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.
Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)
- SVET PRAVI
Blagor nasilnim, tistim, ki povzdigujejo glas, ki grozijo in si znajo pomagati s pestmi, ki si s svojimi idejami in z močjo utirajo pot in se uveljavijo, tistim, ki se sprejo z vsemi, tistim, ki ne dovolijo drugim, da bi izrazili svoje mnenje, tistim, ki se uveljavljajo z močjo. Oni so gospodarji dežele.
Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji ... Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse ... Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«
- JEZUS PRAVI
Blagor tistim, ki niso nasilni. To niso strahopetci, vdani v usodo: nič ni namreč bolj žalostnega in ponižujočega, kot da se sprijaznimo s stanjem. Srečni tisti, ki se upirajo, vse prenesejo in vztrajajo. Tisti, ki ne tulijo z volkovi, tisti, ki se ne bojijo spregovoriti tudi takrat, ko besede prizadenejo, tisti, ki imajo pogum, da se spopadejo s problemi in nesoglasji, in se pustijo včasih tudi pribiti na križ.
Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.
Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.
Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)
Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring
Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.
Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:
1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.
2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.
3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.
4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.
5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.
6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.
7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.
8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.
9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.
10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.
ZGODBE
Nemogoče do spora
Dva meniha, ki sta živela v puščavi, sta več let prebivala v isti celici, ne da bi kdaj prišlo med njima do kakšnega prepira. Nekega dne pa je eden od njiju rekel: »Ljudje na svetu se veliko prepirajo: mar ne bi poskusila tudi midva!« – »Ne vem prav dobro, kaj je to prepir ali spor,« je odvrnil drugi. »Poglej to opeko, jaz bom trdil, da je moja, ti pa reci, da je tvoja. Jaz bom še naprej govoril, da je moja, ti pa vztrajaj pri svojem in povej, da je že lep čas tvoja. Tako se rodijo spori in prepiri.«
Dala sta opeko na mizo, sedla drug naproti drugega in eden od obeh je rekel: »Daj mi jo, moja je.« »Ne, moja je,« odgovori drugi. »Če je tvoja, potem jo vzemi in pojdi v miru,« odvrne prvi.
Janez Dobri
Papež sv. Janez XXIII., znan tudi kot Janez Dobri, je s svojo otroško pobožnostjo, preprostostjo in privlačnim nastopom vsemu svetu razodeval, kako na svetu živeti odgovorno, z ljubeznijo do Jezusa, s hrepenenjem po nebesih in v stalnem prizadevanju za dobroto in pripravljenosti žrtvovati se za druge. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl ničesar, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotak in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Prav ponižnost in krotkost srca sta bili temeljni potezi njegove osebnosti, saj je ob izvolitvi dejal, naj ljudje ne iščejo v njem “državnika ali diplomata, tudi ne znanstvenika ali organizatorja, ampak pastirja”. Tak je bil tudi v resnici: kot oče, ki išče in izbira besede in drže, ki nekaj povedo, besede, ki ne ranijo, ampak rojevajo ljubezen.
Nekaj njegovih misli:“Krotkost ni strahopetnost, krotkost je polnost moči.” + “V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja.” + “Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohranjaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, nikoli ne delaj zlega!” + “Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.” + “Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.” + “Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.”
Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)
Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)
Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)
Veselijo naj se tisti ...
Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi ..., ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, ... vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.
Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost ... Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi ... niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih... Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

Gospod, podari mi novo srce.
Gospod, podari mi krotko srce,
ki mu bodo tuji
navali ošabnosti in jeze.
Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
blago, miroljubno, dobrotno, milo ...,
ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
ki bo mislilo predvsem nate
govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
daj mi pravega duha,
da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
in bo v meni pomladil vse,
kar se je postaralo.
Gerolamo Savonarola
DEJSTVA
Krotkost ni strahopetnost
V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«
Vprašanja
– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.
– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.
– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih ... Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv ...
Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko... ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.
Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.