Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (4)

Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).

Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem nekoga,
ki me bo postavil na noge,
me razumel kot je apostole
na prve binkošti:
potrebujem tvojo Moč!
Pridi, Sveti Duh!
Potrebujem dar razločevanja
med tem, kar je dolžnost
in tem, v čemer se izgubljam,
med tem, kar zdravi
in tem, kar mi jemlje moči;
potrebujem Luč,
potrebujem razsvetljenje,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!

Potrebujem te,
da prižgeš v meni Ogenj,
ki bo moje srce vnel in ga ogrel:
potrebujem Ljubezen,
potrebujem Tebe!
Pridi, Sveti Duh!
Rad bi Ti odprl svojo dušo,
odklenil svojo notranjost:
potrebujem pravega duha,
Svetega Duha: pridi!

Sveti Duh,
bodi nam počitek po naporu,
hladilo v pripeki,
tolažba v žalosti,
zdravilo v bridkosti,
vir upanja večne slave.

Golob je simbol miru. Slavni slikar Pablo Picasso je za svetovni mirovni kongres v Parizu (1949) narisal Golobico miru, ki je nekoliko stilizirana ostala do danes simbol miru in upanja v boljši svet. Prav to izraža tudi prošnja, ki jo dviga v nebo Cerkev pri uri bogoslužnega branja na binkoštni praznik, ko kliče Svetega Duha: »Pridi, Tolažnik naš sveti, / spet ljubezen v nas zaneti, / misli zle, besede grenke, / pred teboj naj se zgubé. // Nove smo stvari postali, / hvalimo te s čistim srcem, / mi nekdaj otroci jeze, / zdaj otroci milosti. // Ti si dar in darovalec, / ti najvišja si dobrina, / naj srce v nas prekipeva, / jezik slavo razodeva / in oznanja te glasnó. // Ti nas grehov očiščuješ, / naše duše posvečuješ, / v Kristusov nas rod prenavljaš: / daj, da bomo vsi veseli / prerojenja v večnosti. Amen«

Golobica pa je tudi podoba ljubezni in ponazarja lepoto neveste. Oblika dvorjenja, ki ga uprizarja golobji par s svojim kljunčkanjem, je prispodoba in znamenje ljubezni. V Visoki pesmi zaročenec večkrat primerja nevesto golobici: »Kako lepa si, moja draga, / kako lepa! / Tvoje oči so golobi. (Vp 1,15); Golobica moja v skalnih duplinah, ... daj mi slišati svoj glas; / zakaj tvoj glas je prijeten / in tvoja postava prikupna. (Vp 2,14); »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, (...) (Vp 6,9)
Golob je torej simbol za številne zelo pomembne stvari: za mir, ljubezen, lepoto, zato ima lahko tudi posebno čast, da s svojo podobo predstavlja Svetega Duha. Golob je tudi v uradnem znaku (logotipu) leta posvečenega življenja, kot simbol ene od temeljnih vrednot za posvečeno življenje - izvir življenja in navdihovalec ustvarjalnosti.

Z golobi so že v preteklosti ravnali na poseben način, kar se kaže tudi v dogodku, ko je Jezus očistil jeruzalemski tempelj in iz njega izgnal trgovce z živino (vole in ovce) in prodajalce golobov. Prve je razgnal z bičem, ki ga je spletel iz vrvi, druge pa je opomnil z besedami, naj iz njegove hiše ne delajo tržnice (Jn 2,14 sl).
Veter, ogenj in golob so tri glavne podobe za Svetega Duha, obstajajo pa še nekateri drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha in v Katekizmu katoliške Cerkve. Simbol Svetega Duha je živa voda, ki pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po katerem se podeljuje Duh ...

Pri razlaganju Svetega Duha moramo imeti neprestano pred očmi dejstvo, da tretja oseba Svete Trojice daleč presega vse podobe in simbole, ki nam jo lahko le pomagajo nekoliko približati našemu umevanju. Sveti Duh namreč ni karkoli: je nekdo; ni stvar, je oseba.
Sveti Duh je oseba; jaz, napolnjen z Ljubeznijo, Veseljem, Mirom, Modrostjo, Življenjem. Ko je sveti Bernard hotel nazorno razložiti, kdo je Sveti Duh, je uporabil tole primerjavo: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub, in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub. Poljub Ljubezni.
Sveti Bernard je hotel reči, da se Ljubezen Očeta in Sina prepletata in stapljata ‘v objemu’ Svetega Duha. Sveti Duh je torej Ljubezen, vendar takšna ljubezen, ki se “neprestano izliva v naša srca” (prim. Rim 5,5). Zato Sveti Duh prebiva v nas. In je naš notranji dih. To je največji dar, ki nam ga je Jezus zapustil, ko je odšel s tega sveta k Očetu.

ODPRTI ZA SVETEGA DUHA

Živeti odprti za Svetega Duha pomeni imeti življenjsko vodilo: Dokler živiš, odsevaj svojo lepoto. To pomeni, da se moraš najprej odpreti luči. Kristjan je oseba, ki misli in deluje v skladu z Bogom, v skladu s Svetim Duhom. Sveti Duh pa je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. ... Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru ... In Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca ... da bi tako Bog naše življenje vodil, ga poživljal in hranil. (...) Vsak med nami bi moral v srcu odgovoriti na vprašanje, ali zares razmišlja v skladu z Bogom in tako tudi deluje ali pa se pusti voditi mnogim drugim stvarem. ... Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus ... Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

pripravlja Marko Čuk

  ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

O pridi, Stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni s svojo milostjo
srce po tebi ustvarjeno.

Ime je tvoje Tolažnik in
dar Boga najvišjega,
ljubezen, ogenj, živi vir,
posvečevalec vseh stvari.

Razsvetli z lučjo nam razum,
ljubezen v naša srca vlij,
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda ...
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti - Svetem Duhu - ki v vseh časih nagovarja mlade - in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.

Zaradi velikega znimanja za te "kateheze", smo jih tukaj zbrali na enem mestu - v pomoč in spodbudo pri pripravi mladih do "zrelosti v veri".

Tako sem zapisal za začetek letnega načrta: Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo. ... ne bomo se preveč omejevali  saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...še več o letnem načrtu in prvi predstavitvi Svetega Duha v odprtem pismu itd. ... Koliko je vse napovedano uspelo in kakšne sadove je (bo) imelo, pa ne moremo soditi ... Duh je, ki veje

1. Kot ogenj in veter: Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes

2. Sveti Duh je kot veter

3. Sveti Duh je kot ogenj

4. Sveti Duh v podobi goloba

5. Sedem darov Svetega Duha – Dar modrosti, dar umnosti

6. Dar svéta in dar moči

7. Dar vednosti in dar pobožnosti

8. Dar strahu Božjega; Hoditi v Duhu

9. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

10. Pustimo se voditi Božjemu Duhu (2)

11. Sadovi Svetega Duha (1)

12. Sadovi Svetega Duha (2)

pripravlja: Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je ... kot OGENJ in VETER.

Sveti Duh se predstavi ... v odprtem pismu mladim danes

Dragi/draga Zakaj tako težko razumeš, Kdo sem Jaz?

Jaz sem Sveti Duh in živim z Njim in Bogom Očetom.

Sem kot VETER.

Morda je težava v  tem, da me ne moreš zaznati s svojimi človeškimi čuti in z neposrednim dojemanjem, saj delujem v tišini in ustvarjam, ne da bi delal hrup, toda lahko mi verjameš, da ni ničesar bolj resničnega od mene.

Razodevam se po dejanjih, ki jih izvršim in zato lahko mojo prisotnost zaznaš in dojameš samo takrat, če si pozoren na učinke mojega delovanja. Če hočeš bolje razumeti, kdo sem, se spomni na veter.

Kaj je bolj svobodnega kot veter? Vetru ne more nihče ukazovati. Ne da se mu zamašiti ust, ne da se ga spraviti v škatlo, ne da se ga ustaviti ...; veter nikoli ne miruje: preprečuje, da bi se voda ustavila, in se usmradila, potiska jadrnice na odprto morje ...

Veter rad zganja norčije: obrača dežnike, kuštra lase in odnaša klobuke ...

Veter je USTVARJALEN. Ko v puščavi zapiha ghibli (arabsko ime za vroč saharski veter), peščene sipine začnejo spreminjati svojo podobo, saj jih preoblikuje njegova razigrana sila, v tekmi, ki ji ni konca

Veter je vedno MLAD; najraje piha spomladi, raznaša pelod naokrog, tekmuje s pticami na nebu, dviga prah, ki ga je pustila zima ...

Če vse to povzamem, se mi zdi, da imam PRAV VSE TVOJE ZNAČILNOSTI. Ne bo se nama torej težko sporazumeti! Gotovo že dobro veš, da je danes potrebno imeti veliko kondicije, da bi živel življenje v polnosti. Jaz sem kisik za tvoje bivanje, sem kot zrak: če ti ga primanjkuje, se začneš dušiti in lahko umreš. Tvoja edina naloga je, da se mi pridružiš, me ne oviraš in se mi ne upiraš.

Jaz sem kot OGENJ.

Ogenj razsvetljuje. V temni noči se živa bitja zbirajo okrog ognja.

Ogenj gori in je zato živ...

Ogenj greje, temperatura narašča, ogreje kosti in zaradi njegove toplote nam je prijetno.

Ogenj prižge iskra, iz katere se lahko rodi velik požar.

Potrebuješ luč, to je tvoja oporna točka, po kateri se boš lahko ravnal.

Ne bodi človek, ki je ugasnjen, ampak goreč, saj kdor ne gori, ta ne živi.

Nikar ne misli, da ti nimaš potrebe po človeški toplini, da bi bil ljubljen in da bi ljubil.

Verjemi mi: največja nesreča, ki te lahko doleti, je, da nisi nikomur koristen. Potrudi se torej, da bi postal 'svetla točka', iskra, ki se razgori in vžiga ...

Jaz sem prav tisto, kar bi bilo dobro zate.

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava - prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava - spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo - važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa - odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo... Maščevanje - si danes nadeva "sodobne" preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili..., v prevarah bližnjega... Ljubezen do sovražnikov - tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi... Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) - je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na  nagrado, ki nam bo prinesla "stolček" v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.

Vsaka krščanska molitev, če naj bi bila prava, mora biti Oče naš. Prav vse namreč, kar kristjan lahko prosi Boga ali mu pove, je v njej in iz nje. Jezus je rekel: "Vi torej molite takole" (Mt 6,9) in ne "Molite lahko tudi takole" ali "Ponavljajte vedno to molitev!" In prav Oče naš v  življenju tako pogosto ponavljamo, da nam lahko postane le obrazec brez vsebine, enolično drdranje, ki ne zaposluje več ne naših možganov in še manj src. Vse to razmišljanje je zato namenjeno le temu: da bi jo znali moliti z odprtim srcem, kot posebno in edinstveno in ne le kot eno od mnogih...

"Oče naš …"

Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju... Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak...

Jezus je prišel na svet, da bi povedal: Oče vas ima vedno rad.  Prišel je, da bi nam pokazal, kakšno je Očetovo razpoloženje do nas. Naročil nam je, naj v svojih molitvah Boga imenujemo očka, oči... Kadar mislimo na Boga, mislimo nanj kakor na tako dobrega očka-mamo, da bolj dober ne bi mogel biti, brez pomankljivosti in napak. Zaupajmo mu. Ne bo nas razočaral. Saj imamo vendar zagotovilo (Mt 7,9.11). On nas je ustvaril za življenje in nas bo privedel v življenje, ki se ne bo nikoli končalo.

In še več: če rečemo Oče naš, ne moremo izključiti nikogar. Bog ne gleda na osebo in nikomur ne daje prednosti, ker smo vsi njegova stvaritev.  Pred Bogom ni državljanov in nedržavljanov (Evropske unije), ljubljenih in zapostavljenih sinov in hčera. Samo otroci smo, bratje in sestre. Na svetu seveda ni vse tako idealno? Res je nekaj! Če imenuješ Boga: "Oče naš" in če to tudi resno misliš, narediš nekaj za to, da bi svet postal vsaj malo takšen, kakršen bi moral biti...

→ Ko molimo "Oče naš", to pomeni, da nikogar ne izključujemo, tudi tistih ne, ki so oddaljeni, ki delajo napake, ki so nam antipatični... To pomeni, da sprejemamo vse kot sinove in hčere, kot brate in sestre in ni več moških in žensk, revnih in bogatih, črnih, belih in rumenih, dobrih in slabih. Nihče ni izključen. Naš Oče nima svojih otrok, ljubljenčkov in posvojencev. Noben oče ne more biti resnično dober, če nima rad vseh svojih otrok, posebno še tistih, ki so najbolj potrebni njegove ljubezni.  Očetova ljubezen je neskončna kakor nebo, globoka kakor morje, podarjena in lepa kakor let galebov. Sveto pismo nas na to nenehno opozarja: "Bog ne gleda na osebo" (Rim 2,11). Vsakič, ko zanikamo kakšnega brata ali sestro, zanikamo Božje očetovstvo. Vsakič ko rečemo ne kakšnemu bratu ali sestri, rečemo ne Očetu.

"... ki si v nebesih, ..."

"Kje je Bog?" Na to vprašanje  navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava - v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz "ki si v nebesih" pomeni "ki si povsod", "vedno ob nas". In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod...

"V nebesih" pomeni tudi to, da je drugačen od nas, da ni vezan na čas in prostor (ljudje smo vezani na čas in prostor: ura je štiri in ne more biti osem, zdaj sem v parku in zato ne morem biti na trgu sredi mesta...)... Bog, ki je v nebesih, je drugačen od nas. Zato je lahko tukaj poleg nas, v Ameriki, v Afriki, na severnem tečaju... povsod. In zanj ni ne včerajšnjega ne jutrišnjega dne... Sveti Frančišek nas uči, da lahko Boga vidimo tudi v vsem, kar je ustvaril (v cvetlicah, pticah...) Toda nebesa niso tam gori, temveč tukaj, blizu nas. In Bog je poleg nas in se smeje s tistimi, ki so nasmejani, in se joče s tistimi, ki jočejo in sicer z vsemi - niti enega ne pozabi.

Ali je težko verovati, da je Bog ob nas v naših neznatnih vsakdanjih dogodkih? Je. In vendar je Bog v vsej svoji veličini, lepoti in dobroti tudi v teh dogodkih ob nas. Le dobro poglej in živi temu primerno!

→ Ko moliš: "ki si v nebesih", ne razmišljaj o tem, da je to tam gori, nad oblaki, med zvezdami in planeti, v črni luknji vesolja..., da je brezbrižen, oddaljen, ki se požvižga name... Verjemi, da so nebesa tam, kjer si ti, ko se smeješ in jočeš, ko se zabavaš in se mučiš, ko ti kaj uspeva in ko delaš napake... Da so nebesa tam, kjer imajo njegovi sinovi in hčere hrano ali trpijo lakoto, se drug drugemu smehljajo ali se sovražijo, se zaljubljajo ali ločujejo, si pomagajo ali se ne zmenijo drug za drugega, molijo ali preklinjajo, se ljubijo ali se pobijajo, se rojevajo ali umirajo... Nebesa z angeli, ki se spreletavajo in igrajo na violine... pustimo pesnikom, slikarjem... lepo je o njih sanjati, toda Bog ni tam doma...

Iščeš Boga? Zelo lepo! Toda ne išči ga tam gori, nad oblaki. Bog je tam, kjer si ti. Vrzi proč daljnogled in vzemi v roko lupo.

"... posvečeno bodi tvoje ime ..."

Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe ...

Posvečevati Božje ime pomeni narediti kaj, da bi Božje ime donelo tako, kot doni ime slavnega športnika na stadionu. Navdušeno mu vzklikati, ga slaviti, klicati tako glasno in tako prepričljivo, da se ne bodo tresli samo betonski stebri, ampak griči in gore. Glasno klicati Božje ime, tudi kadar nič ne kaže, da je Bog kje blizu, tako kot je grmel stadion v Celju ob zmagi naših nogometašev z Italijani... Reči: "Posvečeno bodi tvoje ime" pomeni boriti se proti vsaki vrsti hudobije in proti vsemu, kar je grdo, tako da bi vsi lahko prepevali o lepoti in dobroti Boga, kakor nebesa, ki "pripovedujejo o Božji slavi" (Ps 19,2)

→ Kadar moliš: "Posvečeno bodi tvoje ime", se zahvaljuješ Stvarniku za travnike in cvetlice, morja in ribe, za ptice in metulje, za sonce, luno, zvezde ..., hvala ti, Stvarnik žena in mož, vseh starosti, ras in položajev, zadovoljnih z darom življenja, z darom zemlje in z darom vsega stvarstva. Posodi svojo hvalnico vsem tistim, ki ne priznavajo Stvarnika in uničujejo lepoto stvarstva ter preprečujejo drugim bitjem, da bi se veselila življenja, zemlje, vsega stvarstva...

... "Pridi k nam tvoje kraljestvo ..."

Kraljestvo. Brrr! Ta beseda vzbuja mračne misli, ob njej nas zmrazi! Na misel nam pridejo bolj ali manj nori in neusmiljeni diktatorji, ki izkoriščajo svoje podložnike. V takih primerih, kdor ukazuje, narekuje zakone, dela, kar se mu zahoče, gospoduje nad podložniki in jih stiska.

Božje kraljestvo ni takšno, ker Bog že ima vse in ne potrebuje ničesar. Lahko samo daje. Ne zavzema se za svoje dobro, temveč za naše (Jer 29,11-12). Bo to držalo? Težko nam je verovati, da je Bog tako močan in mogočen, pripravljen služiti nam. Zelo težko. Pravzaprav nemogoče. Jezus nas je hotel prepričati, da je Bog res takšen. Zato se je rodil ves majhen in ubog in zato je pokleknil pred svoje učence in jim umil noge...

→ Kadar moliš: "Pridi k nam tvoje kraljestvo", se spomni, da nekaj obljubljaš: Jaz bom prvi, ki se bom trudil in utiral pot tvojemu kraljestvu tako, da bom dober, pravičen, iskren in zvest in da bo moje življenje lepo in polno.

"... Zgodi se tvoja volja ..."

Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar.  Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka...

Če hočeš, ti še enkrat povem, da je Bog dober, da nas ima rad!... Vedno je neki ampak..., ki prileze na dan iz kakšnega kotička naših možganov. Treba je premagati ta "ampak" in dojeti, da je ta volja v naše dobro... Nobena druga stvar in nihče drug nas ne bo uspel prepričati. To prepričanje lahko nastane samo v naši notranjosti, iz izkustva, sčasoma, z napredovanjem v zrelosti. Kakor se dogaja v odnosu med starši in otroci. Kar poskusi prepričati kakšnega otroka, da ga oče ne pusti igrati se in ga priganja k učenju ... v njegovo dobro. Dokler ne bo sam razumel, bo vedno jezno pihal.

→ Kadar moliš: "Zgodi se tvoja volja", ne pozabi, da je njegova volja volja, da bi vladali mir, ljubezen in pravičnost. Ne moreš prositi naj se uresniči njegova volja, če je nisi pripravljen uresničevati.

"... kakor v nebesih, tako na zemlji."

Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
Naša hrepenenja po lepoti brez sence, po dobroti brez madeža, po miru brez groženj so nebesa, so v naši notranjosti. Naša vsakdanja naloga je približevati zemljo nebesom. Bolje rečeno: na zemlji delati prostor za nebesa, dokler ne bomo dosegli, da bo vsa zemlja postala nebesa. To je imel v mislih Jezus, ko nam na koncu svojega govora na gori, ki povzema vse njegovo oznanjevanje naroča: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48).

Res čudovito! Nekaj izrednega! Vsakokrat, ko naredimo kaj lepega in dobrega, vsakokrat, ko zavrnemo prostaštvo in grdost, delamo prostor nebesom.

Koliko hiš, koliko ljudi! Kaj delajo v vseh teh hišah, na ulicah? Kaj delajo na delovnih mestih, tam, kjer iščejo razvedrilo...? Novice v časopisih in televiziji nam govorijo samo o tistih, ki ubijajo, kradejo, izkoriščajo, posiljujejo, goljufajo ... Ne obstaja samo to. Več je tistih, ki tudi če samo z nasmehom, delajo prostor nebesom z dejanji dobrote in lepote. Če ne bi bilo tako, sveta že lep čas ne bi bilo več.

→ Kadar moliš: "Kakor v nebesih tako na zemlji", obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!

V knjigi Nikoli sami, ki jo je napisal Tonini Lasconi in izšla pri Ognjišču (ponatis 2008), boste našli še veliko življenjskih zgodb in razmišljanj o tem, kako molitev Oče naš približati današnjemu času. Duhovnik pater Marko se poskuša vživeti v svet mladih in jim govoriti o našem Očetu v njihovem jeziku. Skupina mladih se vključuje tudi v pogovor na svetovnem spletu, in v klepetalnici se rojevajo vedno nova vprašanja, na katera prinaša knjiga zelo življenjske in konkretne rešitve. Na koncu je mladim iz te zgodbe jasno nekaj: da Bog ni daleč od naših problemov, temveč je v našem življenju in nam je vedno blizu, pa če navijamo za svoj najljubši nogometni klub ali če smo žalostni, ker se nam zdi, da nas nihče ne razume… In vedno nam je pripravljen odpustiti napake in nam podati roko, da lahko začnemo znova. Le kako bi se lahko počutili same ob takšnem Očetu!

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 11 (2004), 94-95.

"Blagor vam, kadar…"

Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: "Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko" (Mt 5,11-12)
Te besede se nanašajo na prihodnost, in to je "magna carta" vernikov: razodetje Boga in iz tega izhaja tudi vsa krščanska morala. Napoveduje nam nasprotovanje, preganjanje, laži, zasramovanje … zaradi Njega in mi moramo to sprejeti z veseljem in radostjo, če smo naše življenje usmerili po Jezusovih blagrih.
Ko si nekdo prizadeva, da bi hodil za Gospodom in doživlja to borbo, se spopada s težavami in preizkušnjami, je lahko srečen v luči tega, kar je povedal Jezus. Tako kot tisti, ki gre s čolnom in pride do slapa, ki je visok 200 m: če bo veslal proti toku in se pri tem ne bo dovolj potrudil, ga bo kmalu odneslo in se bo znašel na robu prepada; če pa se skuša upreti toku, bo, bolj ko bo veslal, čutil moč toka, ki ga hoče odnesti. Ta primera nam pove, da so težave, ki se nam postavijo na pot, ko delamo dobro, nekaj povsem naravnega in zaradi tega ni treba izgubljati poguma in biti malodušen.
V vsakdanjem življenju zelo hitro pomislimo, da doživljanje nasprotovanja pomeni, da je nekaj hudo narobe. Koristno pa je spomniti se, da nas vsako dobro najprej nekaj stane, šele kasneje imamo od tega tudi neko korist, medtem ko slabo ne zahteva nobenega napora, pa nas na koncu drago stane.
Učenje in vsakdanje delo je naporno in nas lahko zelo obremenjuje, kasneje pa pobiramo sadove; prav drugače pa je s tistim, ki se ne uči ali ne dela, živi umirjeno in brez naporov in stresov, toda tudi v življenju nima nobenega zadovoljstva.Ne sekirajmo se zato, če pri iskanju dobrega naletimo na težave in skušnjave, tudi Jezus jih je poznal: od trenutka, ko se je dal krstiti so ga spremljale skozi vse njegovo življenje, vse do križa. Vse to moramo torej sprejeti v športnem duhu, tudi zato, ker je to znamenje, ki nas vodi v pravo smer, ki zmaguje zlo.
Poklicani smo na pot za Kristusom, in smo prepričani, da je to pot sreče in uresničenja, naša resničnost in resničnost sveta.

Misli iz papeževe poslanice mladim za XVII svetovni dan mladih v Torontu (2002)

• Odkrijte svoje krščanske korenine, učite se zgodovine Cerkve, poglobite poznavanje duhovne dediščine, ki ste jo prejeli, hodite za pričevalci in učitelji, ki so šli pred vami! Samo v zvestobi božjim zapovedim, zavezi, ki jo je Kristus podpisal s svojo krvjo prelito na križu, boste lahko apostoli in priče novega tisočletja.
• Dragi mladi, naj vas zadovoljijo samo najvišji ideali. Ne dovolite, da vam vzamejo pogum tisti, ki so razočarani od življenja postali neobčutljivi za najbolj globoka in pristna hrepenenja njihovega srca. Imate prav, ko se upirate prazni zabavi, minljivim modam in omejenim projektom. Če boste ohranili veliko hrepenenje po Gospodu, se boste znali ogniti povprečnosti, ki je tako razširjena v naši družbi.
• Naj bo evangelij najvišje merilo, ki vodi vaše osebne izbire in smeri vašega življenja! Tako boste postali misijonarji z besedami in dejanji in kjerkoli boste živeli in delali, boste verodostojne priče Božje ljubezni in ljubeznive prisotnosti Jezusa Kristusa.
• Tako kot da sol okus hrani in luč razsvetljuje temo, tako svetost v polnosti osmišlja življenje in ga spreminja v odsev Božje slave.
• Pogosto se srečujte z Gospodom v odprtem pogovoru "iz srca v srce", ki je evharistično češčenje. Dan za dnem boste prejemali nov polet, da boste lahko tolažili trpeče in prinašali svetu mir. Ob opazovanju luči, ki sveti z obličja vstalega Kristusa, se naučite živeti kot "sinovi luči in sinovi dneva" (1 Tes 5,5), da boste pričevali vsem, da "je sad luči v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici" (Ef 5,9) (Janez Pavel II pred dvajsetimi leti)

"… da bodo videli vaša dobra dela"

Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.

Razmisli

Kristjani nismo samo zaradi nas samih: naše krščanska identiteta nam nalaga tudi veliko poslanstvo in nas vedno znova opozarja, da smo luč sveta in sol zemlje (besede "zemlja" in "svet" pomenita vse ljudi, kot sonce, ki razsvetljuje in dela zemljo rodovitno)

• ni dovolj biti sol in luč samo kdaj pa kdaj, tu in tam, v okoliščinah, ko se nam ljubi – ko smo v cerkvi, v župniji – ampak vedno in povsod. (v šoli, v službi, v kavarni, na tekmi in pri vsakdanjih opravilih)
• ni nobene debate, ali bi nekaj naredili ali ne, ali se mi ljubi ali ne: če nismo sol, smo kot kristjani vrženi izpred Gospoda in nas ljudje pohodijo, tudi danes lahko vidimo primere luči (mati Terezija), pa tudi soli, ki "se je pokvarila" in so jo ljudje pohodili (pomislimo na vse naše brate v veri, ki so zašli).

"Če vaša pravičnost ne bo večja…"

Jezus se v nadaljevanju (Mt 5,17-20) dotakne tudi postave in morda se nam zdi, da to nima nobene zveze z našim življenjem, v resnici pa to zelo neposredno zadeva našo krščansko identiteto. S temi besedami nam Jezus odkrije voljo Očeta in z avtoriteto nam pokaže pot, ki jo moramo prehoditi v zvestobi.

Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: "Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo." Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je "ponarejen" kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk - evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta - ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.

M. Čuk, Veroučne strani, v: Ognjišče 10 (2004), 94-95.

Preganjanje je ‘zaslužek’ kristjana, je pot tistega, ki želi hoditi za Jezusom, ki je tudi hodil po poti preganjanja in ponižanja. Svet ne prenaša Kristusove božanskosti, ne more se sprijazniti z oznanilom evangelija, noče slišati za blagre. Povem vam, da je danes več mučencev kot v prvih časih Cerkve. Mnogo naših bratov in sester pričuje za Jezusa in so zato preganjani. Jezusova pot pa je tudi vesela, saj nas Gospod nikoli ne preizkuša bolj od tistega, kar zmoremo nositi. Krščansko življenje ni komercialna ponudba, ni delanje kariere. Je preprosta hoja za Jezusom in na tej poti nam je naložen križ. Tudi nas morda čaka. Ali smo pripravljeni nositi in prenesti preganjanja, da bi pričevali za Jezusa tako, kot delajo ti bratje in sestre, ki so danes ponižani in preganjani. (papež Frančišek)

Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Iz shodnic vas bodo izobčili; pride celo ura, ko bo vsak, kdor vas umori, mislil, da opravlja bogoslužno daritev. (Jn 15,18-19; 16,1-2)

SVET PRAVI
Blagor vam, če nimate nikakršnih sitnosti zaradi vašega prepričanja in zaradi vaše vere. Bolje je biti neopazen. Nobeno prepričanje, nobena vera ni vredna toliko, da bi trpeli zaradi nje. Blagor realistom, vse to jim zlahka uspeva uresničiti. Zemlja je njihova.

JEZUS PRAVI
»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, … ” – Ne fanatikom, ampak tistim, zaradi katerih je vera ogenj, ki gori; tistim, ki se trudijo in jemljejo Božjo besedo resno in želijo živeti po njej, kljub vsem težavam, s katerimi se srečujejo v vsakdanjem življenju; tistim, ki jim hočejo vzeti vse, tudi življenje, a se ne predajo … veliko pretrpijo, a ostanejo zvesti.

Evangelist Matej pojem ‘pravičnost’ razume kot ‘zvestobo Božji volji’. Danes bi ta osmi Blagor ‘posodobljeno’ zapisali: »Blagor tistim, ki so preganjani zaradi zvestobe evangeliju. Bog bo poskrbel zanje.« Povezuje prvi blagor (ubogi) z zadnjim (preganjani). Družba, ki je utemeljena na moči, na zunanjosti in na bogastvu, si ne more dopustiti, da obstajajo ljudje, ki s svojim načinom življenja zanikujejo temelje njenega sistema. Hrepenenje po ljubezni in iskanje dobrega kličeta na pot pravičnosti vsakega človeka, a že pravično ravnanje enega prebuja nasprotovanje tistih, ki jim je ljubša lažja in seveda bolj udobna pot … Zato se družba čuti ogroženo, take ljudi hoče čim prej utišati in izločiti.

Zaradi pravice preganjani ljudje so tisti, ki živijo iz božje pravičnosti – iz vere. Ker človeško stremljenje vedno meri na to, da se osamosvojimo od božje volje in sledimo sami sebi, se bo vera vedno znova dozdevala kot protislovje do ‘sveta’ – do vsakokrat vladajočih moči – in zato bodo v vseh obdobjih zgodovine preganjanja zaradi pravice. (Benedikt XVI. Jezus iz Nazareta, str. 108)

»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani«, je povzetek spremenjenega razmišljanja o svetu, življenju in odnosih, ki ga Jezus predlaga v Govoru na gori. Vse to je postalo vsem najbolj razumljivo z Jezusom in podobo križa: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. (Mt 16,24). Vzeti križ pomeni sprejeti svobodno in prostovoljno vsa nerazumevanja, izobčenost, osamo … kot znamenje naše pripadnosti Kristusu in ne kot neko vdano, resignirano prenašanje vsega, kar se nam hudega zgodi v življenju. To je cena ki jo moramo plačati, da bi se rodila drugačna družba, ki se imenuje Božje kraljestvo.

Če hočeš govoriti resnico, poskrbi, da boš imel pri roki hitrega konja. (mongolski pregovor)

Jezusov učenec je tisti, ki živi kot Učenik, toda tudi njemu se bo godilo podobno, kar je doživljal Jezus. Poskusimo se enkrat opredeliti za neko resnico, poskusimo zares uresničiti en sam Jezusov nauk in bomo takoj opazili, kako so se stvari spremenile. Tako ravnanje zbuja nelagodje, notranji nemir in ogroženost, na kar se družba odzove s prezirom in preganjanjem pravičnega. To se je dogajalo tudi prerokom v različnih časih. Kristjan se vsak dan srečuje s krivicami, hinavščino… in večkrat ima občutek, da je s svojo logiko ljubezni v tem svetu nekako odveč. Svet ga ne sprejme in sreča se s križem zavračanja, trpljenja, preganjanja na vseh področjih. Svet se upira svetosti, mirno dopušča zlo, hinavščino,preračunljivost, laž, prevaro …

V Drugi Mojzesovi knjigi je zapisano: “Čistega olja iz stolčenih oliv za svečnik, da prižgejo svetilko, ki bo stalno gorela” (2 Mz 27, 20). Treba je biti stisnjen, zdrobljen; a ne zato, da bi obležal na tleh, ampak, da bi omogočil svetlobo! (rabi Moshe)

V tem boju nas Jezus hrabri in blagruje tistega, ki se upa temu postaviti po robu. Tako človek blagrov ni tisti, ki nekaj reče in se potem, ko nastopijo prve težave, umakne, ali pa ne mara povedati svojega mnenja, ker noče, da bi ga v družbi zaradi tega čudno gledali. Pravi Jezusov učenec je tisti, ki vztraja pri svoji odločitvi, ne glede na posledice in grožnje, je ‘trmast’ v pozitivnem pomenu besede, je pogumen na poti za Jezusom. Ta pot je povezana z ljubeznijo in pozornostjo do drugih. In prav beg pred odgovornostjo je danes ena najbolj priljubljenih drž tega sveta, ki jo srečujemo povsod: v službi, doma … Najlažje se je potuhniti, se pred drugimi delati lepe, ko jih ni zraven povedati kaj o njihovih napakah in ničesar tvegati.

Kristus je še vedno na križu in deli bolečino, ki jo doživlja Božje ljudstvo. V vseh deželah po svetu, kjer kristjani trpijo zaradi svoje vere, je preganjan tudi naš Gospod. (Gregorios III., melkitski patriarh v Antiohiji)

Bog ima rad odločne ljudi ko gre za dobro. To so možje in žene ‘kraljevega’ rodu, ki v sebi nosijo duha nebeškega kraljestva. Križ, se iz orodja smrti spremeni v “drevo življenja. Je moč slabosti, ki pomaga narediti korak naprej do naše človečnosti in proti tistemu, kar mi imenujemo civilizacija. Če boste tako delali, pravi Jezus, boste opazili, da se v vas in okoli vas odpira prostor svobode in resnice: to vas bo napolnilo z resničnim notranjim veseljem, ki vam ga ne bo mogel nihče vzeti.

Blagor preganjanim

Blagor tistemu, ki se uči gledati
na dogodke zgodovine od spodaj,
z očmi izključenih;
ki začuti žejo po pravici
kot občutek telesne lakote in žeje;
ki zna pozabljati nase in na svoje,
da bi naredil uslugo drugemu:
imel bo nekaj manj, toda obogatil bo mnoge.
Blagor tistemu, ki premaga strah,
ko se srečuje z nasprotovanji in odporom.
Blagor tistim, ki prenašajo nasilje
in nanj odgovarjajo umirjeno,
iz ljubezni do lepega sožitja.
Blagor tistemu, ki sprejme ponižanje,
da bi lahko drugi hodili z dvignjeno glavo,
ki ukloni hrbet,
da bi drugi napredovali pokončno;
ki je preganjan, zaprt in mu grozi smrt …,
ker vedno zmaguje dostojanstvo vsakega človeka,
ki je bil rojen za svobodo.

Z dvignjeno glavo

Z dvignjeno glavo hodijo berači,
ki ponižno prosijo Duha življenja;
njim pripada najvišje dostojanstvo.
Z dvignjeno glavo hodijo ponižani,
ki zavračajo vsako obliko nasilja;
svet pripada njim.
Z dvignjeno glavo hodijo tlačeni
ki imajo sočutje s trpljenjem ljudi;
računajo z prijateljstvom vseh.
Z dvignjeno glavo hodijo žene,
ki si prizadevajo za mir,
oborožene samo s svojo nežnostjo;
Božje hčere so.
Z dvignjeno glavo hodijo tisti,
ki jih preganjajo zaradi mene
ker so resno vzeli mojo obljubo;
čaka jih večna slava.
Hodite z dvignjeno glavo tudi takrat,
kadar vas žalijo, ker ste zdaj tukaj …
Preganjali in mučili so že preroke.
Njihove žalitve so laži
in njihovo mučenje krivica.
Ne sklanjajte glave
Bog želi vzravnano hojo.
Veselite se, ker se je začel praznik življenja.
Rudolph Hilty

Še vedno ti ostajam jaz, Gospod!

Če potrebuješ pričevalcev, Gospod,
če potrebuješ vrlih mož za svoje bojne vrste,
če so ljudje, ki jim za njihovo krščanstvo
ni zadostovalo govorjenje
in jim je bilo lepo oditi za teboj,
ker je pri tebi življenje,
potem sta to Dominik in Frančišek,
Sveti Lovrenc in sveta Cecilija sta taka!
Dolga je vrsta svetnikov vseh časov,
ki so te ljubili do smrti in izgoreli v ljubezen do tebe.
Če pa boš slučajno kdaj potreboval
tudi kakega lenuha in bedaka,
če ti bo manjkal kak ošabnež in strahopetec,
če ti bo kdaj manjkal nehvaležnež in pokvarjenec
človek z zakrknjenim srcem,
človek s trdimi potezami obraza
– saj nisi prišel odrešit pravičnih, pač pa reve kot smo mi –
in če jih ne boš nikjer več našel,
ti še vedno ostajam jaz!

Paul Claudel

Izbrati blagre pomeni žrtvovati samega sebe, tako kot Kristus, ki nam je to pot ponudil. Posebno težko pa je, ko vidimo, da tisti okrog nas uspevajo na široki poti, kjer ni skrbi, so pa prevare, sebičnost, zvijačnost. Dosegajo sicer velike materialne uspehe, vendar žrtvujejo življenje na oltarju hinavščine, gredo po poti ‘blagrov sveta’ in se prepričujejo, da so srečni … Vodilo našega prizadevanja pa je nebeško kraljestvo: Bog sam in večno življenje z njim. Če živimo blagre, imamo Boga – živi v nas in mi živimo v njem, živimo iz njega in on je naše plačilo. Bog nas je ustvaril in nam dal možnost, da ga spoznamo in ljubimo, hoče nas tudi pripeljati k sebi. Ta resnica naše vere mora postati naša vsakdanja spodbuda, veselje, ki spremlja vsa naša dejanja. Nobena druga pot človeka, pa naj si jo je zamislil še tako velik modrec ali dobrotnik, se ne more primerjati s potjo, ki so jo začrtali blagri. Niso potrebna visoka razmišljanja, dovolj se je ozreti okrog sebe, iti iz sebe, videti druge in že smo v ‘čudoviti logiki’ blagrov.

Daj nam spoznati tvoje ime

O Gospod, daj nam spoznati tvoje Ime!
Naj te častimo in molimo vedno kot Preroka.
Pošlji nam svojega Duha,
da bomo imeli živo vero vanj,
ki je govoriI in še govori po prerokih.
Daj nam moč, da bomo poslušali besedo strogih prerokov
in da bomo sprejeli opomine bratov,
ki resnično žive kot tvoji nasledniki.
Daj nam pogum, da bomo živeli po svoji veri,
tudi če nas nečimrni in domišljavi svet zasmehuje, zaničuje in preganja.
In obvaruj me, Gospod, da ne bom nikoli preganjaI svojih bratov in sester.
Napolni moje srce z veseljem,
ki mi bo pomagalo blagoslavljati tiste, ki me preklinjajo.

Bernhard Häring
Ž

Podatki in dejstva o preganjanju kristjanov (2024)

V dvajsetih stoletjih je bilo zaradi vere umorjenih več kot 70 milijonov kristjanov. Tretje tisočletje se je začelo s podatki o več kot sto tisoč umorjenih zaradi njihove vere. Človekoljubna organizacija Open Doors International vsako leto objavlja poročilo položaju kristjanov v svetu: po podatkih se preganjanje kristjanov v svetu stopnjuje: leta 2022 je bilo zaradi vere umorjenih 5.621 kristjanov, leto kasneje  4.998 kristjanov samo zato, ker so bili kristjani, leta 2024 je bilo umorjenih 4.476 kristjanov, oskrunjenih je bilo 7.679 krščanskih cerkva in zgradb, več kot 380 milijonov je kristjanov po vsem svetu, ki se soočajo z visoko stopnjo preganjanja in diskriminacije. Po vsem svetu je vsak sedmi kristjan preganjan. Za kristjane v Afriki je številka še višja: celih 20 odstotkov jih živi v preganjanju.

Vedno je treba iskati blagor osebe in narodov, varovati mir in jamčiti spoštovanje dostojanstva vsake človeške osebe in njenih temeljnih pravic. (Paul Richard Gallagher)

 Govorica križa in smrti je dopolnjena z govorico vstajenja. V vstajenju najde človek povsem novo luč, ki mu pomaga, da si utira pot skozi gosto temo ponižanj, dvomov, obupovanja in preganjanja. (sv. Janez Pavel II.)

 Veselite se križa, ne samo ob času miru, ampak prav tako verujte v križ ob času preganjanja, da ne boste v miru prijatelji Jezusovi, v vojni pa njegovi sovražniki. (sv. Ciril Jeruzalemski)

 Bog ima zmeraj rad male, preganjane, slabe, ki si sami ne morejo pomagati. Ne bo zmagal ta ali oni, temveč Bog. (Danijel Halas)

 Vsaka generacija kristjanov mora biti pripravljena na mučeništvo. (Luigi Giussani)

Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice. (Pavle Zidar)

 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, pomagajte svetim v potrebi, gojite gostoljubje. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte (apostol Pavel).

 Če bi se pojavil pravičen in popoln človek, bi ga ta zlobni svet križal. (Platon)

Če bi bil Kristus oznanjal samo notranji dušni mir in bi se ne bil dotikal tudi težkih družbenih problemov, socialne pravice, odkritosrčnosti, verskih resnic in iskrenega bogoslužja, bi ga mogočneži ne bili preganjali. (Bernhard Häring)

Vsi preroki, ki jih je Bog poslal, so delovali po božjem navdihu s sočutjem do ubogih in z lakoto in žejo po tisti pravici, ki je izraz vere v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta vseh ljudi. Na žalost pa ljudje v svoji trdovratnosti niso sprejeli njihovega poslanstva in oznanila in so jih celo preganjali. (Bernhard Häring)

Sledimo Kristusu z vsem srcem in doživeli bomo resnično velikonočno veselje, resnični božji mir. Kdor veruje v velikonočno skrivnost in odločno sprejme križ, bo lahko veselo pričeval za Kristusa tudi sredi težav. Če se odpovemo brezkoristnim potrtostim, ki izvirajo iz sebičnosti, bomo lahko kljubovali težavam in neizbežnim bojem; ti ne bodo izostali, če bomo z iskrenimi besedami in dejanji napadali nepravičnost in svetohlinstvo, ki ju na žalost srečujemo tu in tam tudi v lastnih okoljih. (Bernhard Häring)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 10, str. 86.