Bila sem prepričana, da imam prijatelje, ki mi želijo samo dobro, in da je moja prisotnost v njihovi družbi tudi zanje pomembna, toda zmotila sem se. Prijatelji in prijateljice, v glavnem sošolci in sošolke, s katerim sem se družila zadnje leto, ne odgovarjajo več na moje klice, ne berejo mojih SMS, se ne oglašajo po družbenih omrežjih ... Za punce, s katerimi smo v razredu kar naprej tičale glave skupaj, zdaj kar naenkrat ne obstajam več. Morda sem naredila kakšno napako, sem koga užalila, so mi kaj zamerile ... morda se tega niti ne zavedam. Rada se družim z vrstniki, rada se zabavam, zato se sprašujem, kaj naj zdaj naredim, da bi me sprejeli v svojo družbo, naj poiščem drugo? Bila bi vesela in zadovoljna, če bi lahko imela kakšnega prijatelja, prijateljico, kateremu bi lahko zaupala, rada bi našla nekoga, na katerega se lahko zanesem, ko sem v težavah, bojim pa se, da bom spet razočarana, da bom naletela na koga, ki hoče biti z menoj prijatelj zato, ker ima od tega koristi ali se hoče zabavati na moj račun. (Nika '96)

 Zelo si želim, da bi bil član kakšne skupine, klape: rad bi se družil s fanti in dekleti, s tistimi, ki jih že poznam, rad pa bi spoznaval tudi druge, sklepal nova prijateljstva. Predvsem dekleta si želim bolje spoznati. Svet fantov in svet deklet ... to sta dve tako različni vesolji, ki se večkrat ne ujameta najbolje, se med seboj ne razumeta. ... Še eno željo imam: da bi lahko šel zvečer ven, se dobil s prijatelji in bi se v družbi pogovarjali tudi o kakšnih resnih življenjskih vprašanjih: o vlogi mladih v družbi, o življenjskih problemih, o mojem notranjem svetu, o veri ... Naveličan sem praznega klepetanja in nepomembnih pogovorov. Okrog sebe bi si želel ljudi, ki znajo pripovedovati o svojem notranjem doživljanju in s tem drugega bogatijo, take, ki znajo poslušalcu posredovati svoja čustva, in ne take, ki le ponavljajo fraze, ki so jih slišali na TV, na ulici ... Končno si želim tudi to, da bi lahko začel zares živeti, tisto pravo življenje, ki je vredno, da bi imel določene cilje, za katere se je vredno potruditi. Da ne bi živel samo za zabavo, ampak resno in odgovorno, da bi imel od preživljanja svojih dni tudi nekaj koristi ... Mislim, da sem dovolj pogumen, da zmorem odkrivati tisto, kar čutim, biti vesel in dobre volje, rad bi se vedno bolj trudil, da bi bil jaz drugim prijatelj, in prepričan sem, da bomo lahko kot skupina veliko pripomogli k temu. Ali pričakujem preveč? (Frenk '92)

 Povej mi s kom hodiš in povem ti, kdo si

Prijatelji smo v šoli, doma, pri igri, pri mladinskih srečanjih; prijatelji smo zvečer, ko gremo skupaj ven in se družimo, prijatelji smo zato, ker nas združujejo podobne dejavnosti, hobiji, delo in zabava ... Dogaja se, da se prijateljstva sklepajo tudi iz preračunljivosti, so tudi taki, ki pravijo da so prijatelji, potem pa govorijo o drugih samo slabo; prijatelji, ki si jim zaupal, pa te izdajo ... ti so prijatelji samo v besedah.

Bistvo prijateljstva je v tem, da smo najprej mi sami resnični. Le kdor ima sebe rad, lahko postane in ostane prijatelj drugemu, brez predsodkov, preračunljivosti in zahtev, s svobodnim srcem in razumom ...

Prijateljstvo pomeni sprejeti resnico o sebi in o drugih, ne da bi jo morali skrivati ali tajiti; pravi prijatelji znajo včasih molčati in si drugič upati spregovoriti: znajo presoditi, kdaj se je bolje umakniti in kdaj je treba prijatelju stati ob strani.

Prijateljstvo pomeni ne jemati preveč resno slabosti drugih, da bi znali sprejemati svoje; pomagati drugemu, da si utira svojo pot, medtem ko mi ubiramo svojo, vendar smo vedno pripravljeni, da se naše poti združijo, križajo.

Prijateljstvo pomeni obogatiti in izpolniti vsak dan življenja s srčnostjo, da bi mogli dati drugemu še več, da bi tako uresničevali Božji načrt in še bolje razumeli, da On pošilja tebe (prijatelja) na moj naslov, in mene na tvojega, da bi obema pomagal.

 Lastnosti prave skupine:

PRIJAZNOST: je osnova vsega in se kaže v spoštovanju, obzirnosti in pozornosti

ENOTNOST: skupina je enotna, ko imajo vsi skupen cilj in soglašajo z načinom, kako ga bodo dosegli.

GOSTOLJUBNOST: če je skupna odprta za vse, ki želijo sodelovati, ne bo omagala

ODGOVORNOST: pomeni sposobnost odgovoriti, sposobnost nositi težo enega in drugega

SO-ČUTJE (zmožnost zaznati in razumeti občutja in razmišljanja drugega): se razvije, ko se ustvari globoka skladnost in soglasje med člani skupine

 

Čar skupine, ki se zbira prostovoljno

Skupina ima zelo važno vlogo v razvoju in rasti mladostnika, primerjamo jo lahko celo z družino. Življenje v skupini je zelo koristna in potrebna izkušnja, ki jo je treba sprejeti in izkusiti, tudi če tega nočeš, ali temu nasprotujejo tvoji domači. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri osamosvajanju iz 'družinskega gnezda'. Skupina ima vedno svoj prostor, kjer se zbira: lahko je to nizek zid, na katerem posedajo, ulični vogal, trg, igrišče ... Zbira se in se ne sprašuje, zakaj. Najvažnejše je biti skupaj, se družiti ... odločilno je spoznanje, da boš tukaj (tam) vedno našel nekoga. To seveda ne pomeni, da je taka skupina, ki se zbira prostovoljno in člane nabere naključno, vedno tudi srečna izkušnja, da se tu ne more zgoditi nič slabega, da ni nikoli nič narobe, da je se vedno vse izteče brez neprijetnih posledic. Skupina ima, denimo, tako moč, da lahko spremeni in celo poponoma izniči tvoje načrte, odločitve, sklepe in cilje. Pozoren moraš biti, da te skupina ne podredi (da ne misliš več s svojo glavo), prav tako pazi tudi na to, da sam ne boš skušal nasilno vplivati na druge in jim kratiti pravico do svobodnega odločanja. Obstajajo različne skupine, toda ti potrebuješ skupnost, v kateri drugega sprejemaš kot sebi podobnega in s tem zgledom, ki ti ga daje bližnji, lahko premagaš določene strahove, ki bi ti, če bi bil sam, povzročali hude probleme ...

  

Verujem vate

Verujem vate, moj prijatelj.
Verujem v tvoj nasmeh, odprta okna tvojega srca.
Verujem v tvoj obraz, ogledalo tvoje iskrenosti.
Verujem v tvoje solze, znamenje tvojega sočutja, ki ga deliš.
Verujem v tvojo roko, ki zna dajati in prejemati.
Verujem v tvoj objem, iskren izraz tvoje bližine.
Verujem v tvojo besedo, glasnico ljubezni in upanja.
Verujem vate, prijatelj, to, da si, mi brez besed vse pove.

 

Vse je relativno

Modrec je pripovedoval, kako je nekega dne hodil po puščavi in srečal človeka, oblečenega v zakrpano obleko, v rokah pa je imel palico in skodelico. Vprašal ga je: »Odkod prihajaš?« - »Iz Andaluzije,« je odvrnil. »In kam greš?« - »Na Kitajsko!« - »Čemu pa si se namenil tja?« - »Da obiščem prijatelja.« - »Tako daleč si se odpravil na obisk?« - Za tistega, ki je opešal v ljubezni je to morda res daleč, za tistega, ki ima nekoga resnično rad, pa je zelo blizu!« (zgodba iz sufijske mistike)

 

Naloga

X Ali imaš kakšen 'nasvet', kako ohraniti in okrepiti prijateljstvo?

X Katerih napak ne bi ponovil v odnosih s prijatelji in prijateljicami?

X Ali verjameš, da je Jezus pravi in zvesti prijatelj, celo največji in zato se ga ne da nadomestiti?

 

Prijateljstvo je ...

Nekoč je prišel k puščavniku Antonu mladenič, ki se mu je že na obrazu bralo, da je zelo žalosten. Razočarano je rekel: »Oče, hočem živeti in biti srečen. Toda kako naj bom srečen, če nikomur nič ne pomenim? Življenje brez prijateljev ni nobeno življenje. Rad bi imel prijatelje.« Puščavnik Anton je dolgo razmišljal, potem pa je stopil v svoje skromno bivališče in prinesel posodico z grenko tekočino. Rekel mu je: »Glej, to ni navadna voda, to so solze. V evangelijih beremo, da se je Gospod zjokal, ko je izvedel, da je njegov prijatelj Lazar umrl. Pravijo, da so tiste solze postale izvir v vsakem človeškem srcu. Ti morda v prijateljstvu iščeš tolažbo: prijateljstvo pa je lahko tudi šola požrtvovalnosti. Ne govori: rad bi imel prijatelje. Raje reci: drugim hočem biti prijatelj. Prijateljstvo ni lastnina, ampak to, da velikodušno odpreš svoje srce drugim.« Mladenič si je omočil ustnice z grenko tekočino in se vrnil domov s to nenavadno modrostjo starega puščavnika. Zdaj ne išče več prijateljev, ampak išče priložnost, da bi drugim nudil svoje prijateljstvo.

 

Vrste skupin (najdi svojo)

ZAVETIŠČE: izbereš jo, da pobegneš iz družine, ki je ne prenašaš, pred problemi, pred osamljenostjo.

PODSTAVEK: izbereš jo, da imaš med drugimi občutek, da si nekdo

OGLEDALO: vsi imajo enake ideje, poslušajo podobno glasbo, imajo enak look

CIRKUS: za tistega, ki se hoče samo zabavati: zmaga, kdor ima boljši nastop in napravi boljši žur

OMAMA: da lahko živiš s svojimi navadami in pregrehami

FILTER LJUBEZNI: da najdeš pravega prijatelja ali prijateljico

BUNKER: nekaj posebnega, kdor se preveč približa, je neusmiljeno obstreljen

BRODOLOM: prijatelji ki so kot otok na velikem oceanu sveta - Cilj: preživeti tako, da preženeš dolgčas

 

 

SVETO PISMO O PRIJATELJSTVU

Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. (...) To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta (Jn 15,4.11-15).

Kdor izda skrivnost, izgubi zaupanje in ne najde več prijatelja po svojem srcu. Ljubi prijatelja in mu ostani zvest! Če pa izdaš njegove skrivnosti, ne tekaj več za njim! (Sirahova knjiga).

Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna (Prvo Janezovo pismo 4,7).

Prijateljevi udarci so pošteni (Pregovori 27,6a).

Če eden pade, ga njegov tovariš vzdigne (Pridigar 4,10a).

  

pripravlja Marko Čuk

Dober mesec je tega, kar se nas je v naši cerkvi zbrala velika množica mladih, da bi se poslovili od Janija, našega vrstnika in mnogim prijatelja, znanca, ki se je nekaj dni prej smrtno ponesrečil z motorjem. Bili smo tako ganjeni, da na pogrebu in po maši zadušnici nismo veliko govorili, vsak je ostal s svojimi mislimi in se takrat nismo pogovarjali o tem, kar nas je doletelo, zato sem sklenila, da vam napišem nekaj mojih razmišljanj, morda kot izhodišče za vaš odgovor ... Najprej sem bila presenečena nad molkom in oglušujočo tišino, v katero smo se zavili ob razmišljanju o tej veliki tragediji ... Vsi smo iskali tisti ZAKAJ, toda odgovora nismo našli. Ko pa smo se kasneje pogovarjali o tem, sem bila presenečena: vse se je vrtelo okrog tega, zakaj Bog dopušča, da mladi umirajo - in na koncu je izzvenelo, da je pravzaprav Bog kriv, ker ni obvaroval našega Janija najhujšega ... Veliko sem razmišljala o tem in se spraševala: čemu se na Boga ne spomnimo še kdaj drugič, ko nam gre dobro, ampak se vedno pojavi na naših ustnicah in v besedah takrat, ko se zgodi kaj hudega, tragičnega ... In takrat je navadno on tisti »dežurni krivec«, ki bi moral nekako čudežno ukrepati, da se nesreča ne bi zgodila? Ugotovila sem, da je to verjetno posledica tega, da v resnici živimo tako, kot bi živeli večno, kot da za nas ne obstajajo neke meje, trpljenje, smrt ... in smo tako vznemirjeni in zbegani, ko naenkrat vstopijo v naše življenje. Nisem uspela najti vzrokov za to, prepričana pa sem, da bi bilo bolje, če bi se v takih težkih trenutkih raje spomnili na tisto, kar ima večjo vrednost in ostane za zmeraj: na vse dobro, ki ga je ta človek storil, na njegovo prijateljstvo, pomoč, na moč medsebojne povezanosti in sočutja, resnično tolažbo in ... zakaj ne ... na pomen molitve in oporo, ki nam jo v takih trenutkih daje vera ... (Maja '95)

 

Bridkost in stiska

Bolečina sama na sebi je brez vrednosti. Če pa smo pripravljeni življenjske bridkosti prenašati v imenu nečesa višjega in jih oplemenitimo s posebnim namenom in cilji, če je to cena, ki jo moramo plačati, da bi življenjske preizkušnje vplivale na odločitve in ravnanje posameznika ali skupnosti, potem dobijo bridkosti in stiske globlji pomen.

Bolečina vodi k razmisleku. Kdor ni šel skozi šolo življenjskih preizkušenj, stoji kot nepismen človek pred knjigo življenja.

Življenjske stiske so predgovor za razumevanje med ljudmi. Preden koga obsojamo, bi morali najprej raziskati, kaj vse je ta človek pretrpel.

 

ZGODBE

Božja vsemogočnost in človekova svoboda

Judovska zgodba pripoveduje, kaj je božja vsemogočnost. Dva rabina se pogovarjata: »Kaj misliš, ali Bog lahko ustvari tako visoko goro, da je niti sam ne more preplezati?« vpraša prvi. »Če je res vsemogočen, potem je to gotovo mogoče!« odvrne drugi rabin. »Seveda, saj ta gora, ki jo Bog ne more splezati že obstaja: to je človek,« pravi prvi rabin. Od takrat, ko ga je ustvaril, ga ima pred seboj in si ga nikakor ne more popolnoma pokoriti, podobno kot lahko nekdo obvlada ročno lutko ali kakšno drugo stvar. Človek je njegov družabnik in lahko mu tudi reče ne. In to je pa naša svoboda

Sreča? Nesreča? Kdo ve?

Stari kmet je imel lepega konja, ki mu je dobro služil pri delu na polju. Nekega dne je konj pobegnil v gore in ko so sosedje obžalovali njegovo nesrečo, jim je kmet odgovoril: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?« Čez dober teden se je konj vrnil z gora s čredo divjih konj in takrat so kmeta sosedje trepljali po ramenih, rekoč: imaš pa res srečo. Njegov odgovor je bil kratek: »Sreča? Nesreča? Kdo bi to vedel?«. Ko je njegov sin hotel udomačiti enega od teh divjih konj, ga je ta vrgel na tla in zlomil si je nogo. Vsi so se strinjali, da je to velika nesreča, kmet pa je spet rekel: »Sreča? Nesreča? Kdo bi vedel?« Nekaj tednov kasneje se je začela vojna in po vasi so novačili zdrave in za vojskovanje sposobne mladeniče. Ko so videli kmetovega sina z zlomljeno nogo, ga niso vzeli, ampak je lahko ostal doma pri očetu. (kitajska pripoved)

Vse, kar se na zunaj zdi lepo in dobro, lahko skriva v sebi tudi kaj slabega. Zato ravnamo modro, če Bogu prepustimo odločitev, kaj je sreča in kaj nesreča, in se mu preprosto zahvalimo za dejstvo, da za tiste, ki ga ljubijo vse pripomore k dobremu (A. de Mello)

Pogumna Rosana

Rosana Benzi se je morala s štirinajstimi leti (1962) sprijazniti z dejstvom, da bo vse življenje preživela z umetnimi pljuči. Takrat je bila to velika kovinska naprava, v kateri bo morala neprestano ležati v sobi genovske bolnišnice. Bila je odločena: ta kovinski grob ne bo njen zapor, ampak prostor, odkoder bo lahko dejavno stopila v stik z mnogimi. Svoj neverjetni optimizem je takoj pokazala s tem, da je umetna pljuča poimenovala »moj modri princ«, in sebe primerjala s spečo Trnuljčica. Odločila se je, da bo živela za druge in Drugi je bil tudi naslov časopisa, ki ga je začela izdajati in ga sama tudi urejala. Naučila se je slikati z usti in njene umetnine so bile svetle, optimistične ... polne upanja in spodbude za številne znance in prijatelje, ki so jih prejeli v dar. Napisala je tudi knjigo, s pomenljivim naslovom Živeti z ljubeznijo (posnet je bil tudi film). Malo pred smrtjo je našla moč, da se je šalila z bratom: »Ne ženi si preveč k srcu, toda resnično moram oditi ...« Odšla je 4. februarja 1991, stara 43 let. Mnogi so jo upravičeno imenovali »Pogumna Rosana«.

 

RAZMIŠLJANJA

Zoper sleherni strah

Verujem, da Bog more in hoče iz vsake stvari narediti nekaj dobrega, tudi iz tistih, ki se zdijo najbolj slaba.

Zato potrebuje ljudi, ki bi se dali na razpolago, da bi vsako stvar preobrnili v dobro. Verujem, da nam Bog v vsaki težki situaciji daje toliko moči, kolikor jo potrebujemo, da vzdržimo. On nam jo seveda ne daje vnaprej, ker bi se potem popolnoma zanašali nanj in ne na nas same. S tako vero lahko premagamo vsak strah pred prihodnostjo.

Verujem tudi, da naše napake in naše pomanjkljivosti niso brez koristi in da Bogu ni prav nič težje začeti z nami znova, kot pa neprestano poslušati naše obljube po poboljšanju. Verujem, da Bog ni večna usoda, ampak da od nas pričakuje odgovorna dejanja in na iskrene molitve vedno tudi odgovori. (Dietrich Bonhoeffer ob Psalmu 107)

 

Samo gorje

Včasih se nam zdi, da se življenje vedno bolj zapleta.
Da so neprestano pred nami samo ovire.
Ne moremo več nadzorovati stvari, vidimo samo težave in gorje.
Hočemo govoriti in se pogovarjati, pa nas ne poslušajo.
Ne razumemo, kako pomembno se je veseliti vsakega trenutka.
To povzroča živčnost, ki nas počasi razjeda in se razvije v bolezen -
in dneve preživljamo tako, da zapravljamo čas in moči.
Sprašuješ, kakšna je naša resnična podoba?
Vedi, da si boljši od podobe, ki jo imaš o sebi
in želja po novem je tvoje največje bogastvo ...
Sprašuj in boš živel.
Važen je namen in sproščenost s katero se lotevaš
vseh zapletenosti in težavnosti, ki so v tebi.
Če jih poznaš, boš živel    (Enrico Ruggeri, Nekoristna pesem)

Sonce v očeh

Filmsko zgodbo z gornjim naslovom je navdihnil roman Fjodora Dostojevskega Zločin in kazen. Pripoveduje zgodbo o Marku, ki se po dolgem času sreča z očetom, ki ga sovraži že od malega. V prepiru očeta smrtno rani in zbeži, se skriva in bega iz kraja v kraj ... Policist Rinaldi mu je na sledi ... prepričan je, da Marko ni zgolj neuravnovešen mladostnik, ampak se za umorom skriva še večja drama, ki je prizadela fanta. Marko na begu sreča dekle, ki je razočarana zaradi neuslišane ljubezni, ne razkrije pa ji svoje preteklosti. Odloči se, da se bo skušal rešiti bremena, ki si ga je nakopal s tem nepremišljenim dejanjem ...

Sončen dan

Hočem ti povedati, da je mogoče po padcu ponovno vstati, čeprav se včasih zdi to čisto nemogoče. Nekoliko se ozri vase in našel boš razloge, da boš razumel, kar ti govori življenje: slaboten in šibak si, to sam še kako dobro občutiš, in če ostaneš sam ... si še bolj na tleh. Kaj boš naredil, ko se boš dotaknil dna? Ves skrušen se boš zjokal, saj veš, da bo nekaj časa bolje in tam na dnu boš spet začel graditi svoj svet ... Topel sončen dan te bo ogrel, dočakal boš jasno nebo, svoje strahove boš lahko delil z menoj, pridejo temni dnevi, toda vedi, to je življenje. Kot v sanjah te bo odnesel drugam, če si izgubil življenjsko pot, te njegova toplina preseneti in osvoji ... v življenju se včasih pojavijo nepremostljive ovire in vsak napor se zdi zaman, toda zdaj sem prepričan, da se ne bom vdal in bom raje nekoliko počakal ...

 

 Misli ŠTIRIH papežev O STISKI, BRIDKOSTI IN ZAUPANJU

Ko svetloba pojema ali popolnoma izgine, ne moremo več razločiti resničnosti okoli nas. Sredi najgloblje noči se v temi počutimo prestrašene in negotove, in z veliko nestrpnostjo pričakujemo prihod luči. Dragi mladi, vi ste na vrsti, da postanete stražniki jutranje zarje (Iz 21,11-12) ki oznanjajo prihod sonca, ki je vstali Kristus!« (sv. Janez Pavel II. mladim kot vabilo na 19. SDM v Torontu, 25. julija 2001)

Ko je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, je s tem napovedal svojo smrt, se z njo sprijaznil najgloblje v svoji notranjosti in jo spremenil v dejanje ljubezni. Od nekdaj ljudje na neki način pričakujejo spremembo v srcu, spremembo sveta. Zdaj je to osrednji dogodek spreminjanja, ki je edino sposobno resnično prenoviti svet: nasilje se spreminja v ljubezen in smrt v življenje. Samo ta notranji izbruh dobrega, ki premaguje zlo, lahko potem spodbudi verigo sprememb, ki bodo počasi spreminjale svet. Vse druge spremembe ostajajo na površini in ne odrešujejo. Zato govorimo o odrešenju.(Benedikt XVI. mladim na 20. SDM v Kölnu, 21. avgusta 2005)

Trpljenje samo po sebi ni vrednota, ampak je stvarnost, ki nas jo Jezus uči živeti na pravilen način. Obstajajo namreč pravilni in napačni načini, kako se živi bolečino in trpljenje. Jezus nas uči živeti bolečino tako, da sprejmemo realnost življenja z zaupanjem in upanjem, pri tem pa postavimo ljubezen Boga in bližnjega tudi v trpljenje: ljubezen spreminja vsako stvar. (papež Frančišek bolnikom in invalidom, 14. maja 2014)

Morda ljudje mislijo, da je svoboda to, da storimo vse, kar hočemo; ali da se spuščamo v skrajnosti, da bi doživeli opojnost in pregnali dolgčas. To ni svoboda. Svoboda pomeni, znati premisliti o tem, kar delamo, znati oceniti, kaj je dobro in kaj je slabo, o tem, katera ravnanja pomagajo rasti, pomeni, da vedno izbiramo dobro. Svobodni smo za dobro. (papež Frančišek študentom jezuitskih šol, 7. junija 2013)

»Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje. (papež Frančišek otrokom, 31. maja 2014)

 

SP odlomek

Celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. (apostol Pavel)

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. (Lk 7,11-15)

 

NALOGA

Kako doživljaš svojo šolsko izkušnjo? Ali ti šola res pomaga, da se lahko pripraviš na življenje? Kaj bi morali storiti odgovorni, da bi izboljšali šolsko vzgojo danes.

Odgovarjanje v naglici, kot pogosto počneš iz navade: Saj že vem ... ti preprečuje, da bi prisluhnil mnenjem in nasvetom drugih, zato se ne moreš z njimi primerjati in soočati, da bi lahko oblikoval svoje mnenje ... in imaš občutek, da te izčrpava in siromaši.

S pomočjo prijateljev poskušaj razložiti povezavo in razliko med temi tremi darovi Svetega Duha: razumnostjo, modrostjo in vednostjo.

 

 pripravlja Marko Čuk

- rubrika Veroučne strani je v vsakem Ognjišču na straneh 108-109 (skrajšana oblika)

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (4)

Tretja podoba za Svetega Duha je golob. Že leta 381 je Carigrajski koncil uradno priznal podobo goloba za Svetega Duha. V prvih vrsticah Svetega pisma beremo, da je »duh Božji vel nad vodami« (1 Mz 1,2). Po vesoljnem potopu, je Noe spustil golobico z ladje, zletela je nad zemljo in mu prinesla zeleno oljčno vejico, kar je bilo znamenje, da so se vode umaknile, strašne poplave je konec in spet se je mogoče naseliti na zemlji (1 Mz 8,8-12). Golob je znamenje Božje navzočnosti v Cerkvi in svetu. Na začetku Jezusovega javnega delovanja, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, so se odprla nebesa in Sveti Duh se je razodel v podobi goloba in se ob skrivnostnem glasu Boga Očeta spuščal nad Božjega sina (Mt 3,16; Mr 3,16; Lk 3,22).

Golob je simbol miru. Slavni slikar Pablo Picasso je za svetovni mirovni kongres v Parizu (1949) narisal Golobico miru, ki je nekoliko stilizirana ostala do danes simbol miru in upanja v boljši svet. Prav to izraža tudi prošnja, ki jo dviga v nebo Cerkev pri uri bogoslužnega branja na binkoštni praznik, ko kliče Svetega Duha: »Pridi, Tolažnik naš sveti, / spet ljubezen v nas zaneti, / misli zle, besede grenke, / pred teboj naj se zgubé. // Nove smo stvari postali, / hvalimo te s čistim srcem, / mi nekdaj otroci jeze, / zdaj otroci milosti. // Ti si dar in darovalec, / ti najvišja si dobrina, / naj srce v nas prekipeva, / jezik slavo razodeva / in oznanja te glasnó. // Ti nas grehov očiščuješ, / naše duše posvečuješ, / v Kristusov nas rod prenavljaš: / daj, da bomo vsi veseli / prerojenja v večnosti. Amen«

Golobica pa je tudi podoba ljubezni in ponazarja lepoto neveste. Oblika dvorjenja, ki ga uprizarja golobji par s svojim kljunčkanjem, je prispodoba in znamenje ljubezni. V Visoki pesmi zaročenec večkrat primerja nevesto golobici: »Kako lepa si, moja draga, / kako lepa! / Tvoje oči so golobi. (Vp 1,15); Golobica moja v skalnih duplinah, ... daj mi slišati svoj glas; / zakaj tvoj glas je prijeten / in tvoja postava prikupna. (Vp 2,14); »Ena sama je moja golobica, krasotica moja, (...) (Vp 6,9)
Golob je torej simbol za številne zelo pomembne stvari: za mir, ljubezen, lepoto, zato ima lahko tudi posebno čast, da s svojo podobo predstavlja Svetega Duha. Golob je tudi v uradnem znaku (logotipu) leta posvečenega življenja, kot simbol ene od temeljnih vrednot za posvečeno življenje - izvir življenja in navdihovalec ustvarjalnosti.

Z golobi so že v preteklosti ravnali na poseben način, kar se kaže tudi v dogodku, ko je Jezus očistil jeruzalemski tempelj in iz njega izgnal trgovce z živino (vole in ovce) in prodajalce golobov. Prve je razgnal z bičem, ki ga je spletel iz vrvi, druge pa je opomnil z besedami, naj iz njegove hiše ne delajo tržnice (Jn 2,14 sl).
Veter, ogenj in golob so tri glavne podobe za Svetega Duha, obstajajo pa še nekateri drugi simboli za Svetega Duha, ki ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice. Našteti so v litanijah Svetega Duha in v Katekizmu katoliške Cerkve. Simbol Svetega Duha je živa voda, ki pomeni delovanje Svetega Duha v krstu, ker po klicanju Svetega Duha postane učinkovito zakramentalno znamenje novega rojstva; maziljenje z oljem, ki je zakramentalno znamenje birme; temen ali svetal oblak, v katerem se razodeva božja slava; polaganje rok, po katerem se podeljuje Duh ...

Pri razlaganju Svetega Duha moramo imeti neprestano pred očmi dejstvo, da tretja oseba Svete Trojice daleč presega vse podobe in simbole, ki nam jo lahko le pomagajo nekoliko približati našemu umevanju. Sveti Duh namreč ni karkoli: je nekdo; ni stvar, je oseba.
Sveti Duh je oseba; jaz, napolnjen z Ljubeznijo, Veseljem, Mirom, Modrostjo, Življenjem. Ko je sveti Bernard hotel nazorno razložiti, kdo je Sveti Duh, je uporabil tole primerjavo: predstavljajmo si Očeta, ki poljubi Sina in Sina, ki prejme poljub, in v tem dejanju ljubezni lahko rečemo, da je Sveti Duh ta poljub. Poljub Ljubezni.
Sveti Bernard je hotel reči, da se Ljubezen Očeta in Sina prepletata in stapljata ‘v objemu’ Svetega Duha. Sveti Duh je torej Ljubezen, vendar takšna ljubezen, ki se “neprestano izliva v naša srca” (prim. Rim 5,5). Zato Sveti Duh prebiva v nas. In je naš notranji dih. To je največji dar, ki nam ga je Jezus zapustil, ko je odšel s tega sveta k Očetu.

 

ODPRTI ZA SVETEGA DUHA

Živeti odprti za Svetega Duha pomeni imeti življenjsko vodilo: Dokler živiš, odsevaj svojo lepoto. To pomeni, da se moraš najprej odpreti luči. Kristjan je oseba, ki misli in deluje v skladu z Bogom, v skladu s Svetim Duhom. Sveti Duh pa je neizčrpen vrelec Božjega življenja v nas. ... Človek je kot popotnik, ki hodi skozi puščave življenja in ga žeja po živi vodi, izvirajoči in sveži, ki bi lahko v globini odžejala njegovo globoko željo po svetlobi, ljubezni, lepoti in miru ... In Jezus nam daje to živo vodo: to je Sveti Duh, ki izhaja iz Očeta in ki ga Jezus izliva v naša srca ... da bi tako Bog naše življenje vodil, ga poživljal in hranil. (...) Vsak med nami bi moral v srcu odgovoriti na vprašanje, ali zares razmišlja v skladu z Bogom in tako tudi deluje ali pa se pusti voditi mnogim drugim stvarem. ... Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus ... Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

 

Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

pripravlja Marko Čuk

  ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (3)

Ogenj je druga podoba za Svetega Duha. Apostoli so na binkoštni dan poleg močnega šuma, kot bi se bližal silovit vihar (o tem smo govorili zadnjič), “videli tudi jezike, podobne plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden” (Apd 2,3). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Tudi podoba ‘ognja’ in njegovih plamenov nam pomaga bolje razumeti, kdo je tretja oseba Svete Trojice.

Ogenj razsvetljuje
Sveti Duh pomaga videti. Je svetloba. Jezus obljublja: ko bo prišel Sveti Duh Tolažnik, “vas bo učil vsega in spomnil vsega” (Jn 14,26); “vas bo uvedel v vso resnico” (Jn 16,13). Ni slučaj, da se dva darova Svetega Duha povezujeta z razsvetljenjem: dar umnosti in dar vednosti. O tem bomo več govorili prihodnjič. Tokrat se spomnimo najprej treh čudovitih resničnosti, ki nam jih podarja Sveti Duh: življenje, zdravje, veselje, in nam jih lahko bolje približa prav primerjava s svetlobo.

Svetloba prinaša življenje
Brez svetlobe ne bi bilo življenja: rastline, cvetlice, živali ..., vse bi umrlo. Ko se proti koncu zime dan daljša in spomladi premaga noč, vse oživi. Svetloba privabi iz skrivališč urne martinčke, zapoje kukavica, zacvetijo češnje, prebudijo se kosi ... vse cveti in čebele letajo s cveta na cvet ... Moč svetlobe! Veliki nemški pesnik Goethe je vzkliknil: »Kako polna nemira je svetloba!« Luč je neukrotljiva, ker spravlja v gibanje neskončni svet rastlinskega, živalskega in človeškega življenja.
Tudi Sveti Duh prinaša življenje. Dal je življenje Jezusu v Božji materi Mariji; obudil je v življenje prvo krščansko skupnost - Cerkev; življenje daje tudi nam: »Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, ... bo on po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,10-11). Zato je 150 koncilskih očetov, zbranih na koncilu v Carigradu (leta 381) Svetega Duha označilo kot »Gospoda, ki daje življenje (uporabili so izraz ‘zoopoion’, ki dobesedno pomeni “tisti, ki s svojimi rokami gradi življenje”). Ko molimo nicejsko veroizpoved, izgovarjamo: »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja.«

Svetloba zdravi
Že v antiki so uporabljali neke vrste ‘fototerapijo’ (zdravljenje s svetlobo). Hipokrat, slavni grški zdravnik iz četrtega stoletja pred Kristusom, je svetoval otožnim, potrtim in malodušnim, naj se “preselijo v sončne kraje”. To zdravnikovo spoznanje je našlo v naših časih tudi znanstveno potrditev: tema zmanjšuje dobro voljo, ker pospešuje izločanje melatonina (‘hormona noči’) iz češerike, drobne žleze v središču možganov. Ko pa posije sonce, to izločanje preneha.
Sveti Duh je zdravnik naših duš: “duši madeže izmij, kar je súho, spet zalij in ozdrávi rane vse!”, molimo v pesmi slednici na binkošti. Sveti Duh je tudi ‘Tolažnik’, kot nam zagotavlja evangelist Janez (Jn 15,26). Ko zaznamo, da se nam začneta po duši ali v mislih plaziti mrak in tesnoba, se zatecimo k Jezusu, ki je obljubil, da bo poslal Tolažnika – Duha, ki svetli in umirja. Njega, ki krepi naše notranje moči in v nas spet prebudi sveto in svetlo ...

Svetloba je veselje
Če dobro pomislimo, je sonce največji delivec veselja: saj je splošno znano, da so oblačni dnevi bolj žalostni in turobni! Prerok Izaija je govoril: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč. Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje« (Iz 9,1–2).
Vsi smo odvisni od sonca, svetlobe, tako psihološko kot tudi fizično. Psihološko, ker svetloba razveseljuje in blaži razpoloženje naše duše; fizično pa zato, ker nam svetloba prinaša življenje in zdravje. Podoba Svetega Duha – ognja, ki razsvetljuje – nas spominja tudi na veliko resnico: da vsi pripadamo Bogu: z dušo in telesom.

Ogenj nas osvobaja neodločnosti
Sveti Duh nas osvobaja vsega, kar je negativno. Tako ‘spreminja v prah in pepel’ tudi vsa naša izgovarjanja in ‘cincanja’: “ampak ...”, “vendar ...”, “rad bi ... toda”; “lepo bi bilo ... a”. Prav tako noče slišati naših ‘če’: “če bi imel ...”; “če bi živel v drugih časih, drugačnem okolju ...” Tako hoče odpraviti tudi vsa naša zdihovanja: “... uf!”, “... ufa!” ... “oh (in sploh)”, in podobno zdolgočasenost in lenobnost ..., ki naredi ljudem več slabega kot vse druge razvade sveta! Ogenj Svetega Duha spremeni vsak ‘toda’ v ‘hočem’; vsak ‘če’ v ‘da’: “Da, sprejmem to, kar imam in se bom s srcem in dušo prizadeval, da to koristno uporabim”; “Da, sprejemam okolje, v katerem živim, in se obvežem, da bom poskrbel za to, da bo vedno boljše” ...

Ogenj “upogiba, kar upira se”. Je moč in sila
Katekizem katoliške Cerkve je nedvoumen: “ ... ogenj simbolizira preoblikujočo moč delovanja Svetega Duha” (KKC 696).
Človek je edino bitje, ki zna prižgati ogenj. Od tod tudi njegova prevlada na svetu. Že stari Grki so se zavedali, kakšno moč ima ogenj. Zato se je tudi ohranil mit o Prometeju, mitološkem junaku, ki je z Olimpa ukradel ogenj in ga prinesel ljudem. Najvišji bog Zevs se je ustrašil, da bo s tem Prometej dobil veliko moč, zato ga je priklenil na skalo v Kavkazu, kjer mu je orel vsak dan izkljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla.
Ogenj je močan, Sveti Duh je pa še močnejši. Njegova moč je namreč notranja moč, ki se rojeva in raste iz vere in prepričanja. Takšna moč se lahko zoperstavi svetu in lahko sprejme celo smrt. Delovanje te sile so doživeli apostoli na binkoštni dan, ko so se naenkrat spremenili, postali so drugi ljudje: pogumni, da so si upali govoriti (Apd 4,31), navdušeni oznanjevalci in niso se ustrašili niti muk in ne smrti ...

Sveti Duh ogreje
Tudi Sveti Duh greje: “vse ogrej, kar mrzlo je”, pravi pesem slednica, ki jo moli Cerkev na binkoštni praznik. Še eno prošnjo poznamo, ki govori o vžiganju ognja v nas: “Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.” Devet dni zapored jo ponavljamo vsako leto pred binkoštmi in pred birmo.
Sveti Duh je Duh Ljubezni
On je tisti, ki ‘oblikuje’ srca in jih spreminja: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih ...« (Ezk 36,26–27)
Bolj jasno kot tako ni mogoče povedati: Sveti Duh je pomembno, nujno potrebno zdravilo za vsa ‘plastična’ srca, ki danes ohlajajo svet in ga zavirajo, da se ne vrti več v pravo smer ...
Nekoč so vprašali modreca: »Kaj bi rešil, če bi zagorel cel svet?« Modrec je odgovoril: »Na varno bi shranil ogenj!«
Shranimo torej na varno Svetega Duha, in vse drugo si bo opomoglo.

 

Sveti Duh, razsvetljuj s svojo lučjo naš razum! ... Sveti Duh, vnemaj nas z ognjem svoje ljubezni! ... Sveti Duh,, razsvetljuj nas s svojim nebeškim navdihovanjem! (iz litanij k Svetemu Duhu)

Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel. (Fran Saleški Finžgar)

Svetla in prozorna telesa v stiku z žarki tudi sama zablestijo in zažarijo v drugačni svetlobi. Tako je tudi z dušami, ki so polne Svetega Duha; razsvetljene po njem postanejo tudi same duhovne in izžarevajo milost na druge (sv. Bazilij Veliki).

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost .... Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče ... po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha - to so tudi vsi svetniki - so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ....
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje ... k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje... zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije ... Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju ... Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa ... Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 - 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, ... obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, ... vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. - Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. - Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. - Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. - Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. - Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. - Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. - Sveti Duh se dotakne mene in tebe ... in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon ... Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 ... Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine ... Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje ... da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto ...

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode ... po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati ... toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim ... Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

 

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

 ... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (1)

Pred leti mi je bralec pisal: »Na veroučnih straneh pišete o različnih vprašanjih, ki zanimajo mlade najstnike, birmance ... In všeč mi je, da se trudite, da bi bilo zapisano razumljivo tudi današnjim, bolj za sliko, nadarjenim mladim: z zgodbami, prispodobami, s preprostimi molitvami, ki naj nas usmerjajo ... Imam pa en predlog: že dolgo niste nič pisali o Sv. Duhu. Zdi se mi, da bi se lahko kakšno leto spomnili tudi nanj. Prav bi bilo, da bi tudi zanj naredili eno dobro "reklamno akcijo". Ali se vam ne zdi, da ga prevečkrat skušamo utišati, postavljamo ga na zadnje mesto v Trojici, prednost dajemo Očetu in Sinu. Zanemarjamo ga, pošiljamo ga v kot, v izgnanstvo ... In vendar si Sveti Duh ne zasluži, da bi z njim ravnali kot z nekakšno Pepelko v Sveti Trojici ...«

Pismo mi je dalo misliti, malce sem pobrskal po primerni literaturi in se podal na pot odkrivanja Svetega Duha ... No, razpoloženje se je iz dneva v dan spreminjalo. Včasih bi raje vse skupaj pustil in začel s čim drugim ... Toda prosil sem Duha za pomoč, za oporo, za širino, preprostost, za ogenj, vedrino ... in pisal naprej ...

Sveti Duh je namreč brezkončna resničnost. V njem je vse veliko: velika je njegova moč (kot silovit vihar), velika je njegova svoboda (nihče ga ne more osamiti in spraviti), velika je njegova velikodušnost (njegov dih se nikoli ne utrudi), velika je njegova skrivnost (nihče ga ne more popolnoma do konca dojeti in razumeti) ...

Prav nič ne pretiravamo in tudi nič krivoverskega ne bomo povedali, če rečemo, da je Sveti Duh nevidni velikan, dih, ki vse vzdržuje, arhitekt, ki vse načrtuje in ustvarja. Tudi danes, v drugem desetletju tretjega tisočletja ga še kako potrebujemo. Potrebujemo nekoga, ki nas prevetri, prečisti, ki usmerja, ki razsvetljuje, ki ogreva ... Kako bi danes potrebovali tisti zanos in vznemirjenje, ki ga je prinesel na prve Binkošti, ko so apostoli postali čisto drugi ljudje in so se jim tisti, ki niso opazili, kaj se je zgodilo, posmehovali: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)

Morda bo navdušil tudi nas in si bomo lahko privoščili kakšen požirek 'sladkega mošta Duha'. To je prav gotovo edina pijača, ki je sposobna spremeniti naše duše! Angleški pisatelj Gilbert Chesterton je zapisal: »Priskrbite si novo dušo. Ta, ki jo imate sedaj, ni vredna človeka. Priskrbite za novo dušo!« In Sveti duh je tista moč, ki nam lahko priskrbi novo dušo: živahno, svobodno, modro, ustvarjalno, svetlo, toplo, skladno ...

Potrudili se bomo, da na teh straneh ne boste našli besed, ki jih ne bi razumeli, tu ne bo ničesar, kar bo dišalo po abstraktnem, s preprostimi mislimi nam bodo pomagali tudi teologi, svetniki, papeži ... Poskušali bomo razumeti, da lahko govorimo o Svetem Duhu tudi brez izrazov, ki jih komaj uspemo prebrati in se ob njih dolgočasimo.

In vaša naloga? Ob branju popolnoma razvijte jadra svoje dobre volje, da ne bi na naši poti izgubili niti najmanjše sapice Duha, da bi bili vztrajni in bi z veseljem prebirali te kratke namige, da bi lahko skupaj prišli do zadnjega nadaljevanja naše zgodbe ... da bi tako vaša duša dobila nekaj spodbude, da bi šla vedno le naprej in vedno višje ... do okusa tistih prvih Binkošti.

Še nekaj o načrtu: iskreno vam povem, da  se ne bomo preveč omejevali, saj je Duh neskončna svoboda, razigranost, pomagali si bomo tudi s Svetim pismom, katekizmom in molitvenikom za mlade (Youcat). Spregovorili bomo o vsem našem življenju, saj ga Sveti Duh popolnoma preveva, in ni področja, kamor se ne bi spustil ... kot ogenj in veter: o lepoti stvarstva, o enkratnosti človeka, o veri, prijateljstvu, molitvi, poklicanosti, rasti, bolečini, čustvih, pričevanju, doslednosti, vodenju... Opora nam bodo zgledi iz SP (Abraham, David, preroki, Pridigar, Job ... Makabejci) ... in tudi nekaj nalog bo pripetih zraven ...

 

SVETI DUH VIDEN OČEM

Sveti Duh si gotovo ne zasluži, da ga jemljemo kot najbolj megleno in nejasno stvar na svetu, kot nekaj najbolj nekoristnega in dolgočasnega. Ni pa lahko govoriti o njem, ker ga nihče ni nikoli videl, nihče ne pozna njegovega obraza (Jn 1,18; 1 Jn 4,12). Toda tudi o nevidnih stvareh nam je dovoljeno nekaj povedati - lahko naredimo primerjavo s stvarjo, ki jo vidimo in dobro poznamo. V pogovornem jeziku večkrat uporabljamo primere in podobe. Pravimo, da je življenje podobno kolesu; če se ne premakne, se zvrne; inteligenca (zmožnost umevanja) je podobna padalu: koristno je le če je odprto; človek brez volje je kot kladivo brez ročaja; izkustvo je kot zobotrebec, uporabi ga samo en človek; molitev je kot mobilni telefon; kjerkoli si, lahko vzpostaviš stik z Bogom; prijatelj je vreden zaupanja kot poštni nabiralnik; otroci so kot lasje; manj ko jih je, bolj je treba skrbeti zanje ... Tako govorjenje je veliko bolj prijetno in lažje ga je razumeti ... primerno je za današnjega televizijskega človeka, ki bolj gleda kot posluša ... Če torej vzamemo to pot podob in primer, potem lahko govorimo o Svetem Duhu tudi na zelo razumljiv način, zanimivo, razumljivo in tudi privlačno za današnji čas. No, boste rekli, kaj pa o Svetem Duhu pove Božja beseda, ali nam lahko Sveto pismo kakorkoli pomaga pri razumevanju Svetega Duha? Ko govori Sveto pismo o Svetem Duhu uporablja silno dragocene primere, simbole, ki se nanašajo na to, kar mi vidimo, da lahko razumemo tisto, česar ne vidimo ... Glavni simboli, ki jih Sveto pismo ponuja, ko nam govori o Svetem Duhu so trije: veter, ogenj in golob. V prihodnjih nadaljevanjih bomo spregovorili o njih bolj podrobno.

 

Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja ... (veroizpoved)

Sveti Duh razsvetljuje vse, ki imajo oči. Če pa je kdo slep in ne sprejema milosti, naj ne obtožuje Duha, temveč lastno nevernost. (sv. Ciril Jeruzalemski)

S Svetim Duhom vidimo vse povečano: vidimo veličino najmanjših dejanj, storjenih za Boga, in velikost najmanjših napak. (sv. Janez Vianej)

... več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (10)

 

NALOGE RAZSVETLJENIH PO DUHU

Hoditi s Svetim Duhom pomeni tudi zavzeto izpolnjevati tri obveznosti, ki nam jih nalaga “ogenj, ki razsvetljuje”.

Svetlobe se ne smemo bati!
Splošno je znano, da se otroci bojijo teme, odrasli pa se večkrat bojimo svetlobe. Kar je seveda veliko slabše! Kdor ostaja s Svetim Duhom, ta sprejema ogenj, ki razsvetljuje, sprejema resnico, vedno, tudi takrat, ko je neprijetna in je treba zanjo kaj žrtvovati.
Nemški znanstvenik in pisatelj Georg Lichtenberg je imel navado reči: »Nemogoče je nositi plamen resnice sredi množice, ne da bi tu in tam osmodil kakšno brado ali lasuljo.«
Kdor hodi s Svetim Duhom in z njegovim ognjem, se ne boji, tudi tega ne, da bi, če je potrebno, zažgal kakšno brado ali komu osmodil lase.

Svetlobe si ne smemo razlagati po svoje
Dobro je dobro, zlo je zlo. Prerok Izaija je svaril: »Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo ... (Iz 5,20)

Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen. (Marjan Turnšek)

Ne moremo se “delati norca” iz vrednot. Med ‘biti prebrisan’ in ‘biti goljuf’ je silno majhna razdalja. Ne moremo se šaliti ali se celo norčevati s svetlobo, iz Resnice. Tudi laži se danes hitro posodabljajo in prilagajajo času, zelo so prefinjene in prežijo od vsepovsod. Italijanski pisatelj in TV voditelj Cesare Marchi je skušal narediti spisek sodobnih laži, ki pa je kmalu zastarel in je iz leta v leto daljši. Takole gre: usmiljenja vredna laž: tista, ki jo izreče zdravnik; predrzna laž: lovska; časnikarska: prodanih sto tisoč izvodov; pogrebna: vzoren oče in nadvse pošten državljan; šolska laž, po neupravičeni odsotnosti: sin je ostal doma, ker je imel močan glavobol; gledališka: na veliko željo vseh; telefonska: počakajte, prosimo, trenutek; turistična: vse je vključeno v ceno; govorniška: kratek bom; železničarska: ekspresni vlak ... Tem lažem bi lahko dodali še kakšno: “Po mojem skromnem mnenju.” – “Neodvisni časnik.” – “Mlad, pošten, iz dobre družine, iščem ...”

Kam je izginila luč?

Pridi, Sveti Duh in nas spomni na tisto, kar si nekoč že navdihnil svetopisemskemu pisatelju »Boljši je revež kakor lažnivec« (Prg 19,22).

Res je ‘boljši’, ker laž vse uniči. Ruski pisatelj Anton Čehov je zapisal: »Uši uničijo rastlino, rja razje kovine, laž uniči dušo!« Gandhi je temu dodal: »Kot kaplja strupa uniči celotno vedro mleka, tako že čisto majhno pomanjkanje resnice ugonobi človeka.«
Misliti, da lahko hodimo s Svetim Duhom in se poslužujemo laži, je podobno kot misliti da lahko obstaja železni predmet iz lesa!

Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen. (Bernhard Häring)

Svetlobo moramo deliti
S svetlobo moramo oskrbeti tudi druge. Ni važno kakšen je njen vir: lahko je to sončna svetloba, ki jo je širil okrog sebe sv. Jožef Cottolengo, ‘genij dobrote’ iz Turina, ki so ga imenovali tudi ‘trgovec s soncem’; lahko je to luč svetilnika; včasih pa je dovolj že ena vžigalica, vendar mora biti prižgana.

Bog nam je dal talente “za rast in zorenje”: za vero, ki navdušuje, za upanje, ki poživlja, za ljubezen, ki razsvetljuje, za Duha, ki opogumlja in bodri. (Lojze Bratina)

 

ODPRTI ZA SADOVE DUHA

Končno, hoditi v Svetem Duhu pomeni, obleči Svetega Duha. Tu smo zdaj na najbolj pomembni točki vsega našega dela in prizadevanja. Obleči Svetega Duha, v resnici ni prazna beseda, ampak nekaj povsem stvarnega in konkretnega: povabljeni smo, da oblečemo devet velikih kreposti, o katerih piše sv. Pavel v Pismu Galačanom.
Apostol, najprej našteje štirinajst del mesa (Gal 5,19): to so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti, ki se ne pusti “voditi Svetemu Duhu”. Medtem ko v človeku, ki v veri pusti, da ‘vdre’ vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje ‘darovi Duha’.

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase in so sprejeli življenjski program: “Živite po Duhu.” Zaprtost pred Svetim Duhom ni samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Poznamo toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom: koristoljubno sebičnost; zakrknjeno vztrajanje pri držah ‘učiteljev postave’, ki jih je Jezus označil za hinavce; premajhno zanimanje za Jezusov nauk; krščansko življenje, ki ni služenje, temveč osebna korist ... Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove Svetega Duha: “ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje” (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja proti pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu, ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.
Danes in v zadnjih dveh nadaljevanjih letošnjih katehez, bomo podrobneje spregovorili o sadovih Svetega Duha.

LJUBEZEN
Za kakšno ljubezen gre? Za ljubezen, ki jo opeva prav sv. Pavel v čudovitem slavospevu pravi ljubezni, ki je zapisan v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Celotna hvalnica, ki jo je treba pozorno brati, o njej razmišljati in jo po malem okušati ..., je zelo globoka in dragocena. Za pokušino navajamo le del: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

Govorica ljubezni je govorica Svetega Duha, ko človek postane majhen, da ga sprejme. Tedaj ga razume ves svet. Kdor pa želi govoriti ‘svoj’ jezik, ga nihče ne razume in vsi okrog njega se razidejo. (Michel Quoist)

To je ljubezen tistega, ki hodi v Duhu. To ni lahkoživa ljubezen, ki se spreletava z odišavljenih ustnic, ampak ljubezen, ki ne išče svojega interesa, ki ni zavistna, ki se ne jezi, ne išče svoje koristi, ni domišljava, ne prevzetna, vse prenaša ...

Ko boš ljubil, boš našel pot, ko boš ljubil, boš slišal Glas, ko boš ljubil, boš našel mir. (Carlo Carretto)

Svetost, ki jo želi in veleva Sveti Duh, je svetost, ki je trdno z nogami na tleh, svetost, ki hitro preide k bistvu stvari: k vrednoti, ki je najbolj človeška med vsemi: to je ljubezen. Govorijo dejstva: kdor ne ljubi, živi kot bi bil obrnjen narobe. Vsak dan se v našem življenju neštetokrat potrjuje resnica: človek raste samo tako, da se žrtvuje!

 

še nekaj misli na pot

 Vetra ne vidimo, a vidimo lahko gibanje, ki ga povzroči. Prvi učinek, ki ga povzroči Duh, je ljubezen. Obličje Duha v Cerkvi je obličje skupnosti, ki prinaša sadove ljubezni. Duh se nam razodeva tako, da med ljudmi ustvarja občestvo. (p. Dariusz Kowalczyk)

Včasih smo v skušnjavi, da bi se pred napori in življenjskimi preizkušnjami vdali obupu. Nikar ne obupujmo: obrnimo se k Svetemu Duhu, ki bo z darom moči spodbudil naše srce ter nam dal v življenju in hoji za Jezusom novo moč in navdušenje. (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Kakšna je naša drža pred darovi Svetega Duha? Se zavedamo, je Božji Duh svoboden, da jih da komur hoče? Ali jih razumemo kot duhovno pomoč, s katero Gospod podpira in krepi našo vero ter tudi krepi naše poslanstvo v svetu? (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.
Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati ..., ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti ... Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov ... zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.
Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati ... Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave ... Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti ... Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage ...
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka ...

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni ...
To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

Mar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?
Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.
Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj ... živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.
Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

 Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce ... in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas... Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame ...

 

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).
Sveti Duh ljubi svobodo: » ... kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).
Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.
Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske ... mučence, mučence španske državljanske vojne ...Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.
Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).
Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Zato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) ...
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.
Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.
Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.
Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)

Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).

Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk