Misijonar Andrej Majcen

Majcen Andrej5Svoje življenjsko poslanstvo je pričel 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču; prvorojenec Andrej, ki ga je oče, zaveden Slovenec, imenoval Slavko, je namesto rojstnega dneva praznoval svoj krstni dan, ko je 9. oktobra 1904 v frančiškanski cerkvi Matere usmiljenja prejel začetek nadnaravnega življenja. Mati Marija, ki je izvirala iz sloveče Koroščeve družine v Sv. Juriju ob Ščavnici (iz te družine je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec), je želela, da bi njen prvorojenec postal duhovnik. Izročala ga je v varstvo Materi Božji. "Ne pozabi, da si Marijin otrok!" Oče pa mu je namenil poklic učitelja, ki naj bi otroke vzgajal z dobroto. Poučeval ga je: "Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar žal!" Osnovno in srednjo šolo je Andrej obiskoval v Krškem, kamor je bil po službeni dolžnosti prestavljen oče, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji meniški kuti imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot. "Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil."

Majcen Andrej6Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.

Majcen Andrej7Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti "vsem vse", se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.

Odpotoval je na Kitajsko, kjer je uspešno deloval salezijanec Jožef Kerec, doma iz Prekmurja. Pričakal ga je v Kunmingu, kjer sta vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so bili misijonarji izgnani iz Kitajske. Zatem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan, po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956-1976). "Tu je bil dejansko vse: inšpektorjev delegat, ravnatelj, prvi magister novincev, ki je vzgajal Vietnamce po vietnamsko v don Boskovem duhu.

Majcen Andrej8Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset" (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar "iz zaledja" deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: "Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih." Tone Ciglar piše: "Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino." Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

(pričevanje 09_2009)

 

Zajemi vsak dan

Prava mladost je ogenj, ki ogreva z navdušenjem suhoto sveta, je ogenj ljubezni, ki navdihuje zaupanje in vabi k veselju.

(sv. Janez Pavel II.)
Sreda, 13. November 2024
Na vrh