“Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld

Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.