Vinko Beličič odšel v pravo domovino

 

* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

Belicic Vinko9"Glej, če ne bi imeli Beličiča, Peterlina, Baraga in koga druge­ga, ki je prišel iz Ljubljane, ne vem, če bi danes v Trstu ime­li slovenske šole," je pred kakšnimi dvajsetimi leti dejal Mar­ku Tavčarju, danes vplivnemu kulturnemu delavcu med Slovenci na Tržaškem, njegov oče. To je Tavčar zapisal ob nedavni smrti Vin­ka Beličiča (28. septembra 1999).

Odločil se je za študij slavistike na ljub­ljanski univerzi in tam februarja 1940 diplomiral. Vmes je nekaj časa študiral italijanski jezik in književnost na katoliški univerzi v Milanu, ne vedoč, da mu bo to kmalu prišlo zelo prav. Leta 1962 je tam dosegel doktorski naslov z disertacijo o pes­niku Antonu Medvedu. Kot profesor slovenščine je v Ljubljani poučeval na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je mo­ral, če je hotel ostati pri življenju, umakniti iz Ljubljane. Preko Koroške je odšel v Italijo (Monigo). Ko so zavezniki (An­gleži in Američani), upravitelji Svobodnega tržaškega ozemlja, v Trstu ustanavljali slovenske šole, se je našlo mesto tudi za mladega slavista Vinka Beličiča: polnih 32 let je bil predan pedagoškemu delu na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Sodelo­val je tudi pri sestavljanju učbenikov in bil med pobudniki kul­turnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem, katerega duša je bil prof. Jože Peterlin. Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst tudi njegova ljubljena žena Elka, pestujoč dva sinova (Matija in Andreja, ki sta se jima v Trstu pridružila še Miha in Janez). Po značaju je bil precej zadržan, skoraj plašen; dijaki pa so ga imeli radi, ker jim je že ob prvem srečanju vzbu­dil vtis, da bodo z njim "dobro shajali". Vseskozi je čutil do­motožje po svoji Beli krajini, ki mu jo je (za silo) nadomešča­la kraška gmajna, kamor je rad zahajal s knjigo in beležnico v roki, da je v miru zapisoval svoja doživetja.

V Trst je prišel že "ovenčan s slavo" pisatelja in pesnika: v Ljubljani sta namreč izšli dve njegovi knjigi: povest Molitev na gori (1943) in pesniška zbirka Češminov grm (1944). V svojem tržaškem obdobju pa je izdal pet knjig pesmi, proznih del pa je izšlo kar sedem; zadnja knjiga njegovih črtic, močno avtobio­grafsko obarvanih, je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1997 z naslovom Na vetrovni postojanki. Do leta 1991 je bil plo­doviti pesnik in pisatelj Vinko Beličič v matični domovini "ne­znan". Zaprta mu je bila tudi pot v rodno Belo krajino, po kate­ri je tako hrepenel. Ko mu je bilo dano iti tja, pa je bil raz­očaran: to ni bila več tista deželica, o kateri je sanjal. "Tam te nihče več ne sprejme ljubeznivo, tam ni več gostoljubja, za­me je vse tako hladno in tuje." Nespremenjena pa je ostala vera njegovih mladih dni. "Zame je Sveto pismo in nauk Cerkve vselej bilo resničnost, kakor tudi vera v posmrtno življenje in vstaje­nje."

(pričevanje 11_1999)

 

Zajemi vsak dan

Hoditi za Kristusom pomeni verovati vanj in sprejeti njegov nauk. Verovati, da je on pot, resnica in življenje.

(sv. Janez Pavel II.)
Nedelja, 3. Marec 2024
Na vrh