Modro in pravilno je začeti novo leto z molitvijo. Če se potem izkaže, da je bilo tisto leto boljše kot prejšnje, ne bi smeli pozabiti, da bi se ob koncu leta Bogu zahvalili, da je našo molitev uslišal.
Ne smemo biti takšni, kot tisti mož, ki se je izgubil v gozdu. Kasneje je prijateljem pripovedoval, kako je bil v skrbeh in je celo na kolenih prosil Boga za pomoč. »Pa te je Bog uslišal?« so ga vprašali. »Kaj še,« je dejal, »še preden je imel priložnost, da bi me uslišal, je prišel neki domačin in mi pokazal pot!«

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 67..

(da bo leto bogato)
Pridejo dnevi, ko je težko iti naprej. Toda naša izročitev je brez vztrajnosti golo zapravljanje časa. Bolj pomembno je ostati zvest v času suše kot v trenutkih, ko nas vera sama od sebe vodi v molitev. Takrat imejmo v mislih trenutke, ko smo bili napolnjeni z Njegovo navzočnostjo.
Edino zdravilo za formalizem in rutino je v zvestobi odločitve, ki smo jo naredili. Na ta načina bosta gorečnost in češčenje spet prišla na dan.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Živeti božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en ‘božji danes’.
Izpolnitev je treba iskati v sedanjem trenutku. Kdor gleda na jutri, bo današnji dan izgubil.
Potrebno je navdušenje, čisto veselje – ne pa evforija, občutek zanesene blaženosti. To je samo močan plamen, ki takoj ugasne.
»Ti, ki daješ hrano pticam neba, ti, ki oblačiš lilije na polju, daj nam, da se bomo veselili stvari, s katerimi nas napolnjuješ, in naj nam to zadošča.«

brat Roger iz Taizéja. Ognjišče (2014) 01, str. 51

Družina smo: druži nas ista kri,
družijo iste skrivnostne vezi -
ki jih nihče ne more izničiti,
ne pretrgati, ne zatajiti..

Družina, - iz iste hiše doma, -
družina, ko sedamo
k skupni mizi,
ko ždimo vsak v svojem
hišnem kotu,
ko smo na poti po
širnih cestah,

ali ko se razselimo po svetu.

Vsi smo eden drugemu luč.
In če le ena od njih ugasne,
ugasne cele družine luč.

Tone Kuntner

Rabi Samuel je nekemu revežu, ki se je ustavil pri njem, ker ni imel v hiši denarja, podaril prstan. Trenutek za tem je to zvedela njegova žena in mu vsa jezna očitala, da je tako dragocen okras z velikim in žlahtnim draguljem vrgel nekemu beraču. Rabi Samuel je poklical reveža nazaj in mu dejal: »Pravkar sem izvedel, da ima prstan, ki sem ti ga dal, veliko vrednost. Glej, da ga ne boš poceni prodal!« (sč).