Oj, velika nedelja!
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!
V jutranjo meglo plane glas zvonov in pesem radosti. Nad mlado polje se dvignejo bandera in od mrtvih vstali Bog hodi v zlati monštranci med sadovnjaki.

Aleluja, aleluja!
Krepke roke držijo banderske drogove. Fantje gledajo v zrak, ker se bandero zadeva ob veje dreves. Počasi stopajo in obračajo bandero proti vetru, da lepše plapola, posnemaje v svojem frfotanju glas ptičjih peruti.
Ministrante, ki nosijo sveče, bolijo roke, zvončki izmenoma pozvanjajo in baldahin diši po kadilu.
Gospod župnik ima zlat plašč in sivo glavo. Na stojalu monštrance se igra sonce in pevci pojejo: "Premagal je pekel in smrt..."
Tako stopa procesija. Žene molijo rožni venec. Možje odgovarjajo počasi, kot je počasna in težka njih hoja in misel, ki se sprehaja od Boga do polja in živine.
Dekleta imajo nova krila in dišeče robce in fantje stopajo kot vojaki v paradi z živim korakom in izzivalnim pogledom. Otroci venomer klepetajo - menijo se o pirhih in poticah.
Zvoni Gospodovemu vstajenju na čast.
Doma čaka žegen.
Miza je pogrnjena, gnjat diši, potica in pirhi leže ob hrenu in klobasah in na vsem počiva blagoslov.
Tako Bog posvečuje darove zemlje.
Otroci so lačni in se gnetejo k mizi. In oče se prekriža in vsa družina z njim in moli svečano kot nikoli sicer: na čast vstalemu Zveličarju in za mlado setev...
In duhovnik zapoje z visokim glasom:
"Bratje! postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste opresni; zakaj naše velikonočno Jagnje Kristus, je darovano...!"
Nad tabernakljem stoji Kristus s praporcem in škrlatnim plaščem.
To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!

Aleluja, aleluja!
Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano.

Ognjišče, 2002, leto 38, št. 4, str. 22.

Asket (človek, ki skuša z odpovedju in premišljevanjem doseči krščansko popolnost) je sedel v svoji votlini in bil zatopljen v premišljevanje.
Tedaj se je v votlino priplazila miška in začela grizljati njegove sandale.
Asket je jezno odprl oči: »Kaj me motiš v moji pobožnosti?«
»Lačna sem,« je zacvilila miška.
»Poberi se, miš neumna!« je rekel asket, »iščem edinost z Bogom, ne moti me!«
»Kako se boš zedinil z Bogom,« je vprašala miška, »če se niti z menoj ne moreš?«. (sč)

V neki podeželski cerkvi je vsako nedeljo opravljal svojo službo organist, ki je znal iz svojega glasbila izvabljati čudovito glasbo. Vsako nedeljo pa je zvesto opravljal svojo službo tudi fant, ki je gonil meh, da so orgle sploh lahko igrale. Ne koncu neke božje službe je fant, vidno zadovoljen, organistu dejal. »Danes sva spet dobro igrala!«
Organist mu je odvrnil: »Midva? Jaz sem igral!«
Naslednjo nedeljo je organist kot običajno sedel za orgle, da bi začel igrati, toda orgle so ostale neme. Ves iz sebe se je ozrl proti mehu. Ob njem je mirno sedel tisti fant, ki je meh poganjal. Pogledal je proti organistu in vprašal: »Kdo orgla?« Organist se je namuznil in priznavajoče dejal: »Midva!« (sč)

Kristus naj bo z menoj,
Kristus pred menoj,
Kristus za menoj,
Kristus v meni,
Kristus pod menoj,
Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni.
Kristus na moji levi,
Kristus, kjer sedim,
Kristus, kjer vstanem.
Kristus v srcu vsakogar, ki misli name,
Kristus na ustnicah vsakogar, ki govori o meni,
Kristus v vsakem očesu, ki me vidi,
Kristus v vsakem ušesu, ki me sliši.

Napis na naprsni ploščici sv. Patrika

»Dedi, zakaj si v bolnišnici poljubil babici roko, ko si ji rekel 'kmalu ozdravi' in 'nasvidenje', ko sva se poslovila?« Tako me je vprašal vnuk, ko sva se vračala z obiska pri babici v bolnišnici. »Veš,« sem začel, »šele tedaj, ko te roke manjkajo in dan za dnem več ne čistijo, perejo, kuhajo in te ljubeče pobožajo po laseh, prav spoznaš njihovo vrednost. Moj poljub babičine roke je znak moje hvaležnosti zanjo!«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 2 (2023), 43.

Učitelj je zbral svoje učence in jih vprašal: »Kje je začetek molitve?«
Prvi je odgovoril: »V stiski, kajti stiska uči moliti. Ko čutim, da sem v stiski, se sam od sebe obrnem na Boga.«
Drugi je odgovoril: »V sreči. Kajti ko sem srečen, zapustim svojo ječo strahov in skrbi in začutim bližino Boga.«
Tretji: »V tišini. Kajti kadar molčim, lahko Bog govori.«
Četrti: »Začetek molitve je v jecljanju otroka. Kajti šele ko postanem kot otrok, ko se ne sramujem pred Bogom jecljati, potem je on zelo velik, jaz pa čisto majhen in začnem se nad Bogom čuditi in ga moliti.«
Na to je mojster dejal: »Vsi ste dobro odgovorili. Toda obstaja še en začetek, in ta je pred vsemi tistimi, ki ste jih vi navedli. Molitev se namreč začenja pri samem Bogu. Začenja on – ne mi.« (Klaus Hemmerle)

Zahvaljujem se Ti, Gospod,
za vse tiste mladenke,
ki sproščeno vztrajajo v lepoti
čistega telesa in duše,
in za vse tiste ženske,
ki niso in ne bodo nikoli
hotele odpraviti svoj plod,
ker z ljubeznivo naklonjenostjo
pričakujejo dete,
vsem tegobam navkljub.

Bodi, Gospod, zahvaljen
za vsakega otroka,
ta čudež življenja samega.

Bodi slavljen, Gospod,
v vseh tistih ženskah,
ki so se Ti posvetile:
v vseh samskih, vdovah,
ločenih brez lastne krivde
in v vseh Marijah Magdalenah.

Dovoli, Gospod, da Ti
posvetimo svoja ženska telesa,
da bodo rodovitne in čiste posode
ustvarjalne dobrote do bližnjih;
svoja ženska srca,
da bodo varovala ognjišča
življenju predane ljubezni;
svoje ženske duše,
da bodo s teboj sijale
v velikonočno jutro.

VRBOVŠEK, Betka. (Iskrica). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 66.
meditativna poezija Betke Vrbovšek je izšla tudi v knjigi Gospod, povsod vidim tebe (založba Ognjišče)

Pred petimi leti je odšel v večni dom naš oče urednik, oznanjevalec in uresničevalec besede. Ostaja v naših mislih, pogrešamo ga, spominjamo se dogodkov iz njegovega bogatega življenja ... tolikokrat med letom se spomnimo nanj ... "on bi zdaj rekel to, zdaj bi gotovo pripomnil"  ... toliko vsega je začel, naredil, dokončal, zapustil, izročil ... da se lahko samo zamislimo in prosimo, naj "reče kakšno" pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne ... Saj skušamo slediti njegovi misli ... a se tudi zavedamo, da nam to nikoli ne bo povsem uspelo ... zato vsak mesec objavimo kakšno njegovo misel, pobudo, morda bo padla na rodovitna tla ... Sprejmimo jo z odprtim srcem, čeprav je izrečena v šestdesetih, sedemdesetih ... je zagotovo še vedno aktualna. Oče Franc si je dan in noč prizadeval, da bi seme obrodilo ... pa čeprav takrat, ko bo on že v večnosti ... Bodimo hvaležni za tako velik dar ... naj ostane za vedno v spomnu srca ...

(...) Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali.
Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih.
Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti. (... 1968)

zbira Mare