"Bog deluje tudi po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni"

Slovenski frančiškani letos praznujejo 500-letnico province Sv. križa. Ob tej priložnosti so organizirali simpozij, ki je osvetlil poltisočletno zgodovino in delovanje bratov na različnih področjih. Mi pa smo v goste povabili sedanjega provinciala p. Staneta Zoreta, da nam osvetli ne samo zgodovino, ampak tudi sedanji trenutek frančiškanov pri nas. Najprej pa smo ga vprašali, kako se je on odločil, da postane frančiškan.

V šali rečem – pa ne gre samo za šalo, tu se kaže tudi, kako Bog kliče – , da sem postal frančiškan, ker sem imel preveč časa. A šalo na stran. Najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve. Sošolec Jernej mi je rekel: "Stane, kaj če bi šla midva k frančiškanom." In namesto izgubljati čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila ... Na ta način sem spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal frančiškane ter pozneje vstopil v ta red.

– Ob letošnji obletnici so poudarjali, da ste frančiškani k nam prišli iz Bosne ... Pričakovali bi, da bi prišli iz Italije, kjer je red nastal?

Letos obhajamo 500-letnico province, kar pomeni sedanje upravne ureditve, frančiškanska navzočnost na slovenskih tleh pa je bistveno starejša. Frančiškani niso začeli živeti in oznanjati evangelij šele leta 1514, saj imamo izpričano več kot 500- letno frančiškansko navzočnost v Novem mestu, Kamniku, Kopru, Gorici ... Upravna ureditev, kakor jo poznamo danes, pa sega v leto v leto 1514.

– Provinca ima zanimiv začetek. Nastala je zaradi turškega preganjanja kristjanov.

Bolj ko se oziram v preteklost, vidim, kako Bog deluje po dogodkih in ljudeh, ki niso vedno prijetni in prijazni. Če bi imel na izbiro, bi v zgodovini marsikaj črtal, a bi se pozneje pokazalo, da zaradi tega črtanja nastane velika praznina. Tako so razmere narekovale, da se je takrat bosanska vikarija razdelila na dva dela. V enega so spadali samostani, ki so bili pod turško oblastjo, drugi del pa so predstavljali samostani, ki so bili pod krščanskimi vladarji in to je bilo nemogoče enotno upravljati, saj so bili stiki med enimi in drugimi nemogoči. Zunanje okoliščine so narekovale, da so jo razdelili. En del je ostal v Bosni, drugi del pa so imenovali vikarijo Bosna hrvaška, ki pa se je počasi širila na zahod, kajti Turki so prodirali naprej in frančiškani so se umikali pred njimi. Tako so npr. frančiškani pred 445 leti prišli v Novo mesto, pozneje na Sveto Goro nad Gorico. V Bosni niso mogli živeti, tu pa so bili izredno potrebni, ker je zaživela nova božja pot in bilo je treba poskrbeti za romarje, ki so prihajali na Sveto Goro.

– Zgodovinsko ste povezani s hrvaško provinco. Na to kaže tudi svetniški kandidat p. Vendelin Vošnjak, Slovenec, ki je uradno 'hrvaški' svetniški kandidat.

P. Vošnjak je bil rojen v Velenju in stopil takrat v še enotno hrvaško-kranjsko provinco Sv. križa in več let deloval v Zagrebu v upravi province. Prav takrat je dozorel čas, da se ti dve provinci na osnovi narodne pripadnosti razdelita in vsaka 'pokrije' svoje narodno ozemlje. Sicer je to že prej enkrat naredil cesar Jožef II., a ko je prišel Napoleon, je frančiškane spet združil in naredil eno samo provinco, ki je segala vse do Dalmacije, njen sedež pa je bil v Ljubljani.

Vošnjak je bil prvi provincial zagrebške province sv. Cirila in Metoda, ki je nastala leta 1900. Vanjo so spadali samostani na Hrvaškem. Tej je pripadal tudi Trsat, kjer je bil nekaj časa tudi provincialat, in ta postojanka še danes zavzema posebno mesto v tej provinci.

Vesel sem, da so hrvaški frančiškani v p. Vendelinu prepoznali svetniško držo in ga skušajo pripeljati do oltarja. Tudi ga ne gledam kot 'njihovega' patra in njihovega svetnika, saj je bil za časa svojega življenja naš brat. Pa še ena zanimivost. Njegovi predniki so, kakor priimek pove (Bošnjak), prišli iz Bosne. Zato ne vnašajmo današnjih težav in problemov v čas, ki je bil precej drugačen, mogoče bolj poenoten, kakor smo ga mi sposobni živeti.

– Simpozij je obravnavali več vidikov, od verskega, redovnega in duhovnega pa vse do umetnostno zgodovinskega in glasbenega vidika. To pomeni, da so se patri v zgodovini ukvarjali z marsičem. Kaj je po tvojem mnenju zelo pomembno, s čemer so se bratje ukvarjali?

Ko sem poslušal predavanja na simpoziju, ki je en dan najprej potekal na Trsatu, sem prišel nekako do sklepa: Vse, kar so bratje delali v zgodovini, je bilo v službi pastorale, v službi ljudi. Pa naj gre za njihovo slovstveno dejavnost, zlasti pridigarsko baročno literaturo 17. in 18. stoletja. Živel je pater, ki je na roko napisal 1800 strani pridig! Zakaj? Zaradi oznanjevanja! Kasneje, na prehodu iz 19. v 20 . stoletje, imamo p. Hugolina Sattnerja, našega najbolj plodovitega in najboljšega skladatelja. Toda on ni skladal zato, da mu bodo ploskali na koncertih, ampak da je ljudi vabil k pobožnosti in pomagal slaviti Boga. Ob tej obletnici smo poslušali njegov oratorij Assumptio (Vnebovzetje) in ljudje so bili navdušeni nad njim! Doživeli so nekaj več kot samo glasbeni užitek. Tudi redovniki slikarji so delali z istega nagiba: Prebujanju ljudi v veri, poglabljanju njihovega stika z Bogom.

Na simpoziju je bil večkrat omenjen Leonard Portomavriški, ki je blagoslovil nad 400 križevih potov. Predvsem je imel ljudske misijone. Nad 350! In pobožnost križevega pota mu je služila, da je z njim prebujal ljudi v veri. V petstoletnem loku našega delovanja vidim Frančiškovo naročilo, da je poslal brate pridigat po dva in dva. Glede na to, da je Frančišek šel nekoč z enim od bratov pridigat tako, da sta šla skozi Assisi z rokama v rokavih in kapuco na glavi, ima pridiganje zelo različne oblike. Tudi vse ustvarjanje naših patrov vidim v tem sidrišču: oznanjevanje evangelija. Tu pa naj se razvije tisto, kar je Bog komu dal. Eden bo oznanjal s čopičem, drugi z glasbo, tretji s pisanjem, četrti pa z molitvijo, iz katere živijo vsi trije prvi.

– Vaši patri so v zgodovini bili učitelji v osnovnih šolah, kaplani na župnijah. Slednjemu se na neki način niste nikoli odrekli, saj še danes vodite veliko župnij.

Da, a tudi v tem gre gledati osnovni namen – biti blizu ljudem. Patri so se različno odzivali na potrebe časa. Dokler je bilo treba skrbeti za šolstvo, smo skrbeli za to. Imeli smo osnovno šolo v Nazarjah, dve gimnaziji, iz katerih je izšlo tudi nekaj znanih ljudi. Ko so drugi prevzeli to področje, so patri poiskali druga področja dejavnosti in druge potrebe ljudi in se ukvarjali s tem. Ni treba zganjati nezdrave konkurence v slogu: Mi pa tega ne izpustimo iz rok. Ne, reči moramo: Hvala Bogu, da sedaj drugi za to skrbijo, mi pa se lahko posvetimo drugim stvarem.

Ves čas je bilo zelo navzoče oznanjevanje. V začetku samostani niso bili vezani na župnijo in takrat frančiškani niso bili župniki. Župnik je bil kakšen svetni duhovnik, naši patri pa so bili kaplani. Sedaj pa so naši patri župniki in vodijo župnije. Taka je danes potreba časa.

–Preseneča, da ste v preteklosti imeli tudi višje teološke šole in da se danes pravzaprav ne ukvarjate s šolstvom.

Te visoke šole so bile del izobraževanja naših bratov – včasih ni bilo teološke fakultete in je bilo normalno, da so se bratje vzgajali od začetka formacije do duhovniškega posvečenja znotraj svojega reda. To usposabljanje ni bilo površno, profesorji so bili usposobljeni, enako so študentje delali resno. Včasih je bilo to zelo jasno: nekdo ni mogel pridigati, če ni bil preverjen, če prej ni opravil potrebnih preizkušenj, nekakšnega izpita in šele potem ga je provincial prepustil k pridiganju. Profesorji, rekli so jim lektorji, so bili na 'višini'. Pravico poučevanja jim je dal provincial, nekaterim pa celo sam general reda. To kaže, da so se morali, preden so začeli predavati, izkazati.

Pozneje se je pokazalo, da je pametno, da gredo naši bratje na teološko fakulteto. To velja še danes, saj je to dobro iz več vidikov. Kvaliteta študija je tako lahko na višji ravni, bodoči duhovniki in pastoralni delavci, ki bodo delali v isti Cerkvi, se med sabo v času študija spoznajo. Med študijem pride do osebnih stikov in pozneje lahko do plodnega sodelovanja. Pa čeprav eden pripada enemu redu, drugi drugemu, tretji je škofijski, a vsi delamo za isto Cerkev. To je najdragocenejše.

Višje šole so bile razdeljene: v enem samostanu je bila filozofija, v drugem teologija, nekaj časa so imeli poseben, pripravljalni letnik za študij teologije.

– Na simpoziju so obravnavali tudi umetnostnozgodovinske teme. Nekako izstopa križev pot, tako pobožnost kot umetnost. Križev pot nekako velja za pobožnost frančiškanov. Zakaj? Kot zanimivost, križev pot so v preteklosti blagoslavljali frančiškani ali pa škof ...

Nikoli nisem tega posebej raziskoval. Na misel pa mi prihaja dejstvo, da smo že od sv. Frančiška naprej varuhi svetih krajev. Zato so božjepotniki, ki so romali tja, to pobožnost začeli prinašati s seboj in nehote je ta pobožnost nosila nekaj frančiškanskega v sebi. Najprej se je začela kot pot trpljenja – razne Kalvarije, ki še danes ponekod stojijo. Potem se je začel razvijati križev pot od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki 'posnema' Jezusovo pot v Jeruzalemu. Kot močen dejavnik pri oznanjevanju je križev pot uporabil Leonard Portomavriški. Podobno kot je Bernardin Sienski uporabljal pri pridiganju Jezusovo ime, je Leonard uporabljal križev pot, da je nagovoril ljudi. Z njim je skušal podkrepiti svoje oznanjevanje in nagovoriti ne samo človeški 'razum', ampak tudi njegovo srce.

– Besedilo Leonarda Portomavriškega so ljudje dolga leta molili skoraj kot edini križev pot.

Da, čeprav so nastajali tudi drugi. Tako je neki naš pater v osemnajstem stoletju napisal in v knjižici izdal dvanajst križevih potov. Šlo je za celo gibanje in dejansko je bilo res tako, da so samo škofje ali frančiškani lahko blagoslavljali križeve pote. V začetku so ti bili samo v frančiškanskih cerkvah, potem so se širili drugam, pravico do odpustka pa so dobili verniki samo v frančiškanskih cerkvah. Danes križev pot lahko blagoslovi vsak duhovnik.

– Najbrž poznaš ugovor, povezan s križevim potom, zakaj tako poudarjanje trpljenja. V današnji dobi nekateri ljudje to težko sprejemajo?

Ne, s tem pomislekom se jaz nisem srečal v stiku z ljudmi, ampak ko sem bil šest let na Sveti Gori pri Gorici. Tam je v kapeli križ in na njem napis: Veruj v smisel trpljenja. S tisto mislijo sem se jaz veliko 'kregal'. Trpljenje ni smiselno, ampak je samo na sebi zlo, ki je prišlo po izvirnem grehu. Lahko ga pa osmisli naš odnos. Na Kalvariji imamo tri križe, troje trpljenj, dve postaneta smiselni, vodita v odrešenje in svobodo, eno v propad. Pa gre za enake okoliščine trpljenja.

Nekateri se pri križevem potu spotikajo, da je premalo svetopisemski, evangeljski. Mene to ne moti, saj je tako prilagojen in blizu človeku. Res je v njem veliko trpljenja, a je v njem tudi veliko sočustvovanja, bližine, je klic k solidarnosti v trpljenju (Simon, Veronika, Jeruzalemske žene ...). Pomenljivi so trije padci. Zame so nekaj opogumljajočega in sporočajo: "Ne obupaj!" Zakaj ne bi Jezus ostal pri deveti postaji in tam končal svoje trpljenje in življenje? Stvarem je treba priti do konca, kar se konča na sredi, ne rodi sadu. Šele na Kalvariji lahko moli: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Upravičeno se lahko vprašam: se zmorem jaz približati Jezusu v svojih preizkušnjah?

– Frančiškani ste imeli in še imate velike samostane. Ti so na eni strani središča duhovnosti, na drugi pa tudi umetnosti in zanimivo, da ste se ukvarjali tudi z vrtnarjenjem. Vrtove ste 'obdelovali' tudi na simpoziju. Vrt na Kostanjevici pri Novi Gorici je postal znan po posebnih vrtnicah.

Ti vrtovi so danes res postali nekaj posebnega, skoraj eksotičnega, kot so vrtnice na Kostanjevici ali park v Kamniku. Toda moramo se vrniti k Frančiškovemu naročilu, da morajo bratje s svojim delom zaslužiti za preživljanje. Frančiškane gledamo kot na uboštveni, včasih so rekli beraški red, in si predstavljamo, da živijo od prosjačenja, od tega, kar jim dajo ljudje. Frančišek pa strogo naroča, naj delajo, da si pridobijo potrebno za življenje in šele če to ne bi zadoščalo, smejo iti prosit. Ko so se začeli razvijati samostani, je bilo treba slediti temu Frančiškovemu načelu, da je treba delati, da se preživimo. Zemlja – vrtovi – je bilo namenjeno delu za preživljanje. Frančišek je naročal, naj bratje molijo ali kaj dobrega delajo najprej zato, da si bodo pridobili sredstva za preživljanje, po drugi strani pa da se bodo izognili lenobi, "ki je sovražnica duše". V Frančiškovem času intelektualnega dela niso imeli za delo, ampak je za pravo delo veljalo samo fizično delo. Še danes naša pravila naročajo, naj bratje, koliko je mogoče, hišna opravila opravljajo sami.

– Omenila sva že, da ste se v preteklosti že ukvarjali z dušnopastirstvom. Tudi danes ste na župnijah. Lahko bi rekli, da je to prednostna naloga vaše province.

Imamo dve področji delovanja. Eno so župnije, ene od teh so izredno velike (npr. Vič ali Novo mesto), drugo področje pa so božjepotna svetišča. Spet smo pri pastoralnem delu in temu: biti na voljo Cerkvi in ljudem in temu, da ostajamo zvesti prvotnemu namenu oznanjevanja evangelija. Po naših župnijah, da ne govoriva o božjih poteh, še veliko spovedujemo.

– Zares, najbrž večina ljudi frančiškane pozna prav po oskrbovanju božjih poti.

Na božji poti moraš imeti ekipo. Najlažje je, če je ekipa usklajena, da skupaj moli, da 'diha' skupaj, ... Zato je večina božjih poti v oskrbi redovnikov, ne samo frančiškanov. Svetišče na neki način deluje kot 'družinsko' podjetje. Poglejte Sveto Goro ali Brezje. Ko sta se začeli ti dve božje poti, tam ni bilo frančiškanov. Na Sveto Goro so prišli bosanski frančiškani, ki so jih Turki pregnali. V ozadju lahko vidimo celo delo Božje previdnosti. Brezje je zaupal frančiškanom škof Jeglič. Potrebe, ki jih narekuje romarski kraj, 'pokličejo' redovnike na določeno božjo pot.

– Nekatere cerkve in božje poti, ki jih vi oskrbujete, so zelo obiskane. Ne morem mimo vaše cerkve v središču Ljubljane, na Prešernovem trgu ob Tromostovju, ki je zelo obiskana. Kdo se nehote vpraša: kaj je v frančiškanskih cerkvah takega, kar v drugih ni?

Zdaj bi me lahko prevzel napuh. Pa Bog varuj. Ne, stvari moramo gledati široko in v razmerjih. Srečujem veliko ljudi, ki so z dušo in telesom kapucinski. V Škofji Loki ali v okolici Vipavskega Križa imajo ljudje te patre zelo v čislih. Ali kako lepo govorijo ljudje, ki spadajo v salezijanske župnije, o salezijancih. Podobno o jezuitih in drugih. Tudi vse te cerkve niso prazne! Naša cerkev na Tromostovju je res nekaj posebnega, ker je na takem mestu, da mimo nje stalno hodijo ljudje in seveda tudi vstopajo vanjo. Tako da ne bi frančiškanov naredil za nekaj zelo posebnega, je pa res, da imamo nekaj posebnih točk (Tromostovje, Brezje, Sveta Gora ...), kamor prihaja veliko ljudi, ki bi najbrž prihajali tudi če bi kdo drug oskrboval ta svetišča.

– Tako tu v Ljubljani in na božjih poteh ter na misijonih veliko spovedujete. Nekako je vaše posebno poslanstvo služba božjega usmiljenja. Nehote ste ljudem tudi svetovalci in poslušalci njihovih stisk. Gre za odgovorno in obenem prijetno opravilo.

Bil sem na različnih postojankah (Brezje, Sveta Gora), sedaj tu na Tromostovju, in vsaka ima neke svoje značilnosti. Največjo vero sem srečal v Afriki, ko sem obiskal naše misijonarje, in na Brezjah. V Afriki sem prišel v cerkvico iz blata daleč v divjini. Za vrati je sedel, star, slep mož in molil rožni venec. Sam. In takrat sem zavzdihnil: "Bog, ti si pa res velik! Kje vse imaš svoje 'postojanke'." Na Brezje pa so prihajale mamice, ki so svoje otroke polagale na Marijin oltar. To je bila molitev brez besed, ki pa je tresla mogočne zidove. Na Sveti Gori sem doživel resničnost vzklika Kraljica Svetogorska. Milostno podobo smo sneli z oltarja, da smo jo peljali v Postojno na srečanje s papežem. Takrat sem ob njej stal z nekim strahospoštovanjem. To moram priznati. Po drugi strani pa poznaš zgodovino in veš, da ona vedno ostaja tam. Kraljice tudi zbežijo, mati pa ostaja pri svojih. Tista Kraljica je predvsem mati.

– Spovedovanje na teh krajih je zahtevno.

Najbolj zahtevno je tu, v središču Ljubljane. Sem prihaja največ 'težkih' primerov, mislim 'obteženih' s stisko, preizkušnjami. Saj so tudi drugje taki primeri, a tu jih je največ. Ljudje prihajajo, ker vedo, da tu spovedujemo od sedme ure zjutraj do enajstih dopoldne in potem še popoldne in zvečer. Večkrat pridejo in pravijo: Po spovedi bom šel na (težko) operacijo ...

Zato je treba študirat tudi pomožne znanosti, kot je npr. psihologija. Opažam, da so v porastu duševne nestabilnosti, pa tudi bolezni. To moraš prepoznati. Moraš vedeti, da je pred tabo bolnik. Predvsem pa se zavedati, da smo v službi Božjega usmiljenja. On je Odrešenik, zato ti grehi ne obremenijo mene in to dejstvo me obenem obvaruje tudi pred tem, da bi jaz začel po svoji pameti deliti in odrejati pravico.

– Ob 500-letnici ste razmišljali o preteklosti, ti pa kot predstojnik moraš s svojimi sodelavci razmišljati o prihodnost province. Kako jo vidiš?

Ko se oziramo v preteklost, se srečujem z nečem, kar je. V uvodu v simpozij sem dejal, da to, s čemer se bomo na njem srečevali, ni naše, je last tistega, ki je to živel. Mi se temu lahko samo spoštljivo bližamo. Tega ne smemo uporabljati, kaj šele zlorabljati. Ko počneš slednje, nisi več zgodovinar, ampak ideolog. Ko gledaš v prihodnost, se srečuješ z nečem, kar tudi ni tvoje, kar ti bo Bog dal ali pa ti ne bo dal. Zato je važno, da znamo razbirati znamenja časov in biti odprti za navdih, kajti Bog daje navdih danes, kakor ga je dajal pred 500 ali dva tisoč leti. Okoliščine moraš sprejemati kot milostni trenutek, ne kot zagato ali nesrečo, kar nas hoče nagovarjati in odpeljati naprej. Predvsem se mi zdi pomembno dvoje. Lahko smo še taki strokovnjaki za znamenja časov, odlični analitiki sedanjega trenutka in načrtovalci prihodnosti, ampak moramo biti najprej ljudje vere. Pomenljivo je dejal nekdanji mostarski provincial: V Cerkvi se marsikaj začne na osnovi analiz in načrtov. Vse imamo: načrte in analize, a projekt zastane na sredi. Zakaj? Ker nismo vprašali Svetega Duha, če se 'strinja' z našimi analizami in načrti!

Zato moramo biti ljudje vere, ki najprej to vero živimo. Sveti Frančišek je tako začel. Začel je z veliko željo, da bi živel evangelij, kakor mu ga Gospod narekuje. Če bomo mi znali na takšen način živeti evangelij, bo tako sedanjost kot prihodnost nastajala v tem ozračju Božjega. Če jo pa bomo jemali samo kot svojo, se bo pa pokvarila.

Jasno nam mora biti, da je Bog gospodar zgodovine. Zgodovina ni moja, ne frančiškanska, ne tega ali onega papeža, ampak Božja. To nas mora navdajati s pogumom. Bog sveta ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli ne bo!

– Biti predstojnik ni lahko. Tudi frančiškanski provincial ima opravka z veliko ljudmi. Ti je bilo kdaj težko, tako težko, da si si zaželel, da nikoli ne bi sprejel te službe in bi bil čisto navaden pater?

Mislim, da so to sanje vsakega, ki kolikor toliko trezno gledal na življenje: biti nekje kaplan, spovednik, pridigar. Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih bratje naložijo – pri nas so te službe voljene – niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana ta služba, skušal po svojih najboljših močeh služiti bratom v potrebah. Včasih me kdo vpraša, kako gre. Odgovorim mu: kakor drugi hočejo. Če drugi hočejo, da moram brata posvariti, ga moram posvariti. Če hočejo, da ga pohvalim, ga z veseljem pohvalim. Kakor drugi hočejo – pomeni, da smo v službi bratov. Po drugi strani te prav omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo odložiti.

Pridejo tudi težki trenutki, saj imaš kot predstojnik opravka z ljudmi in sicer z ljudmi v domači družini. Mi smo družina, saj smo med seboj bratje. Drugačni odnosi bi bili, če bi bil direktor v nekem podjetju. Vse to zahteva tudi kakšno manj mirno noč, a glede na to, da nisi sam, da imaš svetovalce, in veš, da ljudje molijo zate in se zavedaš, da Bog vodi zgodovino, mi pomaga, da preživim take trenutke.

OSEBNA IZKAZNICA

Stanislav Zore je (1958 ) je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v 'rudniku krede' v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.«

Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu ... In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane. Sedaj je že drugi mandat provincial slovenskih frančiškanov.

gost meseca 10_2014 -  pogovarjal se je Božo Rustja

Pogovor s Prešernovim nagrajencem, slovenskim pisateljem in mislecem Borisom Pahorjem, ki ustvarja v Trstu

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Boris Pahor ni postal slaven in znamenit šele po prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, menimo celo, da jo je prejel veliko prepozno. Simpatije slovenskih ljudi je užival že prej, zlasti zaradi njegovega doslednega boja za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovarjanja pomena naroda, in sicer v dobi, ko so eni opozarjali, da je proletarska pripadnost važnejša od narodnostne, drugi pa so trdili, da jih narodnost omejuje in so zagovarjali utopitev (manjšega) naroda v morju drugih narodov. S svojo odločno držo je postal glasnik in ustvarjalec slovenske narodne samobitnosti, ki je dosegla polnost v samostojni nacionalni državi - Republiki Sloveniji.

Vedno je spoštoval delo duhovnikov in Cerkve pri ohranjanju narodne samobitnosti in utrjevanju narodne zavesti. Nikoli pa ni bil zagledan samo v svoj lastni narod, ampak je bil vedno odprt za bogastvo drugih kultur. Za Slovence ni zahteval privilegijev, ampak enakopravnost.

Prešernova nagrada se nam je zdela primeren trenutek, da ga povabimo, naj našim bralcem spregovori o sebi in svojemu delu.

- Gospod Pahor, rojeni ste leta 1913 v Trstu. Od kje izhaja vaš rod? Spomini na družino. Koliko je bil Trst v času vašega otroštva še slovenski?

* Da, rojen sem v starem delu Trsta, v ulici, ki se strmo vzpenja k Sv. Justu. Starša sta bila s Krasa, oče iz Kostanjevice pri Komnu, mati pa iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu. Postala sta Tržačana, ko je bil Trst v najlepšem razvoju in se je tudi slovenski živelj tako ekonomsko kot socialno in kulturno sijajno uveljavljal. Tako da pisec Virgino Gayda ugotavlja, da je k sreči prva svetovna vojska rešila tržaško ekonomijo pred slovanskim kapitalom! In seveda je slovenska potrditev vzdržala še nekaj let po koncu vojske, kljub temu, da jo je režim načrtno kril. A pripomniti je tudi potrebno, da se je hudo začelo pred nastankom fašizma 1920. leta. Škof Mahnič in drugi razumniki morajo v izgnanstvo že leto poprej.

-V vaši mladosti se je nad Trst in nad vso Primorsko zgrnila črna tiranija, italijanski fašizem. Bili ste priča nekaterim težkim dogodkom tistega obdobja in ste eden izmed redkih pisateljev, ki ste se lotili obravnavanja te snovi v svojih knjižnih delih. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

* Mojo oziroma našo otroško dobo je zaznamoval strah. Najpoprej zaradi grmenja topov s fronte, ki je spremljalo lakoto in smrtonosno španjolko. Potem strah ob požarih, ki so uničevali naše kulturne domove: Narodni dom, dom pri Sv. Ivanu, v Rojanu, v Barkovljah itd. Strah pred črnimi srajcami, ki so, na primer pri Sv. Jakobu, napadle dvorano, kjer nam je Miklavž delil darila. Šlo je torej za ozračje, ki je v otrokovo notranjost vtisnilo zavest nenehne ogroženosti, vsestranske obkoljenosti. In naravno je, da sem večkrat skušal podati tisti nesrečni as prav skozi otrokovo čutenje. Mislim namreč, da je posebna vrsta travme tista, ki jo doživiš, ne da bi znal in mogel -in otrok ne more- razložiti, zakaj se neko dejanje dogaja, česa si kriv.

-Slovenski odpor proti fašizmu je bil v bistvu zelo 'pasiven', orožje skoraj ni spregovorilo. Pri ohranjanju narodne zavesti so odigrali pomembno vlogo slovenski duhovniki. Zdi pa se mi, da je dosedanje komunistično zgodovinopisje namerno zamolčevalo to protifašistično gibanje, ker v njem ni imela partija vodilne vloge, ampak je bilo to vsesplošno narodno.

Dovolite, da vas popravim. Odpor proti fašizmu ni bil v resnici pasiven. Pripadniki razpuščenih mladinskih organizacij so se odločili, da nastopijo proti rodomoru z enakimi sredstvi, kot so jih uporabljali fašistični napadalci. Tako so zažigali raznarodovalne objekte. Znan je bombni napad na uredništvo časnika Il Popolo di Trieste, kateremu je sledil proces s 100 obtoženci, nato proces s 30 obtoženci, deportacije, konfinacija, admonicije itd. Na orožje so organizacija TIGR in drugi mislili kasneje. Vsekakor drži, da je bil slovenski antifašizem prvi v Evropi tako po številu kot po kakovosti upora. To ne pomeni, da ni bilo še drugih oblik ohranjanja zavesti. Tako pri laičnem skrivnem delovanju kakor pri cerkvenem. Le ta je imel prednost v tem, da je v božjih hramih slovenski človek lahko javno slišal domačo besedo. Zato so jo hodili poslušat tudi ljudje svobodomiselnega nazora, kakor se je to potem dogajalo v Sloveniji za asa komunističnega režima. Tukaj je nujno pribiti, da je bila slovenska duhovščina v celoti protifašistična, zato večkrat tarča napadov, internacij in izgonov. In povojna uradna slovenska publicistika je seveda pri nas to vlogo primorske duhovščine sicer priznavala, vendar jo je zmeraj nekako omenjala kot drugovrstno, ker je morala biti partija absolutno na prvem mestu.

-Pravičnost tudi zahteva, da poleg pozitivne vloge slovenskih duhovnikov ter nekaterih italijanskih duhovnikov in tudi škofov omenimo tudi protievangeljsko združenje drugih italijanskih duhovnikov, ki so podlegli vplivu fašizma. Kako vi ocenjujete obnašanje takratne uradne italijanske Cerkve v odnosu do fašizma?

* Pozitivnih, imenujmo jih tako, je bilo italijanskih duhovnikov takrat zelo malo. In isto velja za škofa, ki sta nasledila msgr. Fogarja in goriškega nadškofa msgr. Sedeja. Vatikansko vodstvo pa ni bilo seveda ni boljše, saj se je tam vendar odločalo. O tem trezno in pošteno piše pokojni msgr. Rudolf Klinec v svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom. Žal je tudi Cerkev videla v Mussoliniju od Boga poslanega rešitelja ne samo za italijanski narod, ampak za Evropo. Pri nas je takšno vatikansko stališče naredilo ogromno škodo, tako da je slovenska duhovščina reševala, kar se je pa dalo v danih razmerah rešiti. V zvezi s tem bi omenil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki dobro odslikuje tisto dobo, in našemu imenitnemu kulturnemu posredovalcu Evgenu Bavčarju gre zasluga, da bo prevod Bevkove knjige letos izšel v Parizu.

- Že v mladosti ste navezali stike z Edvardom Kocbekom, s katerim sta ostala prijatelja vse do njegove smrti. Tudi v najtežjih asih ste ga branili in se uprli političnemu gledanju oziroma zatiranju njegove umetnosti. V čem je, po vašem mnenju, Kocbek velik?

* Kot sem že imel priložnost poudariti, moje prijateljstvo z Edvardom Kocbekom je bilo posebno lepo, lahko bi rekel svojevrstno. On je bil kristjan, jaz agnostik; on je bil krščanski socialec ali socialist, jaz socialni demokrat - vezale pa so naju težnja po uveljavitvi narodove biti, književnost in, zakaj ne, obojestranska simpatija. Zakaj je bil Kocbek velik? Predvsem nedvomno spada med velike slovenske duhove kot pesnik in pisatelj. A tudi kot idejni voditelj je bil v predvojnem in medvojnem asu izredno pomemben: bil je na strani tistih, ki so bili proti fašizmu in nacizmu, to se pravi, da je bil z zahodnimi demokracijami. Lahko sem kritičen do njega, ker je verjel, da bodo slovenski komunisti evropski voditelji, vendar so bili takrat na strani komunistov tudi Angleži in Američani in De Gaulle itd.

- Mnogi govorijo, da bi morali danes po propadu komunizma drugače, predvsem bolj kritično, obravnavati Kocbekovo vlogo, zlasti njegovo sodelovanje z OF, ker so si v njej komunisti hitro prisvojili vodilno besedo.

* To, da so imeli partijci v OF glavno vlogo, ni najbolj hudo, zlo je bilo, da so odpravili pluralizem in ustanovili diktatorski režim. Tega pa Kocbek ni sprejel, zato so ga potem tudi politično likvidirali. Vsekakor pa kljub vsem kritikam Kocbekov pomen ostaja. In zgrešeno ga je danes linčati, ko pa je soustvarjal slovensko zgodovino. Zato bi katoliško vodstvo danes moralo poudarjati, da je slovensko katoliško občestvo dalo evropskemu osvobodilnemu boju med drugo svetovno vojsko svoje najboljše ljudi: kot bojevnike, kot talce, kot kmečko prebivalstvo, ki je pridelovalo hrano za odpornike. To je edinstven prispevek za zgodovino Evrope, nesmisel je zato vso to množico obtožiti in zavreči kot komunistične izigrance. Pater Cerar (v svoji knjigi Partizan nekoliko drugače) ima docela prav: kljub vsemu je šlo za osvobodilni boj. In prav tako trdi nekdanji obsojenec prof. Ljubo Sirc. Zato je čas, da se začne o Kocbeku misliti in pisati nekoliko drugače - na katoliški strani, medtem ko so si ga komunisti dokončno zapravili.

-Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, ste se med vojno znašli v nemških uničevalnih taboriščih. Srečanje s smrtjo je oblikovalo vašo neuklonljivo življenjsko držo in je postalo druga najbolj odmevna tema v vaših delih. Lahko posredujete nekaj skopih 'zunanjih podatkov' o svojem bivanju v taboriščih?

*Ujeli so me doma in predali gestapu domobranci, čeprav je bilo moje sodelovanje z osvobodilnim gibanjem kar skromno, trajalo je poldrugi mesec, zanimal sem se v glavnem za zdravila, napisal pa proglas proti nacizmu, ki so ga našli pri meni. O taborišču? Rešilo me je znanje jezikov. Moja mama bi rekla, da me je rešila njena molitev. Ne vem. Marsikdo od nas je ob krematorijskem dimu kdaj tudi pomolil. No, v Dachauu me je iz anonimne množice verjetno 'potegnil' Lino Legiša, ki me je poznal iz Dejanja. Bil sem tolmač, bolničar, kdaj tudi grobar, če je bilo potrebno. V bistvu nekakšen stoik. Sijajno je o tem pisala Ivanka Hergold, ko je preštudirala Nekropolo.

- Zanimivo je, da ste v taborišču -v srečanju z njem- dobili nov življenjski zagon, nekakšno mo, ki vas drži do danes pokonci. Takoj se spomnim mnogih mladih ljudi, ki danes ne najdejo smisla svojemu življenju, ki brezciljno tavajo, pa se niso srečali s takim trpljenjem in ne s smrtjo.

* Rekel bi, da mojega povojnega elana ni pripisati dotiku z njem, ampak zavesti, da sem mu ušel, zavesti, da življenje lahko popolno zaživim. To je veličasten občutek. Pa zavest, da se lahko predaš ljubezni. Nekako naturalistično je takšno doživljanje, priznam, a to ne izključuje sublimacije. Vendar tudi duhovnosti ni brez telesnosti. Na tem svetu. O drugem ne vem. Nihče ne ve. Tudi teologi ne. Mladi ljudje? Kar jih ni ideologija odrezala od tradicije, sta jih tehnicizem in konzumistična miselnost cepila na brezdušni univerzalizem. A to bo prihodnost popravila. Narodi ne sprejmejo uniformiranosti. Kljub sedanjemu stanju bo prevladala rodna identiteta, bogastvo tradicije. Jutrišnja združena Evropa bo sporazum majhnih domovin, drugače Evrope sploh ne bo.

-Znana so vaša jasna načela glede narodnosti. Zaradi njih ste tudi prišli v spor z nekdanjo jugoslovansko usmerjeno slovensko (kardeljevsko) politiko. Te ideje ste širili zlasti v svojih esejih, ki ste jih objavljali v reviji Zaliv. Zaradi te revije in knjige s Kocbekovim intervjujem ste imeli velike težave. Kakšne?

*To, kar sem pravkar povedal, je v glavnem bilo poudarjeno v reviji Zaliv v zvezi s slovensko samobitnostjo in suverenostjo. A nisem bil sam. Teolog Križnik, nekdanji Golootočan dr. Kresnik, publicist Viktor Blažič, sodnik Franc Miklavič, prof. Jošt Žabkar, prof. Ezio Martin, glasbenik Ubald Vrabec - in katalonski okcitanski itd. sodelavci. Precej nas je bilo. Bili smo za prvenstvo naroda pred proletariatom! Bili smo za pluralizem in demokracijo v tradicionalnem pojmovanju. V glavnem smo bili vsi za osvobodilni boj, a proti temu, kar je iz njega naredila partija. Začeli pa smo 1966. leta. In sreni smo, kar nas je še živih, da smo doživeli preobrat.

- Ko govorite o narodu, govorite tudi o vlogi Cerkve pri ohranjanju narodne zavesti. Kakšno je vaše mnenje, zlasti pa manjšinska izkušnja o tem?

* Da, rekel sem takrat, naj Cerkev rešuje narodno zavest, ko pa je komunistom zanjo malo mar. Žal pa -in na to me je opozoril prijatelj Križnik- v bogoslovje so prihajali fantje, ki jim v srednji šoli niso dali narodne vzgoje, zato so se šele v bogoslovju nekako 'popravili'. Upam, da je zdaj drugače, ali pa, da bo drugače. Nisem zato, da bi Cerkev imela poglavitno vlogo pri narodni zavesti, sem pa zato, da bi svobodno in enakopravno imela svojo vlogo. To je pomembno. Brez pomoči duhovščine pa ni mogoče misliti na preživetje neke manjšine. To je neizpodbitno. Tako tudi po evropskih deželah: kjer je zaradi zgodovinskih silnic umanjkala raba rodnega jezika v cerkvah, tam je asimilacija opravila -in opravlja- svoje. Brez duhovščine bi danes v naši Benečiji gotovo nihče ne govoril več po slovensko.

-Vaša zavezanost narodu in prizadevanje za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije vas je pripeljala do udejstvovanja v raznih mednarodnih telesih za zašito manjšin. Kakšno vlogo imajo te organizacije in kakšen pomen ima vaše sodelovanje v njih?

*Kot sem nekje rekel -misijonarili smo, spodbujali, večkrat smo bili kot 'clamantes in deserto' (vpijoči v puščavi), a počasi smo prebudili marsikatero dremajočo skupnost. V glavnem pa drži to, kar sem rekel poprej: narodi, prav tako tisti zamolčani, se upirajo izenačenju. To nas bo rešilo. In Slovenija bo kazala pot. Jo že kaže. Samo zavist, pikolovstvo in podobne zavore bo morala premagati. Pa državniški ut mora obveljati nad vsem drugim.

-Slovenskega imena pa ne nosite v svet samo preko manjšinskih organizacij, ampak tudi s pomočjo svojih poznanstev v tujini, zlasti v Franciji. Pred kratkim so tam izdali vaš roman Nekropola. Ali nartno predstavljate Slovenijo svetu?

*Ne morem reči, da je moje udejstvovanje zares načrtno, ker so moje poti različne, moja srečanja naključna. A slovenski interesi pridejo zmeraj do izraza, ko se ponudi priložnost. Tudi ob izidu prevoda Nekropole, po zaslugi Evgena Bavčarja, je prišlo do pogovora o slovenski zgodovini in književnosti na francoskem radiu, na sejmu knjige v Nancyju, še prej na kongresu naše mednarodne organizacije v Liegeu itd.

- Se je po razglasitvi samostojnosti povečalo zanimanje za Slovenijo in za našo kulturo v tujini?

* Zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je seveda zanimanje zanjo vse večje in večje, zato bi bilo potrebno tudi v kulturi nastopati organizirano, vabiti časnikarje, plačati članke, izdajati knjige. Zahod je v bistvu nepoučen, zgodovino so pisali in učili dominantni narodi, zato čaka Evropo še veliko dela, preden bo prišlo na dan vse zatajeno ali zavrženo.

- Ob podelitvi Prešernove nagrade, ste -proti ustaljeni navadi- spregovorili nekaj besed. Kaj vas je k temu nagnilo?

* Proti 'ustaljeni navadi' je nastopila predstavnica Novega kolektivizma. Še poprej pa me je vznemiril uvodni govor Daneta Zajca. Razumel sem ga, a vtis sem imel, da bi na prvi podelitvi Prešernovih nagrad v slovenski državi le moral prevladati nekoliko drugačen pristop. A ko ne bi bilo tistega razglašenega in nenačrtnega govora o ne-sprejetju nagrade itd., ne bi nastopil. Tako pa se mi je zdelo vse skupaj pod dostojno ravnjo. Po mojem bi tisti dan Prešeren moral pomeniti projekcijo slovenske suverenosti v prihodnost. To. Vse drugo je bila pritlikavost. Pomanjkanje smisla za zgodovinskost, za pravkar rojeno državo.

Omenil sem tudi revijo Zaliv, a ni šlo za kak ekshibicionizem, marveč za dodatek k temu, kar je povedal Dane Zajc glede vloge Nove revije pri spočetju slovenske pomladi. Pravica namreč zahteva, da pri omembi revije, ki je nedvoumno prispevala pri ustvarjanju nove slovenske samobitnosti -tudi sam sem pri njej sodeloval- predstavnik kulture ne prezre Zaliva in njegove 25-letne 'samobitniške' tradicije. Tudi zato ne, ker se je zaradi Zaliva zvrstilo nekaj pomembnih procesov: proti Rožancu, proti Francu Miklaviču, proti Viktorju Blažiču, medtem ko spada huda ura, ki jo je sprožil Kocbekov intervju 1975. leta, v posebno kategorijo politično-kulturnih afer.

RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.

 liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

- Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

- Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

- Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo ...).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

- Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti... Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

- Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

- Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

- So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

- Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita...
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

- Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

- Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

- Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

- Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini...
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

- Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

- Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka ...) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

- Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

- Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki ...), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

- Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

- Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil...«.

- To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

- Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

- Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo... Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

- Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.

SLOMŠEK JE BIL NA KULTURNEM PODROČJU IZREDNO USTVARJALEN IN INOVATIVEN

Prvi slovenski svetnik, blaženi Anton Martin Slomšek ne spada med tiste svetnike, ki bi bili odmaknjeni od ljudi, ampak je svoje svetništvo uresničeval predvsem tako, da je služil ljudem, zlasti vernikom, katerim je bil poslan. Zato je pustil neizbrisno sled tudi na šolskem in kulturnem področju. Akademik in slovstveni zgodovinar dr. Jože Pogačnik je hotel ovrednotiti to področje Slomškovega dela. S tem se je pridružil tistim znanstvenikom, ki svetniškemu škofu objektivno priznavajo zasluge za njegovo delo in tako zahtevajo, da se nekatera poglavja naše zgodovine napišejo nanovo brez ideoloških predsodkov.

- Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: "Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču." V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?

Da, on je moj stric. Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral.

- Vaš stric Jože je bil urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik. Ste se kdaj lotili slovstvene obdelave njegovega dela?

Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.

- To sorodstvo vam v povojnem času najbrž ni pomagalo v karieri. Sicer pa vas je usodno zaznamovala tudi Slodnjakova afera. Zaradi nje niste postali asistent na Univerzi v Ljubljani.

Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

- Morali ste na tuje, takrat v druge dele Jugoslavije. Kako ste doživljali to svoje bivanje izven Slovenije?

V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.

Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.

- Predvidevam, da ste v nemilost pri prejšnji oblasti prišli tudi zato, ker ste se ukvarjali z zamejsko in zdomsko literaturo.

Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.

- Izpod vašega peresa je prišla vrsta strokovnih knjig. Veliko ste ustvarili. Iz srednje šole se spominjam, kako sem bral vaše knjige Zgodovina slovenskega slovstva (kar osem knjig). Bili ste eden redkih slavistov, ki sem ga lahko citiral v diplomski nalogi o pisatelju Rebuli. Kako vam uspe toliko ustvarjati?

Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

- Velik del svojega raziskovanja ste posvetili starejši slovenski književnosti. V zadnjem času smo v slovenski javnosti priče preveličevanju dela protestantov in predstavljanju katoliške Cerkve kot ene same zatiralke slovenske literature in jezika. Menim, da so to povsem napačne in krivične sodbe. Kaj bi rekli k temu vi kot strokovnjak?

V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze... Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.

- Kot slovstveni kritik ste obdelali tudi slovenskega svetnika A. M. Slomška. Za knjigo Kulturni pomen Slomškovega dela pravite, da je bila nekako naročena, pa najbrž niste bili preveč v zadregi, ker ste imeli že precej gradiva zbranega.

Res je. To delo je bilo naročeno. Nastalo je v zvezi s postavitvijo Slomškovega spomenika pred mariborsko stolnico. Za knjigo me je prosil urednik založbe Obzorja Andrej Brvar, ki je čutil dolžnost, da se takrat oddolži Slomšku. Seveda nisem bil v zadregi, ker sem svetniškega škofa in njegove spise poznal. O njem sem tudi že prej pisal v svojih literarnih zgodovinah. Kar sem takrat napisal, zagovarjam tudi danes in nimam kaj spreminjati kot to počno nekateri. Zavedal sem se, da lahko pišem o področju, za katero sem kompetenten, to je področje kulture. Zdi se mi, da je tu Slomšek izrazito inovativen in izredno pomemben.

- V čem je ta Slomškova inovativnost in pomembnost?

V zvezi s kulturo obstajata dva osnovna procesa. Pri prvem je neko pomembno jedro, iz katerega gredo neki žarki ali silnice med ljudi. Ta koncept – iz jedra v širino – je dolgotrajen in ni vedno rečeno, da se bo posrečil. Pri nas je tak primer Prešeren in njegov krog. Pri drugem procesu pa gremo v širino in čakamo, da ta preraste v neko kvaliteto. In temu smo priče pri Slomšku. V njegovem času je bila večina slovenskega prebivalstva kmečkega. Kmete je hotel izobraziti in uvesti v kulturo. Želel jih je navdušiti za branje in z branjem naj se naučijo ne samo, kako je treba ravnati v poljedelstvu, ampak da se izobrazijo na moralnem in umetniškem področju. Glede na to, da je večina ljudi takrat znala samo slovensko, je Slomšek vedel, da jih lahko izobrazi le v slovenskem jeziku. Tu je vzrok, zakaj je posvečal slovenskemu jeziku toliko pozornosti. V takratni teologiji ni bilo dosti govora o narodnem jeziku in narodni kulturi. Slomšek je eden prvih, ki je hotel jezik utemeljiti na nekih teoloških premisah. Jezik, ki ga neki narod govori, je metafizično motiviral. Duhovnikom je ukazal, naj se ga učijo, vernikom pa, naj ga spoštujejo. Naš čas mu v polnosti ne prizna te zasluge.

- Slomškovemu pesniškemu delu nekateri očitajo, da je nekako manjvredno, ljudsko, pa tudi tendenciozno, ker želi biti vzgojno, zlasti v katoliškem smislu. Koliko so te sodbe upravičene in koliko krivične?

Slomšek kot pesnik izvira iz takšnega tipa razsvetljenstva, kakršno je bilo značilno na Slovenskem v 18. stoletju. Ko gleda ljudi okoli sebe, vidi, da jih mora izobraziti. Svet okoli njega postane ena sama velika učilnica. On ve, kaj mora tem ljudem povedati in kako jih usmerjati za prihodnost. In to poskuša narediti na lep način, pesniško. Saj vemo, da je Cerkev vedno uporabljala poezijo za posredovanje verskih resnic. Slomšek ni bil na nobenem področju skrajnež, zato je njegov pristop v pesništvu zelo človeški in mil.

- Pri kateri literarni smeri se je najbolj zgledoval? Pri razsvetljenstvu?

Razsvetljenstvo ni izoblikovalo nekega svojega sloga. Tako Slomšek in razsvetljenstvo uporabljata različne možnosti, ki so bile ustvarjene v slovstvu (basen, pesem, pregovor...).

- Nesporno dejstvo je Slomškova ljubezen do materinega jezika ob spoštovanju drugih jezikov in kultur. Nihče ne more npr. spodbiti pomena Mohorjeve družbe, ki je naučila Slovence brati, ali Slomškove enkratnosti v učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Kritiki bi spet rekli, da je njegova skrb za jezik koristolovska, ker ga je hotel uporabiti za oznanjevanje evangelija in krepitev položaja Cerkve?

Globoko sem prepričan, da to ne pride v poštev. Slomšek je v svoji skrbi za jezik govoril kot prepričan Slovenec, ki ima zelo razvito slovensko nacionalno zavest. Poudarja pa, da ima vsak narod pravico do svojega jezika. Posebej omenja Nemce. Govori tudi, naj Slovenci uporabljajo tudi druge jezike, ko je to potrebno. Slomšek ne vidi samo slovenščine, ampak zagovarja neki demokratični princip, osnovno človekovo pravico: uporabe svojega materinega jezika.

- Slomšku pogosto očitajo konservativnost in radi navajajo njegovo pismo proti revoluciji leta 1848. Ne samo, da je bil Slomšek na drugih poljih napreden (npr. ekumenizem), toda če upoštevamo strašne izkušnje revolucij – ali ni imel svetniški škof preroškega duha, ko je svaril pred njihovimi nevarnostmi?

Problematičen je že sam pridevnik napreden. Kar je bilo v začetku 20. stoletja napredno, danes v mnogih vidikih izpade konservativno. V odnosu do revolucije vidim nekaj podobnosti med Trubarjem in Slomškom. Trubar je govoril, da so se vsi kmečki upori slabo končali. Zakaj? Ker je bilo razmerje moči med slovenskim tlačanskim upornikom in fevdalcem tako, da ni moglo pripeljati do spremembe družbenega sistema. Podobno Slomšek meni, da kakršenkoli revolucionaren obrat leta 1848 ni mogoč, ker je razmerje sil v takratni Evropi takšno, da kmet do tistih svojih idealov, ki jih je propagiral, ne more priti. Slomšek je vedel, da bodo samo žrtve in da bo spet prišlo do absolutizma, kar se je dejansko zgodilo... V zgodovinskem smislu je evolucionist in ne revolucionar. Na izkušnji revolucij, kakršne so bile po Slomškovi smrti, pa lahko rečemo, da nobena revolucija ni pripeljala do boljšega življenja ali sistema.

- Neizprosen je bil do liberalizma, v svoji pridigi v Celju ob umestitvi lazaristov pa preroški, ko je že takrat napovedal pogubnost komunizma. V čem socialno čuteči Slomšek kritizira ta dva pojava?

Liberalizem se je začel pojavljati že za časa Slomškovega življenja, dokončno pa se je razvil šele po njegovi smrti. Opazil je, da liberalizem pomeni rušenje nekega reda, da pomeni rušenje moralnih, etičnih in verskih kategorij ter Cerkve. Opazil je, da bo to človeka pripeljalo do nekaterih težkih osebnih problemov pa tudi do problemov v širši družbi, do rušenja človekove osebnosti, človekove duhovnosti in političnih sistemov... Meni, da koncept življenja, v katerem obstajajo vrednote in izdelane moralne kategorije, ohrani neko človeško identiteto oziroma človeško dostojanstvo. Zato je do liberalizma neizprosen. Slomšek je eden prvih, ki tako razmišlja o liberalizmu. Prehiti celo različne papeške dokumente in okrožnice.

- Če Slomšek ne bi naredil nič drugega kot preselil sedež škofije iz Št. Andraža v Maribor in v štajerski prestolnici ustanovil bogoslovje, ki je postalo zasnova visokošolskega študija v tem mestu, bi mu slovenski narod ogromno dolgoval. Toda ali ni nasprotno res, da mu zlepa ne želijo priznati zaslug in mesta, ki bi mu pripadalo v zgodovini?

Pomen prenosa škofijskega sedeža v Maribor zgodovinopisje omenja. Vendar bi morali to še bolj poudariti, Če Slomšek tega ne bi naredil, potem se bi se midva sedaj pogovarjala v nemškem jeziku, ne v Mariboru, ampak v Marburgu in bi bila slovenska državna meja nekje pri Celju. Tega mu Slovenci ne bi smeli nikoli pozabiti. Mislim, da je Slomšek s tem naredil prvi korak, ki ga je "zacementiral" potem general Maister.

Humanistična znanost je bila v zadnjem pol stoletja v Sloveniji ideologizirana. Zato je bilo treba, vse, kar ni bilo ravno na črti skrajne levice, izbrisati, pozabiti... In vendar so bili posamezni glasovi, ki so Slomšku priznavali zasluge. Zaradi splošnega nasprotovanja je njihov pogum toliko bolj vreden občudovanja. Bili so pošteni ljudje, ki so videli stvari tako, kakor bi jih bilo treba videti. Naj omenim samo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, očeta Borisa Kidriča. Ta zgodovinar je napisal, da ima Slomšek za slovenski narod enako vlogo, kot jo imata sveta brata Ciril in Metod. To je veliko priznanje. Zgodovinar in pedagog Vlado Šmit je intelektualno pošteno zapisal v zvezi z Blažetom in Nežico, da je Slomšek dejansko vzgojil in izobrazil slovenski narod. Govori, da je knjiga Blaže in Nežica enciklopedija civilizacije in kulture. Škoda, da takrat, ko so hoteli neko nagrado na področju šolstva imenovati Slomškovo nagrado, to ni bilo sprejeto.

Pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 10_1999)

Ve nas niste zapustile! Ostale ste z nami.

s.Barbara Peterlin

V zadnjem času veliko slišimo o Ukrajini in napetostih v njej. Kako je v državi, kjer vlada revščina, kjer na njenem vzhodu divja vojna, nam je nekoliko odstrla s. Barbara, ki tam deluje že nekaj let. Predvsem nam je zaupala, na kakšen način v takih razmerah pričevati za Božjo ljubezen.

– V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine Marijine sestre niste edini slovenski redovniki. Koliko vas je vseh?

Smo tri Marijine sestre, dve sva Slovenki, sestra Jožica in jaz. S. Marta, po narodnosti Rusinka, je pa izza Karpatov in tudi pripada naši provinci. Njena mama je bila rimokatoličanka, oče pa grkokatoličan. Njeni predniki so bili Madžari in Slovaki. To kaže, kako mešano je prebivalstvo v Zakarpatju in kako živijo v strpnosti. Tudi tamkajšnji škof je 'mešanih korenin', da laže razume tiste ljudi. V naši bližini je še lazaristovska hiša. Tam deluje Slovenec Tomaž Mavrič, ki je vicevizitator (predstojnik) viceprovince sv. Cirila in Metoda, ki obsega Ukrajino, Rusijo in Belorusijo. Gre za ogromno ozemlje. Drugi lazaristi so iz Poljske, Madžarske, več pa je že domačinov.

– Najbrž se veliko bralcev sprašuje, kaj delate v Ukrajini. Kakšno je tam vaše poslanstvo?

Sestra Marta in sestra Jožica sta prišli v Ukrajino.... 

Služenje bližnjemu človeka vedno obogati.

Alojzija Fink

V življenju gremo skozi različne oblike izobraževanja. Včasih pa ugotovimo, da kljub mnogim letom učenja nismo pridobili nekaterih znanj in veščin, ki bi jih v življenju nujno potrebovali.

Ena takih pomanjkljivosti je skrb za starejše, onemogle, bolnike. Današnji ritem življenja in pehanje za čim višjim standardom misel na starost ali bolezen odrivata stran. Vendar se lahko slej ko prej znajdemo v položaju, ko moramo poskrbeti za ostarele starše ali druge bolne svojce (otroka, sestro, brata, teto, strica ...), ki se vrnejo iz bolnišnice v domačo oskrbo ali pa se njihovo zdravstveno stanje poslabša. Tedaj ugotovimo, da na nego nismo pripravljeni, ker nimamo potrebnega znanja. Zato je prav, da prisluhnemo nasvetom o negovanju varovanca v domačem okolju, tudi zaradi dejstva, da je starejših ljudi vedno več.

KAŽIPOT H KRŠČANSTVU SO MI BILA TUDI SREČANJA Z NEKATERIMI VZORNIMI KRISTJANI

Akademika in pisatelja Alojza Rebulo poznajo tisti ljudje, ki le bežno spremljajo tiskano besedo v Sloveniji. Poleg vrste obsežnih in dobrih romanov, novel, dnevnikov pa tudi esejev ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo krščanske misli. Ob njegovem visokem življenjskem jubileju smo ga povprašali za mnenje o nekaterih perečih problemih v Sloveniji pa tudi o manj znanih plateh njegovega življenja.

- Danes vas poznamo kot človeka, ki v javnosti velikokrat zastopa krščanska stališča. Vendar ste se h krščanstvu približali že kot odrasel. Današnjemu mlademu človeku bo izredno koristno in spodbudno, če boste povedali, kako ste se bližali krščanstvu.

H krščanstvu me je pritegnilo samo življenje, in sicer ne v svojem intelektualnem, ampak v svojem bivanjskem poteku, v prvi vrsti s trpljenjem. Ja, h Kristusu sem tako rekoč prišel razbit in krvav. Kažipot so mi bila tudi srečanja z nekaterimi vzornimi kristjani. Tako je name napravil nepozaben vtis bivši tržaški škof Luigi Fogar, čeprav sem ga srečal samo enkrat, in to slučajno in ne za več kot polurni pogovor. Tam pri štiridesetih pa sta bili odločilni dve doživetji: misijon na Opčinah (dan po spovedi sem začel pisati roman V Sibilinem vetru, in sicer z religioznim začetkom, ki sem ga potem iz estetskih razlogov opustil) ter romanje z ženo v Lurd v bolniškem vlaku.Tik pred odhodom mi je žena rekla, naj se grem okopat v lurško vodo. Tista pirenejska voda ko da se do danes na meni še ni posušila...

- Kaj vas je pritegnilo na krščanstvu in kaj oviralo pri zavestni odločitvi zanj?

Pri krščanstvu me je najbolj pritegovala - kakor me najbolj priteguje še danes - njegova etika. Vrh evangelija je zame Govor na gori. Kaj me je oviralo? Med drugim nacionalizem italijanske Cerkve v Trstu. Sicer pa menim, da k veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti čim boljši človek, pa te bo pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

- Ste doživljali trenutke krize vere?

V nekem smislu sem v nenehni krizi vere od trenutka, odkar sem jo sprejel, se pravi več kot štirideset let. Ne v tem smislu, da bi nihal med vero in nevero. Ampak tako, da mi vera ni nekaj samoumevnega, ampak da moram veri vsak dan sproti reči svoj zavestni ja. To je redkokdaj spokojna, ampak v glavnem, dinamična, večkrat spopadajoča se vera. Po domače povedano: skušnjavec, moj hudič varuh, me nenehno spremlja kot moja senca. Ni ga ugovora proti veri in Cerkvi, s katerim se ne bi bil moral spopasti. Vendar pa prave,usodne verske krize še nisem doživel. Morda me čaka. A upam v božje usmiljenje.

- Kaj vam v kriznih trenutkih pomeni molitev?

V Lurdu sem bil bracardier, strežnik pri bolnikih. Nekega dne sem v dvigalu bolnišnice Sept Douleurs čakal na bolnike, da bi jih prepeljal v višja nadstropja. Ni jih bilo. Dolgočasil sem se. Na tleh sem zagledal kos pohojenega časopisa. Sklonil sem se ponj, da bi se s čim zamotil. V ostanku časopisa sem našel kos intervjuja angleškega pisatelja Archibalda Cronina (znan je njegov roman "Zvezde gledajo z neba"). Med njegovimi odgovori so bile tudi besede: "Vsakdanji rožni venec mi je pomagal čez vrsto življenjskih prepadov". Tisti trenutek v dvigalu je postal ena od prelomnic v mojem življenju. Od tistega dne sem začel planinariti po pogorju življenja s Croninovim "cepinom". In nisem ga odložil do danes, 6. junija 2000, na dan Sv. Trojice.

- Na obiskih pri vas me je prijetno presenetilo, da sem na vaši delovni mizi vedno videl brevir, molitvenik, obvezen za duhovnike, a priporočen za laike. Ga redno molite? Zakaj ga molite v slovenščini in ne v latinščini, saj ste profesor latinščine?

Vprašanje, ob katerem bi utegnil bralec pomisliti, kakšen velik kristjan sem, ko pa je v meni še toliko pogana...Pa bom vseeno odgovoril. Slovenski brevir sem dobil v dar od svojega življenjskega prijatelja dr. Staneta Gabrovca, latinskega pa od duhovnika dr. Jožeta Prešerna, s katerim sva se sicer samo površno poznala. Knjige sem se navadil: veličastna poezija Psalmov, kot kruh tehtna proza cerkvenih očetov, v kateri občudujem nespremenjivost Duha v Cerkvi skozi stoletja. Oboje skoraj raje berem v latinščini kakor v slovenščini. Latinščina mi bolj vonja po zgodovini odrešenja.

- Večkrat se v svojih posegih odzivate na pisanje in nastope kakšnih kulturnikov ali politikov, sploh javnih delavcev, zlasti glede krščanstva. Večkrat morate polemizirati. Ali se vam ne zdi, da so nekatera stališča do katoliške Cerkve nevzdržna, kažejo nizko stopnjo kulture pa tudi izredno slabo poznavanje krščanstva in humanistične kulture nasploh?

Krščanstvo je seveda možno sovražiti tudi iz popolnega poznavanja, kakor dokazujejo odpadniki. Vendar je dejstvo, da danes na Slovenskem proti krščanstvu nastopa v glavnem polinteligenca. Takšna nekvalitetna raven vsaj mene ne izziva k polemiki. Sicer pa menim, da je polemika v glavnem jalova stvar. Nikogar ne spreobrne, kvečjemu koga utrdi v veri. Prav tako me ne vabi k polemiki sovraštvo do vere, ker smo v tem primeru na ravni iracionalnega.Tukaj argumenti ne zaležejo. Ostane ironija, sarkazem, zafrkavanje, za kristjanov etos problematično orožje....

- Nekateri ugovarjajo, da tudi na Zahodu napadajo Cerkev ali polemizirajo z njo. Dobro poznate italijanski kulturni prostor. Bi ga lahko primerjali s slovenskim? Kaj bi rekli ob primerjavi slovenskih in italijanskih napadov na Cerkev?

Vzemimo primer levosredinskega dnevnika La Repubblica, katere glavni urednik je deklariran ateist. V tem dnevniku ne samo da ne boš našel primitivizma à la Svetlana Makarovič, ampak celo naklonjenost krščanstvu. Sicer se v časopisu ne bi odzivali za intervjuje kardinali...

- Pa tudi glede obrambe Cerkve. Ali nimajo Italijani nekaj odličnih javnih oseb, ne duhovnikov, ki izredno argumentirajo krščanska stališča? Se vam ne zdi, da se v Sloveniji številni laiki bojijo nastopati? So premalo samozavestni? Jih imamo premalo?

V ozadju je tragično dejstvo, da generacija, ki bi morala po vojni držati katoliško fronto, leži v Kočevskem Rogu. Kar je ostalo od nje, je komunistični policijski sistem preveč travmatiziral, da bi bilo zmožno samozavestnejšega nastopa. Ni se lahko otresti teme in vlage katakomb. Mlajša generacija, kolikor je sploh mogla priti do krščanskega nazora, je morala z njim skozi komunizem kakor z gorečo svečo skozi neurje. Biti kristjan gotovo ni bilo - in menda tudi ni - priporočilo za kariero, od upravne do univerzitetne. Res se zdi, da je število zavednih katoliških intelektualcev omejeno. Samozavest pa tako in tako ni značilnost slovenskega narodnega značaja. Kolikor je le nekaj izjem - in nekaj jih je, hvala Bogu - potrjujejo pravilo. Vendar pa se iz leta v leto prebije v javnost kakšno novo kvalitetno katoliško ime. Nekaj smemo pričakovati od slovenskih katoliških gimnazij. Nekaj morda celo iz zamejstva, kjer slovenski človek sicer ni živel v narodni sproščenosti, v nazorski pa.

- V svojem delu Jutranjice za Slovenijo ste na izredno posrečen način ob liku duhovnika pokazali odnos države do Cerkve,od preganjanja prek toleriranja do skorajšnje naklonjenosti v času osamosvojitve. Se vam ne zdi, da se je v samostojni Sloveniji poslabšal odnos do Cerkve? Tudi odnos medijev , ko so nekateri pisci šli že prek meje dobrega okusa.

Kontinuiteta, se pravi preoblečena Partija, ki vlada v postkomunizmu, more Cerkev samo tolerirati. In vendar katolištvo politično ni nikakršna grožnja: nikjer na svetu ni kakšne katoliške teokracije. Odkod torej takšen strah pred njim? Sprašujem se, ali ni to strah plehke brezidejnosti pred jasnim nazorskim Credom, strah kapitalističnega cinizma pred evangeljsko etiko, strah mitološkega kulta revolucije pred realnim zgodovinskim pogledom nanjo...

- Nekakšen nenaklonjen odnos do krščanstva se je pokazal tudi pred kratkim, ko smo praznovali 100-letnico rojstva pesnika Srečka Kosovela, katerega delo ste preučevali. Pri njem so videli slovenstvo, evropskost, kozmopolitizem, le njegove težnje in iskanja presežnega, pristnega in Boga ne.

V svoji rubriki v Družini sem nakazal zadrego uradnega establišmenta pred pojavom Srečka Kosovela, saj je njegova veličina prav v njegovem zaletu v presežno, v absolutno, v svetostno. Kako naj bi šla ta njegova razsežnost v račun plehkosti postmodernega liberalizma? Kosovel bolj kot katerikoli slovenski pesnik odpira obzorja večnega. Kako naj se tej razsežnosti odpre tekoča družbena mistika, od Mercatorja do Foruma 21?

- Med osebnostmi današnjega sveta spoštujete tudi sedanjega papeža. Kaj bi vi odgovorili na očitke, naj odstopi, ker je star in da je prekonservativen, da je papež politike....

Spominjam se nekega dne po atentatu na Trgu Sv. Petra. Morda je bilo celo dan po atentatu, ko je življenje Janeza Pavla II. še viselo na nitki. Spominjam se celostranskega naslova v levosredinskem dnevniku IL GIORNO.Glasil se je: " NON CI LASCIARE, WOYTILA! - Woytila, ne zapuščaj nas". In kaj je takega odtlej napravil Janez Pavel II., da bi katoličan moral želeti njegov odhod? Ker se je zbližal z Judi in drugimi religijami, ker je internacionaliziral rimsko kurijo, ker je bil proti Bushevi vojni proti Iraku? In zakaj naj bi želel njegov odhod slovenski katoličan? Ker je prvi priznal samostojnost Slovenije? Ker je beatificiral Slomška? Ker nam za velike praznike po Evroviziji vošči tudi v našem jeziku?

- Praznujete osemdeset let. Kako intelektualec doživlja starost? Ga to navdaja z žalostjo, tesnobo ali pa z zavestjo, da je veliko naredil za človeštvo in za slovensko kulturo?

Ne navdaja me eno ne drugo ne tretje, še najmanj zavest, da sem naredil karkoli za kogarkoli. Kar pa se tiče doživljanja starosti, bi navedel svarilo, ki ga večkrat slišim od svoje dobre žene: "Nimaš dvajset let!" Staranje ni moja prva skrb.

- Kako pa jo doživlja kristjan? Kaj lahko dela v tem obdobju? Je to obdobje lahko "blagoslovljeno"?

Če bi me bilo kaj v hlačah kot kristjana, bi starost moral doživljati v vedrem pričakovanju, da se bližam koncu izgnanstva, začetku pravega življenja, vstopu v pravo domovino, recimo v večno Slovenijo. A sem seveda še daleč od takšnega razpoloženja. Kaj naj kristjan dela v tem obdobju? Če more, naj dela to, kar je delal doslej. Če ne more, je na vrsti velika krepost, o kateri se nič ne govori, potrpljenje. Je to obdobje lahko blagoslovljeno? Mislim, da lahko še bolj kot druga, a samo če kristjan vidi v križu ne zafrkavanja usode, ampak skrivnostni blagoslov Ljubezni. Križ pa mu je že njegovo usihajoče telo, tudi če odmislimo vse druge križe, ki niso prihranjeni niti starosti...

- V našem času in v naši kulturi sta zakon in družinsko življenje izredno na udaru. Zakoni razpadajo in priče smo trpljenju številnih otrok. Vi ste poročeni že nad 50 let. Kaj vam pomenita zakon in družina?

Poleg daru vere mi je, rojenemu pesimistu, Bog dal še neki drug neprecenljiv dar- srečen zakon, da si srečnejšega ne bi mogel želeti.V agresiji na zakonsko zvezo sam vidim enega od strateških ciljev sil teme, v njeni obrambi pa eno najžlahtnejših nalog Cerkve. Čemu omenjena agresija, je jasno: ker je družina osnovna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkve, sploh vsakega človeškega sožitja. Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

- To sprašujem tudi zato, ker je v Sloveniji in zamejstvu porazno nizka rodnost otrok. Ali ni urejen zakon tudi predpogoj za večjo nataliteto? Ali vi bolj krivite družbo, slovenski liberalni sistem?

Ja, Slovenci smo skupaj z drugimi Evropejci ubrali cesto smrti. Strah pred otrokom ni nič drugega kot strah pred življenjem.Ta strah slovesno demantira tisti optimizem, s katerim se moderni človek postavljaško maskira. Lažen optimizem, lažno dobropočutje, lažna »sinjina biti«! Sicer pa, kako naj se danes človek prebije skozi ta zvočni zid strahu pred bivanjem, če v njem ni vere v smisel življenja, konkretno v Boga in v posmrtnost? Slovenski liberalni sistem še daleč ni moja simpatija, a nočem biti do njega krivičen. Tudi brez njega bi bili tam, kjer smo, ker je v tistem »tam« Evropa, vključno s svojimi katoliškimi narodi, od Poljske do Španije. Le da slovenski liberalizem proti trendu narodne smrti ne naredi ničesar: sploh se ga noče zavesti, kakor se je tega na primer zavedla Francija in tudi primerno ukrepala.

- Ali še ustvarjate? Ali poleg vsakotedenske rubrike v Družini pripravljate kakšno novo knjigo?

Tik pred izidom sta dve moji knjigi: "Jacques Maritain, prinašalec smisla", prikaz lika velikega francoskega katoliškega misleca, tako rekoč mojega duhovnega učitelja, in roman "Nokturno za Primorsko", nekakšna freska zgodovine Primorske skozi fašizem, revolucijo in komunizem.

- Še vedno vsak dan pišete dnevnik?

Dnevnika še nisem opustil.

pogovarjal se je Božo Rustja (gost meseca 07_2004)

Pogovor z redovnikom in akademskim slikarjem ob 80-letnici življenja

O Stični smo že veliko pisali. Tokrat pa sem šef tja ob posebni priložnosti: 17. junija je namreč obhajal 80-letnico življenja pater Gabrijel Humek, ki je slovenski javnosti znan po tem, da je akademski slikar. Z jubilantom se bova torej pogovarjala o umetniškem poklicu, ki spremlja njegovo duhovniško pot. Znano je, da so v zgodovini v samostanih delovali mnogi upodabljajoči umetniki, predvsem slikarji. Med najbolj slavnimi sta fra Filippo Lippi (1406-1469) iz florentinske zgodnje renesanse in fra Angelico, s pravim imenom Giovanni de Fiesole (1387-1455), ki je ustvaril čudovito nežne podobe v samostanu sv. Marka v Firencah, ter ga je papež Janez Pavel M. leta 1982 razglasil za blaženega. Tudi danes so samostani središča kulture in tako imamo priložnost prisluh-niti patru Humeku, ki ustvarja v tihoti in miru starodavnega stiškega samostana.

- Pater Gabrijel bi nam lahko povedali, kaj vas je nagnilo, da ste izbrali umetniško pot? Zakaj ste se posvetili prav slikarstvu? Ali ste že od vsega začetka hoteli biti umetnik in redovnik?

To je prišlo sčasoma in kar nekako samo od sebe. Vedno me je veselilo risanje in slikanje. Imel sem dar za to, pa tudi privlačevalo me je. Začelo se je, ko sem hodil še v nižjo gimnazijo v Ljubljani. Rodil sem se v Bohinju teta 1907, oče je bil tam učitelj. Ko sem bil star tri leta, smo se za stalno preselili v Ljubljano.

- Kdo je odkrit vaš talent?

Sam sem prosil, da bi se mogel izpopolnjevati. Obiskoval sem klasično gimnazijo in bival doma. Po končani nižji gimnaziji (to bi nekako ustrezalo štirim višjim razredom osemletke), sem se odločil, da grem v samostan v Stično. Višjo gimnazijo sem študiral privatno tu v Stični, skupaj z drugimi gojenci. Sem so prihajali profesorji na izpite. Maturo smo delali v Ljubljani. Moje samostansko življenje, ki traja še danes, se je torej začelo, ko sem bil star 15 let.

- V Stični je bila torej priprava na noviciat, imela je vlogo malega semenišča.

Da, podobno kot malo semenišče. V glavnem smo bili stalno tu, razen v počitnicah.

- Mesec julij je mesec novih maš, zato nas zanima, kaj vas je nagnilo, da ste se odločili za duhovniški poklic in posebno za cistercijanski red?

Že zgodaj sem čutil v sebi veselje za redovni poklic. V Ljubljani je bil katehet Tomc, ki je bil svoj čas duhovni pomočnik v Višnji gori. Od tam je večkrat zahajal v Stično, tudi potem, ko je služboval v Ljubljani za Bežigradom. Tam sem bil njegov ministrant. S seboj v Stično je vzel tudi mene, da sem tu spoznaval življenje cistercijanov. Takrat je bilo v samostanu precej patrov, med njimi tudi Nemci. V stiski samostan sem vstopil leta 1922, torej imam za sabo že 85 let samostanskega življenja.

- Po maturi ste nadaljevali študij na Teološki fakulteti v Ljubljani?

Da, takrat sem hodili na predavanja na fakulteto, stanovali pa smo v Slomškovem zavodu zraven Alojzijevišča. Z menoj je študiralo še nekaj drugih cistercijanov.

- Kje ste pa študirali slikarstvo?

V gimnaziji za slikanje ni bilo ne časa ne prilike za to. Ko sem leta 1933 končal bogoslovje, me je opat poslal na Poljsko. v velik cistercijanski samostan blizu Krakowa. Ta samostan je izumiral, ker ni imel naraščaja. Že pred menoj so sli tja trije patri iz Stične. Štiri leta sem bil tam za pomoč v šoli in dušnem pastirstvu. Tedaj sem se začel v prostem času ukvarjati s slikarstvom. Potem sem predstojnike prosil če bi se lahko vpisal na akademijo. Vpisal sem se na akademijo v Krakowu in ostal tam dve leti (1937-1939), do nemškega vdora na Poljsko. Nato me je opat poklical nazaj domov. Ko so Poljsko zasedli Nemci, so namreč zaprli vse visoke šole, tako da tam tudi ne bi mogel več nadaljevati študija.

- Potem ste za vselej ostali v Stični?

Da, tu sem bil kaplan, pomagal pa sem tudi okoli po župnijah. Med vojno je bilo hudo Nemci so pregnali duhovnike z Gorenjske in 33 jih je dobilo zatočišče v Stični.

- Kdaj ste nadaljevali s študijem slikarstva?

Leta 1940 sem nadaljeval eno leto študij na akademiji v Zagrebu. Leta 1945 me je opat poslal v naš zavod v Ljubljano, namesto p. Metoda Turnška, ki je odšel na Koroško. Tam nisem imel posebnega pastoralnega dela. Novo ustanovljena Akademija pa je bila prav blizu, na poljanski gimnaziji, vpisal sem se nanjo in nadaljeval študij.

- Ali ima vaš red v Zagrebu kakšno postojanko?

Ne, tam nimamo samostana. Tam sem stanoval privatno, skupaj z župnikom Markom Miheličem, ki je takrat študiral matematiko.

- V Ljubljani ste potem nadaljevali?

Na ljubljanski akademiji sem študiral v letih 1945 in 1947, kjer sem diplomiral pri profesorju Gojmirju Kosu. Med profesorji je bil tudi Božidar Jakac, ki je poučeval grafiko in bil prvi rektor akademije za likovno umetnost.

- Kakšna je vaša slikarska usmeritev?

V začetku sem se posvečal pokrajini, zanimalo me je spreminjanje narave predvsem barve in tiste oblike ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za odkrivanje resnice o sebi, o drugih in o svetu Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo, upanjem.

- S kiparstvom se niste nikoli ukvarjali?

Ne. le v Krakowu smo v prvem letniku en semester obvezno modelirali.

- Ali ste imeli v samostanu svoj atelje?

Ne, posebne umetniške delavnice nisem nikdar imel, imam veliko sobo, ki mi služi tudi za atelje.

- Kakšne barve najraje uporabljate?

Največ oljnate, zdaj pa mladi slikarji veliko uporabljajo akrilne barve, ki se mešajo z vodo. Slikal sem pa večinoma na platno.

- Kateri so vaši vzorniki in kateri svetovni velikani so vam najbolj pri srcu?

Od sodobnih me je najbolj navdihoval italijanski slikar De Chirico, začetnik metafizičnega slikarstva.

- Umetniki navadno veliko potujejo. Ali ste bili tudi vi veliko po svetu?

Ne prav veliko, saj sem v prvi vrsti redovnik in šele nato slikar. Dvakrat sem bil v Italiji. Od našega društva DSLU (Društva slovenskih likovnih umetnikov) sem dobil štipendijo za študijsko potovanje po Poljski.

- Kako postane nekdo akademski slikar? S končano akademijo?

Da, to pa ne zadostuje, da postane član društva. Predložiti mora nekaj del m se izkazati s samostojno razstavo.

- Kje ste vi razstavljali?

Doma sem razstavljal v glavnem v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Kočevju, Mari-boru, Celju, Kostanjevici na Krki, Kamniku, v Domžalah, Tinjah na Koroškem. Poleg teh samostojnih razstav, sem imel še štiri skupinske razstave - tri v Ljubljani in eno v Slovenj Gradcu. Udeleževal sem se tudi vsakoletnih društvenih razstav.

- Vi pretežno upodabljate motive iz vašega samostana, živite v takem umetniškem okolju.

Ne slikam izključno samostan in stiško pokrajino, ker vsako okolje sčasoma izgubi svojo privlačnost. Motive za svoje slike sem iskal povsod, zlasti v Italiji in Dalmaciji.

- Pred leti je stiški samostan dobil nazaj prostore, kjer je bila po drugi svetovni vojni gimnazija. Te prostore preurejate in tako nastajata cerkveni muzej in galerija. Ati obstaja posebna soba z vašimi slikami?

Da, tam imam svojo galerijo, kar tri sobe mojih slik kot stalna zbirka.

- Kje je bila vaša zadnja razstava?

Prav zdaj razstavljam v Kostanjevici na Krki ob moji 80-letnici in 40-letnici umetni-škega dela. Nedavno tega je bila v ljubljanski galeriji Commerce razstava slik prvih treh letnikov z akademije, to pomeni slikarjev, ki so se leta 1945 vpisali v novoustanovljeno akademijo v Ljubljani. V našem letniku nas je bilo pet, vendar smo prišli z različnih akademij.

- Ali je bil med njimi kakšen zelo znan umetnik?

Najbolj znana je bila Cita Potokarjeva.

- Dočakali ste visoko starost Kakšen je vaš pogled nazaj?

Moram reči, da sem premalo ustvarjal Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora dati enemu prednost Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.

- Koliko časa porabite za eno sliko?

Zelo različno: odvisno od razpoloženja in seveda od kompozicije same. Navadno sem isti motiv delal dvakrat. Svoje slikanje bi lahko imenoval magični realizem, ki ga je v Italiji zastopal Giorgio De Chirico. On me je najbolj navdušil za to smer. V mojem stikanju je opazen razvoj od realističnega do metafizičnega slikarstva, ki združuje italijansko strogost in fantastiko. Moj slikarski svet je po motivih m vsebinsko poseben odmaknjeni svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence - to so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.

- Ali ste slikali tudi za cerkve, kakšno oltarno sliko, kaj čisto klasičnega?

Ravno oltarne ne, le kakšne manjše nabožne stvari.

- Umetnost tako vodi k Absolutnemu, Neskončnemu, človek je v svojem okolju nebogljen pred veličino. Vi v svojih slikah nakazujete problem sodobnega človeka in kulture - osamljenost in samoto. Podobno kot vi je hodil pokojni slikar-duhovnik Stane Kregar. Gotovo ste ga poznali?

Da, on je bil dve leti starejši od mene, študiral je v Pragi. Bil je popolnoma umetnik, čeprav duhovnik in se je popolnoma posvetil slikarstvu. Med obema vojnama je bil pri nas edini res surrealistično usmerjeni slikar.

- Vi pa lepo usklajujete umetniško ustvarjanje in duhovniško delo. Ali še vedno slikate?

Še vedno, čeprav v manjšem obsegu, saj je to tudi duševni napor, človek ni več tako svež, pojavlja se utrujenost. Končno so tu tudi leta.

- Kako je z muzejem, bo kmalu zmanjkalo prostora?

S Kozlevčarjevo zbirko, ki jo je znani zbiralec starin odstopil škofiji in deloma nam, je naš muzej postal prvi cerkveni muzej, gotovo zanimiv in privlačen tako za tiste, ki iščejo tu poglobitve, pa tudi za turiste in romarje, ki se ustavljajo v naši romarski cerkvi.

- To so korenine kulture, tako da si lahko ljudje tudi tu širijo obzorje.

Prav zdaj odkrivajo v cerkvi v glavni ladji freske apostolov. V kupoli prezbiterija so freske odkrili že lansko leto. Niso sicer zelo stare, vendar jih Zavod za spomeniško varstvo želi obnoviti.

- Stična tako poteg oznanjevalne vloge (duhovne vaje in srečanja za mlade), združuje tudi kulturno in umetniško delovanje, kar je tesno povezano z duhovnim razvojem slovenskega naroda. Kaj bi vi povedali mladim, kakšno priporočilo bi jim dali?

Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

- Rekli ste, da še vedno slikate, imate morda tudi kakšne načrte za naprej?

19. junija se je začela razstava za Bežigradom v Ljubljani, kjer razstavljamo najstarejši še živeči slikarji Jakac, Maleš, Mihelič, Štoviček, Mušič in drugi, deset po številu. Vsak prispeva po dve sliki.

- Vsem torej priporočilo, naj si ogledajo to razstavo. Kaj vi razstavljate?

Dve ekspresionistični krajini.

- Ste kdaj šteli, koliko slik ste naredili?

Ne štejem, ker se mi zdi, da je važnejša kvaliteta slike kot pa število. Udeleževal sem se tudi slikarskih kolonij: dvakrat v Bovcu, v Sičevu pri Nišu, v Sisku, v Novem mestu, Prilepu in leta 1984 tu v Stični. Na teh kolonijah umetniki nekaj dni ustvarjajo, svobodno izbirajo motive v novem okolju, se medsebojno bogatijo in tekmujejo. Za stroške oskrbe pa vsak pokloni eno delo organizatorju.

- Največ slik imate razstavljenih v Kostanjevici na Krki?

Da, tam imam razstavljanih okoli 40 slik, pregled mojega dela in ustvarjanja.

Hvala lepa za vse, kar ste ustvarili, ker je to bogastvo naroda in ne le posameznika, kot duhovnik pa dokazujete, da so bili duhovniki vedno nosilci kulture, slovenski pa še posebej, saj so orali ledino na domala vseh področjih ustvarjanja.

Pogovarjal se je oče urednik Franc Bole

(gost meseca 7/8_1987)