“Tadej je samo človek, pogumen, vztrajen, a tudi ranljiv kot vsi ostali”

Niz uspehov Tadeja Pogačarja še vedno navdušuje tako športne poznavalce kot tudi preproste kolesarske navdušence in navijače. O njegovih dosežkih in pečatu, ki ga je pustil kot športnik, se danes govori že preko meja športnih krogov, nenazadnje tudi po zadnji preizkušnji v Kanadi.
Ne vem, če za vsakim uspešnim športnikom stoji družina, a v Tadejevem primeru je tako. Ravno družina je tista, ki ga spremlja od prvih kolesarskih obratov prek mladostnih odločitev in preizkušenj pa vse do največjih zmag in tudi najtežjih trenutkov. Marjeta in Mirko Pogačar sta danes vpeta v širok krog dogajanja okoli Tadeja – od ekipe Pogi Team in Fundacije Tadeja Pogačarja do številnih projektov, ki jih narekujejo njegovi uspehi in v odgovornost, ki jo ti prinašajo. In ne, nista samo starša Tadeja Pogačarja, ampak starša štirih otrok, ki zaradi svojih izkušenj znata odkrito spregovoriti o vzgoji, šoli, veri, družbi in življenju na vasi ter tudi o tem, kako je spremljati sina na njegovi profesionalni kolesarski poti – v trenutkih največjega veselja in najtežjih športnih bojev. Naš pogovor smo začeli tam, kjer se je vse pravzaprav začelo – v domači hiši v Komendi, ob čisto vsakdanjih temah …

- Predstavljam si, da se vihar dogodkov, ki so vezani na kolesarstvo, ne umirja, ampak se še stopnjuje … Kako potekajo vajini dnevi?
Mirko: Zdaj praktično živimo s kolesarstvom. Tadej je z uspehi prišel do točke, ko želi nekaj vračati v družbo. Najprej je čutil odgovornost, da spodbudi razvoj kolesarstva, in je podprl kolesarsko ekipo Pogi Team, kjer sem tudi jaz zaposlen in aktivno sodelujem. Kasneje smo ustanovili Fundacijo Tadeja Pogačarja. Oba sva vpeta v vse to dogajanje, veliko je različnih projektov, povabil in dogodkov. Včasih dogajanje samo usklajujeva, včasih pa morava na nek način zaščititi Tadeja in njegovo ime.

- Tudi vaš vstop v mesec september, ga. Marjeta, se zdaj že drugo leto razlikuje od tipičnih vstopov v jesenske mesece, ko ste kot profesorica stopali v šolske razrede …
Marjeta: Drži, je že drugo leto, kar nimam ob začetku septembra pred očmi dijakov, razreda in šolskih obveznosti. Priznam, da sem zelo zadovoljna, da nisem več vpeta v izobraževalni proces, saj se okoli Tadeja z vsemi opisanimi aktivnostmi toliko dogaja, da ne bi več zmogla hkrati uspešno peljati vseh stvari. Dela je zdaj več kot dovolj, tudi okoli hiše, pomagati in prisluhniti je treba tudi ostalim trem otrokom in naju vse to popolnoma zaposluje.

- Ko govorimo o septembru in šolskem letu, ne moremo mimo vprašanja upravljanja časa otrok, sploh ko pride do popoldanskih aktivnosti … Kako sta kot starša štirih otrok videla razmerje med željami otrok in tem, za kar sta vidva mislila, da bi vsi časovno in tudi drugače zmogli?
Mirko: Prav je, da se otroci odločajo za različne interesne dejavnosti. Eno od pravil pri nas je bilo, da morajo z izbrano dejavnostjo vztrajati do konca šolskega leta. Nisva dovoljevala pretiranega izmišljevanja. Izbirali so veliko športnih dejavnosti, kar naju je tudi veselilo, saj so bili posledično veliko zunaj – oba fanta sta se preizkusila v nogometu, v košarki, šele nato je sledilo kolesarstvo.
Marjeta: Prav je prišlo, da je bilo v kraju kar nekaj dejavnosti; verouk, nogomet, košarka, skavti, orientacijski tek – vse to se je odvijalo v Komendi. Potrebni so bili prevozi v glasbeno šolo v Kamnik in nazaj. Vmesni čas sem včasih izkoristila za sprehod, predvsem na kamniški Stari grad, s sabo sem pogosto imela tudi šolske priprave ali teste in sem opravljala službene stvari. Mirko je bil redko vključen v te prevoze, saj je veliko dela imel v službi, redno je pomagal staršem in bratu na kmetiji pa tudi drugim sorodnikom in prijateljem. Z medsebojnim dogovarjanjem pa sva uspešno krmarila iz tedna v teden.

- Danes pogosto pridejo otroci, komaj najstniki, po raznih treningih domov in se že počutijo kot šampioni, ki niso pripravljeni niti izprazniti pomivalnega stroja ali odnesti smeti, kaj šele, da bi šli na travnik obračat seno ali plet na vrt …
Mirko: Midva sva pri tem kar vztrajala; kljub treningom in drugim obveznostim so morali opraviti svoj del domačih opravil, s sabo sva jih vzela tudi, ko je bilo treba iti pomagat na kmetijo. Učila sva jih, kako razporediti čas, da bodo lahko opravili še vse ostale obveznosti.
Marjeta: Desetletje ali dve nazaj je bilo področje interesnih dejavnosti in treningov drugačno od tega, kar se dogaja danes, ko je že na osnovni rekreativni ravni zelo veliko pritiska. Nam se takrat ni niti sanjalo o kakšnih maserjih, fizioterapevtih, pa o športni prehrani in dodatnih treningih. Šport je bil res prostočasna aktivnost, kjer so bili otroci veseli treningov pa tudi druženja. Ko gledam nazaj, vidim, da so se med fanti res stkale prijateljske vezi, mnoge trajajo še danes.
Ko sta fanta začela s kolesarstvom, smo bili presenečeni in veseli, ko sta v klubu dobila vso potrebno opremo: drese, čelado, čevlje in kolo. Sami tega stroška v tistem času ne bi zmogli.
Takrat niti pomislili nismo na kakšno šampionsko obnašanje ali na dodatno strokovno pomoč v trenažnem procesu, saj te razsežnosti, ki smo ji lahko priča danes, sploh nismo poznali.
Zaupala sva trenerjem. Popolnoma.

- Kako pa je s pogledom na šolo? Kakšni nadobudni športno navdušeni petnajstletniki, ki si predstavljajo, da so novi Šeški, Dončiči ali Pogačarji, bi jo kar pustili ob strani …
Marjeta: Pri nas je bil vedno prvi cilj, da naredijo šolo. Tudi Tadej, ki je v srednji šoli že hodil po mednarodnih dirkah, je vedel, da je šola prva. Ko je opravljal maturo, je tekmoval na Dirki po Sloveniji. Tadej se je moral v šoli dogovoriti, da so termine ustnih izpitov prilagodili, da je pravočasno prišel na dirko. Spomnim se tudi, da je bil precej nesrečen, ko se ni mogel udeležiti dirke na Irskem, ker je imel v istem času obveznosti v šoli. Cilj nama je bil, da končajo šolanje in imajo osnovo za prihodnost.

- Hvala za to misel, saj se danes brez resne osnove in veliko prezgodaj pri mnogih šolo povsem opusti in vse upe položi v dosego uspeha na športnem področju.
Mirko: Tudi v času, ko je Tadej odraščal, smo lahko videli kar nekaj primerov talentiranih in perspektivnih mladih športnikov, ki so jih prezgodaj in v preveliki meri obremenili, v želji, da bi postali novi šampioni. Vse so stavili samo na športni uspeh in odstranili iz življenja mladostnikov šolo, ostalo delo, druženja, ostal je samo trening in šport. To se po najinih opažanjih navadno ni dobro končalo.

- Beremo lahko o spremenjeni kulturi staršev, ki se čedalje bolj čutijo kompetentne, trenirajo svoje otroke, potem dajejo nasvete trenerjem ali celo kričijo nanje, kaj in kako bi morali delati z njihovim otrokom. Kako gledate na to?
Mirko: Vsakršno vmešavanje staršev v strokovno delo trenerjev je neprimerno. Enako lahko vidimo tudi na področju šolstva. Midva sva na športni poti najinih otrok zaupala trenerjem. In teh je bilo kar precej. Vsi trenerji gotovo niso bili najboljši, ampak sva tudi z vzgojo želela pokazati, da se trenerja spoštuje.
Marjeta: Ob tem naj dodam še šolski vidik: iz šol prihajajo različni pozivi staršem, da naj pustijo učiteljem izvajati njihovo delo, sami pa naj se kot starši angažirajo na področju vzgoje, spremljanja in podpiranja svojega otroka.
Enako je tudi v športu. V naši družbi se je razvila določena težnja po tem, da bi vsi imeli vse pod nadzorom, prepričanje, da vsi vse vedo. Različni impulzi z različnih strani zmedejo otroka, ne ve, komu naj zaupa: staršem, šoli, trenerjem? Sprašuje se, zakaj ga vozijo nekam na treninge, če ne zaupajo trenerjem, jih kritizirajo in govorijo, da ne delajo dobro.

Mirko: Težava staršev je, da vidijo samo svojega otroka, ne pa tudi širše slike.
Marjeta: Zdi se mi, da mnogo staršev preko svojega otroka želi priti do uspeha, ki ga sami niso dosegli. Otrok je tako v funkciji uresničevanja neizživetih ciljev staršev in hkrati izdelek, s katerim se starši potem kažejo in hvalijo, češ – poglejte, kaj nam je uspelo. Otroci niso zato, da se bomo starši z njimi bahali in drugim dokazovali, kaj smo dosegli.

»Tadej ne more vedno zmagati in prav je, da ne zmaga vedno, saj to ni dobro ne za njegovo samopodobo ne za navijače ne za šport, ker navsezadnje ni padel z Lune, ampak je samo človek, ranljiv kot vsi ostali.« (Mirko Pogačar)

- Leto 2018 ni tako daleč. Kaj vam je rojilo po glavi takrat, ko je Tadej prišel z novico, da bo podpisal svojo prvo pogodbo za profesionalno moštvo? Je bilo več strahu ali več ponosa?
Marjeta: Najina prva reakcija je bila, da je to prezgodaj in naj še malce počaka. Tadej nama je seveda razložil, da je to predpogodba, ki prinaša zagotovilo, da lahko do določenega leta vstopi v ekipo UAE.
Mirko: Predpogodba je dopuščala čas dveh ali treh let, ko je lahko še normalno treniral in živel doma. Tadej je bil takrat v Kolesarskem klubu Rog v ekipi U23, med mlajšimi člani. Po enem letu od podpisa je ugotovil, da je v slovenskem okolju dosegel vrh, zato se je odločil, da naredi korak naprej.

- Vas je pri Tadeju kdaj posebej skrbelo, ste videli, da se načrt A mogoče ne bo izšel in da je treba več energije in razmisleka vložiti v načrt B?
Marjeta: Takrat že ne več. Že v času, ko je imel na mizi to predpogodbo, smo vedeli, da je pred njim profesionalna športna pot; takrat sva ga želela zadržati še kakšno leto doma, da ne bi šel od doma že pri dvajsetih letih. Sčasoma pa sva videla, da se bo treba z njegovim odhodom sprijazniti in ga pustiti, da gre svojim ciljem naproti.
Mirko: In če danes gledava nazaj, sem prepričan, da je odšel v profesionalne vode ravno pravi čas.

- Kolesarstvo je bilo veliko let na slabem glasu. Vas je skrbelo, da bi lahko na Tadeja vplivali in ga prepričevali, da se da do uspeha priti po kakšni bližnjici?
Marjeta: Ta dvom, skrb in negotovost so seveda obstajali. So pa v Kolesarskem klubu Rog že pri mlajših kategorijah začeli izvajati podpis antidopinške prisege in so otroke vzgajali v tem duhu. To naju je precej pomirilo.
O tem smo se pogovarjali tudi s trenerji in ugotovila sva, da se je v kolesarstvu res marsikaj spremenilo. Ne skrbi naju, da bi ga v klubu spodbudili ali celo prisilili k temu. Bolj se bojim, da bi mu škodoval kdo izven njegovega kroga, hote ali nehote.
Mirko: Jaz sem Tadeju velikokrat rekel, da zmaga, ki jo pridobiš z goljufijo, ni vredna nič. To vrednoto pravičnosti in poštenosti sva poskušala predati otrokom, pa tudi skrb za lastno zdravje. Uporaba nedovoljenih poživil škodi telesu. Veliko šteje, da si po koncu kariere zdrav in pomirjen sam s sabo.

- Ni skrivnost, da ste verna družina. Mnogi starši se srečajo z navzkrižji urnikov tudi pri razporedu verouka – se je pri vas to dogajalo?
Marjeta: Vedno smo se potrudili, da smo našli veroučno skupino, h kateri so lahko hodili. Tadej in Tilen sta tudi ministrirala in sta morala poleti načrtovati, kako bosta enotedensko dežurstvo v cerkvi uskladila z drugimi dejavnostmi. Resnejši kot so postajali treningi, težje je bilo vse uskladiti, vendar je tudi tukaj veljalo pravilo: če sta se za to odločila, potem je treba to odgovorno speljati.
Mirko: Midva sva bila vzgojena v krščanskem duhu, tudi doma, od koder izhajam, smo živeli skoraj ob cerkvi in je bil moj oče zelo dejaven v župniji, zato sva želela otroke vzgajati v krščanskem duhu, da spoznajo krščansko vero in jo tudi prevzamejo. Zavedala sva se, da jim za to morava dati osnovne temelje poleg verouka, se pa zavedava, da se nato vsak otrok odloča po svoje.

- Mnogi starši so ob nedeljah na tekmah izven svojega kraja. Kako ob tem živeti svojo vero? Ste tudi kje v tujini poiskali cerkev, sveto mašo?
Mirko: Nam je prišlo prav, da je sobotna večerna maša že štela za nedeljsko in smo pogosto s fanti zaradi nedeljskih tekem bili pri maši v soboto zvečer.
Marjeta: Večkrat smo potem šli k maši tudi med tednom … Ob vsem trudu za versko vzgojo, kako usklajevati vse interese in slišati otroke, je to bil resen izziv. Ko gledam nazaj, se zavedam, da občasno nismo naleteli na posluh z druge strani v Komendi in so otroci kdaj dobili tudi slabo izkušnjo … Na žalost se je to dogajalo ravno v prelomnih najstniško-mladostnih letih.
Mirko: V cerkev greš, da najdeš mir, ne z željo, da te drug napada, kaj vse narobe delaš.
Marjeta: Nastopijo seveda težave, časovne stiske, ko komaj dohajaš vse skupaj in pričakuješ, da bi te iz teh krogov razumeli in pomagali reševati težave. Želeli bi si, da bi nam v naši situaciji kdo povedal kaj lepega, spodbudnega, pa tega v 20 letih ni bilo. In to ni situacija, ki se je dotikala samo naše družine; mnogi so zato odšli in se ne bodo vrnili … Žal nama je, da se Cerkev in še posebej ljudje v njej v tistem času niso znali približati na primeren način. V današnji instant kulturi in hitrem tempu je še toliko težje vzgajati otroke v krščanskem duhu, če nimaš prave podpore tudi z druge strani.
Mirko: Midva greva na dirkah, še posebej v Franciji, v različnih krajih velikokrat v cerkev. Najprej te preseneti in razžalosti, da so v cerkvah danes trgovine, gostilne … Ali pa prideš pred cerkev in zaslediš, da bo maša tam šele čez tri tedne.
Marjeta: In tega, da obiskuješ cerkve, kjer je maša enkrat na mesec, je v tujini zelo veliko. Ob pomanjkanju duhovnih poklicev to prihaja tudi k nam. Cerkev bo za ohranitev svoje vloge morala res dobro premisliti, kako izpeljati naslednje korake, kako biti blizu ljudem … Nikakor ne misliva midva učiti, kaj Cerkev mora, hodiš pa po svetu in vidiš marsikaj ter lahko sklepaš, kaj se bo v naslednjem desetletju ali več dogajalo tudi na domačem pragu.

»Kot starša te nikoli ne neha skrbeti in prav zanimivo, kako sva recimo doživljala njegovo trpljenje na klancu Col de la Loze leta 2023. Vedela sva, da je bolan, mučil se je, da je sploh prilezel do cilja, in to je bilo nekaj najbolj mučnega, kar sva spremljala. Še zdaj dobim solzne oči, ko se spomnim na tiste trenutke. Pa ne zato, ker bi naju skrbelo za rezultat, ampak ker je res trpel.« (Marjeta Pogačar)

- Sta ob družinski dinamiki znala najti čas tudi zase?
Marjeta: Zelo, zelo redko sva si vzela čas zase. Družinska dinamika, obiski mojih in njegovih staršev, redne obveznosti …
Mirko: Večinoma sva najine dejavnosti usklajevala tako, da je eden vedno ostal doma in nisva potrebovala varstva.
Marjeta: Ker se je Vita rodila precej kasneje, ko bi ostale že lahko pustila same, sva morala nadaljevati to prakso. Zelo redko sva iskala varstvo za otroke. Občasno sva šla sama v gledališče ali na sobotni jutranji pohod na Šenturško goro. Sva pa zdaj toliko bolj hvaležna za čas, ki ga lahko preživiva skupaj.

- Se trenutno znate veseliti vsega tega ali ste zaradi življenjske modrosti tudi previdni in v strahu, ker se zavedate, kako deluje profesionalni šport?
Mirko: Uspehov se zagotovo znamo veseliti, sploh ko to doživljamo v krogu družine. Sicer pa lahko rečem, da je to kar naporno.
Marjeta: Bi pa poudarila, da pri nas ni strahu, da bo šlo kaj narobe. Vsaka slaba stvar je za nekaj tudi dobra. Po najinih izkušnjah se je izkazalo, da to res drži.

- Vas je strah, da bi mediji in navijači, ki Tadeja danes poveličujejo, nanj tudi hitro pozabili, kritizirali?
Mirko: Nekaj tega sva že doživela. Mislim predvsem na Tadejevo prvo zmago na Dirki po Franciji. Takrat se je Slovenija tudi po zaslugi medijev razdelila na dva dela. Ob tisti zmagi smo res imeli mešane občutke in se nisva mogla veseliti, kot bi se lahko.
Marjeta: Tisti dnevi so bili zelo težki in veliko sovražnih komentarjev se je pojavilo na različnih spletnih straneh. To je zelo bolelo.
Mirko: Športnik trenira in tekmuje, da bi dosegel čim boljši rezultat. Ali bi se moral športnik pred vsako tekmo ali dirko spraševati, kako naj tekmuje, da ne bo prizadel koga od kavč selektorjev? Žalosti naju, da je prišlo do neke borbe med navijači v kolesarstvu, namesto da bi se vsi veselili uspehov, saj ti ne bodo trajali večno.

- Ob tem se mi postavlja vprašanje, kako so ravnali pristojni ob letošnji Tadejevi zmagi v Franciji, saj smo navijači pogrešali uradni sprejem. Smo že tako navajeni uspehov, da se nam ne zdijo več nič posebnega, ali državi ni bilo mar za to?
Mirko: Najprej naj povem, da si Tadej ne želi običajnega sprejema, kot smo jih vajeni. Ob takih sprejemih se ne počuti najbolje.
Letos je ekipa Pogi Team na Tadejevo željo organizirala kriterijsko dirko v središču Komende. Dirko smo skupaj z Občino Komenda načrtovali tako, da je to bil tudi neke vrste sprejem v domačem kraju.
Marjeta: Seveda pa celotna prireditev ni bila oglaševana kot sprejem za Tadeja, čeprav se je ob progi zbralo več kot 10.000 ljudi.
Mirko: To dirko smo organizirali kot vse ostale, se obračali na sponzorje, da bi pokrili vsaj organizacijske stroške, ki jih ni malo. Zelo smo bili veseli, da so vsi profesionalni kolesarji prišli na dirko brez zahtev po honorarjih. Za nastop na kriteriju se profesionalnim kolesarjem običajno plačuje tudi do dvajset tisoč evrov honorarja. Vse, kar smo jim mi lahko ponudili, je bila dobro pripravljena dirka in enkratno vzdušje ter seveda družba Tadeja Pogačarja.
Zato že zdaj pozivam državne institucije, da se za naslednje leto odzovejo in pristopijo k organizaciji dirke. Letošnja 7. velika nagrada Tadeja Pogačarja v Komendi je bila gotovo dogodek državnega pomena.
Marjeta: Mogoče za sam dogodek nismo imeli dovolj časa, da bi s strani države dobili sogovornika in bi država ta dogodek lahko podprla.
Na žalost imamo generalno gledano z državnimi inštitucijami težave dobiti podporo za podobne prireditve. Tudi prireditev S Klanca v klan‘c, ki bi prav tako lahko bila sprejem Tadeja Pogačarja, bi morala biti aktualna za državne inštitucije in turistično organizacijo, pa glede na njihov odziv lahko rečem, da ne vidijo zadostnega potenciala dogodka. Očitno ne vidijo interesa in priložnosti, kako podpreti in izkoristiti tak dogodek za promocijo države, turizma, kolesarstva. 
Mirko: In gotovo bi si taki dogodki zaslužili tudi televizijski prenos …
Ampak če zaključiva v lepšem tonu – dogodek v Komendi je bil res zelo dobro sprejet, vzdušje je bilo zelo domače, Tadej se je dobro počutil na svojem terenu, ob množici navijačev. Tudi okolica, kraj, občina, podjetniki, krajani so priskočili na pomoč in prispevali po svojih močeh, za kar smo vsem zelo hvaležni.

- Ob zadnji zmagi smo lahko zasledili, kako so se nekateri mediji začeli spraševati, koliko je sploh naklonjen Sloveniji, saj prebiva v Monaku, začeli so preštevati njegove zaslužke, se spraševati o davkih … V kolikšni meri se vas to dotakne?
Mirko: Tadej se je v Monako odselil zato, ker v Sloveniji nima takšnih možnosti za trening – v prvi vrsti zaradi vremena, boljših letalskih povezav, konfiguracije terena, pa tudi zaradi prevelike prepoznavnosti: v Sloveniji na vsakem treningu srečuje ljudi, ki bi se z njim radi fotografirali, ustavljajo ga, da bi se z njim pogovarjali, on pa je tako rekoč v službi. Navsezadnje si želi, da bi pri stvareh, ki jih počne, imel določeno zasebnost in mir.
Marjeta: Naklonjenost navijačev lahko kdaj preide v moteč, tudi nevaren dejavnik. Ravno zadnjič je nekdo razlagal, kako je videl Tadeja in Urško na treningu na spustu. Odločil se je, da bo obrnil avto in se podal v lov za njima. S takimi in podobnimi dejanji ljudje spravljajo v nevarnost sebe, športnika in tudi druge.
Mirko: Kar se tiče vseh govoric o davkih, pa lahko samo rečeva, da Tadej vrača Sloveniji več kot večina Slovencev. Mnogo denarja, ki ga na različne načine vrača v Slovenijo, bi lahko zadržal zase, pa ga daje v razne projekte; eden prvih in najobsežnejših je ekipa Pogi Team, na prepoznavnosti čedalje bolj pridobiva tudi Fundacija Tadeja Pogačarja, preko katere pomagamo različnim ljudem v stiski.

- Od kot pa ideja za fundacijo in kako sta se tudi vidva vključila v njeno delovanje?
Marjeta: Fundacija je bila ustanovljena po poplavah pred dvema letoma. Takrat se je Tadej odločil, da bo pomagal zbirati sredstva za družine, ki so utrpele veliko škodo. Pomagali smo 17 družinam. Potem smo Junakom 3. nadstropja kupili dve kolesi za rehabilitacijo, nato smo zbirali sredstva za Matica, ki se je boril z redko gensko boleznijo, in smo v ta namen zbrali 50.000 €.
Zdaj smo izdali razpis za štipendije, ki bodo namenjene otrokom, ki so ali še prebolevajo raka; podprli bomo 10 posameznikov – učencev, dijakov in študentov, lahko tudi na podiplomskem študiju.
Mirko: Tadej je vodenje fundacije prepustil ljudem, ki jim zaupa, in to je njegova družina. Želimo, da so stvari jasne, transparentne; na žalost se je že pojavilo vprašanje, če to počnemo zaradi davkov. Preseneča me, da ljudje razmišljajo na tak način. Fundacija deluje transparentno, za pravne vidike skrbi odvetnik, ki je v upravnem odboru, in se res trudimo, da bo fundacija delovala pošteno ter v prid ljudem, potrebnim pomoči.

- Je tudi vaju presenetilo, kako je medijem orisal svoj pogled na kolesarstvo po letošnji Dirki po Franciji, ko besedo obrnil tudi že proti koncu kariere?
Mirko: Ne, niti ne, saj je že dovolj zgodaj v svoji karieri povedal, da bi v življenju rad počel še kaj drugega kot samo kolesaril.
Marjeta: Ja, to se je meni zdelo takrat zelo kratko obdobje in ga nisem najbolj razumela, kako lahko tako razmišlja. Ampak po letošnjem Touru, ki je bil psihično in fizično zelo naporen tako za ekipo kot zanj, sem rekla, da bom povsem razumela, če nikoli več ne gre na Dirko po Franciji, ali če bi rekel, da bo nehal kolesariti.
Sicer pa je samo nakazal, da se konec kariere počasi približuje, pa čeprav je do tja še kar nekaj let. Hkrati se mi zdi prav, da športniki že pred koncem kariere razmišljajo tudi o času, ko bo profesionalne športne poti konec. 

 M. Erjavec, Gosta meseca, v: Ognjišče 10, 2025, str. 6-11.

psiholog dr. Andrej Perko ... o tem, kako teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

“Ob odsotnosti pravih moških potegnejo ‘ta kratko’ ženske”

Z začetkom šolskega in veroučnega leta se začnejo tudi marsikatere vzgojne težave. Ob teh težavah se starši velikokrat počutijo nemočne. Tokratni gost nas opozarja, da se vzgoja otrok začne zelo zgodaj, že ob pojmovanju vloge očeta in matere. Je eden redkih, ki si upa javno povedati, da teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

- Z Ognjiščem ste povezani prek očeta, slikarja Lojzeta Perka, ki je sodeloval z Ognjiščem kot ilustrator. Se kot otrok spominjate tega sodelovanja?
Medlo se spomnim, kako je oče prišel domov in povedal, da ga je klical g. Bole in da bo ilustriral knjigo za Ognjišče. Prav tako se bežno spominjam skic, ki jih je naredil za ilustriranje tiste knjige.

- Presenetilo me je, da ste hodili taborit z ustanoviteljem Ognjišča Francem Boletom, ki je kot župnik v Postojni organiziral taborjenja za mlade. Niste pa bili iz župnije Postojna.
Mislim, da sem bil na taborjenju dvakrat. Z menoj sta bila tudi starejša brata Tine in Tomaž. Mama se je povezala z g. Boletom in tako smo se priključili mladim iz Postojne na taborjenju. To je bilo za otroke doživetje, saj takrat nismo hodili na morje tako pogosto kakor danes. Zanimivo je bilo, ker smo hodili k maši v bližnjo cerkvico. Spominjam se semeniščnikov, ki so bili z nami. Pa kakšne dogodivščine, kako je neki večer Mišo sam pojedel torto in se je potem g. Bole upravičeno razjezil. Še danes se čudim organizaciji in odgovornosti, ki jo je prevzel g. Bole s tolikimi mladimi.

- Ste eden redkih strokovnjakov, ki si upajo na glas povedati, da je teorija spola samo ena od teorij in še ta nesprejemljiva. Zakaj tako nasprotujete tej teoriji?
Ta teorija je odraz današnjega časa in zahodnega neoliberalnega sveta. Filozof Jordan Peterson, ki je napisal knjigo Dvanajst pravil za življenje, se je uprl tej miselnosti. Nekateri ga imajo za enega največjih intelektualcev. Na YouTube ima objavljenih veliko predavanj. Teorija je odraz močnih gejevskih in feminističnih lobijev, ki se vedno bolj infiltrirajo v vrhove družbe. Če pride nekdo takšne usmerjenosti na neki položaj, okrog sebe zaposlujejo sebi podobne ljudi. Tako postajajo ti lobiji vedno močnejši. Zaradi človekovih pravic je politično nekorektno, če kdo izrazi že svoje mnenje, ne nasprotovanja! Nič nimam proti istospolno usmerjenim ljudem in feministkam – feminizem je končno naredil veliko pozitivnih stvari – a se je danes popolnoma izrodil. Ti krogi porajajo nove teorije, da so vidni in slišni. Te teorije so po sami logiki nesprejemljive. Nesprejemljive so tudi za razvojno psihologijo, čeprav je društvo kliničnih psihologov izjavilo, kako raziskave kažejo, da ni nobenih razlik med otroki, ki rastejo pri istospolnih ali hetero spolnih parih.

- Ampak teh raziskav naj bi sploh ne bilo.
Edino odlični psiholog Janek Musek, ki je že v pokoju, si je upal napisati, da ni bila narejena še nobena relevantna raziskava, ki bi proučevala, kako je z otroki, ki so jih vzgajali homoseksualni pari, pri 30, 40, 50 ... letih. Dosedanje raziskave pa so različne, odvisno, kdo jih naroči. Vsak namreč zagovarja svoje. Razvojna psihologija pa je jasna in govori o pomembnosti matere in očeta, se pravi staršev različnih spolov. Edino tako se človek lahko oblikuje iz otroka v odraslega človeka.

- Čisto preprosto – vsi nosimo vzorce iz svojih družin.
Ja, in sedaj se ta družina podira. Gre za zaroto – čeprav nimam rad teorij zarote –, ki bi rada očeta popolnoma izrinila iz družine. Če narediš to, uničiš družino. Otroci, zlasti sinovi, se nimajo ob kom oblikovati. Ker ni moškega principa, se otroci ne morejo oblikovati s svojimi stališči in mnenji. Moškega lika ni in se ga še izpodriva in s takšnimi otroki lahko delate, kar hočete. Tudi šolstvo je feminizirano. Fantom se dela krivica. Dekleta, ki so pridna in urejena, dobijo več točk in se lažje vpišejo na univerze (pravo, psihologija, medicina). Vse je feminizirano in kje je sedaj moški?
A če se vrnem k vprašanju teorije spolov – ta teorija je po zdravi kmečki pameti protinaravna, ker zanika biološki spol, in nerazumna. Jo pa forsirajo feministični in gejevski lobiji.

- Če sem nekoliko provokativen: neki biološki moški se počuti ženska. Ali lahko gre v žensko stranišče? Po teoriji spolov bi lahko šel.
Menda ponekod že razmišljajo o posebnih straniščih. Toda vzemimo res primer, da neki moški, ki zase trdi, da se počuti ženska, gre v žensko stranišče. Kako bodo ženske, ki niso tako usmerjene, gledale moškega, oblečenega kot moškega, ki bo šel v žensko stranišče? Ustvarjamo kup zmešnjav! Pravzaprav gre tukaj za problem identitete človeka. Mladostnik je v puberteti v identitetni krizi in če nima trdnih osnov, na katerih bi se lahko oprl, ga lahko zamajejo različne teorije in to, kar starejši ponujajo tudi po šolah. Kajti tudi v šole po ovinkih prihaja teorija spola. To je toliko bolj nevarno v času, ko izrinjamo očeta iz družine kot da ni več pomemben.

- Ko je Portugalska sprejela zakon, ki bo državljanom dovoljeval spremembo spola od 16. leta starosti in sicer brez zdravstvenega poročila, ki bi dokazovalo motnjo identitete, ste dejali, da takšni zakoni pomenijo zaton naše družbe, podobno kot je dekadentno propadel Rim in druge podobne civilizacije.
Zdi se, da na koncu civilizacija propade, ko uniči družino in red, ki je v naravi. Civilizacija, v kateri je vsega preveč, se izrodi. Nekateri zatrjujejo, da je bil drugačen svet takrat, da je bilo normalno, da je imel starejši moški mlajšega ‘spremljevalca’ ... Moja žena Verena, ki je strokovnjakinja za antiko, mi je ravno včeraj razlagala, da je bil ta fant spremljevalec tudi v vojni, da je starejšemu kril hrbet. Moški je mlajšega vzgajal, mlajši mu je kril hrbet.
- Pa še migracije imamo danes, kakor v tistem času.
Dejstvo je, da so se v zgodovini ljudje vedno preseljevali. Problem današnjega časa je, da smo se Evropejci odpovedali svojim krščanskim koreninam. Odpovedujemo se nečemu, na čemer smo gradili svojo identiteto. Če izgubiš identiteto, kaj ti še ostane, kot to, da pride nekdo drug, ki ima močno identiteto. In tisti, ki prihajajo, jo imajo!

- Omenila sva spremembo zakonodaje na Portugalskem. Ni pa ta država edina. Kdo povzroča te spremembe zakonodaje in kdo stoji v ozadju takih zakonov?
Širše gledano lahko rečeva, da neoliberalistični kapital, ki premišljuje, kako obvladati ljudi, da ne bodo imeli identitete, da ne bodo razmišljali in da ne bodo imeli svojih stališč. Celo mnenj ne! Takrat z ljudmi lahko upravljaš. Gejevski in feministični lobiji so idealni, da prek njih speljejo te stvari. Iz tradicionalnih krogov take ideje ne prihajajo. Seveda je individualizem v smislu, da si pomemben kot oseba, zdrav, toda danes je nastal problem, da brišemo mejo med normalnim in patološkim.

- Do kdaj, menite, bo uspelo, da bodo pedofilijo in bestialnost imeli za patološko.
Pri nas je dojenje psa vredno nagrade Prešernovega sklada.

- Našim univerzam, zlasti FDV-ju, Filozofski fakulteti in Fakulteti za socialno delo očitate, da forsira teorijo spolov? Zakaj menite, da je tako?
Ker so politično korektni in se bojijo za svoje stolčke. Jugoslovanski politični disident Vladimir Dedijer je dejal: Drže nas za stomak – držijo nas za želodec. Raje so tiho in so politično korektni, ker se bojijo za svoje položaje. Sicer pa menim, da jih tri četrt misli tako kot jaz. Bojijo se pa to izraziti, ker bodo imeli težave.

- Pa ne samo fakultete, tudi v osnovne šole vsiljujejo teorijo spola.
Kar pomeni, da imajo blagoslov z ministrstva, da to prihaja ‘z vrha’.

- Omenila sva že filozofa Jordana Petersona in njegovo knjigo Dvanajst pravil za življenje, v kateri zavrača teorijo spola. Koliko on vpliva na slovenske znanstvenike?
Krog ljudi, ki ne sprejema teorije spola, ga nedvomno sprejema. Težko je prepričati prepričane. Problem je, kaj se družbi sporoča v množičnih medijih. Množice so množice. ‘Masa’ skuša priti do položajev po liniji najmanjšega odpora. Problem našega časa je, da ta masa zaseda mesta, ki jih ne bi smela zasedati. Od vlade in ministrstev navzdol. Tam sedijo ljudje, ki so nastavljeni na visoka mesta, in si domišljajo, da znajo in da so strokovnjaki, pravih strokovnjakov pa ne pustijo blizu. Priča smo razraščanju birokracije. Ljudje, ki bi lahko kaj povedali, ne pridejo do izraza ali jih utišajo. Lahko bi kaj povedali, pa nimajo možnosti. Omenjeni filozof Peterson je zato uporabil YouTube, da sporoča svoje ideje. Današnji mediji so namenjeni množicam, masi. Važno je, kaj se sporoča množicam. Te potem odločajo na volitvah. Danes imajo ljudje mnenje, ki ni mnenje, ampak ponavljajo v slogu, tako piše v časopisu ... Ustvarili so mnenje, da ne smeš biti proti pravicam, sprejemati moraš različnost, biti moraš toleranten ... sicer si homofob, fašist ... S tem nas neprestano ‘pitajo’.

- To je bilo moje naslednje vprašanje: FDV-jevski teoretiki so večino teh LGBT teorij zavili v območje človekovih pravic in vsakemu, ki si upa izraziti pomisleke, začnejo navajati človekove pravice, ga obtožiti za sovražni govor in podobno. Tudi naju utegne po tem pogovoru doleteti taka usoda, če bova na primer dejala, da istospolni par nima pravice posvojiti otroka.
Da, utegne naju doleteti. Sicer pa otrok ni pravica. Niti pravica staršev, je dar, danost. Ne more biti vse enako. Zdravnik bo prej pregledal človeka, ki je na smrt bolan, kakor drugega, ki ima samo prehlad. Tudi na področju otrok nismo vsi enaki. Dva moška, ki že biološko ne moreta imeti otrok, naj imata pravico do otroka? Po moje pomeni tukaj govoriti o človekovih pravicah zloraba tega instituta.

- Zavračate teorijo spola in tudi poudarjate, da ni več pravih moških. Kdo so za vas pravi moški in kje v sodobnem svetu se kaže, da ta moškost izginja?
V 60 letih prejšnjega stoletja se je začela brisati meja med moškim in žensko. Že beatlomanija z dolgimi lasmi, z ‘uniseks’ oblekami ... Že vizualno moški postajajo vedno bolj podobni ženskam. V našem času je prišlo že do tega, da se moški depilirajo, negujejo obrvi, lakirajo nohte, da ne govorimo o nakitu (uhani itd). Tudi njihova identiteta ni več moška, ker se niso oblikovali v družinah z očetom, ker teh očetov ni več. Ne morejo se več identificirati z moškim principom. Postajajo vedno bolj podobni ženskemu svetu. Po drugi strani izginja testosteronska moč. Danes se fantje pogovarjajo z dekleti in ne razmišljajo, kako jo bodo speljali v posteljo.

- Vi navajate tudi klinične dokaze in sicer zaradi delovanja pesticidov. Lahko natančneje pojasnite za kaj gre?
Naša generacija je rasla z DDT. Danes veliko vode spijemo iz plastenk. Mnogo pijač iz pločevink. Tam so tudi razne strupene snovi, ki vplivajo že na to, da se (predvsem) moški možgani ne morejo pravilno razviti že v zarodku. Tako semenčice nimajo več moči. Tudi v živalskem svetu opažamo vedno več dvospolnikov.
Poleg teh bioloških vzrokov obstajajo še sociološki, družbeni – teorija spolov in podobno – ... ter psihološko, ko ni več možnosti, da bi se oblikoval normalen človek. Družba forsira vsakega posameznika in ga ima za genialnega. V Sloveniji imajo številne družine enega otroka. Tega imajo za genija in ga tako tudi vzgajajo. Če se ne obnaša tako, kakor starši pričakujejo, ga odžagajo. Fizično nasilje ni več mogoče, ga pa psihično zavrnejo, kar pa je za otroka izredno boleče. Ta otrok bo zato naredil vse, da bi ugajal staršem, a se zaradi tega ne bo mogel pravilno oblikovati in bo postal mejna osebnost. Včasih smo rekli psihopat. Zato imamo danes veliko motenih osebnosti (narcisi, psihopati, odvisne osebnosti ...). Ti ljudje, zlasti narcisoidni, nimajo pogleda vase in bodo zato za vse svoje težave krivili druge. So pa to sposobni in lahko tudi bistri ljudje in so zato pripravljeni vse narediti, da zasedejo položaj. Takih ne manjka na vodstvenih položajih in motene osebe vodijo družbo.

- Ko govoriva o poženščenih moških, lahko rečeva, da bi morale biti nad tem zaskrbljene predvsem ženske.
Midva se pogovarjava o stvareh, o katerih razmišlja ozek sloj ljudi, ki ima moč in oblast in uravnava mnenje družbe prek javnih glasil. Večina ljudi pa je ‘tradicionalno’ naravnih: so heteroseksualci, imajo družino, otroke ... Ta večina živi svoje življenje in se ne izpostavlja.

- Kaj pa glede skrbi žensk?
Bom navedel primere iz prakse. K meni prihajajo mlade, lepe samske ženske, stare med 35 in 40 let, kakšna lahko kakšno leto čez 40, ki so izobražene in s karierami ... Iščejo moškega. In dejansko moških ni. “Pametna dekleta poberejo fante do 25. leta. Potem ostane, kar ostane,” pravi provokativen rek. Danes je še dodaten problem. Dekleta so bolj izobražena. Izberejo može, ki so manj izobraženi. Manj izobražen moški ob takšni ženski ne more biti moški. V vsakem hipu, pri vsakem prepiru, ga lahko ona diskvalificira: Kaj boš ti, še šole nisi končal! Kako naj moški odigra svojo vlogo glave družine, če ga žena ne spoštuje? Ne govorim o vlogi, ki jo je imel moški v 19. stoletju, ampak da ga žena spoštuje, mu da veljavo in nasprotno, da tudi mož spoštuje ženo ... Če pa je že taka začetna pozicija, da ji mož ne sega niti do kolen, potem je konec. In k meni prihajajo ženske, ki si želijo normalnih moških. V začetnem obdobju so še malo feministično naravnane, ko pa spoznavajo, da je bistvo vsega življenja odnos, da živiš v tvornem odnosu s partnerjem, spoznavajo, da hrepenijo po trdnem moškem, o moškem, o katerem govoriva. Lahko so izobražene, z dobro službo itd, pa je po dveh letih skoraj še vsaka rekla: kariero žrtvujem za dobrega, pravega moža. Iščejo pa moškega, ki ga ni. Pri 35 letih imajo velike težave, ko ne najdejo ‘kvalitetnega’ moškega.
Velikokrat si dobijo moškega, pri katerem so razočarane. Na žalost se pri meni kriterij za kvalitetnega moškega še ‘zviša’ in to ženskam povem že na začetku. V šali pravim, da so edino vdovci še kandidati. Samskega se je treba izogibati, ker moški pri 35 letih, ki ni poročen in ni bil v odnosu, postane čudak, ker se mu ni bilo treba nikoli prilagajati. Ločeni? Pojdite vprašat bivšo ženo, kaj je narobe, da se je ločil. Torej ostanejo samo še vdovci. Seveda se tem mojim besedam smejijo, a dejansko so v težkem položaju.
- Če ni pravih moških, se dečki ne morejo identificirati z očetom-moškim. To občutijo fantje, ki živijo na primer z mamami samohranilkami. Toda kaj pa primer, da je oče odsoten, ker je umrl v nesreči? Je razlika med tem primerom in primeri, da je oče odsoten zaradi ločitve ali ga sploh ni?
Seveda je! Oče lahko vzgaja sina tudi iz groba ali z one strani Atlantika. Odvisno je, kakšen odnos ima mati tega otroka do očeta. Oče ne more vzgajati, če ga ni zraven, torej, če je ločen. Če pa je umrl, to še ne pomeni, da ga ni v družini prek spomina. Še vedno je oče in mati goji neki odnos do očeta in to sporoča svojim otrokom. Ti se lahko s tem likom identificirajo.
Danes se ločeni očetje bojujejo za svoje otroke, da bi imeli čim več stikov z njimi. Nekatere ženske jih ovirajo pri teh stikih ali jim nagajajo. Dejstvo je, da ko se mož loči, ne more več vzgajati. Vem, da ob tej izjavi večina žensk skoči pokonci. Primer: Ko otrok pride k očetu in oče nekaj zahteva od njega, se bo otrok uprl in šel k mami. Ta mu bo rekla: “Pa saj sem ti povedala, da je nemogoč!” To se dogaja in to otroci zlorabljajo. Danes se že dogaja, da nekateri odvetniki svetujejo mamam, naj rečejo, da je oče zlorabljal otroka. Ob sumu zlorabe, se očetu prepove stik z otrokom. Najmanj eno leto oče otroka ne bo videl. Potem se dokaže, da stvar ni osnovana, otrok se v tistem času odtuji od očeta in se upira, da bi hodil k očetu. Mama se izgovarja, da ga pošilja k njemu, a se otrok upira in da ga pač ne more siliti ...

- Še eno nekoliko provokativno vprašanje, a pri njem imam pred očmi resničen primer. Oče si je v srednjih letih spremenil spol. S kom se bodo identificirali sinovi? Kako to vpliva na otroke?
Ubogi sin, s kom pa naj se sedaj identificira? Oče je izginil, ga ni več. Običajno tak ‘oče’ zapusti družino in se sin ne more več z njim kot očetom identificirati.

- Očetje so tudi sicer odsotni v sodobni vzgoji. Kakor da jih ni. Kakšne posledice to prinaša?
Naša družba očeta izrinja na rob in mu jemlje veljavo. Zakon o nekaznovanju – pa nikakor nisem za pretepanje! – tudi jemlje očetu veljavo. Otrok se na neki način mora očeta malo bati. Pa ne zato, da ga bo oče pretepel, ampak zato, da bo takrat, ko pride, opravil stvari, ki jih mora opraviti, da bo lahko otrok v življenju napredoval. Če se otrok očeta ne boji, določenih stvari v življenju ne bo naredil. Tako se v otroku razvija moralni čut odgovornosti. Ta je odvisen od očeta.
Matere po neki sprevrženi logiki očete same izrinjajo iz vzgojnega procesa. Ko bi matere morale začeti spuščati očeta v proces vzgoje, da bi oče prevzel neko iniciativo, zlasti po tretjem ali četrtem letu starosti, začenja izrinjati očeta. “Pregrob si! Ne znaš! Bom že jaz,” pravijo. V nekem smislu dajejo otroku potuho. Mati sicer ve, kaj je prav, vendar deluje po principu občutka naklonjenosti, oziroma sovražnosti. Zaradi tega se ne more v nekem smislu odločati pravično. Odloča se po čustvih, ne po tem, kar je prav. To pa laže naredi oče, ker je drugače strukturiran. To bo naredil, čeprav ga bo lahko ob tem bolelo srce, a bo to naredil, ker je to prav in to mora narediti. Ko ženska daje potuho otroku, onemogoča očetu, da bi naredil tisto, kar bi moral. Če mu – morda celo pred otrokom – očita, da je pregrob, se oče normalno umakne. Žene nato očitajo možem, da jim pri vzgoji ne pomagajo, da se ne brigajo ...
Ob tem se soočamo tudi s problemom odsotnega in nezrelega očeta, ki se ne vključuje v vzgojo. Če pa bi se oče rad vključil v proces vzgoje, ga mati ne spusti, se oče umakne in se mu ne ljubi ‘bosti z ženo’ in ima raje mir. Pametne matere vedo, kaj je prav in pustijo očetu, da od četrtega leta otrokove starosti vzgaja skupaj z njo. Oče ima vzgojno vlogo, mati ima ‘pokrivajočo vlogo’, ga pri vzgoji podpira. Če je oče pregrob ali se z njim ne strinja pri vzgoji, mu potem pove. Če je oče korekten moški, se bo zamislil nad svojimi dejanji in jih spremenil. Če bo pa šlo na nož, potem se moški umakne. V tem primeru so ženske nezadovoljne in tožijo, da mož ne sodeluje, da ‘dedec’ ni za nobeno rabo, da se umika ...

- Tako pravzaprav vidimo, da ob odsotnosti pravih moških ‘potegnejo ta kratko’ ženske.
Da, ‘potegnejo ta kratko’. Tako samske ženske, ker ne dobijo partnerja, kot matere, ki so nezadovoljne ob odsotnosti moškega pri vzgoji. Janez Rugelj je imel prav, ko je govoril, da pametna ženska do 25. leta izbere najbolj sposobnega moža in ustvari tudi vzdušje, da moški z veseljem prihaja domov in tam prevzame svojo vlogo. In takrat, ko bo moški doma, naj bo zares doma, potem pa gre v svoj svet. Ženske pogosto mislijo, da bo mož živel ravno tako v družini kot one. Pa gre za različni vlogi! Materinsko in očetovsko. Pravimo, da je mati srce družine, oče pa glava. Ta glava, ne dela v družini tako kot mama, ampak da nekaj napravi v zunanjem svetu in se ‘priklaplja’ na družino. Iz zunanjega sveta prihaja v družino. Zato mora žena razumeti njegovo psiho in njegov način delovanja in mu mora dopustiti, da postane, kot jaz pravim, ‘nekdo izven družine’. Da se dokazuje tudi v svojem poslu in na drugih področjih izven družine. Ne more skozi poslušati: “Moraš biti doma, moraš biti doma” ... On se mora dokazati izven družine in z veseljem prihajati nazaj ter biti takrat intenzivno z družino. Žena mora biti ponosna na svojega moža, da z veseljem reče: “To je moj mož!” Če tega ne more reči, je je sram moža in ga tudi ne more spoštovati.

dr. Andrej Perko
je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. V kamniški okolici je izbral dom tudi za svojo družino. Njegov oče je bil slikar Lojze Perko, ki je tudi sodeloval z Ognjiščem. Študij psihologije je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in tudi doktoriral.
Že leta vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi problemi in stiskami po modificirani socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov. Vodi tudi zavod Mitikas, ki se ukvarja s psihološkim in socialnim svetovanjem. K njemu prihajajo ljudje zaradi različnih težav in jim nudi pomoč. Je tudi avtor več strokovnih knjig.

B. Rustja, Vloga očeta in matere ...: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 8-13.

“Oče urednik me je naučil, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš”

Druga priča dogodkov ob rojstvu Ognjišča je Silvester Čuk. Ob izidu prve številke je bil kaplan v Postojni, kjer je bil župnik Franc Bole. Pri prvih številkah Ognjišča je skrbel za »ilustriranje« člankov, potem pa za njihovo lektoriranje. Predvsem pa je ostal zvest reviji in vsem njenim izdajam celih šestdeset let. Postal je »desna roka« očeta urednika in mu je »pomagali pripravljati material za časopis in knjižice«, kakor mu je zapisal v imenovanje takratni škof Jenko. V šestih desetletjih je napisal ogromno člankov, zlasti prilog. Še danes izbira modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan, predstavlja zaslužne može in žene iz naše zgodovine. Njegova ljubezen pa so svetniki. Veliko je o njih pisal v reviji. Krona tega dela pa tudi skrbi uredniškega kolega Marka Čuka sta dve veliki knjigi Svetnik za vsak dan.

- Lahko odstrneš prve spomine na očeta urednika Franca Boleta?
Franca Boleta, očeta urednika, sem prvič srečal deset let pred rojstvom Ognjišča, 9. maja 1954, v Črnem Vrhu ob novi maši Gašperja Rudolfa, našega soseda. Na novomašno slavje so bili povabljeni tudi bogoslovci, med njimi Franc Bole, ki je bil takrat študent drugega letnika. Radovednost me je gnala k Rudolfovim. Ogledoval sem težek motor sosednjega župnika. Eden od bogoslovcev me je vprašal, kakšno je vzvratno zrcalo na krmilu motorja: konkavno ali konveksno. Ko sem pravilno odgovoril, ga je zanimalo, v kateri razred hodim. »V četrti razred nižje gimnazije,« sem mu odgovoril. »Radovedni« bogoslovec me je pohvalil. Takrat sem imel štirinajst let in sem se že odločil, da grem na višjo gimnazijo in potem v bogoslovje. Ta »radovednež« je bil Franc Bole.
Drugič sem ga srečal oktobra 1958 na velikem hodniku bogoslovnega semenišča v Ljubljani, ko sem začel študij bogoslovja. Franc Bole je edini od primorskih novomašnikov leta 1958 nadaljeval študij v šestem letniku za doktorat. Že po nekaj tednih pa je dobil od tedanjega predstojnika, apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša, dekret za župnika v »domači« župniji Postojna, ki se je nepričakovano izpraznila. Ko je kasneje gledal nazaj, je zapisal: »Čeprav sem končal (teološko) fakulteto, je bila prava fakulteta Postojna in mladina v Postojni in vse tisto delo, ki smo ga skupaj opravili, težavam navkljub.«

- Bojan Ravbar je dejal, da sta imela z očetom urednikom nekaj skupnega: »Pritegnila naju je ljubezen do mladih.« Postala sta ustanovitelja Ognjišča.
Franc Bole je pel novo mašo 6. julija 1958 v Postojni. Njegov ceremonier (drug) je bil Bojan Ravbar, takrat bogoslovec drugega letnika. Bil je sin Krasa, doma ob meji z Italijo. Pri slovenskih skavtih na Tržaškem se je učil dela z mladimi. S štiri leta starejšim Boletom sta hitro našla skupen jezik. Bole je kot bogoslovec med počitnicami »štopal« po Franciji in nabiral izkušnje in gradivo za delo z mladimi. Bojan je leta 1962 po novi maši postal kaplan v »rdečem« Kopru. Pogumno se je posvetil mladim. Niso ga ustavile grožnje in zaukazani »protesti« dijakov. Postojnski župnik Bole je bil njegov zaveznik. Bojan se ob njegovem odhodu v večnost spominja nepozabnih večerov, ko je s svojo »vespo priropotal v Koper« in sta dolgo v noč razpravljala, »kaj storiti, da bi prenesli svežino, ki jo je prav tisti čas obetavno sprožil koncil ... Vzbudila se je želja, da bi nekaj storili za vidljivost Cerkve. Ideja se je oblekla v skromno (Farno) Ognjišče. Vsi, ki smo se strnili okrog nastajajočega jedra, smo imeli občutek, da se rojeva nekaj novega.«Dokler sta bila člana uredništva le dva (Franc Bole in Silvester Čuk) sta kovala načrte kar na ‘štiri oči’. - Na srečanju časnikarjev v Gradcu 1999. - Na enem od hišnih silvestrovanj pri očetu uredniku.
- Bil si kaplan v Postojni, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Kako si bil udeležen pri prvi številki?
Na svojo novo mašo leta 1964 v Črnem Vrhu sem povabil tudi postojnskega župnika Franca Boleta, ker je bil med njegovimi mladimi v Postojni tudi moj brat. Po novi maši smo za vikende hodili pomagat na župnije. Mene je škof Janez Jenko poslal v Šempeter, kjer sem ob nedeljah maševal in spovedoval, ob sobotah in ponedeljkih pa imel nekaj verouka. Konec januarja 1965 sem prejel škofov dekret za Postojno, ki je dobila v upravo župnijo Hrenovice, ker se je tamkajšnji župnik ponesrečil. V Postojni sem bil samo sedem mesecev, a prav v tistem času so se prižgali plameni Farnega ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna, ki so prav kmalu preskočili farne meje in zajeli vso Slovenijo. Bil sem zraven od vsega začetka, ustanovitelja pa sta bila Bole in Ravbar, zase bi rekel, da sem bil uresničevalec njunih zamisli. Za prvo številko sem pripravil večino besedil, ki pa niso bila podpisana. Molitve sem prevedel iz francoščine, iz študentskega lističa Foyer Notre Dame (Ognjišče Naše Gospe), ki ga je urejal Fernand Lelotte, Boletov znanec iz njegovih počitniških »potepov«. Na krhke ciklostilne matrice sem narisal naslove besedil in začetne črke. V naslednjih številkah so bile moje »ilustracije« že malo boljše. Besedila so na matrice tipkale Boletove tajnice v Postojni, udarniško pa so listič (zvezek, ki je imel 24 strani) na ciklostil razmnoževali Bojanovi navdušenci v Kopru.

- Kako se spominjaš izida prve številke? Kakšen je bil odziv ljudi?
Farno ognjišče je nastajalo »na skrivnem«. Proti koncu postnega časa je bilo oznanjeno, da list izide na cvetno nedeljo, 11. aprila, in da bo nekaj posebnega. Ljudje so ga nestrpno pričakovali, toda zaradi »tehničnih težav« so ga dobili v roke teden dni kasneje, 18. aprila 1965. Verniki v Kopru in Postojni so to velikonočno darilo z veseljem in hvaležnostjo sprejeli. Izšel je v nakladi 1.300 izvodov – 500 za Koper, 800 za Postojno. Ob jutranji aleluji je postojnski župnik Franc Bole oznanil: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo ... Povezati hočemo našo faro v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče ... List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji.«
Leta 1965 je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri ljudeh toplo sprejeto. Že v prvi številki je bila nakazana njegova vsebinska usmeritev. Na prvi strani je bilo voščilo ob velikonočni sveči, sledilo je Pismo meseca, za njim daljše praznično razmišljanje, molitev, pričevanje (Božji trubadur), povest v nadaljevanjih (Marcelino) ... zadnje strani: župnijska oznanila, posebej za Koper in posebej za Postojno. Mnogo tega je ostalo »pri življenju« tudi v poznejših letnikih, ko je Ognjišče postopoma spreminjalo svojo podobo. Kasneje se je »stalnim« rubrikam pridružilo nekaj novih, povezanih z vsakdanjim življenjem. Nekatere tudi po zaslugi novih sodelavcev, ki jih je bil Franc Bole, legendarni »oče urednik«, iskreno vesel.

- Iz Postojne si odšel v Brkine, kjer si bil upravitelj župnij Slivje in Brezovica. Od tam pa …
Tudi Franc Bole je avgusta 1965 odšel iz Postojne za upravitelja župnije Bertoki pri Kopru. Z njim je »odšlo« tudi Farno ognjišče, ki je že postajalo vedno bolj »slovensko«. Prvo številko novega letnika revije (1966) so tiskali v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njej ni bilo več župnijskih oznanil, preimenovala se je v Ognjišče in je tudi »uradno« namenjena vsej slovenski mladini. Jaz sem takrat čakal na potni list, da bi odšel v Rim nadaljevat študije. Prošnjo so »iz razlogov javne varnosti«, kot so rekli, zavrnili in namesto v Rim sem v začetku oktobra 1965 šel v Brkine, kjer sem duhovno oskrboval vernike župnij Slivje in Brezovica. Od ene do druge sem se prevažal s kolesom. Ko sem se 15. maja 1966 zvečer vračal iz Brezovice v Slivje, sem doživel hudo prometno nesrečo. Zaradi zloma stegnenice in vnetja kostnega mozga sem bil v stari bolnišnici v Izoli devet mesecev priklenjen na posteljo. Ko se je moje zdravstveno stanje nekoliko izboljšalo, mi je oče urednik prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.
Naveza Silvester Čuk – Franc Bole je tudi pri delu založbe nepogrešljiva. - Silvestrove čestitke za odlikovanje (red za zasluge), s katerim je Franca Boleta odlikoval predsednik republike Borut Pahor (2014). - Silvester Čuk somašuje z zlatomašnikom Francem Boletom (2008).
- Kdaj pa si prišel v Koper in na uredništvo Ognjišča?
Bole je mojo prometno nesrečo, ki je prekrižala načrte ne le meni, ampak tudi škofu, imenoval na-srečo. Ko sem se spet postavil na noge, me je avgusta 1968 škof Janez Jenko prestavil iz Izole v Koper. Med nalogami, ki mi jih je »naprtil« v dekretu, je bila na drugem mestu tale: »Uredniku Ognjišča boste desna roka in mu pomagali pripravljati material za časopis in knjižice.« Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 9-11.

“Sodnica, ki me je obsodila, je namesto mene plačala kazen”

Malo je revij, ki ob svojem visokem jubileju lahko obišče kar dva od treh svojih »ustanoviteljev«. Poleg tega sta oba v častitljivih letih še vedno dejavna. Ob 60-letnici izida prve številke revije Ognjišče smo poiskali dve živi priči rojstva takrat še Farnega ognjišča.
Prvi je Bojan Ravbar, takratni kaplan v Kopru, ki velja skupaj s Francem Boletom za ustanovitelja Ognjišča. Danes je v 90. letu ne samo najstarejši duhovnik koprske škofije, ampak tudi najstarejši delujoč župnik v tej škofiji. Upravlja strunjansko božjepotno svetišče in istoimensko župnijo. Kljub temu da je pozneje opravljal veliko odgovornih služb, se zelo rad spominja svojega sodelovanja pri ustanavljanju Ognjišča. Njegovi spomini so živi in zanimivi, polni presenetljivih dogodkov. Branje spominov pa naj ne bo samo obujanje preteklosti, ampak spodbuda današnjim generacijam, kako bi v sedanjem svetu iskali novih načinov za oznanjevanje evangelija.

- Od kod ideja za revijo?
Do izida prve številke ni prišlo naključno. V bogoslovju sem spoznal Franca Boleta. Čeprav je bil nekaj let starejši od mene, sva se hitro ujela, saj sva imela kar nekaj skupnih zanimanj. Med njimi veliko željo: rada bi nekaj naredila za mlade. Zelo naju je zbližalo zanimanje za Francijo. On se je namreč odpravljal tja in jaz sem mu dal nekaj »inštrukcij« o avtoštopu. Vajen sem bil štopanja v Italiji. Doma sem namreč blizu meje s to državo. Bil sem povezan s slovenskimi skavti v Italiji. Z njimi sem šel tudi na taborjenje. Obmejni prebivalci smo imeli prepustnico. Z njo smo lahko prečkali takrat zaprto mejo. Če si si v Italiji pridobil potrdilo, da si zbolel, si lahko ostal tam tudi kakšen teden. Tako sem lahko taboril s skavti. Videl sem, kako so tam duhovniki delali z mladimi. To je zanimalo tudi Boleta in jaz sem mu prenašal te izkušnje. On je veliko bral. Tudi tuje stvari. Zlasti francoske. Takrat je že bilo dovoljeno, da so prihajale k nam kakšne revije iz tujine. V njem je vedno bolj vrela ideja: narediti nekaj za mlade.
Po posvečenju je šel službovat v župnijo Postojna. Jaz sem bil njegov ceremonier na novi maši. Bil je mlad duhovnik, poln zagnanosti. Omenil sem že, da sem bil s skavti na taborjenjih. Franc je prvo taborjenje organiziral s postojnskimi mladimi na otoku Krku. Z nekaj očeti in nekaterimi malo zrelejšimi mladimi smo šli prej na otok in postavili tabor. Nekako pod mojim vodstvom. Tabor smo pripravili v majhnem, neobljudenem zalivu. Speljali smo tisto prvo taborjenje, ki je bilo za mlade nekaj izrednega. Franc je bil poln idej in poln ognja ter je znal prenesti takega duha na ta tabor.
Drugo leto sem se udeležil taborjenja samo za kakšen dan. S sabo sem pripeljal skavta iz Francije. Prednike je imel iz moje vasi. Na tabor je prinesel nekaj skavtskega duha in nekaj širine. Franc je kot župnik v Postojni imel vedno okrog sebe veliko mladih. V njem je ves čas rastla misel, kaj narediti zanje. Jaz sem pa takrat začel svojo kaplansko službo v Kopru. Imel je motor in je z njim prihajal na obisk k meni. Čez dan je delal, zvečer pa je občasno »priropotal«, kakor smo rekli, v Koper. Dolgo v noč sva se pogovarjala in vedno bolj se je izjasnjevala ideja, da bi začeli izdajati neki časopis, list za mlade. Malo prej so goriški duhovniki začeli izdajati list Veslajmo. Zanimivo, da sem Vinku Kobalu, ki je delal z mladimi, jaz našel kraj za taborjenja – Stržišče v Baški grapi.

- Takrat je bil tam za župnika tvoj sošolec Drago Klemenčič.
Tako je. In on je prišel v Koper ter me nadomeščal, jaz pa sem šel z mladino taborit v Stržišče. Frančiškani iz Ljubljane pa so prišli z ministranti v Koper. Na voljo sem jim dal veroučne prostore. Nadomeščali pa so naše ministrante, ki so šli z menoj taborit.
Da se vrnem k reviji Veslajmo. To je takratna oblast ukinila. Navedli so razlog, da so hoteli izdajati list za širše območje. To je bil za nas poduk, da smo začeli izdajati list samo za dve župniji. Tudi v naslov smo dali Farno ognjišče, da bi to poudarili.
Tako je dozorelo nekaj stvari: da bi izšla prva številka za veliko noč, drugo pa, da mora biti to župnijski list. Tiskali pa ga bomo v Kopru. Okrog sebe sem namreč imel skupino ljudi, med njimi tudi kakšnega že z izkušnjami pri tiskanju. Eden takih je bil Jože Cerkvenik, ki pa je moral skrivati svoje delo pri Ognjišču, sicer bi imel težave v službi. Je pa v tistem času v službi vrnil partijsko knjižico in s tem povzročil velik bes med partijci.

- Kje ste dobili »tiskarski stroj«, pravzaprav ciklostil? Za mlajše bralce naj povemo, da je to stroj, pri katerem delavec vrti valj. Vsak list mora posamično skozi tisti valj. Torej je delo dokaj počasno.
Apostolski administrator za slo­venski del tržaške škofije je bil Albin Kjuder. Malo pred koncem svoje službe leta 1964 mi je podaril ciklostil. Videl je, da se jaz precej ukvarjam s temi stvarmi. Že v ljubljanskem bogoslovju smo izdali nekaj knjižic, namenjenih duhovni rasti in vzgoji mladih. Mladi so se hitro naučili dela s strojem.
Silvester Čuk je ilustriral, risal na matrice. Ko je šel on po nesreči v bolnišnico, je nekaj časa to delal poznejši duhovnik Milan Nemac. Silvester pa je pregledoval članke še v bolnišnici.

- Začeli ste razmnoževati na ciklostil. Zakaj niste revije dali komu tiskati?
Saj smo jo hoteli dati. Šel sem na pogovor v tiskarno. Spominjam se, kako so me naslavljali s »tovariš Bojan«. A to tovarištvo ni nič pomagalo, saj so mi rekli, da nimajo papirja, na katerem bi lahko tiskali. Omenjeni Jože pa je dobro vedel, da to ni res. Papir so imeli na zalogi in tudi dela ni bilo prav veliko. Kljub temu nam je nekdo uspel natisniti ovitke za nov list. In če pogledate na tiste izvode, opazite, da je na njih številka revije napisana na roko! Želeli smo prihraniti stroške in smo naenkrat natisnili ovitke za več številk.
Sodelavci imajo lepe spomine na razmnoževanje, na tiskanje prvih številk Ognjišča. Pri tiskanju so se družili …
V njih je bilo navdušenje, da naredijo nekaj dobrega za skupnost in za mladino. Naj omenim zelo pomenljiv dogodek. Pri tem delu sta se srečali dve ženski. Ivanka je bila paznica v zaporu. Takrat še članica partije. Druga je bila zapornica, žena omenjenega Jožeta. Zanju je bilo srečanje veliko presenečenje. Pa tudi za druge. Najprej si bivša zapornica ni upala več priti. Toda počasi sta postali prijateljici.
Stari učitelj v Kopru je imel stroj za obrezovanje. Toda to je bil izredno težak stroj. Prevoz tistega nadvse težkega starega stroja je bil dogodek! Neki najstnik je vrtel kolo obrezovalnega stroja. V nekem trenutku mu je škrknilo v roki. Zlomila se mu je nadlahtnica. K sreči je bila zraven zdravnica Munihova, ki je tudi prihajala tiskat Ognjišče. Nemudoma ga je odpeljala v bolnišnico Valdoltra. Tam so ugotovili, da je imel na tej kosti že prej neko napako. Prej ali slej bi se to zgodilo. Dogodek nas je vse malo pretresel, a se je dobro končal.

- Prva številka revije je izšla za veliko noč. Kakšen spomin na tisti dan?
Iz Postojne je prišlo pomagat nekaj mladincev, da smo zlagali in spenjali prvo številko. Te izvode so potem tudi odpeljali s seboj. Vendar jih ni bilo dovolj. Zato je ponoči, nekje ob treh ali štirih, zdravnica Munihova naložila v svoj skromni fičko še druge izvode revije in jih odpeljala v Postojno, da so dobili število naročenih izvodov za Postojno in so jih imeli dovolj na samo veliko noč.
Takrat je bil škof v Kopru Janez Jenko. Bil pa je nekakšen »novinec«, saj je bila leta 1965 njegova prva velika noč v Kopru. V Koper je prišel naravnost z zasedanja drugega vatikanskega koncila v Rimu.

- Kako je gledal na nemir, ki ste ga povzročali s tiskanjem v isti hiši, kjer je on stanoval?
Samo ena anekdota. Škof se je naselil v stanovanje, kjer sem prej stanoval jaz. Mladi so me bili vajeni obiskovati. Nekateri so kar brez trkanja »vdrli« vanj, zagledali njega in začudeno vprašali: »Kje je oče Bojan?«
Imel je veliko razumevanje in širino za mlade. Znal je ceniti delo za verski tisk. Posebej zato, ker je v Beogradu tudi on urejal list Blagovest. Zavedal se je, kako je to pomembno sredstvo za oznanjevanje.

- Kako sta vaše delo spremljali takratna oblast in policija?
Budno so spremljali to dogajanje, to življenje, ki se je budilo v Kopru. Prvo leto (leta 1962) sem delal sam jaslice v cerkvi. Drugo leto mi je prišel pomagat oče, z njim pa je prišel njegov sin, poznejši zdravnik v Valdoltri. Pozneje pa mi je pomagala delati jaslice že vrsta mladih. Krščenih in nekrščenih. Podobno je bilo pri tiskanju Ognjišča. »Budno oko« je vse to spremljalo z napetimi živci. Posebno pozornost je dosegla »nočna akcija«. O njej več pozneje.
Ognjišče smo takrat že tiskali v tiskarni. Pred koncem leta 1966, ko smo še izdali šesto številko na ciklostilu, je prišel k nam Jože Cerkvenik. Poslalo ga je vodstvo tiskarne. Bili so v stiski. Niso imeli dela in posledično ne denarja za plače. Posredoval je predlog, če smo pripravljeni, da bi tiskali pri njih. Seveda smo vabilo sprejeli. Bili pa smo neizkušeni, kako poteka postavljanje tiskovin itd. Za vsako številko sem bil nekaj dni v tiskarni, da smo postavljali revijo.
Oče urednik ‘odlikuje’ Bojana Ravbarja. - Deseta svečka na torti, ob njej (z leve) Bojan Ravbar, Nadja Miklavčič Sluga, Vida Bratina, Franc Bole, Ivanka Cerar, Elizabeta Kolenko, Silvester Čuk.
- Zanimiva je »plakatarska« ali »nočna akcija«. Jo lahko opišeš?
Prav v času, ko smo začeli tiskati Ognjišče v tiskarni, smo naslovnico revije natisnili tudi kot plakat. Zvečer in ponoči so mladinci iz Kopra nalepili plakate na oglasne deske in drugod po mestu in okolici. Zjutraj je bil Koper poln plakatov Ognjišča. Seveda je bila na nogah tudi »državna varnost«. Sledila so zaslišanja. Ničkolikokrat sem bil na Gortanovem trgu, kjer je imela sedež Udba. Zasliševali so me in mi pretili. Enkrat tudi z nožem v hrbet. Potem so mi rekli: »Pa zakaj ne pridete k nam, saj imamo službo, ki lepi plakate?« Odgovoril sem, da sem to že prosil, a so mi prošnjo zavrnili in zato smo sami lepili plakate. Udbaš mi je rekel, naj tokrat nesemo plakate službi. In smo jih. Nalepili so jih, a še isto noč so bili počečkani ali raztrgani.

- Najmanj dvakrat si bil na sodišču. Enkrat zaradi članka, molitve …
Zasliševala me je sodnica in mi zagotavljala, da bo vse v redu. Vendar sem potem vseeno dobil kazen, in sicer dva tedna zapora ali visoko denarno globo. Škof Jenko je bil odločno za to, da plačamo kazen. Utemeljeval je s tem, da pride zapor zabeležen v vsakem življenjepisu. No, če bi izbral zapor, bi se danes lahko z njim pohvalil (smeh). Dejal je še, da bomo že zbrali denar za kazen. Jaz ga takrat namreč nisem imel, saj je bilo tudi veliko stroškov s tiskanjem Ognjišča. Ko sem na sodišče nesel denar, da bi plačal kazen, so mi rekli: »Pa saj je kazen že plačana.« Pozneje sem izvedel, da je sodnica sama plačala kazen.
Zahvala za trideset let Ognjišča – somaševanje s škofom Metodom Pirihom v Truškah leta 1995. - Oče Bojan se ob grobu očeta Franca zahvaljuje Bogu za vse, kar se je “rojevalo iz ljubezni do mladih na njivi prijatelj­stva”.
- Si še kdaj pozneje srečal to sodnico?
Da, imel sem še eno zelo zanimivo srečanje z njo. Kot župnik sem veliko obiskoval bolnišnico. Ko sem nekega dne hodil po sobah, sem jo srečal. Reče mi: »Mi se pa poznamo.« Prvi trenutek je nisem prepoznal. »Sodnica sem,« je dejala. Pokazal sem veselje nad srečanjem in ji obljubil, da bom molil zanjo. Srečanje je dragoceno, ker sem ji dal tudi odvezo …
Naj omenim še drugo srečanje, in sicer s človekom, ki me je zasliševal na Udbi. Do njega je prišlo pred kratkim, ko sem tudi sam starček pristal tukaj v Strunjanu. Še vedno sem hodil v dom ostarelih na Markovcu. Tam sem ga srečal že onemoglega. Takoj se me je spomnil in obujal je spomine. Opravičeval se je, govoril, da on ni hotel tega delati, ampak da so ga v to prisilili. Raje bi mi pomagal, kot pa zasliševal. In to je ponavljal pri vsakem obisku. Takrat sem izkusil, da je v vsakem človeku nekje v globini jedro dobrega.

- Kaj je bila obtožba, zakaj so te tožili?
Napisal sem, da so v tovarni slabi odnosi. Eno od delavk pa so vprašali, kako to, da je ona tako dobra in odgovorila je, da hodi v cerkev. Očitali so mi, da sem napisal, da so v Tomosu (takratni tovarni v Kopru) slabi odnosi. Jaz sem jih vprašal, kje to piše. Njihov odgovor je bil, da vsi vedo, da je to tovarna Tomos. To sem vztrajno zanikal, oni pa so trdili svoje. Da ni bilo res, priča podatek, da sem besedilo priredil iz italijanščine. Toda vse ni nič pomagalo in so me obsodili.

 B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2025, str. 6-9.

“Skregan človek in skregana družina težko moli”

Advent je najbrž res najbolj »ugoden« čas za družinsko molitev, toda sodobne družine se soočajo z mnogimi težavami pri molitvi. Te nam bosta skušali v pogovoru rešiti mama in hči, ki sta pripravili »družinski molitvenik« Družina slavi Boga. Hčerka poudarja, da ta molitvenik ni teoretični priročnik, saj ga je sama preizkusila v svoji družini.

- Pogovarjamo se pred začetkom adventnega časa, ki se nadaljuje v božičnega. To je morda najlepši in najprimernejši čas za družinsko molitev. Adventni venec, jaslice, blagoslov doma nekako kar vabijo k družinski molitvi …
Iva: Menim, da tako otroci kot odrasli pričakujemo adventni čas z veliko naklonjenostjo. To je čas, poln pričakovanja, obdarovanja, upanja. Kristjani ga obhajamo z mislijo na Jezusov prihod in pričakujemo tudi njegov prihod ob koncu časov. Obenem tudi izkušamo, kako nas pri tem moti zunanji blišč, kič, reklamni katalogi in različne proslave, ki nimajo skoraj nič opraviti s sporočilom božiča. Ker nas takrat »bombardirajo« z vseh strani, lahko izgubimo bistvo adventa. Zato je pomembno, da se družina zna ustaviti in poiskati globlje načine, kako osmisliti adventni čas. To je priložnost, da pogledamo v naše odnose in se vprašamo, kako vstopamo skozi vrata našega doma, kaj prinašamo v naš dom: je to jeza, žalost, krivda, ali je to veselje, dobre misli, spodbude? Če krepimo medsebojne odnose, počasi nastaja prijetno vzdušje in prijeten prostor za družinsko molitev. Skregan človek in skregana družina težko moli.

- Skregana družina težko moli. Pravijo, da je danes družinam že težko najti čas, da sedejo skupaj k obedu … Nimajo časa za pogovor. Torej je treba najprej najti čas za pogovor in šele potem za molitev?
Iva: Najprej moramo v družini delati na odnosih, na dobrem vzdušju v družini. Naloga nas staršev je, da se zavestno odmaknemo od zunanjega dogajanja, da izstopimo iz vrveža veselega decembra in se »preselimo« v družino ter pogledamo, kje smo in kaj delamo. Po pogovoru se na naravni način odpre pot, da se zahvalimo in se zavemo, kaj vse imamo. Takšni kot smo – nihče med nami ni idealen – lahko odpremo vrata svojega srca Jezusu.
Julka: Med tednom je to težko narediti, zlasti v družinah, kjer so starši zaposleni. Nedelja pa je dan, ko se lahko zbere družina po kosilu ali zvečer.
Iva: Večere velikokrat »zapolni« televizija. Veliko časa lahko zapravimo na različne načine. Ne trdim, da smo mi idealna družina. Največkrat se ne zavedamo, kako je dober in prijeten tisti čas, ko se lahko srečamo kot družina. Večerna molitev je lahko neki premislek o tem, kaj se nam je čez dan dogajalo, za kaj se lahko zahvalimo Bogu.

- Pripravili sta knjigo Družina slavi Boga. V njej so družinska bogoslužja za cerkveno leto. Ni pa to prva knjiga družinskih bogoslužij, ki ste jo pripravili.
Julka: Prva izdaja knjige Družina slavi Boga je izšla leta 2007. Ker je pošel ta »družinski molitvenik«, sem dobila več klicev pa tudi elektronske pošte, kjer so me starši spraševali, kje bi lahko dobili še kakšen izvod. Tudi nekateri duhovniki so spraševali po njej. Ker jih ni bilo na zalogi, smo se odločili, da pripravimo drugo izdajo.

- Bogoslužja pa ste pripravljali že prej?
Julka: Pred knjigo Družina slavi Boga smo na pastoralni službi v Mariboru izdali tri drobne knjižice. Prva je imela naslov Advent in božič pri nas doma, druga Post in velika noč pri nas doma … Na njiju so se zelo dobro odzvali starši, kateheti pa tudi duhovniki. Tako sem dobila idejo, da bi vsa dosedanja bogoslužja združili in pripravili molitvenik za celotno cerkveno leto. Vem, da so jih naročali tudi na Koroškem in da smo tistih knjižic izdali nekaj čez dvajset tisoč.
Začeli smo s prepognjenimi listi A4-formata. Na njih smo natisnili zahvalno bogoslužje na silvestrovo v cerkvi. Takratni mariborski stolni župnik Stanko Lipovšek je bil navdušen nad njimi. Ljudje pa so liste odnesli tudi domov. Razdelil jih je tudi med starše veroučencev. Taki so bili prvi začetki. Prej se dejansko ni smelo kaj dosti izdajati.

JULKA NEŽIČ – ENA PRVIH LAIŠKIH TEOLOGINJ V SLOVENIJI

- Vi ste se že pred desetletji odločili za študij teologije. V času preganjanja vere in Cerkve. Od kod taka vaša odločitev? Kdo je vplival na to odločitev?
To je bil pokoncilski čas. Jaz sem ga doživljala kot čas, ko je v naših župnijah in škofijah vrelo. V naši župniji Beltinci smo imeli župnika, ki je vsako nedeljo popoldan imel pred večernicami govor, v katerem je poročal, kaj se je dogajalo na koncilu. Kaj so škofje razpravljali in odločali. Name je zato najbolj vplival domači župnik Janko Škraban. Imeli smo mladinski verouk in pri njem predelovali dogajanja na koncilu. Po koncilu smo začeli maše z ljudstvom. Če sem pozneje na fakulteti rekla, da to poznam, mi je profesor odgovoril: »Ja, saj vem, to je Škraban že imel …« In res je želel ljudem zelo približati koncil in njegovo sporočilo.
Kot študentka teologije sem stanovala v župniji Sv. Rešnjega telesa. Tam je bil župnik Drago Oberžan, tudi zagret za koncilske liturgične spremembe. Že kot študentka sem začela obiskovati katehetski tečaj na Mirenskem Gradu. Povsod so zelo poudarjali soodgovornost laikov. Danes govorimo o sinodi, a na neki način je že takrat bila navzoča podobna misel.

- V vašem času je kar nekaj deklet iz vašega okolja študiralo teologijo, pozneje pa prevzelo kar odgovorna mesta v pastorali.
Tri dekleta smo iz istega gimnazijskega razreda šle študirat teologijo: Marija Sraka, Ema Sobočan, ki je vstopila v samostan, in jaz. Na teologiji smo imele tudi primorsko sošolko. Za nami sta obiskovali fakulteto sestri uršulinki. Zadnja tri leta sem študirala v Mariboru, kjer sem imela srečo, da sem prišla v stik z duhovnikom Dragom Oberžanom. Bil je pet let izseljenski duhovnik na Nizozemskem. Takrat je tudi tam »vrelo« od koncilskih idej. Pomislimo samo na Holandski katekizem! Bil pa je tudi pet let v zaporu samo zato, ker je pripravil v župniji ljudski misijon brez vednosti takratne oblasti. Drago Oberžan, Tone Smerkolj in Albert Metlikovec so bili duhovniki, ki so zelo sodelovali. Nekako je šel vsak v svojo smer. Metlikovec v katehetsko, Oberžan bolj v liturgično, Smerkolj pa bolj v pastoralno. Z vsemi sem prišla v stik.

-Študijsko ste se izpopolnjevali tudi v tujini.
Tri leta sem študirala na liturgičnem inštitutu v nemškem mestu Trier. Med drugim je bil moj profesor Blathasar Fisher. Pri njem sem delala magistrsko nalogo. Njegovo knjigo Od lupine k jedru imamo tudi v slovenščini. V letniku nas je bilo osem iz različnih kultur in okolij: Indijec, dva Poljaka, Američanka, Afričan in Švicar. Prvič sem izkusila, kaj pomeni delovati v komunistični državi in kaj v svobodi.

- Sodelovali ste na različnih področjih, zlasti liturgičnem.
Začela sem sodelovati v Medškofijskem katehetskem svetu. Pripravila sem učbenik za pripravo na prvo sveto obhajilo in spoved Jezus nas vabi na praznovanje. Pripravila sem tudi priročnik za katehete Uvajanje otrok v bogoslužje.
Moje delovanje na liturgičnem področju pa se je rodilo na katehetskih tečajih na Mirenskem Gradu. Tja so hodili predavat tudi Avstrijci. Poudarjali so pomembnost uvajanja otrok v bogoslužje. To me je nagovorilo. V liturgični komisiji so mi dajali naloge z razlago, da imam več časa kot duhovniki za to delo. Bila sem zaposlena na Pastoralni službi v Mariboru in delodajalec ni bil ravno najbolj vesel, da sem toliko delala za liturgično komisijo. Več mesecev sem pripravljala obrednik Blagoslovi. Praktično sem tisto knjigo skoraj v celoti pripravila, razen začetnega dela, ki ga je pripravil pokojni Ivan Likar. Pripravila sem tudi pogrebni obrednik in mali pogrebni obrednik, poročni obrednik in obrednik za procesijo Sv. Rešnjega telesa. Pri prvih treh sem naredila redakcijo. No, nikjer niso napisali mojega imena. Za starše sem pripravila knjižico Krst vašega otroka ter dva molitvenika: za otroke in za starejše.

- Kje ste se navdihovali za taka bogoslužja? Ste uporabljali kakšne predloge?
Julka: Štiri stvari so botrovale moji odločitvi. Starši veroučencev so tarnali, da otroci ne želijo skupaj moliti. Pri molitvi se dolgočasijo in podobno. Prosili so za kaj drugega, kar bo bolj zanimivo za otroke in najstnike. Podobne želje so izražali duhovniki na raznih srečanjih. Z vzorci takega bogoslužja sem se srečala v Nemčiji, kjer sem študirala. Tam sem opazila, da obhajajo neke vrste družinsko bogoslužje in tam sem se tudi srečala z veliko priročniki. Šlo je za drobne knjižice, ki so me navdušile. Na pastoralni službi v Mariboru sem bila zadolžena za družine in za uvajanje otrok v bogoslužje. To je bila moja tema. S pokojnim župnikom Oberžanom in takratnim stolnim župnikom Lipovškom – oba sta bila zelo navdušena za to – smo se lotili izdaje teh knjižic.

- Kako ste si zamislili knjigo?
Julka: Kdor živi z bogoslužjem Cerkve, mu je zgradba knjige kar domača. Uvod v sveti čas (adventni, božični) ali v praznik je običajno zgodba. Napisana je z namenom, da bi se družina ob njej pogovarjala. Če se ne zmorejo pogovarjati, lahko zgodbo otrokom samo preberejo. Za tem so premišljevalne molitve. Te govorijo o določenem znamenju, ki je za tisti čas značilen (na primer adventni venec, božično drevo, križ …). To sem napisala v obliki molitve. Zdelo se mi je dobro, da se ljudje ob takih znamenjih naučijo moliti in ob tem spoznavati, kaj to pomeni za njihovo življenje. Je pa napisano tako, da to lahko uporabi družina pri večerni molitvi ali v sklopu bogoslužja. Tudi če kdo živi sam, lahko to vzame za osebno molitev ali premišljevanje. Za praznike so predvidene molitve pred jedjo in po njej. Duhovniki so me spodbudili, naj to uvrstim v knjigo, kajti večina ljudi, ki moli, običajno na kratko reče: »Bog, blagoslovi nas in te darove …« Menili so, da bi bilo dobro, če bi bilo vsaj za praznike kaj več. Zato smo vključili psalme in kratko prošnjo za blagoslov.
Naslednja stvar so večerne molitve ali družinsko bogoslužje. Za praznike so bogoslužja, drugače pa so krajše večerne molitve. Molimo jih lahko skupaj kot družina ali kot posamezniki. Bogoslužje je sestavljeno po vzoru prvega dela maše: odlomek iz Svetega pisma, premišljevanje ali pogovor o tem, nekaj o prazniku, skupne prošnje za vse potrebe in blagoslovna molitev.

- Ta bogoslužja so skupna molitev, obenem pa so nekakšna vzgoja za bogoslužje, uvajanje v bogoslužje, torej se učimo sodelovanja pri maši. Zlasti otroci.
Malo je knjig, ki sta jih uredili mama in hči. Kako sta si pri knjigi razdelili delo?
Iva: Ko je izšla prva izdaja knjige, smo jo preizkusili v naši družini. Čez čas sem začela mamo nagovarjati, naj pripravimo še več podobnih stvari. V zakonski skupini je bilo še nekaj družin z otroki podobne starosti kot naši. Tudi oni so iskali podobne »pripomočke«. Iskali so po spletu družinske molitve, a celostnih molitev ni bilo. Mamo sem vztrajno nagovarjala in je pripravila nekaj. Čez nekaj časa sem si že jaz pridobila nekaj izkušenj. V prvi vrsti kot mama s svojimi otroki. Tudi moja profesionalna pot me je vodila v to smer in sem o tem govorila tudi na fakulteti. Zato sem mami predlagala, da bi naredili nekaj skupaj. Ona to, kar je naučila mene, jaz bom dodala, kar so mene naučili otroci. Tudi tukaj nisem mogla iz kože geštalt krščanske pedagogike: Kako celostno, z vsem, kar sem, slavim Boga. Kako lahko otrok s srcem, z rokami, z glavo ... slavi Boga. Potem sem začela s svojimi otroki v molitve vključevati kreativne pristope. Opazovala sem jih pri igri. Koliko časa se lahko igrajo in koliko časa so lahko zbrani in fokusirani na te stvari. In sem dalje razmišljala. Zakaj ne bi to kreativno noto prestavili, ko z otroki razmišljamo o verskih vsebinah? Ali bi jim lahko dali nekaj takega, da poustvarjajo ob teh stvareh, razmišljajo in se poglabljajo? Kreativna nota jim omogoča, da lahko dosti bolj razmišljajo in se poglabljajo ter potem drugače doživljajo praznike in hkrati doživijo, da tudi oni lahko nekaj doprinesejo k praznovanju.
Razmišljali sva, da so prazniki povezani z vonji. Mora »dišati« po praznikih. Pri pripravi velikonočnih jedil se vidi, kako se z vsemi čutili pripravljamo na praznike. Menila sem, da bi v knjigo vključili tudi kakšne recepte. Vendar se je knjiga samo debelila.
Julka: Jaz sem bila proti receptom, ker teh lahko najdejo veliko drugod. Pred leti so me povabili na radio, da bi govorila o pripravi na božič. Ko sem prišla, me je novinarka vprašala, katere recepte bom predstavila pa katero pecivo priporočila in opisala. Jaz pa sem samo odgovorila: »Pa saj to ni priprava na božič! Jaz o tem ne znam nič povedati.« In nisva nič posneli. Menila sem, da bodo recepte našli drugje, v knjigo pa dajmo to, česar drugje ni ali je tega bolj malo.

ROŽNI VENEC V DRUŽINI

Iva: Kako približati rožni venec otrokom? Lahko naredimo Marijin oltarček. Molimo in pri vsaki zdravamariji položimo kamenček. Z vsako zdravamarijo smo ji bližje. Prav tako lahko vsako zdravamarijo namenimo za koga (babico, dedka, prijatelja, sorodnika …) in otrokom bo desetka še prekratka! Lahko otroci sami naredijo rožni venček.
Julka: V knjigo sem večkrat vključila tudi desetko rožnega venca. Nisem predlagala celega rožnega venca, desetko pa sem.

- V knjigi je več družinskih bogoslužij. Je pa tudi nekaj idej, kako izdelati kakšen okrasek za stanovanje, aranžma … Zakaj sta to vključili v knjigo?
Iva: Ko praznujemo, radi hišo očistimo, jo pospravimo, okrasimo. Verski prazniki niso izjema. S prazniki je povezanih veliko simbolov. Tako jaslice niso samo zato, da so v kotu, ampak že ko jih pripravljamo, je to uvajanje v praznike. Ko jih delamo, se lahko z otroki pogovarjamo, kje je živel Jezus, kakšno je bilo takrat življenje, kdo je prihajal k Jezusu. V katerih osebah se mi najdemo?
Jaslice niso samo okras, ker se bodo otroci kaj kmalu začeli z njimi igrati. Radi dajo v jaslice tudi igrače. Spominjam se, da je sin eno leto pripravil sodobne jaslice. Spodaj je bila avtopralnica, zgoraj pa je živela sveta družina. Zdelo se mi je zanimivo, kako je on našel prostor za sveto družino v sodobnem času. Jaslice so čudovit pripomoček za molitev. Lahko tudi z njihovo pomočjo premislimo svoj dan. Kako sem se jaz počutil? Spominjam se, da je mož nekoč rekel: »Počutim se kot vol. Utrujen sem in skoraj ležim od utrujenosti.« Otroci so rekli: »Vesel sem skakal zunaj. Bilo je lepo. Bil sem kot kakšen pastir.« Najmlajši je prinesel Jezuščka in dejal: »Počutim se kot Jezušček. Vsi so se z mano ukvarjali. Prihajali so ljudje.« Tako lahko molimo z jaslicami. Otrok se ob taki molitvi počuti čisto drugače. Vzame stvar v roke in se je lahko dotakne in na tak način se lahko globlje približa tem vsebinam.
Julka: Zaradi tega sva v knjigo vključili tudi »velikonočne jaslice«. Tudi tam so figurice, ki jih lahko otroci premikajo.
Iva: Ti simboli nam pomagajo posamezne stvari vizualizirati, da si jih predočimo. Na družinski oltar lahko to damo in pripravimo, da otroci vedo, kaj bodo potem imeli pri večerni molitvi. Opažam, da si pri postavljanju teh »figuric« otroci postavljajo različna vprašanja: Kako se je počutila Marija ob Jezusovem trpljenju? Otrokom se ob teh kipcih postavljajo vprašanja o trpljenju, smrti, vstajenju itd. Prek omenjenega kreativnega otroškega ustvarjanja otroci bolj razmišljajo o teh stvareh.

- Kaj pa petje pri družinskem bogoslužju? Najbrž je to odvisno od družine, koliko je glasbeno nadarjena.
Iva: Velikokrat mislimo, da pri večerni molitvi lahko uporabljamo samo obrazce. Lahko pa molimo tudi s petjem. Včasih otroci ne morejo sedeti pri miru. Lahko uporabimo tudi ples ali geste. Tudi družine, v katerih niso najboljši pevci, so lahko čisto sproščene, saj jih nihče ne posluša. Lahko tudi zavrtijo kakšne dobre posnetke in pojejo zraven. Ne pozabimo, kdor poje, dvakrat moli.
V naši družini smo glasbeno »pismeni«. V družini smo si razdelili naloge. Najmlajši pripravijo prostor. Takrat smo imeli mobilni oltarček. Molili smo v različnih sobah. Tisti, v čigar sobi smo molili, je pripravil prostor. Drugi je pripravil glasbo in izbral to, kar mu je bilo všeč. Včasih so tudi sami odigrali kaj na inštrumente. Ta glasba je tudi nekakšen način umirjanja za molitev. Hčerka, ki rada bere, je brala molitve. Pomembno je, da je to dogajanje, kjer oni niso izvzeti, ampak so dejavni. To je njihova molitev.
Julka: Nekaj pesmi sem vključila tudi v knjigo. Tako sem želela ljudi spodbuditi, da bi se naučili vsaj tistih pesmi, ki so značilne za določen praznik. Družina pa bo lahko izbrala: če ima najstnike, potem bodo najbrž raje peli duhovno ritmične pesmi.

- Družina ne sme biti »suženj« knjige, da bi samo prebrala besedila iz nje, ampak, da je ustvarjalna.
Julka: V knjigi je napisan predlog, da ob njem dobiš idejo. Naj navedem samo en primer. Izdali smo prvo zahvalno bogoslužje na staro leto. Ko sem za silvestrovo prišla v domačo župnijo, je kaplan imel lepo zahvalno bogoslužje. Po koncu sem stopila k njemu in ga vprašala, od kod je vzel tako lepo bogoslužje. »Od tistega, kar si ti napasla,« mi je odgovoril. Toda on je tisto predlogo pripravil za našo župnijo. Dodal je to in ono in tako pripravil zelo lepo bogoslužje. Podobno velja tudi za knjigo družinskih bogoslužij. Vsaka družina kaj doda ali sprejme tisto, kar ji najbolj leži.
Iva: Družina naj si dovoli biti pred Bogom to, kar je. Treba se je tudi zavedati, da imamo že starši različne verske izkušnje. Nekateri jih sploh nimajo. Knjiga je opora družinam, da same oblikujejo družinsko molitev in na različne načine slavijo Boga.

- Mnoge družine se bojijo družinske molitve. Ne vedo, kako naj se jo lotijo. Ustrašijo se, da bo knjiga zanje prezahtevna …
Iva: Strah je odveč, ker je knjiga preizkušena v praksi. Naša družina je »premolila«, kar je v njej. Moramo pa starši imeti občutek, kaj otrok zmore v določenem obdobju. Nekateri starši bi radi otroka peljali na Triglav, takoj ko je shodil. Starši moramo imeti občutek za otroka, da bo versko izkustvo globoko začutil in si nabiral »kondicijo« za molitev. Omenjeni ustvarjalni pristopi so lahko dobra pot.
Julka: Treba bi bilo tudi družine naučiti, kako uporabljati take molitvenike. To je delo katehistinj, katehetov in duhovnikov. Dobro je, če jim pokažemo različne možnosti, da se jih ne bi bali. Morda za to lahko izkoristimo srečanja za starše. Lahko katehet s starši na srečanju pripravi tako bogoslužje.
Eden naših duhovnikov mi je dejal, da bo naročil večjo količino teh knjig in jih delil že ob pripravi na krst. Kakšna stara mama je rekla, da jih bo kupila več in jih razdelila med svoje otroke. Druga pa, da jih bo dala kot darilo za božič.

- Ali načrtujete še kakšno podobno knjigo?
Julka: Če Bog da, potem bi pripravili drugo knjigo. V njej bi bila bogoslužja za praznovanja zakramentov v družini. Soboška škofija je pred leti izdala knjižico bogoslužij kot pripravo na krst. Dodali bi bogoslužje ob rojstnem dnevu, v pripravi na prvo sveto obhajilo in samo praznovanje obhajila, pa za birmo … Sami ljudje so prosili za tako knjigo. Ta bi bila nadgradnja te prve. Družine so mi izrazile hvaležnost za te knjige.
Iva: Družine se spreminjajo in medve sva v tej knjigi to upoštevali. Nisva zavrnili tradicije, dodali pa sva nove stvari. Knjiga pokaže, kako lahko v družini na različne načine slavimo Boga.

OSEBNA IZKAZNICA:

Julka Nežič (1947)
je rojena v župniji Beltinci. Po gimnaziji je študirala teologijo v Ljubljani in Mariboru, pozneje pa se je izpopolnjevala na liturgičnem inštitutu v nemškem Trierju. Dvajset let je bila zaposlena v Pastoralni službi v Mariboru, po letu 1991 pa je delala kot asistentka in tajnica ter referentka za študentske zadeve na mariborski enoti teološke fakultete. Po svoji želji je predavala bolj praktične stvari s področja liturgike. Bila je tudi voditeljica Katehetsko pastoralne šole za mariborsko nadškofijo. Po odhodu v pokoj pa je ohranila vodenje katehetsko pastoralne šole za murskosoboško škofijo. Dejavna je bila pri organizaciji tečajev za zakon v današnji mariborski metropoliji. Napisala je več knjig, zlasti liturgične vsebine.



Iva Nežič Glavica (1975)
Ko je bila stara tri leta in pol, jo je posvojila Julka Nežič. Na koncu gimnazije so jo spodbujali, naj se vpiše na igralsko akademijo. Toda v njej je prevladala »družinska tradicija«: stric duhovnik, mama teologinja. Tako se je vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, smer nemščina in teologija. Leta 2012 je magistrirala in leta 2017 doktorirala pri prof. Stanku Gerjolu. Sedaj na katedri za oznanjevalno in pastoralno teologijo kot docentka predava pedagoške predmete. Je poročena in mama treh otrok. V svoji družini je »preverjala« molitvenik Družina slavi Boga.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 12, 2024, str. 6-11.

“Sprašujejo me, koliko milijonov ljudi ima Slovenija, da zbere toliko pomoči”

Sestra Bogdana je misijonarska »pionirka«, saj je že več kot pred pol stoletja med prvimi usmiljenkami prišla v osrčje Afrike, kjer deluje še danes. Zanimivo je bilo poslušati njene duhovite pripovedi, kako je spati v hiši, ki še nima strehe. Tako so namreč prenočevale prve sestre ob prihodu. Ko so gradile redovne hiše, so pomagale graditi hiše tudi ljudem v okolici in oznanjale evangelij. Nekaj o svojem bogatem misijonskem poslanstvu je odstrnila tudi za Ognjišče.

- V misijone ste šli že pred 53 leti. Kako se je rodil vaš misijonski poklic?
Rojeval se je korak za korakom. Najprej sem morala začutiti, da sem nekam poklicana. Takrat nismo vedeli, kaj so redovnice. Ni bilo verskih časopisov, da bi lahko kaj o tem prebrali, a Bog me je vodil do njih. Doma smo imeli, najbrž po očetovi zaslugi, Mohorjeve knjige in list Katoliški misijoni ter misijonsko revijo za otroke Zamorček. Seveda stare številke. Otroci smo zelo radi brali ta list, ker je bilo v njem veliko pripovedi o delu misijonarjev. Še sedaj je v cerkvi v Ledinah – tudi po prenovi – kip z zamorčkom. Ko si v nabiralnik vrgel kovanec, se je zamorček priklonil. Tam sem že kot otrok uzrla obraze zamorčkov. Gotovo je bilo to seme, iz katerega je potem zrasla ljubezen do črnčkov.

- Stopili ste k usmiljenkam.
Lahko rečem, da sem k usmiljenkam prišla po Božji previdnosti, saj je to misijonska družba. Slovenke so hodile kot misijonarke v tuje države. Vrhovna predstojnica je poslala pismo provincam po vsem svetu. Takrat je bilo zelo veliko sester. Po vsem svetu kar 44.000. Napisala je, da veliko afriških pa tudi latinskoameriških škofov prosi za sestre, ki bi prišle pomagat tamkajšnjim ljudem. Jaz sem izrazila željo, da bi šla in predstojnica je rekla, naj takoj po zaobljubah grem. Šla sem v generalno hišo v Pariz. Tam sem se učila francoščine. V Beogradu sem se učila ruščino.

- V Beogradu ste hodili v srednjo šolo?
Da, tam sem končala srednjo medicinsko šolo. Nekaj let sem delala tudi v bolnišnici na Dedinju. Pismo vrhovne predstojnice me je doletelo prav v tistem času.

- Koliko časa ste ostali v Parizu?
Eno leto sem se učila francoščine. Ko sem pa izvedela, da bom šla med Pigmejce, sem se začela učiti tudi lončarstva. Pigmejske žene se namreč ukvarjajo s keramiko. Možje pa so pletli predvsem tepihe. Tepihi so zanje vse: postelja, saj ležejo nanj, zvijejo ga, nesejo ven, ga razgrnejo, sedejo nanj in se pogovarjajo … Stolov ne poznajo.

- Potem ste odpotovali v Afriko.
Prva afriška postaja je bil Burundi. To je bilo ob koncu leta 1971. Tja sem se šla spet učit jezika, da bi mogla imeti stike z ljudmi, ko bomo sestre začele zidati hišo. Druge sestre so prišle šest mesecev za mano. Prišle pa so v najtežjem trenutku, ko je začela divjati vojna. Žrtve so bili izobraženci, kar pomeni duhovniki, redovnice, katehisti, ki so imeli vendarle nekaj izobrazbe. Takrat je samo 15 odstotkov otrok hodilo v šolo. Med takratnimi intelektualci je bilo veliko žrtev, nekateri pa so zbežali v sosednjo Ruando.
Na tamkajšnjem območju je primanjkovalo zdravstvenih delavcev. Italijanske sestre misijonarke, katerih karizma ni bilo delo v zdravstvu, so poklicale laiške misijonarke na pomoč. Vendar so italijanske oblasti poklicale te misijonarke, naj se vrnejo domov. Podobno so storile tudi druge države. Bilo je prenevarno.
Me pa smo ravnokar prišle tja in bi bilo čudno, da bi se umaknile. Komaj sta se mi pridružili še dve sestri, so nam dejali: »V vaši skupnosti sta dve medicinski sestri. Ena naj gre na sever v misijon, druga pa v Rokavo.« Tam smo potem začele delovati. Takrat je bilo namreč veliko ranjencev in bolnikov, medicinskih sester pa ni bilo. In vsaka je po svojih močeh pomagala zdraviti na svojem mestu.

- Ali ste potem šli med Pigmejce?
To je zanimiva zgodba. Neki duhovnik, misijonar iz družbe belih očetov, nas je prek škofa povabil, da bi delale samo s Pigmejci. Da bi živele v njihovi bližini in delale skupaj z njimi. Potem pa je drugi duhovnik rekel: »Pri nas imamo podružnico, kjer je župnijska zemlja in kjer lahko delate, vendar ne delajte samo s Pigmejci, ampak s pripadniki vseh plemen. Sedaj po vojni je tako stanje, da bi ne bilo dobro, če bi delale samo s pripadniki enega plemena. Ubogi so tudi med drugimi plemeni.« Tako smo se preselile na tisti predlagani hrib. Na drugem hribu pa so živeli Pigmejci.
Začele smo zidati hišo. Zidake smo delali sami iz zemlje, jih posušili in z njimi zidali. K delu smo povabile okoliške prebivalce, tudi Pigmejce. Vsi so nam prišli pomagat. Takrat še nismo imele rezervoarja za vodo. Ljudem smo pripravili sod vode, da so jo zajemali od tam in pili. Tudi Pigmejci. Toda kaj se je zgodilo! Pripadniki drugih plemen niso več hoteli piti vode iz tistega soda, od koder so pili Pigmejci!

- Pigmejce obravnavajo pripadniki drugih plemen, kot so pri nas včasih obravnavali Cigane?
Ja, tako. Zanimivo pa je, da so samo Pigmejci delali keramiko in tepihe. Nihče drug tega ni delal. Za praznike so tamkajšnji prebivalci po slamici pili iz ene posode. Kozarcev niso imeli. To je bil za njih kot nekakšen obred. Vendar nikoli ne bi pili iz iste posode s Pigmejci. Mentaliteto lahko počasi spreminjaš. Ko smo odprle šolo, so vanjo prihajali vsi, Tuciji, Hutiji in Pigmejci. Otroci so se pomešali med sabo in se skupaj igrali. Upale smo, da bodo živeli tudi v miru med seboj, ko bodo odrasli. Mlada dekleta so prihajala k nam, da so se učile šivanja in drugih gospodinjskih stvari. Prav tako so se fantje učili zidanja hiš. In spet so k pouku prihajali pripadniki vseh plemen. Bilo mi je v veselje gledati fante, ko so skupaj zidali.
Po osmih letih smo v bližini odkrili studenec vode. To je bil velik Božji dar. Naredili smo veliko cisterno in iz nje speljali vodo še na drugi hrib. Blizu cisterne smo namestili tudi pipo, kjer so si ljudje lahko točili vodo. Mnogo ljudi je točilo vodo iz tiste pipe in seveda se je pokvarila. Ljudje so za to okrivili Pigmejce. A fantje, ki so zidali, pa niso bili Pigmejci, so se postavil zanje. Sestre smo bile tega vesele, da niso podlegli vplivu množice.
Glede onega zavračanja Pigmejcev. Takratni župnik je ostro nastopil, ko Pigmejcem niso dovolili piti vode: »Kakšni kristjani ste, da ne pustite Pigmejcem!« Toda zaradi te ostre reakcije se je moral umakniti najprej na škofijo, potem pa je moral zapustiti državo! Morda je preveč trdo prijel ljudi in jim očital njihovo nepravilno ravnanje. Sestre smo ravnale drugače. Imele smo šolo za vse otroke in jih vzgajale v sožitju. Učile smo vsa dekleta, vsi fantje so delali skupaj … Upamo, da bo tisto sožitje raslo z mladimi naprej.

AKCIJA KUPIM KOZO
S. Bogdani je pri srcu tudi akcija Kupim kozo. Slovenska karitas zato vabi, da z nakupom koze pomagate revnim družinam v Afriki in Albaniji, da se trajnostno lahko preživijo. Lahko kupite kozo družini v Afriki (v Centralnoafriški republiki, Ruandi, Burundiju, Madagaskarju, Senegalu, Keniji) ali v Albaniji. Koze jim v prvi vrsti koristijo za gnojenje zemlje in s tem lahko pridelajo več zelenjave. Koze dajejo tudi mleko, meso, prirast kozic pa po nekem obdobju lahko prodajo na trgu in s tem nekaj zaslužijo za potrebe družine. S tem bodo imeli trajno več hrane in družinski člani ne bodo lačni. Otrokom lahko z denarjem, ki ga zaslužijo od prodaje prirasta koz, plačajo tudi šolnino ali pa kupijo kaj drugega za potrebe družine, popravijo hišo … Družina v Afriki lahko s pomočjo ene same koze, ki jo dobi, zelo napreduje. Za kozo v Afriki družina potrebuje povprečno 20 EUR, v Albaniji pa 65 EUR.
Sestra Bogdana dodaja, da kupec lahko da kozi tudi ime. »Te koze veliko pomenijo družinam, ki nimajo nič. Že v Evropi vidim, kako se ljudje navežejo na domačo žival, na psičke in muce. V Afriki pa materi in otrokom ena sama koza rešuje življenje. Že kozji gnoj na vrtu izboljša standard družine. Veliko veselje je, če koza dobi mladička. Koliko si ljudje opomorejo s tem! Kako so veseli, če ima dva! Gre za afriške koze, ki manj pojedo, ne dajejo pa mleka. Ta akcija je nadgradnja akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Prvega mladiča, ki ga ima ta koza, morajo darovati drugemu, ki potrebuje pomoč.« Zanimiv je primer iz Albanije. Nekemu možu so pomagali kupiti kravo. Ko je dobila telička, ga je prinesel sestram za drugo družino, ki potrebuje pomoč. Lep primer vzgoje za solidarnost.

- Ali Pigmejci govorijo isti jezik kot drugi?
Govorijo isti jezik, imajo pa drugačen naglas. Pravzaprav vsi Pigmejci, Hutujci in Tuciji govorijo isti jezik v Ruandi in Burundiju. Razlika med govorom v Burundiju in Ruandi je podobna razliki, kot je med srbščino in hrvaščino.

- Vaša skupnost je bila mednarodna? Vi ste bili v začetku edina Slovenka?
Da, v začetku sem bila edina. Prvo skupnost so poleg mene sestavljale še dve Španki in ena Francozinja. Vse skupnosti so bile mednarodne. V nekem času smo bile sestre pripadnice štirinajstih različnih narodov!

- Koliko je sedaj še Evropejk in koliko že Afričank v sestrski skupnosti?
Vseh sester je 106, od tega je 86 domačink, 20 pa še misijonark od drugod. Afričanke so iz Burundija, Ruande in iz Konga. V našo provinco spada še Centralnoafriška republika.
Prisrčno sprejeta med domačini. - Že kot otroku so se ji vtisnili v spomin obrazi »črnčkov«.

- Vi ste doživeli še »pionirske« čase misijonarjenja. Kje ste sestre spale in kje ste jedle?
Ko smo prišle, nismo imele svoje hiše. Bile smo gostje pri sestrah domačinkah, ki jih je ustanovil tamkajšnji škof. Ko se je vojna umirila in smo začele zidati novo hišo, smo še stanovale pri teh sestrah in hodile vsak dan na gradbišče.

- Potem so začele prihajati tudi druge Slovenke?
Prva je prišla s. Vida Gerkman. Leta 1984 pa s. Anka. Po odprtju hiš v Burundiju smo odprle hišo še v Ruandi. Takrat je bilo veliko misijonark in smo v Burundiju imele že tri hiše. Leta 1974 smo odprle prvo hišo v Ruandi in prav te dni praznujemo petdesetletnico prihoda v kraj Mukungu. Kraj leži zelo visoko, na več kot 2300 metrih nadmorske višine, a je zaradi bližine ekvatorja tam prijetno podnebje. Tudi sicer je v Ruandi ugodno podnebje in pravijo, da je tudi zato tako gosto naseljena. Pa še zemlja je rodovitna. Vsak košček je obdelan. Ko sem prišla, je prebivalstvo obeh držav štelo pet milijonov, sedaj jih šteje trinajst. V petdesetih letih se je prebivalstvo tako namnožilo! Pa še genocid je bil v Ruandi. V njem je umrlo skoraj milijon ljudi. Družine imajo veliko otrok.

- Kako pa se je v pol stoletja spremenil standard v Afriki? Kako je bilo, ko ste prišli in kako je danes?
Prvotna hiša je bila zidana iz opeke, ki smo jo naredili iz zemlje in posušili na soncu. Hiša še sedaj stoji in v njej je skupnost sester, ki skrbijo za sirote, ki so mame izgubile na porodu ali kaj podobnega. Pri sestrah ostanejo nekje do tretjega leta. Ta hiša je bila podobna hišam ljudi. Nismo namreč želele v ničemer izstopati. Nismo živele na župniji, ampak na enem hribu. V misijonih je običajno tako: ob cerkvi je župnišče, ob njem pa še sestrska hiša. Bile smo prva skupnost, ki je živela tako, sredi ničesar … Pa je bilo to Božja previdnost, saj smo tako delale s pripadniki vseh plemen.

- Ste usmiljenka. Največ usmiljenk je delalo v zdravstvu in tudi vi ste medicinska sestra.
Vse naše sestre Slovenke smo medicinske sestre. Spet je bila to Božja previdnost, saj smo takrat kot medicinske sestre lahko največ pomagale. Bila je državljanska vojna. Oskrbovale smo lahko rane, pomagale pri bolezni malarje in pri drugih boleznih.

- Postopoma ste odpirale ambulante?
Pri nas smo oskrbovale predvsem rane. V Mukungu (Ruanda) je župnik pripravil manjši dispanzer, zdravstveni center, kamor so prišle sestre in takoj začele delati. Počasi so se ta center pa tudi drugi začeli razvijati. Dobivale smo pomoč. Najprej od našega reda. Ko pa je v Sloveniji nastopila demokracija, smo začele dobivati pomoč od doma (Misijonsko središče, Slovenska karitas, naša provinca). Počasi so rastli zdravstveni centri. Pravzaprav bi morali to videti od blizu. Kaj vse je bilo narejeno! Odprli smo nekaj zobnih ambulant in drugih specialističnih ambulant. Imamo ultrazvok, porodnišnice … Kdo si je ob prihodu v Burundi mislil, da bomo gradili take specialistične ambulante!
Porodnišnice so v več krajih. Veliko je bilo zgrajenega iz sredstev, ki so se nabrala v okviru akcije Za srce Afrike. V Ruzu je bila prva porodnišnica, ki smo jo zgradili s pomočjo Slovenske karitas, zadnja pa v kraju Kiguhu. Zadnja gradnja iz »slovenske pomoči« je hiša v Gitengi. Hiša je namenjena vzgoji, tudi vzgoji mladih redovnic. Zaradi kovida pa tudi zaradi političnih razmer so bile meje zaprte in nujno je bilo zgraditi hišo za vzgojo. Gitenga je glavno administrativno mesto, gospodarsko je glavno mesto Bujumbura.

- V Afriki vlada optimistično vzdušje. Raste število zdravstvenih centrov, ambulant. Raste število sester. Skratka, Cerkev raste. Veliko je krstov.
Krsti so kar naprej. Že zaradi velikega števila rojstev. Poleg tega je na veliko soboto več krstov odraslih. Tisti dan katehumeni prejmejo kar pet zakramentov (krst, birma, obhajilo, prej spoved in mnogi se še cerkveno poročijo, ko postanejo kristjani). To je mlada Cerkev, ki ima tudi veliko duhovnih poklicev. Tudi pri nas imamo poklice, a smo previdne pri sprejemanju v našo redovno skupnost. Treba je preveriti, ali kandidatke prihajajo s pravim namenom, z željo posvetiti svoje življenje Bogu. Zato ne hitimo, ampak čakamo, da se poklic izčisti.

»AFRIŠKI« OČE FRANC BOLE
V centru Akamuri v Bujumburi v Burundiju, ki je namenjen delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami, je tudi dvorana »očeta Franca Boleta«. Trenutno skrbijo v centru za 160 otrok in mladih. V centru deluje sestra Vesna Hiti, ki je skrbela tudi za vsa obnovitvena dela centra, za kar smo prispevali tudi večjo vsoto sredstev iz akcije Za srce Afrike. Slovenska karitas je skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in radiem Ognjišče v letu 2020 organizirala skupno Pustno sobotno iskrico za pomoč pri dokončanju gradnje centra Akamuri. Toda ravno takrat, ko bi morala biti sobotna iskrica z maškarado, je umrl Franc Bole. Kljub temu da ni bilo običajne pustne sobotne iskrice, se je nabralo precej sredstev. Novozgrajena večnamenska dvorana za otroke s posebnimi potrebami služi za različna skupna srečanja, dogodke in rekreacijo otrok in mladih ter njihovih staršev. Bila je zgrajena tudi s slovenskimi sredstvi, zato jo je sestra Vesna Hiti posvetila ustanovitelju Ognjišča Francu Boletu, da bo trajen spomin nanj in na dobrotnike iz Slovenije. In še ena zanimivost. Izvirno sliko očeta Boleta je narisal Jože Bartolj. Pri Slovenski karitas so jo posredovali v Afriko in po njej je lokalni umetnik, ki deluje v sklopu Akamurija, naslikal »afriški portret« Franca Boleta.

- Omenili ste že pomoč iz Slovenije. Zadnji projekt so tako imenovani vodnjaki. Ga lahko opišete?
Tako v Burundiju kot Ruandi je pokrajina hribovita. Med hribi je močvirje. To se napaja iz izvirov. Ljudje so zajemali vodo, kjerkoli je bila. Toda ta je bila zelo umazana! Vsa umazanija s hribov, iztrebki od ovc, krav in drugih živali, vse se je stekalo tja. Zaradi tega so ljudje, ki so pili tako vodo, zbolevali. In sami ljudje so predlagali, da bi začeli delati vodnjake.
Te pa delamo tako, da zajezimo izvir, nato pa naredimo filtre iz oglja, kamnov, peska …, da se voda prečisti. Prostor nad tem izvirom je treba ograditi, da živina ne prihaja nad zajezeno območje. Sedaj prihajajo ljudje v ta zajetja po vodo. Spomnim se, kako daleč so hodile žene po vodo, ko smo zidale hišo! Na glavi so v strmino nosile posode z dvajsetimi ali več litri vode! V dveh letih in pol smo zajezile čez 40 studencev. Gre za pokrajino, kjer je veliko hribov in veliko studencev in je to mogoče. Vem, da smo s tem veliko dale ljudem, a res je tudi, da so se ljudje tudi sami potrudili, saj so veliko sami delali. Sami so kopali, sami prinesli ilovico, kamenje … So pa vse to obljubili že takrat, ko smo se pogovarjali o gradnji vodnjakov. Me plačamo material, na primer cement, kar pa se tam dobi, priskrbijo ljudje (kamni, ilovica).
Med veselimi domačini ob enem od novih vodnjakov. - Sestra z Jano Lampe, odgovorno za mednarodno sodelovanje pri Slovenski karitas.

- Vi ste na poseben način vključeni v akcijo Z delom do dostojnega življenja. Ta akcija vam je na poseben način ljuba.
Mi je, ker vidim, koliko dobrega je bilo narejenega s to akcijo. Pri nas pomagamo šestnajstim družinam. Večinoma žene, včasih tudi kakšen mož, pridejo delat k nam. Mi jim to delo plačamo in potem se lahko s to plačo preživljajo. Pomagamo jim, da si popravijo hišo ali pa da jo zgradijo. Vesela sem, ko vidim, kako so solidarni med sabo. Kako si pomagajo! Pomagale smo zgraditi dve hiši in v eno so prišli tatovi in napadli ženo. Mislili smo, da bo zaradi poškodb izgubila oko. In žene, ki prejemajo pomoč, so se menjavale, da so bile pri njej in ji pomagale. Na srečo so ji v bolnišnici pomagali, da ne bo izgubila očesa.

- Kakšno delo opravljajo žene?
Imamo vrt in na njem nam te žene pomagajo delati. Vzele smo v najem zemljo in tudi na njej delajo. Pomagajo pri čiščenju, urejanju ... Z zaslužkom naredijo veliko: popravijo si hiše, otroke pošiljajo v šolo … Prej niso hodili, ker niso mogle plačevati šolnine. Nekega otroka so čebele celega opikale. Moral je v bolnišnico in mama ga je morala spremljati. Pomagale smo ji pri tem.
Vsak mesec imajo žene, udeležene v tej akciji, posebna srečanja s predavanji. Na njih jim razlagajo pomen zakonskega in družinskega življenja pa tudi praktične, gospodinjske nasvete. Po nekaj letih jim ne dajemo več pomoči, ker jo namenimo drugim. Oni pa se morajo postaviti na lastne noge.

- Saj vedno novi prosijo za pomoč?
Da, vedno novi prosijo za pomoč. Sedaj imam šest družin, ki so me prosile za pomoč. Tudi tem bi rada pomagala, da se postavijo na noge, zato upam, da bodo ljudje v Sloveniji velikodušni.

- Pa saj smo velikodušni. Največ pomoči namenjamo zlasti v akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Kljub potrebam doma imamo odprto srce in precej darujemo. Včasih vas v Afriki vprašajo, kako velika je Slovenija, ker toliko pomaga.
To pa res. Predvsem duhovniki in odgovorni to sprašujejo. Ko povemo, da nas je dva milijona, v Ruandi in Burundiju skupaj pa 13, se čudijo, koliko darujemo za različna področja: za družine, za bolnišnice, za dispanzerje, za porodnišnico, za šolo … Mnogi darujejo, morda malo, ampak ker da veliko ljudi, se skupaj veliko nabere. Afričanom velikokrat povem pregovor: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.
Podobno je pri akciji MIVA, pri kateri se zbira sredstva za vozila misijonarjev. Tudi tu sem jim razložila: Mnogi ljudje darujejo, morda malo, a se vendar precej nabere. Tukajšnji duhovniki me prosijo za pomoč. Lani je več duhovnikov dobilo pomoč, da so si lahko kupili motorje, ki jih nujno potrebujejo za svoje delo. Z njimi lahko gredo tudi do naselij, kjer ni cest. Z avtom tja ne bi mogli, z motorjem pa lahko.

OSEBNA IZKAZNICA
s. Bogdana Kavčič (1945)
Je doma iz vasi Koprivnik nad Žirmi. Ta vas je po prvi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji in spadala v župnijo Žiri. Ko se je po drugi svetovni vojni meja spremenila, pa so spet šli pod župnijo Ledine. »S tem smo tudi spremenili škofijo: iz ljubljanske smo prešli v koprsko,« razloži sestra. Vstopila je k usmiljenkam in obiskovala srednjo medicinsko šolo ter leta 1970 naredila zaobljube. Dala se je na razpolago vrhovni predstojnici, da jo pošlje v misijone tja, kjer so največje potrebe. Po enem letu učenja jezika v Parizu je 1971 odšla v Burundi. Bila je v prvi skupini usmiljenk, ki so prišle v osrčje Afrike. Morala je premagovati začetniške težave pri misijonskem delu in orati prve brazde na misijonski njivi na tem območju. V več kot polstoletnem delovanju v misijonih se je selila iz postojanke na postojanko in povsod pomagala blažiti stiske. V zadnjih letih je zelo vključena v akcijo Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 8, 2024, str. 6-11.

“Zgodovina je dala prav krščanskosocialni usmeritvi, ne pa marksistični” 

Papež Frančišek bo 7. julija letos obiskal Trst. Ob sklepu 50. jubilejnih socialnih tednov italijanskih katoličanov bo maševal na Velikem trgu. Kaj so to socialni tedni in kakšen pomen ima družbeni nauk Cerkve ter papežev obisk za tržaške Slovence in Slovence v domovini, smo se pogovarjali s prof. Tomažem Simčičem. Spregovoril je tudi o tem, da smo Slovenci že imeli podobne prireditve, kot so socialni tedni.

- Papež prihaja v Trst ob sklepu 50. socialnega tedna. Kaj so to sploh socialni tedni?
Socialni tedni so nastali v okviru širokega ljudskega gibanja, ki ga je med katoličani sprožila objava znamenite socialne enciklike papeža Leona XIII. Rerum novarum leta 1891. Prizorišče prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov je bila leta 1907 Pistoia, mesto v Toskani. Na njem je bil v ospredju seveda zlasti položaj delavstva, beseda pa je tekla tudi o šoli, družini in – zanimivo – družbenem statusu žensk. Pobudnik tedna je bil ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo (1845–1918), začetnik italijanskega krščanskosocialnega gibanja, za Italijane nekako to, kar je bil za nas Slovence Janez Evangelist Krek.

- Kakšen je pomen teh tednov in kakšna je njihova zgodovina?
Letošnji socialni teden je petdeseti po vrsti. To pomeni, da se je pobuda z večjimi ali manjšimi presledki nadaljevala od leta 1907 do danes. Prekinitvi so na primer v desetletju 1935–1945 botrovali fašistični pritiski in vojna, med leti 1970 in 1991 pa kriza pokoncilskega samorazumevanja italijanske Cerkve v odnosu do družbenopolitičnega dogajanja.

- Socialni dnevi so potekali v Italiji, vendar še prej v Avstro-Ogrski, kamor je spadal tudi slovenski prostor. Slovenci in socialni dnevi?
Dnevi, podobni italijanskim socialnim tednom, so pod raznimi nazivi potekali marsikje, zlasti pa v nemškem in avstrijskem prostoru. In to še veliko pred okrožnico Rerum novarum. Na Slovenskem so to bili »katoliški shodi«, pa čeprav so zlasti na začetku imeli bolj značaj verske kot družbene ali politične manifestacije. Prvi katoliški shod je bil v Ljubljani leta 1892, se pravi že eno leto po Leonovi okrožnici. Udeležile so se ga delegacije iz vseh slovenskih pokrajin, tudi tistih, ki so danes zunaj meja Republike Slovenije. Do prve svetovne vojne so sledili še trije shodi, zadnji pa je bil leta 1923. Pomembni so bili zlasti prvi, saj se je na njih oblikoval »katoliški« kulturni, socialni, ekonomski in politični program, ki je pomembno vplival na slovensko družbo, ki je v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno na gospodarskem in kulturnem področju doživela velik razvoj. Po drugi vojni so se katoliški shodi v omejenem obsegu nadaljevali med Slovenci v Argentini. »Socialni dan« pa smo marca 1992 v valu navdušenja organizirali tudi Slovenci v Trstu. Žal pobude kasneje nismo več ponovili.

- Zakaj je Avstro-Ogrska prehitela Italijo? Je temu botrovala proticerkvena politika, ki je prevladovala v Italiji od njene združitve? So še kakšni drugi vzroki?
Škof Wilhelm Freiherr von Ketteler. - Blaženi Adolph Kolping. - Karl Freiherr von Vogelsang. - Andrej Gosar.
Domovina krščanskosocialnega gibanja je bila Nemčija s škofom Kettelerjem (1811–1877) in duhovnikom ter socialnim delavcem Kolpingom (1813–1865), za njo pa seveda Avstrija z Vogelsangom (1818–1890) in njegovimi socialnimi reformami. Nemški primat na tem področju je morda povezan tudi s trdoživostjo nemškega spomina na srednjeveško stanovsko družbo, kar je prišlo do izraza že pri nemških romantičnih pesnikih in mislecih. Italijanskemu poznemu odzivu je deloma res botrovala ostra italijanska proticerkvena politika, ki pa je po drugi strani izzvala ravno tako oster odgovor Cerkve. Spomnimo se na znameniti papežev non expedit (ni dovoljeno), ki je vse do leta 1919 italijanskim katoličanom celo prepovedoval sodelovanje v državnem političnem življenju. Ampak še pomembnejša je bila kulturna zaostalost, kateri je botroval zlasti slabo razvit šolski sistem. Zgovoren je podatek, da je leta 1900, ko je bila v Avstriji (in na Slovenskem) nepismenost v bistvu že premagana, v Italiji stopnja nepismenosti še vedno presegala 50 %. Brez široke kulturne ozaveščenosti pa seveda ni ljudskega gibanja. Krščanskosocialnemu gibanju je namreč v času, ko se je družba demokratizirala in je na politično prizorišče vstopalo ljudstvo, uspelo to, kar liberalcem ni, namreč da je zajelo široke ljudske mase, zlasti kmete, ki so tvorile jedro krščansko usmerjenih strank. Ni bilo naključje, da so se le-te skoraj povsod po Evropi imenovale »ljudske stranke«.

- Geslo letošnjega tedna je V srcu demokracije, sodelovanje med zgodovino in prihodnostjo. Kakšna je aktualnost tega gesla? Morda bolj kakor si mislimo?
Tema letošnjega tedna je demokracija. Ta je nadvse aktualna, ker vse kaže, da je demokracija, ta po znameniti Churchillovi definiciji »najslabši od vseh možnih sistemov z izjemo vseh ostalih«, po vsem svetu, vključno s t. i. razvitim svetom, v večji ali manjši krizi. Sporočilo, ki ga dajemo državljani z volilno neudeležbo, pa tudi s tem, da izkazujemo zaupanje različnim vrstam populizma, demagogije in neodgovornosti, je: »nas ne briga, naveličani smo, pustite nas pri miru, panem et circenses (kruha in iger) …« Gre za proces, ki vodi v krhanje skupnosti, v skrajni individualizem in ga ni lahko preusmeriti. Zato ni naključje, da bo glavni poudarek socialnega tedna na aktivni in osebni soudeleženosti pri procesih odločanja, na participaciji, ki se seveda začne že v družini, potem v hišnem svetu, v šolskem svetu in tako naprej vse do krajevnih uprav in parlamentov.

- Zdi se mi, da v Sloveniji krščanska socialna misel in družbeni nauk Cerkve ni tako poznan. Tudi zato, ker se desetletja o njem ni govorilo? To drži?
V Sloveniji se morda beseda »socialen« včasih še vedno po krivem povezuje z nekdanjo »socialistično« družbeno ureditvijo. Spominjam se na spletni odziv nekega neimenovanega bralca na neki članek o delu Andreja Gosarja, slovenskega predvojnega krščanskosocialnega teoretika, češ da se z Gosarjem nima smisla ukvarjati, saj »smo po vojni imeli že dovolj socializma«. Zmeda nemara izhaja iz tega, da se je slovensko krščanskosocialno gibanje že pod Avstrijo in potem v stari Jugoslaviji dolga leta opredeljevalo za »krščansko socialistično«. Toda pozabili smo, da je kljub nekaterim na videz podobnim ciljem tisti prvi »krščanski socializem« izhajal iz izhodišč, ki so bila marksističnemu socializmu oz. komunizmu diametralno nasprotna. Da bi se izognila nesporazumom, je glavnina krščanskosocialnih mislecev z Gosarjem vred (ne pa Kocbek) to opredelitev v tridesetih letih opustila. Pozabili pa smo tudi, da se je v Evropi v teku 20. stoletja ob marksistično-leninističnem razvil tudi demokratični socializem, iz katerega so kasneje nastale t. i. socialnodemokratske stranke, ki so bile ob ljudski stranki eden od stebrov povojnega demokratičnega preroda Zahodne Evrope.

- Kako pa sprejema ta nauk Zahod?
Tudi na t. i. Zahodu pozabljamo, da sta ravno na osnovi sodelovanja med krščanskosocialno in socialnodemokratsko kulturo po drugi svetovni vojni v demokratični Evropi vzniknila ideja združene Evrope in koncept tržno-socialnega modela države. Poznavanje družbenega nauka Cerkve je torej tudi v t. i. zahodnem svetu danes šibko. Je pa to do neke mere tudi razumljivo. Socialnim problemom, pred katerimi se je znašel človek konec 19. stoletja, je bilo mogoče iskati rešitve v zemljepisno in kulturno ožjem in dokaj homogenem svetu, ki ga nekoliko poenostavljeno smemo definirati kot »krščanskega«. Argumenti, s katerimi sta revnejše sloje prebivalcev nagovarjala po eni strani marksizem in po drugi krščanski socializem, so bili ali so se vsaj zdeli oprijemljivi, stvarni in perspektivni. Zgodovina je krščanskosocialni platformi (ne pa marksistični) dala prav: Adenauerjeva, Schumannova in De Gasperijeva moderna socialna država je v marsičem taka, kakršno so si v 19. stoletju predstavljali razni Kettelerji, Vogelsangi, Kreki, Gosarji.

- Kaj pa danes?
V svetu, ki je postal ena sama velika vas, so problemi veliko bolj kompleksni, iskanje rešitev nanje neprimerno težje. Ne posamezne države ne posamezne celine, denimo Evropa, današnjih problemov same ne morejo rešiti. Podnebna kriza, masovne migracije, po eni strani prenaseljenost in po drugi demografska kriza … opraviti imamo s planetarnimi vprašanji, ki terjajo sodelovanje vsega sveta. Zato se spreminja tudi družbeni nauk Cerkve. Okrožnici Laudato sì in Fratelli tutti – Vsi smo bratje papeža Frančiška tako obravnavata celo vrsto vprašanj, ki se za časa Leona XIII. sploh niso postavljala. In prav zato, ker je usoda posameznih narodov in celin danes tako medsebojno prepletena, papež Frančišek vztrajno poudarja, da brez medverskega sodelovanja rešitev ne bomo našli. Zato so kljub kritikam, ki so si jih zadnji papeži s tem nakopali, tako pomembne pobude, ki vodijo v smer dialoga med svetovnimi verstvi (skupna molitev v Assisiju, deklaracija iz Abu Dhabija itd.).

- Če gledamo slovensko zgodovino, potem opazimo, da je bilo precej mislecev, ki so govorili o socialnem nauku Cerkve.
Prvi in najpomembnejši je bil brez dvoma Janez Evangelist Krek, ki je pustil neizbrisno sled ne le v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda, ampak tudi v njegovem srcu. Pri tem je treba še posebej omeniti pomen njegovega dela na zadružniškem področju, ki je odločilno pripomoglo k zaustavitvi izseljevanja kmečkega prebivalstva. Žal je njegovo delo prekinila prva svetovna vojna, ki je bila v vseh ozirih za slovenski narod pogubna. Po njej smo se namesto v Srednji Evropi znašli na Balkanu, pa še brez ene tretjine našega etničnega ozemlja.

- Ukvarjali ste se z dvema mislecema: z Božjim služabnikom Jakobom Ukmarjem in Andrejem Gosarjem. O obeh ste napisali knjigo. Oba sta tudi pisala o socialnih temah. Drugi izrazito. Kaj je od tega še danes uporabno ali je njuno misel povozil čas? Samo še ena misel. Ko sem bral določene spise Jakoba Ukmarja o politiki in strankah ter odnosu Cerkve do njih, so se mi zdeli zelo aktualni.
Jakob Ukmar je bil predvsem duhovnik, na Tržaškem je bil politično in socialno aktiven le v svoji mladosti, v času stare Avstrije. Ni bil politik. Ker ni bil operativec, je politična in socialna vprašanja presojal v luči evangelija in cerkvenega nauka. Morda je prav to razlog, da zvenijo danes nekatere njegove ugotovitve zelo aktualno. To kaže morda tudi na to, da se sicer razmere spreminjajo, temeljne dileme pa ostajajo iste ali podobne. Gosar pa ni bil le pomemben družbeni mislec, ampak tudi aktiven politik, celo minister. Pa vendar me od vsega njegovega obširnega znanstvenega opusa najbolj nagovarjajo ravno spisi, v katerih družbena vprašanja povezuje z globoko vero in tenkočutnim sklicevanjem na moralne ter evangeljske vrednote. V tem pogledu se mi zdi njegovo najboljše in najbolj aktualno delo Eden je Gospod (Lj. 1943), ki je izšlo v težkih medvojnih časih.

- Vrniva se k socialnemu tednu v Trstu. Kako bo potekal?
Socialni teden bo v Trstu potekal od 3. julija zvečer do 7. julija opoldne. Odvijal se bo na raznih prizoriščih, in sicer v jutranjih in prvih popoldanskih urah za delegate (okoli 1200 iz vse Italije), popoldne in zvečer pa bo odprt za javnost. Popoldne bodo na vrsti razne okrogle mize, t. i. trgi demokracije, na katerih bo tekla razprava o pomembnih vprašanjih sedanjega časa (vzgoja in izobraževanje, spoštovanje zakonitosti, migracije, digitalna demokracija itd.), zvečer so predvideni koncerti in druge prireditve.

- Kakšna bo slovenska navzočnost glede na to, da na ozemlju te škofije živi tudi slovenska narodna skupnost?
Tržaško škofijo bo zastopalo 20 delegatov, med katerimi bova dva Slovenca, poleg mene še Neža Kravos kot zastopnica mlajše generacije.

- Ob socialnih dnevih boste tržaški Slovenci navzoči tudi na stojnicah. Kaj boste predstavili?
Slovenci bomo navzoči še z dvema stojnicama v mestu. Za eno bo poskrbel Svet slovenskih organizacij, za drugo Slovenska prosveta. Organizatorji stojnic naj bi na njih prikazali t. i. dobre prakse, povezane s temo socialnega tedna. Naš namen pa je tudi ta, da z njimi opozorimo na slovensko navzočnost v Trstu. Na stojnici Slovenske prosvete bomo delili informacije o naši organizaciji, kot dobro prakso pa bomo predstavili vsakoletne študijske dneve Draga, pri čemer bomo poudarili zlasti njihov doprinos k rojevanju slovenske demokracije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdi se nam namreč, da je to naš najizvirnejši prispevek, ki ga lahko posredujemo v zvezi z osrednjo temo letošnjega socialnega tedna, demokracijo. Za njen doprinos k slovenski demokraciji se je Dragi že leta 1991 javno zahvalil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, leta 2022 pa je to potrdil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

- Kako se bo papež vključil v socialni teden? Bo imel samo mašo ob koncu na Velikem trgu? Bodo k njej povabljeni tudi drugi verniki, ne samo udeleženci socialnih dnevov? Tudi sosednjih škofij?
Papež se bo vključil v dogajanje samo v sklepnem delu socialnega tedna. Pozdravil bo delegate, daroval mašo na Velikem trgu in se takoj po maši vrnil v Rim. Sveta maša bo sicer javna, vendar bo dostop na trg omejen na 10.000 vernikov. Treba si bo torej priskrbeti ustrezno vstopnico. Kolikor mi je znano, bo razen delegatom določeno število mest namenjeno tudi vernikom iz sosednjih škofij.

- Ne moremo mimo vašega osebnega angažmaja na tem srečanju. Vi boste namreč eden od dveh slovenskih delegatov. Najbrž ste tam zato, ker ste predsednik Slovenske prosvete. Lahko našim bralcem poveste, za kakšno organizacijo gre?
Ne, moje imenovanje za delegata na socialnem tednu ni povezano s predsedovanjem Slovenski prosveti. Kljub temu z veseljem povem kaj o njej. Gre namreč za organizacijo, ki je nastala leta 1948 z namenom, da bi povezovala predvsem slovenska katoliška kulturna društva na Tržaškem. Kasneje se je njeno delovanje v duhu izboljšanih odnosov v slovenski manjšini razširilo tudi na nekatera laična društva, zlasti v manjših krajih, kjer vsi Slovenci ne glede na svetovni nazor delujemo skupaj v enem samem kulturnem društvu. Sedež Slovenske prosvete je v mestnem središču v ul. Donizetti 3, imamo pa 28 včlanjenih društev, nekaterih bolj, nekaterih manj dejavnih, ki delujejo v drugih mestnih četrtih ter v tržaški okolici. Društva gojijo gledališko, glasbeno (zlasti zborovsko), rekreativno dejavnost, prirejajo srečanja, predavanja, vodijo krožke, izobraževanja, animirajo otroke in mlade, povezujejo mlade itd. Pri izpeljavi naših programov nam v gmotnemu oziru pomagata tako Republika Italija kot Republika Slovenija.

- Omenila sva že dve vaši knjigi. Uredili in za tisk ste pripravili knjigo očetovih spominov z naslovom Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja (GMD 2022). Zakaj je pomembna za slovensko zgodovino? Na videz ne gre za vrhunskega politika, a vendar za politika, ki je v času fašizma odigral svojo vlogo in v času po vojni, ko se je vzpostavljalo samostojno slovensko politično zastopstvo v Italiji.
Res smemo reči, da je moj oče Teofil Simčič kot politik deloval bolj iz druge kot iz prve vrste. O predvojnem delovanju krščanskosocialne skupine, v kateri se je prepoznaval, je bolj malo napisanega. Razen knjige očetovih spominov bi tu omenil zlasti monografijo Lučke Kralj Jerman o njenem očetu Janku Kralju, ki je bil nesporni voditelj omenjene skupine. Skupina je delovala konspirativno, v ilegali, njeni arhivi so žal večinoma izgubljeni, zato so podobni spominski zapisi nadvse dragoceni, saj je na Goriškem ta organizacija imela za sabo duhovščino in katoliško organiziranost, ki je bila vse do fašističnega zatrtja svobodnega združevanja izredno močna in razvejana. Iz očetovih zapisov je dobro razvidno, kako so tedanji voditelji tudi v skrajno nenaklonjenih okoliščinah znali združevati ljudi, jim vlivati upanje, ohranjati živo narodno zavest. Ker je govor o socialnem tednu, naj mimogrede povem, da so bili tudi v socialnem pogledu globoko ozaveščeni. V zborniku očetovih spisov je objavljen tudi govor, ki ga je imel na praznik dela 1. maja 1970.

- Omenili ste Janka Kralja. Slovenski javnosti je poznan skoraj samo po knjigi njegove hčerke Lučke Kralj.
Janko Kralj je bil svak mojega očeta, ki je bil na začetku dvajsetih let eden najplodnejših in najglobljih sodelavcev revije Socialna misel. Poleg tega je Kralj leta 1926 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal Socialno čitanko s prispevki tedaj najvidnejših slovenskih sociologov, med drugimi tudi Gosarjevega. Kot zanimivost naj pri tem dodam, da ko je bil leta 1928 in 1929 Kralj kot antifašist konfiniran na otoku Lipari, se je tam znašel v zanimivi družbi, v kateri so bili poleg prijatelja Dorčeta Sardoča med drugimi tudi kasnejši predsednik italijanske vlade Ferruccio Parri ter prvak demokratičnih socialistov Carlo Rosselli, ki so ga kasneje skupaj z bratom Nellom fašisti ubili v atentatu v Parizu. Zanimivo je, da je Rosselli med tistimi, s katerimi je v konfinaciji vneto debatiral o socialnih in političnih vprašanjih, v enem od svojih objavljenih spisov izrecno imenoval tudi Kralja, Kraljeva žena, moja teta Anica pa je na Liparih z Rosselijem celo igrala klavir štiriročno …

- Poleg tega, da ste diplomirali na tržaški univerzi iz slovenščine in zgodovine, ste diplomirali tudi na tržaškem konservatoriju. V času študija ste na glasbenem področju dosegli več nagrad. Pripravili ste nekaj oddaj o glasbi na slovenskem tržaškem radiu … Zdi se, da danes svoj glasbeni talent uporabljate večinoma v službi slovenske cerkvene skupnosti …
Res že dolga leta (niti ne vem točno od kdaj) orglam pri slovenski nedeljski in praznični maši v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Nisem pa opustil svojega prvotnega glasbila, klavirja. Skušam se držati »v formi« z vsakdanjo vadbo, tu pa tam tudi kaj nastopam, večinoma v vlogi korepetitorja … To mi je v veliko zadoščenje.

OSEBNA IZKAZNICA
Tomaž Simčič (1958)
je Tržačan. V mestu ob zalivu je maturiral na slovenski klasični gimnaziji (1977), diplomiral iz klavirja na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini (1978) ter iz literarnih ved na tržaški leposlovni fakulteti (1982). Leta 1984 je postal redni profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Od leta 1994 do leta 2001 je bil ravnatelj Znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu. Od leta 2001 do upokojitve 2020 je bil zaposlen na Deželnem šolskem ravnateljstvu. Aktiven je v kulturnem in verskem življenju slovenske manjšine v Italiji, kot organist spremlja slovensko cerkveno petje pri Novem sv. Antonu v Trstu, sodeluje pri slovenskem periodičnem tisku.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2024, str. 6-11.

“Izdelal sem sedemnajst grbov za škofe” 

Ko vzamemo v roke knjigo, si morda rečemo: »Lepa je!«, a si najbrž ne predstavljamo, koliko dela je bilo treba, da je nastal lep izdelek. Med temi, ki »delajo« knjige lepe, je tudi tokratni gost. Olepšal je tudi nekaj kapel in cerkva. Že od otroštva naprej ga je zanimala lepa pisava. Kako se je v njem ostril čut za lepoto in o svojem mnogovrstnem delu je spregovoril ob svojem življenjskem jubileju.

- Odločitev za slikarstvo je najbrž rastla v družini, saj je bil oče slikopleskar …
V osnovni šoli mi je učitelj likovnega pouka svetoval, naj se vpišem v šolo za oblikovanje v Ljubljani. Res sem šel na sprejemne izpite in jih naredil ter potem obiskoval to šolo. 

- Oba starša pa sta lepo risala? 
Imela sta ta talent, a takrat jima ga ni bilo mogoče razviti. Oče se je iz Kanomlje preselil v Vipavo, kjer se je učil za »malarja«, kakor so ta­krat rekli. Naslikal je pa nekaj slik. V Spodnji Idriji je hodil tudi k nekemu rezbarju in se pri njem učil. Tako smo imeli v jaslicah nekaj pastirčkov, ki jih je on izrezljal. V Vipavi je spoznal dekle in se kasneje z njo poročil. 

- Kaj pa vipavsko okolje? V Vipavi je v cerkvi več umetniških del, podobno v Logu pri Vipavi. 
Tudi to je vplivalo name. Pozneje sem ta dela pogosto likovno analiziral in se s tem učil. Gre za klasično slikarstvo. V vipavski cerkvi je vse, od baroka do nazarenstva. Kot strežnik, kakor smo rekli ministrantom, sem vpijal sporočilo teh umetnin. Ne morem mimo vpliva vipavskih duhovnikov. Spominjam se dekana Breitenbergerja. Pripravljal nas je na strežniško službo in nas učil latinskih odgovorov. Še danes jih znam. Spominjam se, kako nam je razlagal in pojasnjeval ta besedila.  
Kot strežnika me je zelo pritegnila lepa tipografija v misalih (mašne knjige). Kot kaže, sem se že takrat okužil z lepoto dvobarvnega tiska (črno, rdeče). Tako sem zgodaj vzpostavil odnos do lepe knjige, s čimer sem se pozneje v življenju veliko ukvarjal.

- Sodelovali ste tudi z vipavskim Malim semeniščem. Ko sem davnega leta 1981 postal urednik srednješolskega glasila Iskre, ste vi izdelali naslovnico za to glasilo. Fotografirali ste semeniški stavbi in potem fotografijo pripravili za naslovnico. Nekateri so dejali, da je to najlepša naslovnica …
Jaz se tega komaj spomnim. Veliko podobnih stvari je bilo. Samo lani sem na primer oblikoval kakšnih trideset knjig. Knjižno oblikovanje je neka stalnica v mojem življenju. Res pa sem sodeloval s semeniščem.

- Sodelovanje je rodilo sliko Kristusa Kralja v kapeli in pozneje še izdelavo križevega pota zanjo. Veljata za vaši pomembni deli? 
Izdelava slike Kristusa Kralja ima daljšo zgodbo. Ko je bil še rektor Alojz Vetrih, sem že naredil nekaj skic. Ko sem mu jih pokazal, mi je skoraj uro govoril, kako bi morala slika izgledati. Jaz sem mu mirno odgovoril, da midva najbrž ne bova našla skupnega jezika in stvar lahko počaka. Tako je tudi bilo. Za njim je vodstvo semenišča prevzel Renato Podbersič. Na to mesto je prišel z novim šolskim letom, septembra 1979, konec novembra pa je bila slika že blagoslovljena. Pustil mi je proste roke in delo je v meni hitro dozorelo. 

- Sledil je križev pot. Nekateri so ga pohvalili kot izredno »pobožen« v najplemenitejšem smislu: osredotoči se namreč na bistveno (ni čete vojakov z orožjem ob Jezusu, ni množice) in da je posrečena združitev dobre likovne govorice in duhovnega sporočila … 
Slika Kristusa Kralja, kateremu je posvečena kapela, je pravzaprav poliptih. Osrednja slika je Kristus Kralj, ob njem so še štiri slike simbolov evangelistov. Ta slika je bila osnova za povabilo h križevemu potu, ki je nastal leto pozneje, 1980. Vsebina vsake postaje je zreducirana na znak. Vse je naslikano zelo asketsko. Iz tega preprostega sporočila pa je vsebina vsake postaje prepoznavna. Poznamo različne križeve pote. Večina tistih, ki jih imamo v naših cerkvah, tudi v Vipavi, so slikani po določenih predlogah. Narejene so profesionalno, a so ilustracije dogodka. Jaz pa sem šel na bistvo sporočila vsake posamezne postaje. Kot sem omenil, sem za križev pot naredil precej študij in ima dogajanje iz postaje v postajo določen likovni ritem, ki je premišljeno oblikovno postavljen. 
Štiri postaje križevega pota v Malem semenišču v Vipavi.

- Ko govoriva o večjih sakralnih delih, morava omeniti tudi fresko v stolnici v Beogradu, ki sta jo naredila skupaj s slikarjem Lojzetom Čemažarjem. 
Slikala sva leta 1988. 

- Zadnje leto, da sta tam lahko še varno bivala in delala? 
Sem pa bil še poleti 1990 na likovni koloniji v Sopočanih, v Srbiji. Načrtovali so razstavo za 29. november, takratni državni praznik, pa do nje ni več prišlo …
Da se vrnem k freski. France Kvaternik je bil arhitekt prenove cerkve. On je predlagal, da bi z Lojzetom delala to fresko. Doma sva naredila skice na kartonu v naravni velikosti. Potem sva nekaj več kot mesec dni v Beogradu slikala fresko v cerkvi, posvečeni Materi Božji. To je bila zanimiva izkušnja. Naročnik je bil takratni beograjski nadškof Franc Perko. 

- Ustvarjala sta dva slikarja: vi in Čemažar. Imata pa vsak svoj slog …
Na tej freski prevladuje Čemažarjev »rokopis«. Osnovno kompozicijo sem v glavnem jaz predlagal, nato sva skupaj delala skice na kartone. Slikala sva po delih, kot gre to pri freski. Prenesla sva figure s kartonov na svež omet, barve sva potem nanašala oba. 

- Sva navedla vsa vaša glavna sakralna dela?
Dodati je treba še triptih v kapeli šempetrske bolnišnice. 

- Kako gledate na sodobno sakralno umetnost? V današnjem času išče vsak slikar svoj slog, pri sakralni umetnosti, ki je v cerkvah, pa je treba upoštevati tradicijo in uveljavljena pravila. 
Seveda so pravila, ki jih je treba upoštevati. Verjetno se vsak avtor do neke mere prilagodi tem zahtevam. Nekateri avtorji skušajo bolj uveljaviti svoj likovni izraz, drugi pa se skušajo bolj približati tem zahtevam. Poznamo različne pristope pri ustvarjanju sakralne umetnosti. 

- Omenili ste že več duhovnikov, s katerimi ste sodelovali. Tudi ko ste delali za semenišče, ste prišli v stik z več duhovniki. Kot kaže, se vam je posebej vtisnil v spomin prof. Otmar Črnilogar. On je tudi strokovno pisal o vašem delu … 
Ob blagoslovu slike Kristusa Kralja je napisal cel esej o njej, ki je objavljen v zborniku o njem. Otmarja sem prvič srečal, ko je prišel za vikarja v Vipavo. Pomagal je dekanu Breitenbergerju. Za Črnilogarjem je prišel za vikarja France Pivk. Pozneje je postal on dekan v Vipavi. Po smrti Breitenbergerja leta 1961 je prišel za župnika Slavko Podobnik. 
Vsi duhovniki, ki so prihajali v Vipavo, so bili več ali manj povezani s semeniščem. Drugi, ki so poučevali v semenišču, so službovali na bližnjih župnijah, na primer prof. France Kralj na Slapu. Tudi z njim sem se precej družil in se pogovarjal. Prof. Mežan in prof. Zupet sta bila duhovna pomočnika v Vipavi. Tako sem bil v stalnem stiku z njimi. Z mnogimi me je povezovala prijateljska vez. Verjetno je to druženje pustilo sledove tudi v moji duhovni rasti.

- Nekateri med njimi so imeli velik čut za umetnost in so bili njeni poznavalci.
To zagotovo. To je bila zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju in nanje me vežejo nekatera zelo lepa srečanja. Prof. Kralj je bil dober poznavalec zgodovine. S Pivkom sva se pogovarjala tudi o »temnejši plati« novejše slovenske zgodovine. Zaupal mi je precej stvari, ki jih je moral prestati v svojem življenju. Krivična očetova smrt ga je zaznamovala za celo življenje. Sam je bil priča tistim dogodkom in od njega sem izvedel marsikaj zamolčanega. Po pogovorih z njim sem si lahko ustvaril svoj pogled na zgodovino. 

- Sodelovali ste tudi z Ognjiščem. Izdelali ste nekaj posebnih voščilnic.
Izdelal sem kar nekaj različnih voščilnic. Na kaligrafski (lepopisni) način sem napisal različne citate, ki so se navezovali na veliko noč ali božič. Šlo je za drugačen pristop k oblikovanju voščilnic. Običajno si ljudje pošiljajo kičasta voščila, te pa so bile brez podobe, ampak samo z lepo napisanim sporočilom.  

- S tem sva prešla tudi na posebno področje vašega dela – kaligrafijo (lepopisje). Kako ste se začeli ukvarjati z njo? 
V srednji šoli smo imeli kar štiri leta poseben predmet pisavo. Učili smo se različnih zgodovinskih pisav. Ta predmet je mene naravnost očaral, da sem raziskoval pisave. Dosegel sem, da sem iz te teme celo delal maturo. 
Po šoli za oblikovanje bi v sedanjih časih verjetno pristal na oddelku za oblikovanje na likovni akademiji. Takrat tega oddelka ni bilo. Sem se pa pripravljal, da bi šel študirat oblikovanje na akademijo v Krakov. Navezal sem že stike z njimi, a se je potem izkazalo, da bi moral dobiti štipendijo, da bi lahko šel tja. Ker je bilo to neizvedljivo, sem se vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.

- Vendar ste končali študij slikarstva, ne oblikovanja.
Da, končal sem slikarstvo. Na tem področju sem potem tudi delal in nekaj dosegel. Pozneje sem študiral tudi grafiko, s katero sem se precej ukvarjal in imam s tega področja tudi dobršen opus del. Po diplomi sem namreč nadaljeval z grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Najprej sem delal lesorez, nato litografijo. Na prof. Pogačnika imam zelo lepe spomine. Nikoli se nisva pogovarjala o tehnikah. Dejal mi je, da to obvladam, ker sem se naučil že v srednji šoli. Pogovarjala sva se čisto druge stvari. Ko sem odtisnil kakšno grafiko, sva jo dala na tablo in se pogovarjala o njej. Njegov likovni svet je bil popolnoma drugačen od mojega. Znal pa se je približati in zelo diskretno svetovati glede mojega dela. Ni vsiljeval svojih zamisli ali načina dela. Zaradi takega pristopa mi je postal vzor dobrega profesorja. Že takrat sem si dejal: če bom kdaj učil, potem bom tudi jaz delal na ta način: izhajati iz študenta in ga voditi v njegovi zamisli.  

- In ste postali profesor.
Da, in poskušal sem delovati na tak način, kot je delal prof. Pogačnik.

- Poučevali ste ravno pisave. 
Prav zaradi pisav so me povabili na akademijo. Poleg kaligrafije (lepopisja) sem pozneje poučeval še tipografijo. Stalno sem se učil in skupaj s študenti smo napredovali v tej smeri. Predmet tipografija pokriva zelo široko področje dela s črkami, tudi oblikovanje novih črkovnih vrst. Mnogi bralci poznajo na računalnikih različne tipe črk. Vse te črke je moral nekdo oblikovati. S tem smo se precej ukvarjali na akademiji in na raznih tipografskih delavnicah, ki sem jih vodil in jih vodim še danes. V začetku sem samo predeloval obstoječe pisave, ki jim je bilo treba dodati naše znake. Potem se je to razvilo v oblikovanje novih črkovnih vrst.

- Oblikovali ste pisavo, ki se imenuje makalonca?
To je pisava, ki sem jo oblikoval in s katero se ukvarjam že deset let in še več ter jo stalno dograjujem. Osnova so bili napisi, ki jih je izdelal arhitekt Jože Plečnik za naslovne strani pravljic v knjigi Makalonca, ki jih je napisal Fran Saleški Finžgar. Od tod je pisava tudi dobila ime. V tej knjigi obstajajo samo velike tiskane črke. Te črke sem najprej izrisal, potem obdelal v računalniškem programu. Najprej so nastale verzalke, nato sem v istem slogu oblikoval še male črke. Potem sem oblikoval naprej. Naslednja faza je bila cirilica, nato še grški alfabet. Z grško pisavo sem se veliko srečeval v knjigah, ki sem jih oblikoval za založbo Logos. Naredil sem tudi vse znake za staro grščino, kjer imajo izredno veliko različnih naglasnih znamenj. Sledil je še hebrejski alfabet. Ko z izbranimi pisavami oblikujem knjigo, morajo biti različni črkopisi in jeziki harmonično usklajeni. Precej sem se ukvarjal tudi s starimi pisavami, staro cirilico, glagolico in pisavami starih tiskov.

- Poseben izziv je bilo oblikovanje lekcionarjev, to je knjig, iz katerih pri bogoslužju beremo berila in evangelije. 
Gre za posebno področje oblikovanja. Najprej sem izbral primerno tipografijo, klasicistično obliko pisave, ki je zelo čitljiva. Te knjige morajo biti pregledne. Prelom besedila, ki je namenjen glasnemu branju v velikem prostoru, mora biti tudi primerno ritmično razdeljen, vezan na dihanje bralca. Črke morajo biti dovolj velike. V cerkvah je ponekod temneje, nekateri bralci so starejši … Oblikovanje je treba prilagoditi vsem tem razmeram. V teh knjigah je tudi dvobarvni tisk. V rdeči barvi so navodila, v črni pa je besedilo, ki ga beremo na glas. Ko ima določen odlomek krajšo ali daljšo verzijo, sem uporabil različna tipa pisav. Ta pisava v lekcionarjih je zelo podobna tisti v misalih, ki sem jih kot strežnik v otroštvu z zanimanjem ogledoval.   
Naslovnice lekcionarjev so povzete po ilustracijah slikarja Staneta Kregarja. Njegove risbe sem prilagodil in dodal nekatere nove simbole. Podobne simbole sem uporabljal pri oblikovanju župnijskih žigov. 

- Kar samo se sedaj odpira še eno področje vašega dela: oblikovanje grbov škofom in škofijam.
Tega se je v letih kar nekaj nabralo. Izdelal sem sedem grbov za škofije in sedemnajst grbov za škofe. 

- Tudi tukaj ste se morali držati določenih pravil in se najprej z njimi tudi seznaniti?
Prvo naročilo je bil grb za škofa Metoda Piriha leta 1985. Prof. Jožko Šavli mi je povedal, kje dobiti informacije o heraldičnih pravilih. Ta so zelo stroga. Predpisane so barve in vse okrasje, ki sodi zraven. Najprej sem pripravil črno-belo varianto grba in ga nato opremil s predpisanimi barvami. 

- Čeprav slikar, ste se ukvarjali tudi s pripravo za tisk starih knjig. 
Predvsem je šlo za faksimile, največ za dela protestantskih tiskov iz 16. stoletja. Praktično je bilo treba narediti kopijo takratne izdaje. Največji projekt je bila izdaja Dalmatinove Biblije, kjer sem vodil cel proces tega dela. Razdrli so dva izvirnika in preslikali vsako stran posebej. Trije retušerji so te filme retuširali celo poletje. Potem sem jaz na montažni mizi kontroliral vsako stran. Ta Biblija je izšla v omejeni nakladi sto izvodov na ročno izdelanem papirju. Tudi pri drugih faksimiliranih izdajah sem se vedno posvetoval s tiskarji. 
Prvi faksimile so bili Brižinski spomeniki, izdali smo jih v posebni mapi. Priložena jim je bila še obširna študija o njih. Na enak način smo izdali Stiški rokopis. V spremni študiji k temu rokopisu sem jaz predstavil poglavje o pisavi. 

- Sodelujete tudi pri likovni koloniji Umetniki za Karitas?  
Pri tej koloniji sem velikokrat sodeloval. Sicer pri njej sodelujem kot strokovni sodelavec že od začetka in pomagam pri organizaciji tega dogodka. Obenem je to zame priložnost, da se umaknem od računalnika in se vsaj takrat spet posvetim slikanju. 

- Sedaj se največ posvečate knjižnemu oblikovanju?
Najbolj obširen opus je knjižnica KUD-a Logos. V triindvajsetih letih je izšlo že več kot sto osemdeset naslovov. Največ gre za dela s filozofsko vsebino. Veliko je del cerkvenih očetov ter drugih verskih vsebin. Posebna zbirka je poezija. Ta je praviloma dvojezična: na eni strani je izvirnik, na drugi pa prevod. Odlični prevajalci si upajo to narediti, da lahko vsakdo vidi njihovo delo. Dvojezične izdaje smo do sedaj pripravili iz dvajsetih jezikov. Precej besedil je tudi v klasični grščini. Ta so zelo zahtevna za oblikovanje. Gre za vrhunska dela, a nagovarjajo ozek krog bralcev. Priprava teh knjig je izziv, vendar z veseljem to delam. Približno toliko je tudi knjig in katalogov za druge založbe in galerije.

- Precej knjig ste izdali s področja vzhodne Cerkve. 
To so večinoma dela cerkvenih očetov iz časa, ko je bila Cerkev še enotna, kot tudi dela iz poznejših obdobij. Že kot študent sem se srečal z vzhodnim izročilom pri restavriranju fresk po srbskih samostanih. Potem sem to poznavanje poglobil na Atosu, kjer sem mesec dni preživel v tamkajšnjih samostanih in doživel izkušnjo vzhodne duhovnosti pri samem viru, pri meniškem bogoslužju.

OSEBNA IZKAZNICA
Lucijan Bratuš (1949)
je doma iz Vipave. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1973 je končal magistrski študij grafike pri prof. Marjanu Pogačniku. Že v otroštvu ga je prevzela lepota knjig in pisav. Od 1987 do 2015 je bil profesor za kaligrafijo (lepopisje) in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, posebej še z oblikovanjem črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Ustvaril je tudi nekaj sakralnih del.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2024, str. 6-11.