Mirko in Marjeta Pogačar: o družini, vzgoji, vrednotah in življenju ob največjih zmagah

“Tadej je samo človek, pogumen, vztrajen, a tudi ranljiv kot vsi ostali”

Niz uspehov Tadeja Pogačarja še vedno navdušuje tako športne poznavalce kot tudi preproste kolesarske navdušence in navijače. O njegovih dosežkih in pečatu, ki ga je pustil kot športnik, se danes govori že preko meja športnih krogov, nenazadnje tudi po zadnji preizkušnji v Kanadi.
Ne vem, če za vsakim uspešnim športnikom stoji družina, a v Tadejevem primeru je tako. Ravno družina je tista, ki ga spremlja od prvih kolesarskih obratov prek mladostnih odločitev in preizkušenj pa vse do največjih zmag in tudi najtežjih trenutkov. Marjeta in Mirko Pogačar sta danes vpeta v širok krog dogajanja okoli Tadeja – od ekipe Pogi Team in Fundacije Tadeja Pogačarja do številnih projektov, ki jih narekujejo njegovi uspehi in v odgovornost, ki jo ti prinašajo. In ne, nista samo starša Tadeja Pogačarja, ampak starša štirih otrok, ki zaradi svojih izkušenj znata odkrito spregovoriti o vzgoji, šoli, veri, družbi in življenju na vasi ter tudi o tem, kako je spremljati sina na njegovi profesionalni kolesarski poti – v trenutkih največjega veselja in najtežjih športnih bojev. Naš pogovor smo začeli tam, kjer se je vse pravzaprav začelo – v domači hiši v Komendi, ob čisto vsakdanjih temah …

- Predstavljam si, da se vihar dogodkov, ki so vezani na kolesarstvo, ne umirja, ampak se še stopnjuje … Kako potekajo vajini dnevi?
Mirko: Zdaj praktično živimo s kolesarstvom. Tadej je z uspehi prišel do točke, ko želi nekaj vračati v družbo. Najprej je čutil odgovornost, da spodbudi razvoj kolesarstva, in je podprl kolesarsko ekipo Pogi Team, kjer sem tudi jaz zaposlen in aktivno sodelujem. Kasneje smo ustanovili Fundacijo Tadeja Pogačarja. Oba sva vpeta v vse to dogajanje, veliko je različnih projektov, povabil in dogodkov. Včasih dogajanje samo usklajujeva, včasih pa morava na nek način zaščititi Tadeja in njegovo ime.

- Tudi vaš vstop v mesec september, ga. Marjeta, se zdaj že drugo leto razlikuje od tipičnih vstopov v jesenske mesece, ko ste kot profesorica stopali v šolske razrede …
Marjeta: Drži, je že drugo leto, kar nimam ob začetku septembra pred očmi dijakov, razreda in šolskih obveznosti. Priznam, da sem zelo zadovoljna, da nisem več vpeta v izobraževalni proces, saj se okoli Tadeja z vsemi opisanimi aktivnostmi toliko dogaja, da ne bi več zmogla hkrati uspešno peljati vseh stvari. Dela je zdaj več kot dovolj, tudi okoli hiše, pomagati in prisluhniti je treba tudi ostalim trem otrokom in naju vse to popolnoma zaposluje.

- Ko govorimo o septembru in šolskem letu, ne moremo mimo vprašanja upravljanja časa otrok, sploh ko pride do popoldanskih aktivnosti … Kako sta kot starša štirih otrok videla razmerje med željami otrok in tem, za kar sta vidva mislila, da bi vsi časovno in tudi drugače zmogli?
Mirko: Prav je, da se otroci odločajo za različne interesne dejavnosti. Eno od pravil pri nas je bilo, da morajo z izbrano dejavnostjo vztrajati do konca šolskega leta. Nisva dovoljevala pretiranega izmišljevanja. Izbirali so veliko športnih dejavnosti, kar naju je tudi veselilo, saj so bili posledično veliko zunaj – oba fanta sta se preizkusila v nogometu, v košarki, šele nato je sledilo kolesarstvo.
Marjeta: Prav je prišlo, da je bilo v kraju kar nekaj dejavnosti; verouk, nogomet, košarka, skavti, orientacijski tek – vse to se je odvijalo v Komendi. Potrebni so bili prevozi v glasbeno šolo v Kamnik in nazaj. Vmesni čas sem včasih izkoristila za sprehod, predvsem na kamniški Stari grad, s sabo sem pogosto imela tudi šolske priprave ali teste in sem opravljala službene stvari. Mirko je bil redko vključen v te prevoze, saj je veliko dela imel v službi, redno je pomagal staršem in bratu na kmetiji pa tudi drugim sorodnikom in prijateljem. Z medsebojnim dogovarjanjem pa sva uspešno krmarila iz tedna v teden.

- Danes pogosto pridejo otroci, komaj najstniki, po raznih treningih domov in se že počutijo kot šampioni, ki niso pripravljeni niti izprazniti pomivalnega stroja ali odnesti smeti, kaj šele, da bi šli na travnik obračat seno ali plet na vrt …
Mirko: Midva sva pri tem kar vztrajala; kljub treningom in drugim obveznostim so morali opraviti svoj del domačih opravil, s sabo sva jih vzela tudi, ko je bilo treba iti pomagat na kmetijo. Učila sva jih, kako razporediti čas, da bodo lahko opravili še vse ostale obveznosti.
Marjeta: Desetletje ali dve nazaj je bilo področje interesnih dejavnosti in treningov drugačno od tega, kar se dogaja danes, ko je že na osnovni rekreativni ravni zelo veliko pritiska. Nam se takrat ni niti sanjalo o kakšnih maserjih, fizioterapevtih, pa o športni prehrani in dodatnih treningih. Šport je bil res prostočasna aktivnost, kjer so bili otroci veseli treningov pa tudi druženja. Ko gledam nazaj, vidim, da so se med fanti res stkale prijateljske vezi, mnoge trajajo še danes.
Ko sta fanta začela s kolesarstvom, smo bili presenečeni in veseli, ko sta v klubu dobila vso potrebno opremo: drese, čelado, čevlje in kolo. Sami tega stroška v tistem času ne bi zmogli.
Takrat niti pomislili nismo na kakšno šampionsko obnašanje ali na dodatno strokovno pomoč v trenažnem procesu, saj te razsežnosti, ki smo ji lahko priča danes, sploh nismo poznali.
Zaupala sva trenerjem. Popolnoma.

- Kako pa je s pogledom na šolo? Kakšni nadobudni športno navdušeni petnajstletniki, ki si predstavljajo, da so novi Šeški, Dončiči ali Pogačarji, bi jo kar pustili ob strani …
Marjeta: Pri nas je bil vedno prvi cilj, da naredijo šolo. Tudi Tadej, ki je v srednji šoli že hodil po mednarodnih dirkah, je vedel, da je šola prva. Ko je opravljal maturo, je tekmoval na Dirki po Sloveniji. Tadej se je moral v šoli dogovoriti, da so termine ustnih izpitov prilagodili, da je pravočasno prišel na dirko. Spomnim se tudi, da je bil precej nesrečen, ko se ni mogel udeležiti dirke na Irskem, ker je imel v istem času obveznosti v šoli. Cilj nama je bil, da končajo šolanje in imajo osnovo za prihodnost.

- Hvala za to misel, saj se danes brez resne osnove in veliko prezgodaj pri mnogih šolo povsem opusti in vse upe položi v dosego uspeha na športnem področju.
Mirko: Tudi v času, ko je Tadej odraščal, smo lahko videli kar nekaj primerov talentiranih in perspektivnih mladih športnikov, ki so jih prezgodaj in v preveliki meri obremenili, v želji, da bi postali novi šampioni. Vse so stavili samo na športni uspeh in odstranili iz življenja mladostnikov šolo, ostalo delo, druženja, ostal je samo trening in šport. To se po najinih opažanjih navadno ni dobro končalo.

- Beremo lahko o spremenjeni kulturi staršev, ki se čedalje bolj čutijo kompetentne, trenirajo svoje otroke, potem dajejo nasvete trenerjem ali celo kričijo nanje, kaj in kako bi morali delati z njihovim otrokom. Kako gledate na to?
Mirko: Vsakršno vmešavanje staršev v strokovno delo trenerjev je neprimerno. Enako lahko vidimo tudi na področju šolstva. Midva sva na športni poti najinih otrok zaupala trenerjem. In teh je bilo kar precej. Vsi trenerji gotovo niso bili najboljši, ampak sva tudi z vzgojo želela pokazati, da se trenerja spoštuje.
Marjeta: Ob tem naj dodam še šolski vidik: iz šol prihajajo različni pozivi staršem, da naj pustijo učiteljem izvajati njihovo delo, sami pa naj se kot starši angažirajo na področju vzgoje, spremljanja in podpiranja svojega otroka.
Enako je tudi v športu. V naši družbi se je razvila določena težnja po tem, da bi vsi imeli vse pod nadzorom, prepričanje, da vsi vse vedo. Različni impulzi z različnih strani zmedejo otroka, ne ve, komu naj zaupa: staršem, šoli, trenerjem? Sprašuje se, zakaj ga vozijo nekam na treninge, če ne zaupajo trenerjem, jih kritizirajo in govorijo, da ne delajo dobro.

Mirko: Težava staršev je, da vidijo samo svojega otroka, ne pa tudi širše slike.
Marjeta: Zdi se mi, da mnogo staršev preko svojega otroka želi priti do uspeha, ki ga sami niso dosegli. Otrok je tako v funkciji uresničevanja neizživetih ciljev staršev in hkrati izdelek, s katerim se starši potem kažejo in hvalijo, češ – poglejte, kaj nam je uspelo. Otroci niso zato, da se bomo starši z njimi bahali in drugim dokazovali, kaj smo dosegli.

»Tadej ne more vedno zmagati in prav je, da ne zmaga vedno, saj to ni dobro ne za njegovo samopodobo ne za navijače ne za šport, ker navsezadnje ni padel z Lune, ampak je samo človek, ranljiv kot vsi ostali.« (Mirko Pogačar)

- Leto 2018 ni tako daleč. Kaj vam je rojilo po glavi takrat, ko je Tadej prišel z novico, da bo podpisal svojo prvo pogodbo za profesionalno moštvo? Je bilo več strahu ali več ponosa?
Marjeta: Najina prva reakcija je bila, da je to prezgodaj in naj še malce počaka. Tadej nama je seveda razložil, da je to predpogodba, ki prinaša zagotovilo, da lahko do določenega leta vstopi v ekipo UAE.
Mirko: Predpogodba je dopuščala čas dveh ali treh let, ko je lahko še normalno treniral in živel doma. Tadej je bil takrat v Kolesarskem klubu Rog v ekipi U23, med mlajšimi člani. Po enem letu od podpisa je ugotovil, da je v slovenskem okolju dosegel vrh, zato se je odločil, da naredi korak naprej.

- Vas je pri Tadeju kdaj posebej skrbelo, ste videli, da se načrt A mogoče ne bo izšel in da je treba več energije in razmisleka vložiti v načrt B?
Marjeta: Takrat že ne več. Že v času, ko je imel na mizi to predpogodbo, smo vedeli, da je pred njim profesionalna športna pot; takrat sva ga želela zadržati še kakšno leto doma, da ne bi šel od doma že pri dvajsetih letih. Sčasoma pa sva videla, da se bo treba z njegovim odhodom sprijazniti in ga pustiti, da gre svojim ciljem naproti.
Mirko: In če danes gledava nazaj, sem prepričan, da je odšel v profesionalne vode ravno pravi čas.

- Kolesarstvo je bilo veliko let na slabem glasu. Vas je skrbelo, da bi lahko na Tadeja vplivali in ga prepričevali, da se da do uspeha priti po kakšni bližnjici?
Marjeta: Ta dvom, skrb in negotovost so seveda obstajali. So pa v Kolesarskem klubu Rog že pri mlajših kategorijah začeli izvajati podpis antidopinške prisege in so otroke vzgajali v tem duhu. To naju je precej pomirilo.
O tem smo se pogovarjali tudi s trenerji in ugotovila sva, da se je v kolesarstvu res marsikaj spremenilo. Ne skrbi naju, da bi ga v klubu spodbudili ali celo prisilili k temu. Bolj se bojim, da bi mu škodoval kdo izven njegovega kroga, hote ali nehote.
Mirko: Jaz sem Tadeju velikokrat rekel, da zmaga, ki jo pridobiš z goljufijo, ni vredna nič. To vrednoto pravičnosti in poštenosti sva poskušala predati otrokom, pa tudi skrb za lastno zdravje. Uporaba nedovoljenih poživil škodi telesu. Veliko šteje, da si po koncu kariere zdrav in pomirjen sam s sabo.

- Ni skrivnost, da ste verna družina. Mnogi starši se srečajo z navzkrižji urnikov tudi pri razporedu verouka – se je pri vas to dogajalo?
Marjeta: Vedno smo se potrudili, da smo našli veroučno skupino, h kateri so lahko hodili. Tadej in Tilen sta tudi ministrirala in sta morala poleti načrtovati, kako bosta enotedensko dežurstvo v cerkvi uskladila z drugimi dejavnostmi. Resnejši kot so postajali treningi, težje je bilo vse uskladiti, vendar je tudi tukaj veljalo pravilo: če sta se za to odločila, potem je treba to odgovorno speljati.
Mirko: Midva sva bila vzgojena v krščanskem duhu, tudi doma, od koder izhajam, smo živeli skoraj ob cerkvi in je bil moj oče zelo dejaven v župniji, zato sva želela otroke vzgajati v krščanskem duhu, da spoznajo krščansko vero in jo tudi prevzamejo. Zavedala sva se, da jim za to morava dati osnovne temelje poleg verouka, se pa zavedava, da se nato vsak otrok odloča po svoje.

- Mnogi starši so ob nedeljah na tekmah izven svojega kraja. Kako ob tem živeti svojo vero? Ste tudi kje v tujini poiskali cerkev, sveto mašo?
Mirko: Nam je prišlo prav, da je sobotna večerna maša že štela za nedeljsko in smo pogosto s fanti zaradi nedeljskih tekem bili pri maši v soboto zvečer.
Marjeta: Večkrat smo potem šli k maši tudi med tednom … Ob vsem trudu za versko vzgojo, kako usklajevati vse interese in slišati otroke, je to bil resen izziv. Ko gledam nazaj, se zavedam, da občasno nismo naleteli na posluh z druge strani v Komendi in so otroci kdaj dobili tudi slabo izkušnjo … Na žalost se je to dogajalo ravno v prelomnih najstniško-mladostnih letih.
Mirko: V cerkev greš, da najdeš mir, ne z željo, da te drug napada, kaj vse narobe delaš.
Marjeta: Nastopijo seveda težave, časovne stiske, ko komaj dohajaš vse skupaj in pričakuješ, da bi te iz teh krogov razumeli in pomagali reševati težave. Želeli bi si, da bi nam v naši situaciji kdo povedal kaj lepega, spodbudnega, pa tega v 20 letih ni bilo. In to ni situacija, ki se je dotikala samo naše družine; mnogi so zato odšli in se ne bodo vrnili … Žal nama je, da se Cerkev in še posebej ljudje v njej v tistem času niso znali približati na primeren način. V današnji instant kulturi in hitrem tempu je še toliko težje vzgajati otroke v krščanskem duhu, če nimaš prave podpore tudi z druge strani.
Mirko: Midva greva na dirkah, še posebej v Franciji, v različnih krajih velikokrat v cerkev. Najprej te preseneti in razžalosti, da so v cerkvah danes trgovine, gostilne … Ali pa prideš pred cerkev in zaslediš, da bo maša tam šele čez tri tedne.
Marjeta: In tega, da obiskuješ cerkve, kjer je maša enkrat na mesec, je v tujini zelo veliko. Ob pomanjkanju duhovnih poklicev to prihaja tudi k nam. Cerkev bo za ohranitev svoje vloge morala res dobro premisliti, kako izpeljati naslednje korake, kako biti blizu ljudem … Nikakor ne misliva midva učiti, kaj Cerkev mora, hodiš pa po svetu in vidiš marsikaj ter lahko sklepaš, kaj se bo v naslednjem desetletju ali več dogajalo tudi na domačem pragu.

»Kot starša te nikoli ne neha skrbeti in prav zanimivo, kako sva recimo doživljala njegovo trpljenje na klancu Col de la Loze leta 2023. Vedela sva, da je bolan, mučil se je, da je sploh prilezel do cilja, in to je bilo nekaj najbolj mučnega, kar sva spremljala. Še zdaj dobim solzne oči, ko se spomnim na tiste trenutke. Pa ne zato, ker bi naju skrbelo za rezultat, ampak ker je res trpel.« (Marjeta Pogačar)

- Sta ob družinski dinamiki znala najti čas tudi zase?
Marjeta: Zelo, zelo redko sva si vzela čas zase. Družinska dinamika, obiski mojih in njegovih staršev, redne obveznosti …
Mirko: Večinoma sva najine dejavnosti usklajevala tako, da je eden vedno ostal doma in nisva potrebovala varstva.
Marjeta: Ker se je Vita rodila precej kasneje, ko bi ostale že lahko pustila same, sva morala nadaljevati to prakso. Zelo redko sva iskala varstvo za otroke. Občasno sva šla sama v gledališče ali na sobotni jutranji pohod na Šenturško goro. Sva pa zdaj toliko bolj hvaležna za čas, ki ga lahko preživiva skupaj.

- Se trenutno znate veseliti vsega tega ali ste zaradi življenjske modrosti tudi previdni in v strahu, ker se zavedate, kako deluje profesionalni šport?
Mirko: Uspehov se zagotovo znamo veseliti, sploh ko to doživljamo v krogu družine. Sicer pa lahko rečem, da je to kar naporno.
Marjeta: Bi pa poudarila, da pri nas ni strahu, da bo šlo kaj narobe. Vsaka slaba stvar je za nekaj tudi dobra. Po najinih izkušnjah se je izkazalo, da to res drži.

- Vas je strah, da bi mediji in navijači, ki Tadeja danes poveličujejo, nanj tudi hitro pozabili, kritizirali?
Mirko: Nekaj tega sva že doživela. Mislim predvsem na Tadejevo prvo zmago na Dirki po Franciji. Takrat se je Slovenija tudi po zaslugi medijev razdelila na dva dela. Ob tisti zmagi smo res imeli mešane občutke in se nisva mogla veseliti, kot bi se lahko.
Marjeta: Tisti dnevi so bili zelo težki in veliko sovražnih komentarjev se je pojavilo na različnih spletnih straneh. To je zelo bolelo.
Mirko: Športnik trenira in tekmuje, da bi dosegel čim boljši rezultat. Ali bi se moral športnik pred vsako tekmo ali dirko spraševati, kako naj tekmuje, da ne bo prizadel koga od kavč selektorjev? Žalosti naju, da je prišlo do neke borbe med navijači v kolesarstvu, namesto da bi se vsi veselili uspehov, saj ti ne bodo trajali večno.

- Ob tem se mi postavlja vprašanje, kako so ravnali pristojni ob letošnji Tadejevi zmagi v Franciji, saj smo navijači pogrešali uradni sprejem. Smo že tako navajeni uspehov, da se nam ne zdijo več nič posebnega, ali državi ni bilo mar za to?
Mirko: Najprej naj povem, da si Tadej ne želi običajnega sprejema, kot smo jih vajeni. Ob takih sprejemih se ne počuti najbolje.
Letos je ekipa Pogi Team na Tadejevo željo organizirala kriterijsko dirko v središču Komende. Dirko smo skupaj z Občino Komenda načrtovali tako, da je to bil tudi neke vrste sprejem v domačem kraju.
Marjeta: Seveda pa celotna prireditev ni bila oglaševana kot sprejem za Tadeja, čeprav se je ob progi zbralo več kot 10.000 ljudi.
Mirko: To dirko smo organizirali kot vse ostale, se obračali na sponzorje, da bi pokrili vsaj organizacijske stroške, ki jih ni malo. Zelo smo bili veseli, da so vsi profesionalni kolesarji prišli na dirko brez zahtev po honorarjih. Za nastop na kriteriju se profesionalnim kolesarjem običajno plačuje tudi do dvajset tisoč evrov honorarja. Vse, kar smo jim mi lahko ponudili, je bila dobro pripravljena dirka in enkratno vzdušje ter seveda družba Tadeja Pogačarja.
Zato že zdaj pozivam državne institucije, da se za naslednje leto odzovejo in pristopijo k organizaciji dirke. Letošnja 7. velika nagrada Tadeja Pogačarja v Komendi je bila gotovo dogodek državnega pomena.
Marjeta: Mogoče za sam dogodek nismo imeli dovolj časa, da bi s strani države dobili sogovornika in bi država ta dogodek lahko podprla.
Na žalost imamo generalno gledano z državnimi inštitucijami težave dobiti podporo za podobne prireditve. Tudi prireditev S Klanca v klan‘c, ki bi prav tako lahko bila sprejem Tadeja Pogačarja, bi morala biti aktualna za državne inštitucije in turistično organizacijo, pa glede na njihov odziv lahko rečem, da ne vidijo zadostnega potenciala dogodka. Očitno ne vidijo interesa in priložnosti, kako podpreti in izkoristiti tak dogodek za promocijo države, turizma, kolesarstva. 
Mirko: In gotovo bi si taki dogodki zaslužili tudi televizijski prenos …
Ampak če zaključiva v lepšem tonu – dogodek v Komendi je bil res zelo dobro sprejet, vzdušje je bilo zelo domače, Tadej se je dobro počutil na svojem terenu, ob množici navijačev. Tudi okolica, kraj, občina, podjetniki, krajani so priskočili na pomoč in prispevali po svojih močeh, za kar smo vsem zelo hvaležni.

- Ob zadnji zmagi smo lahko zasledili, kako so se nekateri mediji začeli spraševati, koliko je sploh naklonjen Sloveniji, saj prebiva v Monaku, začeli so preštevati njegove zaslužke, se spraševati o davkih … V kolikšni meri se vas to dotakne?
Mirko: Tadej se je v Monako odselil zato, ker v Sloveniji nima takšnih možnosti za trening – v prvi vrsti zaradi vremena, boljših letalskih povezav, konfiguracije terena, pa tudi zaradi prevelike prepoznavnosti: v Sloveniji na vsakem treningu srečuje ljudi, ki bi se z njim radi fotografirali, ustavljajo ga, da bi se z njim pogovarjali, on pa je tako rekoč v službi. Navsezadnje si želi, da bi pri stvareh, ki jih počne, imel določeno zasebnost in mir.
Marjeta: Naklonjenost navijačev lahko kdaj preide v moteč, tudi nevaren dejavnik. Ravno zadnjič je nekdo razlagal, kako je videl Tadeja in Urško na treningu na spustu. Odločil se je, da bo obrnil avto in se podal v lov za njima. S takimi in podobnimi dejanji ljudje spravljajo v nevarnost sebe, športnika in tudi druge.
Mirko: Kar se tiče vseh govoric o davkih, pa lahko samo rečeva, da Tadej vrača Sloveniji več kot večina Slovencev. Mnogo denarja, ki ga na različne načine vrača v Slovenijo, bi lahko zadržal zase, pa ga daje v razne projekte; eden prvih in najobsežnejših je ekipa Pogi Team, na prepoznavnosti čedalje bolj pridobiva tudi Fundacija Tadeja Pogačarja, preko katere pomagamo različnim ljudem v stiski.

- Od kot pa ideja za fundacijo in kako sta se tudi vidva vključila v njeno delovanje?
Marjeta: Fundacija je bila ustanovljena po poplavah pred dvema letoma. Takrat se je Tadej odločil, da bo pomagal zbirati sredstva za družine, ki so utrpele veliko škodo. Pomagali smo 17 družinam. Potem smo Junakom 3. nadstropja kupili dve kolesi za rehabilitacijo, nato smo zbirali sredstva za Matica, ki se je boril z redko gensko boleznijo, in smo v ta namen zbrali 50.000 €.
Zdaj smo izdali razpis za štipendije, ki bodo namenjene otrokom, ki so ali še prebolevajo raka; podprli bomo 10 posameznikov – učencev, dijakov in študentov, lahko tudi na podiplomskem študiju.
Mirko: Tadej je vodenje fundacije prepustil ljudem, ki jim zaupa, in to je njegova družina. Želimo, da so stvari jasne, transparentne; na žalost se je že pojavilo vprašanje, če to počnemo zaradi davkov. Preseneča me, da ljudje razmišljajo na tak način. Fundacija deluje transparentno, za pravne vidike skrbi odvetnik, ki je v upravnem odboru, in se res trudimo, da bo fundacija delovala pošteno ter v prid ljudem, potrebnim pomoči.

- Je tudi vaju presenetilo, kako je medijem orisal svoj pogled na kolesarstvo po letošnji Dirki po Franciji, ko besedo obrnil tudi že proti koncu kariere?
Mirko: Ne, niti ne, saj je že dovolj zgodaj v svoji karieri povedal, da bi v življenju rad počel še kaj drugega kot samo kolesaril.
Marjeta: Ja, to se je meni zdelo takrat zelo kratko obdobje in ga nisem najbolj razumela, kako lahko tako razmišlja. Ampak po letošnjem Touru, ki je bil psihično in fizično zelo naporen tako za ekipo kot zanj, sem rekla, da bom povsem razumela, če nikoli več ne gre na Dirko po Franciji, ali če bi rekel, da bo nehal kolesariti.
Sicer pa je samo nakazal, da se konec kariere počasi približuje, pa čeprav je do tja še kar nekaj let. Hkrati se mi zdi prav, da športniki že pred koncem kariere razmišljajo tudi o času, ko bo profesionalne športne poti konec. 

 M. Erjavec, Gosta meseca, v: Ognjišče 10, 2025, str. 6-11.