p.Jože Cukale
* 27. aprila 1915, Vrhnika; † 21. oktobra 1999, Kalkuta (Dyan Ashram)
'Vsak misijonar ima dve domovini. Jaz se po slovensko pogovarjam s knjigami.'
Letos (1988) je bil na obisku v domovini misijonar Jože Cukale iz Indije. Pred dvema letoma, ko smo bili na svetovnem kongresu katoliškega tiska (UCIP) v Indiji, sva se videla na 'njegovem terenu' v Kalkuti. Tedaj je bil on naš gostitelj, nas vozil okrog po mestu in nam razkazal tudi svojo župnijo. Najbolj zvesti bralci Ognjišča Jožeta že poznajo, v zadnjem času sta o njem pisala še Nedeljski in Družina. Oktober je mesec misijonov, navadno v oktobrski številki predstavimo enega naših misijonarjev. Tako se nam je tudi letos ponudila priložnost, da predstavimo tega pogumnega misijonarja.
Morda se bodo naši bralci čudili, da se midva tikava kljub precejšnji razliki v letih, to pa se je rodilo iz Jožetove prijaznosti ob srečanju v Indiji, ko je tikanje od nas enostavno zahteval.
Kdaj si bil zadnjič doma?
Pred sedemnajstimi leti in rekel sem, da ne pridem več, toda zarečenega kruha se največ poje. Domovina je res privlačna, po sedemnajstih letih je precej spremenjena, nekakšna pravljična dežela, morda se je taka tebi zdela Indija. Tako je prenovljena, da je pravzaprav že težko prepoznati njeno preteklost.
Vemo, da deluješ v predmestju Kalkute.
Moja župnija Keorapukur je petnajst kilometrov iz središča Kalkute. Kadar grem v Kalkuto, sedem na kolo ali stopim na avtobus, zdaj pa imamo tudi metro (podzemsko železnico), ki jo mislijo speljati skozi mesto vse do letališča. Imajo pa težave na severu mesta, ker se ljudje nočejo izseliti iz svojih hiš, zato je delo nekoliko zastalo.
Beremo, kako ta dežela, ki Je bila svojčas tako zaostala, hitro napreduje.
Res je, Indija je sicer še vedno dežela tretjega sveta (dežela v razvoju), toda njen napredek je hiter, spet pa ne tako nagel in silovit, da bi imeli kakšno možnost v doglednem času ujeti Zahod.
Zanimivo Je, da 'izvozite' veliko izobražencev, ki prihajajo na Zahod in tam ostanejo. Indija res prodaja možgane v tujino.
Pred kratkim sem bil v ZDA in Kanadi in tam sem videl veliko Indijcev, ne preprostih delavcev, ampak intelektualcev, profesorjev. Tako Je zdaj velik dotok Indijcev - intelektualcev prav v ZDA in Kanado. V Kanadi je bil tudi moj prijatelj, ki mi je obljubil, da me bo obiskal, ko se vrne, žal pa je v veliki letalski eksploziji (povzročili so jo Sikhi) umrl z ženo na Irskem. Takrat mi je bilo zelo hudo. On je bil katoličan iz moje župnije, delal je v pristanišču, potem pa se je odločil, da se bo šel izpopolnjevat v ZDA in Kanado.
Veliko časa si že v Indiji, da si postal kar Indijec, čeprav tako v evropski obleki človek tega ne zazna.
Sprva sem nameraval, tudi doma hoditi okrog kot Indijec ali vsaj napol Indijec, pa se mi zdi, da bi se preveč izpostavil in vzbujal pozornost. V Kalkuti pa ne razmišljam veliko, tam sem del ljudi, hodim v opankah s platneno torbo čez ramena. Pravijo: kadar si v Rimu, moraš živeti po rimsko, v Kalkuti pa po kalkutsko.
Kako napreduje tvoja župnija?
Še vedno imam kaplana to, je Bengalec in učenec slovenskega misijonarja patra Demšarja, kateremu se mora, kot pravi, zahvaliti za svoj poklic. Iz iste župnije so še trije duhovniki, ki zdaj delajo v naši škofiji Baruipur. V njej smo samo štirje zahodnjaki, vsi drugi pa so domačini. Poleg tega so tu še redovnice. Misijonar Stanko Poderžaj mi je nekoč rekel: Veš, Jože, brez sester nisi misijonar. Zato sem na raznih krajih iskal sestre. Kaj se je zgodilo? Dve kongregaciji sta obljubili in hkrati odpovedali, šele pri tretji kongregaciji mi je uspelo, to je Apostolic Karmel - prav izvirna domača kongregacija, ki jo je papež priznal in je ena najboljših vzgojnih institucij. Sestre so vse Indijke, v vsej kongregaciji ni niti ene tujke. Povečini so pa iz Mangalorja, kjer je delal in spreobračal sv. Frančišek Ksaver.
Koliko sester Imaš v župniJi?
Trenutno šest, imajo svoj samostan, zdaj ne učim več na gimnaziji, samo na začetku sem učil, vse sem Izročil sestram in zelo uspešno vodijo gimnazijo, ki je tudi državno priznana. Tu se šolajo dekleta in fantje.
Kdo Je ustanovil tvojo župnijo?
Ko sem jaz prišel tja, je bil tam eno leto neki jezuit, ki je pisal knjige. Bil je kot nekakšen i kaplan, odvisen od Ragarpurja, kjer je bila nekdaj materna župnija in od katere se je odcepila tudi naša fara sv. Antona Padovanskega. Ko sem prišel jaz, sem bil še vedno kaplan ragapurske župnije in začel sem ustvarjati župnijo. Tam sem že 22 let, to je že nekaj, kajne?
Kaj Je tvoje delo v župniji?
Moje delo je pastoralno in socialno, drugo neločljivo povezano s prvim in je bistveni del oznanjevanja, zato mislim, da bi ga lahko spravili pod skupni imenovalec pastorale - torej oznanjevalno in karitativno delo.
Pri nas se zbirajo laiki iz petih župnij raipurske škofije, ki delajo za uboge. Jaz sem nekak duhovni vodja teh prostovoljcev. Naša župnija je v tem karitativnem delu povezana z Nizozemsko; trudimo se za ogrožene, revne, bolne, vdove in na rob potisnjene. Naše središče je Zavod za tuberkulozne, kajti tuberkuloza je še vedno najhujša bolezen in tudi največja morilka bengalskega naroda. Zato sva se z mojim prijateljem Josefom Vazakalom, Indijcem, ki zelo rad pomaga, kjer more, in tako pomaga tudi Materi Tereziji, lotila boja zoper njo. Zvedel je, da je mati Terezija dobila od države določena ozemlja, ker je hotela tam narediti naselje za gobavce. Država ji je ponudila za vse druge stvari, le za gobavce ne. Mati Terezija pa je odklonila. Napotila sva se torej k Materi Tereziji in jo prosila, da bi tisto parcelo mi vzeli za zdravilišče za rehabilitacijo tuberkuloznih bolnikov. Takoj je bila pripravljena za to. Napisala je pismo, midva sva šla na ministrstvo in tam sva za 90 let dobila to zemljišče. Zgradili smo dvonadstropno stavbo, kjer delajo trije zdravniki in osemnajst bolničarjev. Ti naši ljudje gredo od hiše do hiše, da učijo ljudi, da se pozanimajo, kje so tuberkulozni bolniki, da skušamo na ta način ustaviti to hudo bolezen.
Vrniva se daleč nazaj; kako si sploh prišel v Indijo?
Danes je za misijonarje to skoraj nemogoče. Jaz sem bil eden zadnjih, ki so dobili dovoljenje za Indijo. Imel sem srečo, da je bil v Rimu tedaj jezuitski asistent za Indijo pater Jerome de Souza, ki se je boril za indijsko neodvisnost. Bil je velik prijatelj bivšega predsednika Gi- rija. Takoj sem dobil vizo za Indijo. Starejši bralci se bodo morda spomnili, da je imel nekdaj Glasnik Srca Jezusovega prilogo, ki se je imenovala Bengalski misijonar. Tiso branje je mene do določene mere prizadelo. V indijski pokrajini Bengaliji so imeli svoj misijon slovenski in hrvaški jezuiti.
Od kje si doma?
Z Vrhnike, 'prečudnega kraja' pisatelja Ivana Cankarja, po njem sem baje podedoval tudi nekaj pesniške in pisateljske žilice. Najprej sem končal ljudsko šolo, pravzaprav sem se po šestih letih začel voziti v Šolo v Ljubljano (postal sem vagonar) vsak dan, potem sem pa šest let bival v Zavodih sv. Stanislava, to je bilo pred vojno, in maturiral leta 1935. Ves ta čas sem že razmišljal o duhovniškem poklicu, zato sem vstopil v Škofijsko bogoslovje v Ljubljani. Leta 1940 sem bil posvečen kot škofijski duhovnik. Eno leto sem bil semeniški duhovnik, štiri leta kaplan v Gornjem Logatcu, potem sem šel na Koroško. Iz Avstrije me namreč niso vrnili, kot mnoge druge ampak so me poslali v Italijo. Znal sem nekoliko angleško, zato so me Angleži določili, da sem vodil nekaj kamionov naših beguncev proti Vidmu in potem v Treviso - to so bili begunci civilisti. Tam sem zbolel, Neki italijanski duhovnik me je zdravil. Ostal sem eno leto v Italiji kot kaplan, se naučil italijanščine in odšel v Rim na duhovne vaje k jezuitom. Začel sem razmišljati o nadaljnji poti in si rekel, da bi bilo pravzaprav zelo lahko emigrirati v svet, da je takih 'herojev' že veliko, kaj pa, če bi se jaz lotil kaj bolj herojskega, kajti za božje kraljestvo se splača žrtvovati največ. Sprva sem hotel na Japonsko in na duhovnih vajah sem se odločil za misijone, kmalu pa sem imel pred očmi Indijo, ko sem se spomnil tega, kar sem bral o Bengaliji, o potopljenem svetu, ki se je dvignil... Msgr. Stanko Grilc je že pripravljal zame potni list za Francijo, da bi mu šel pomagat v Merlebach. Ko sem mu povedal, da grem v Indijo, mi je zameril. Pisal mi je, da rabi duhovnikov in zdaj najboljši odhajajo. Vstopil sem k jezuitom, ker sem poznal nekatere od njih.
V Kalkuti imate jezuitje lep zavod, ki smo ga obiskali, ko sem bil v Indiji.
Res zelo lep zavod, skrbno urejen, in na njem je eden najbolj znanih kolegijev, ki lahko podeljuje diplome in naslove.
Koliko vas je bilo v družini?
Sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta. Oče je bil krojač, zgled pridnega delavca, ki je delal do poznih ur, mati je bila večkrat zunaj na njivi, tako da sta uspela preživeti tako številno družino. Pri njih sem se učil strumnega garaškega dela. Dva brata sta padla leta 1945, ena sestra je umrla, ostale so še tri, ena je v Ljubljani, dve pa sta tu na domu, kjer tudi 'bivakiram', sem izredno zaželjen gost. Hodim okrog, obiskujem sorodstvo, obiskal sem vsa Marijina božja pota, vse moje bivanje v Evropi je ena sama božja pot. Začelo se je v Rimu, kjer sem obiskal Santa Maria Maggiore in tam srečal mater Terezijo, kjer so bile zaobljube njenih sester. Potem sem šel v Lurd. Ko sem prihajal domov, sem namreč imel letalsko karto preko Rima v
Pariz, kjer sem srečal misijonarja Ivana Bajca z Obale Slonove kosti. Iz Pariza sem skočil v Lurd in se vrnil v Pariz in potem prišel h Gospe Sveti na Koroško. Občudoval sem zibelko slovenstva, šel sem peš h cerkvi, občudoval gričke, krave so me gledale in se čudile, kako da more še kdo hoditi peš, saj je vse drugo hitelo mimo v avtomobilih, potem sem bil v Šmihelu, v Vogrčah, kjer sem obiskal Ceneta Zaletela in potem obiskal tudi Jožeta Kopeiniga v Tinjah, kjer sem doživel čudovit sprejem. Pri njem sem ostal cel teden. Odšel sem domov, pozdravil domače, odšel na Brezje, Sveto Goro, obiskal Koper, Ognjišče... Nisem pa bil še na Svetih Višarjah in v Medju gorju, o čemer me bodo potem v Indiji vsi spraševali.
Vrniva se nazaj v Kalkuto, na tvoje delovno mesto. Dobro poznaš mater Terezijo? Kako dolgo se že poznata?
Od leta 1953, to je pet let potem, ko je ona začela svoje delo v Kalkuti. Ona je bila prva, ki je bila povabljena na našo faro Kiderpur in je tam začela delati na fari. Delala je v 'slumih' (barakah), med bolniki, potem pa je prišla na fare, kjer smo imeli tudi svoje slume.
Kako si prišel v stik z njo?
Imel sem duhovne vaje za sestre matere Terezije. Kadarkoli imam probleme, ne grem k svojim predstojnikom, ampak se grem raje posvetovat z materjo Terezijo - to je žena, ki zna odgovoriti na vse, tudi na najtežje probleme, najsi bodo to moralni ali socialni, ali problemi osebnega značaja. Vedno je pripravljena postreči s svojim nasmehom in seveda z nasvetom.
Drugače je zelo težko priti do matere Terezije, toda ti imaš večje možnosti...
Vsako soboto prihajajo sestre v naš dispanzer in tam se pozanimam, kje je mati, koliko dni ostane, tako da sem na tekočem. Njen apostolat je izredno raznovrsten. Pred nedavnim mi je dejala, da ima že 78 let in 78. postojanka njenih sester mora biti v Kijevu. Priporočila se je v molitev. Naše sestre molijo, kdaj bo pa to uspelo, je še v božjih rokah.
Zdaj so sestre matere Terezije tudi pri nas v Ljubljani.
Da, šel sem jih obiskat, tri so Indijke, ena je Švedinja in ena je Hrvatica. Slišal pa sem tudi, da imamo slovensko sestro Andrejo v Braziliji, srečal sem sestro Božidaro iz Brežic, ki je novinka pri sestrah matere Terezije; neka Slovenka iz Kanade, ki se zdaj imenuje sestra Marija Vida, je imela 31. maja zadnje zaobljube, potem pa je še četrta, katere imena se ne spominjam. Tako imamo med sestrami matere Terezije štiri Slovenke.
Mati Terezija gotovo veliko dobrega naredi v Indiji.
Gotovo, to je novi sv. Frančišek Asiški, to je močna žena, ko ona spregovori, se vse premakne, ona hrani z močno hrano in njena misel je hvalevredna v pomembnih vprašanjih človeštva: splav, načrtovanje družine. Zakaj se v silosih zahodne Amerike kvari žito, kavo stresajo v morje, da držijo ceno. Ona verjame, da je svet dovolj bogat. Ne bi se bilo treba bati, če bi bili ljudje drugačni, ona pa s svojo zelo asketično držo želi znižati zapadni standard, da se dvigne na površje tretji svet. Ko danes govorimo o nekakšni inflaciji, se mi zdi, da je to bolj duhovna inflacija, razvrednotenje vrednot.
Kako je v Indiji s poklici? Praviš, da je že veliko duhovnikov domačinov?
Hvala Bogu, semenišča so polna. Tudi redovniki in redovnice se pohvalijo, da poklici vztrajajo vsaj na isti ravni, da imamo 60.000 sester, to je zelo veliko in da imamo skoraj 20.000 duhovnikov. Salezijanci, jezuiti in tudi škofijski duhovniki že odhajajo v misijone, v nove misijone. Indija se prebuja. Zanimivo pa je, da je Indija sama zaprta za nove misijonarje z zahoda. Čeprav je moje mnenje in tudi mnenje matere Terezije, da duhovnikov še ni dovolj.
Pravijo, da je Indijo zelo težko spreobrniti?
V Afriki so spreobrnitve bolj masovne, pri nas gre bolj po kapljicah. Morda je tu pomemben dejavnik kultura in ponos Indijcev, saj pravijo, da si ne morejo misliti, da ima zahod morda še kaj več vrednega. V Afriki se domačini čutijo manj vredni, v Indiji pa se čutijo več vredni - indijska duhovnost je nahranjena od svetih knjig, ki so stare vsaj toliko kot sveto pismo (Rigveda, Bhavadgita). To je stara kultura in modrost. Po mojem mnenju pa je pri tem odločino še nekaj drugega. Indijska duhovnost je prepričana, da Bog lahko čaka, ker so versko zelo razpoloženi, so verni, bodisi muslimani, parsi, pandžabici in kristjani. Kraljestvo božje prihaja tja, v tiste razmere in tam se mora najti. Nekoč je bila pri meni naša misijonarka Marija Sreš, ki živi 2.000 km daleč od mene v skromni hiši s svojimi sestrami, njena vrata so vedno odprta in se bori za pravice zatiranih. Tudi njena obleka je enaka drugim. Ona je redovnica iz kongregacije Jezusa Kristusa. Čisto slučajno je tudi ona na dopustu. Bila sva skupaj v Stični na srečanju in sem jo povabil na Vrhniko. Stalno pa sva povezana z dopisovanjem.
Govorila sva o poklicih. Bi lahko še kaj povedal o tem?
Zanimivo je, da se poklici na jugu, v deželi Kerali, zmanjšujejo. Vzrok pa je ta; od tam odhajajo mladi, žene, fantje na delo v Arabijo, v Dubai in emirate, in iz revne dežele je naenkrat zacvetela dežela, polna najlepših hiš, kakor pri nas v Sloveniji. Potrošništvo vdira, to pomeni manj poklicev, manj je otrok in manj. poklicev.
Koliko je v Indiji katoličanov.
Vseh kristjanov je v Indiji nad 25 milijonov. Večino med njimi imajo katoličani, mislim da jih je 15 milijonov, številka pa je zelo varljiva. Prvič: pri nas neradi izdajamo, koliko jih je kakšne vere. Spreobrnjenja so zelo pogosta na severu, manj pa med Bengalci, kjer še veljajo kaste. Z juga je doma veliko duhovnikov in redovnikov, ki zdaj delujejo na severu in imajo velike uspehe. Lahko rečemo, da je 3% kristjanov - to za tako veliko deželo ni veliko, toda seme je. Ljudje, ki živijo preprosto življenje, ki imajo še vedno svoja stara načela, zanje lahko rečemo, da živijo naravno krščansko življenje, da Bog nanje lahko počaka. Upal bi si trditi, da kraljestvo božje že prihaja, Cerkev pa ne gre v korak s tem. Lahko da to niti ni teološko pravoverno - toda tako je. Ni tako slabo - Indija ni tako daleč od božjega kraljestva.
Veliko smo brali o revščini, ki vlada v Indiji, o ljudeh, ki so zapuščeni.
Pri nas ni Etiopija, kjer bi ljudje od lakote umirali. Pri nas je podhranjenost, ni pa lakote - razen v nekaterih zelo osamljenih primerih. Zelo zanimivo pa je to, da so ljudje na deželi v večjih stiskah kakor množice v večjih mestih. Vzrok je v tem, ker so vse vlade zanemarjale deželo, industrija se je pomikala proti mestom in kjer je industrija, tam je denar, tam so sredstva, veliko je selitev iz dežele v mesto. Zato so ljudje po slumih in v mestu veliko na boljšem, kot na deželi, kljub temu da vlada revščina, kot na deželi. Vlade zdaj skušajo to popraviti, kajti zdaj je več kot 70%ljudi na deželi in, če ima dežela sredstva v rokah, bo promet cvetel, proizvodi bodo prihajali in ne bodo ostali na stojnicah in v silosih. Tradicija pa je na deželi veliko globlja, kultura je še zmeraj doma v vaseh, sam Gandhi je rekel, da sta bodočnost Indije in slava Indije ter njun napredek v vaseh. V mestih se ljudje izneverijo vsem vrednotam, ki so jih imeli.
Omenil sem že, da Imaš tudi žilico za pisanje...?
Misijonar ne sme nikoli pozabiti ne svojega kraja, ne jezika svoje matere. Zelo sem bil nezadovoljen ob poročilu nekega misijonarja, ki je trdil, da lahko pozabi svojo domovino. To je 'bogokletstvo', vsak misijonar ima dve domovini in ima tudi priliko, da daruje, kar sem tudi napisal v tistem 'Ne joči za mano, Slovenija!' Ker nimam človeka, s katerim bi se pogovoril, se pogovarjam s knjigami in na ta način tudi obdržim neko raven slovenskega jezika. Pomagam si s tem, da pišem veliko pisem, sem stalno v stiku z ljudmi.
Ognjišče gotovo dobivaš?
Da, zelo redno in ga tudi prebiram, zelo me zanimajo pisma mladih, ki so tudi literarno precej visoko.
Kaj bi povedal našim bralcem?
Zelo sem vesel, da lahko berem Ognjišče, ker je to močna vez z domom in z dušo domovine. Literarno in kulturno posega v globino, vidim da sta Ognjišče in Družina dva dejavnika, ki držita pokoncu vero in dušo Slovenije. Ko zdaj gledam nanjo, sem optimist, kar doživljam, ko prihajam v stik z ljudmi veliko dobim od njih, vidim daje treba izkopati zaklade, kajti Slovenec je bil vedno tak, da je znal skrivati. Slovenija in Bengalija sta si zelo podobni, v gostoljubnosti, v velikodušnosti in v prijaznosti, pa tudi glede smisla za obdarovanje. Pozdravljam vse bralce Ognjišča, od katerega veliko dobim. Upamo, da bomo še v stikih, vsaj po pismih. V novembru pride k meni Jože Kokalj. Zbiramo gradivo iz zgodovine naših slovenskih in hrvaških misijonarjev v Bengaliji, kdaj so prišli, kdo so ti ljudje, kakšno vlogo so imeli za Bengalijo. Škoda je, da se njihove sanje niso docela uresničile, saj so hoteli osnovati slovenski samostojni misijon. Zamisel je bila morda malo preveč ozka, rezultat njihovega prizadevanja pa je danes ta naša baruipurska škofija, ki se je pred desetimi leti ločila od kalkutske.
Hvala ti za tvoje požrtvovalno delo v misijonih. Ponosni smo na naše misijonarje po svetu in tipam, da smem v imenu naših bralcev tebi in ostalim obljubiti naše molitve, prijateljstvo in po moč.
Pogovarjal se je Franc Bole
(gost meseca 10_1988)