UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.

Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!

ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.

BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.

ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI

• V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
• Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
• V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
• Blažijo revmatična obolenja sklepov.
• Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
• Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
• Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
• Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
• Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
• Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
• Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
• Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
• Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
• Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
• V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
• Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.

IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:

• Maščobe: 0,28 g
• Ogljikovi hidrati: 22 g
• Beljakovine: 1,46 g
• Vlaknine: 2,9 g
• Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).

UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.

UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.

POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.

Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …

NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).

ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.
Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.

ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).

COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.

CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko ce­pivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju po­vzro­či nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi belja­kovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.

Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.

KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.

POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:

• Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
• Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.

HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.

POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.

PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.

VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.

POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:

• mrazenje,
• sindrom nemirnih nog,
• želja po uživanju neobičajnih snovi,
• mentalna utrujenost,
• razdražljivost,
• nihanja razpoloženja,
• nezmožnost koncentracije.

Simptomi, ki jih vidimo:

• razjede v ustih,
• modrice,
• bleda koža,
• krhki nohti,
• izpadanje las.

Simptomi, ki nas upočasnijo:

• pomanjkanje energije,
• poslabšanje sluha,
• glavoboli,
• dovzetnost za okužbe,
• kratka sapa,
• slabšanje spomina.

ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.

UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.

PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.

PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.

 Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.

Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.

VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).

LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:

• obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
• lasje: videz, redčenje las in plešavost
• videz kože in žil
• velikost prsi
• velikost in tonus mišic
• pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških

Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.

ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.

VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:

• družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
• negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
• nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
• družbeni pritisk na kult telesa
• druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)

ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE

• izguba samozavesti
• socialna izolacija
• huda depresija ali druge motnje razpoloženja
• samomorilne misli ali vedenje
• anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
• obsesivno-kompulzivna motnja
• motnje hranjenja
• zloraba prepovedanih snovi
• telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
  
  

PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.

NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.

Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O₂) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m².
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.

DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO₂).

ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.

DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.

TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.

BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.

KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.

POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.