Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.
Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!
ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.
BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.
- Češnje naj bi sodile celo na sedmo mesto na lestvici najbolj zdravih jedi, ki pomagajo v boju proti raznim boleznim. Med drugim so bogate z melatoninom, ki uničuje proste radikale (povzročitelje mnogih bolezni). Vsebujejo pa tudi ogromno antioksidantov, ki zavirajo staranje.
ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI
- V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
- Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
- V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
- Blažijo revmatična obolenja sklepov.
- Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
- Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
- Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
- Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
- Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
- Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
- Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
- Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
- Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
- Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
- V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
- Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.
IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:
- Maščobe: 0,28 g
- Ogljikovi hidrati: 22 g
- Beljakovine: 1,46 g
- Vlaknine: 2,9 g
- Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).
UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.
UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.
POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.
Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …
NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).
ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.
ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).
COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.
CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko cepivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju povzroči nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi beljakovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.
Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.
KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.
POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:
- Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
- Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.
HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.
POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.
PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.
VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.
POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:
- mrazenje,
- sindrom nemirnih nog,
- želja po uživanju neobičajnih snovi,
- mentalna utrujenost,
- razdražljivost,
- nihanja razpoloženja,
- nezmožnost koncentracije.
Simptomi, ki jih vidimo:
- razjede v ustih,
- modrice,
- bleda koža,
- krhki nohti,
- izpadanje las.
Simptomi, ki nas upočasnijo:
- pomanjkanje energije,
- poslabšanje sluha,
- glavoboli,
- dovzetnost za okužbe,
- kratka sapa,
- slabšanje spomina.
ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.
UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.
PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.
PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.
Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.
M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.
Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.
Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.
VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).
LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:
- obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
- lasje: videz, redčenje las in plešavost
- videz kože in žil
- velikost prsi
- velikost in tonus mišic
- pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških
Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.
ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.
VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.
DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:
- družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
- negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
- nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
- družbeni pritisk na kult telesa
- druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)
ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE
- izguba samozavesti
- socialna izolacija
- huda depresija ali druge motnje razpoloženja
- samomorilne misli ali vedenje
- anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
- obsesivno-kompulzivna motnja
- motnje hranjenja
- zloraba prepovedanih snovi
- telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.
NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.
M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.
Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O2) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO2) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m2.
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.
DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO2).
ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.
DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.
TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.
BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.
KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.
POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.
Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.
Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).
INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.
Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.
INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE
- ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
- Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
- Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
- Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
- Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
- Deluje proti driski;
- Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
- Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
- Povečuje apetit;
- Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
- Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
- Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
- Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
- Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
- Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
- Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.
INGVERJEVO OLJE
- sprošča napete mišice;
- kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
- krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.
Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.
INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.
UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.
Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje ...).
Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).
UPORABA MOŽGANOV
Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.
Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.
SPOMIN
Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.
POZABLJANJE
Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.
Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!
ŠKODLJIVI STRES
Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.
KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?
Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.
PREHRANO
Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.
Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.
Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.
TELESNO AKTIVNOST
Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.
Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ....
POČITEK
Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.
V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki ...) ali na kratko “možgane na pašo”.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.
Vitamin B12 je eden izmed osmih vitaminov B kompleksa, ki je strukturno največji in najkompleksnejši. Imenujemo ga tudi kobalamin, saj ima v zgradbi atom kobalta. Njegova absorpcija, ki poteka v zgornjem delu tankega črevesja, je zapletena, saj se mora vitamin B12 predhodno vezati z beljakovino v želodcu in nato z intrinzičnim (notranjim) faktorjem v dvanajstniku. Vitamin telesu zagotovimo v glavnem s hrano živalskega izvora (meso, ribe, jajca, mlečni izdelki), v rastlinski hrani ga skorajda ni. Priporočen dnevni vnos za odraslega človeka znaša 2,5 µg na dan, tak vnos zagotovimo z uživanjem mešane in uravnotežene prehrane. Pogosto ga primanjkuje vegetarijancem in veganom, osebam s slabimi prehranskimi navadami, starejšim in alkoholikom.
VITAMIN B12 VPLIVA NA MNOGE PROCESE NAŠEGA TELESA:
- Delovanje in razvoj živčnega sistema
- Delovanje imunskega sistema
- Delovanje srca
- Nastajanje rdečih krvnih celic in delitev celic
- Kofaktor sinteze dednega materiala -DNK
- Metabolizem aminokislin in maščobnih kislin v celicah
- Zmanjša utrujenost in izčrpanost
POMANJKANJE VITAMINA B12
Vzroki:
- Poseben režim prehrane (dolgoletno vegetarijanstvo in veganstvo).
- Potrebe po večjem vnosu (nosečnost, kadilci, alkoholiki).
- Starejše osebe nad 60.let (pri starejših osebah pride do pomanjkanja vitamina B12 zaradi motenj v delovanju prebave predvsem želodca, trebušne slinavke in dvanajstnika). Premalo želodčne kisline ali intrinzičnega faktorja (oboje nastopi v starosti) lahko povzroči pomanjkanje vitamina. Ker pa ima telo velike zaloge B12, lahko mine več let, preden se pomanjkanje dejansko opazi.
- Slabša absorpcija (motnja v izločanju želodčne kisline in prebavnih encimov, operativni posegi želodca in tankega črevesja, bolezni kot so vnetje želodca in trebušne slinavke, Chronova bolezen, celiakija, prisotnost parazitov v črevesju).
- Dedne bolezni.
- Nekatera zdravila (metamorfin za zdravljenje sladkorne bolezni, antiepileptiki..).
Posledice:
- Nevrološki simptomi (Vitamin B12 je pomemben za ohranitev živčnega sistema, njegovo pomanjkanje lahko vodi do nepopravljivih posledic. Lahko se pojavijo mravljinčenje in odrevenelost, motnje ravnotežja, motnje vida, motnje kognitivnih funkcij; motnje spomina).
- Hematološki simptomi (Pojavi se slabokrvnost ali megaloblastna anemija).
- Prebavni simptomi (Izguba apetita, prebavne motnje, težave z ustno sluznico in pekoč jezik).
- Drugi znaki (utrujenost in oslabelost).
VNOS VITAMINA B12
Od 13. leta dalje in odrasli potrebujejo 2.5 -3 µg vitamina B12 na dan. Omenjeno količino vitamina dobite že z dnevnim zaužitjem ene pleskavice, ki vsebuje mešano meso (130g). Potrebe po vitaminu B12 se povečajo v nosečnosti (3,5 µg dnevno) in pri dojenju (4 µg). Višje dnevne vnose potrebujejo osebe z moteno absorpcijo tega vitamina in druge rizične skupine. V takih primerih se vitamin dodaja v obliki prehranskih dopolnil ali z uživanjem prehranskih izdelkov obogatenih z vitaminom B12 (žitarice).
VSEBNOST V ŽIVILIH
Vitamin B12 za razliko od ostalih B vitaminov v naravi sintetizirajo skoraj izključno bakterije. Zato je prisoten v živilih, ki so bakterijsko fermentirana, vendar le v sledovih in živilih živalskega izvora, ki so vitamin B12 dobile iz mikrobiote (mikroorganizmi črevesja) v prebavnem traktu oziroma iz hrane.
Največ vitamina B12 najdemo v drobovini (telečjih in svinjskih jetrih) in mišičnem mesu prežvekovalcev, ribah, školjkah, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih.
V tabeli je prikazana vsebnost vitamina B12 v določenih živilih. Povzeto iz nacionalnega portala o hrani in prehrani ter OPKP (odprta platforma za klinično prehrano).
PREHRANSKA DOPOLNILA
Pri osebah z večjim tveganjem za pomanjkanje vitamina B12 (stroga vegetarijanska prehrana in veganstvo), pri alkoholikih in osebah s slabimi prehranskimi navadami se priporoča dodajanje tega vitamina v obliki prehranskih dopolnil. Vitamin B12 mora biti v prehranskih dopolnilih dodan v eni izmed aktivnih oblik, kot cianokobalamin, hidroksikobalamin, metilkobalamin ali 5-deoksiadenozilkobalamin. Najbolj pogosta oblika je cianokobalamin, ker cianid stabilizira molekulo kobalamina, ki bi v nasprotnem primeru v stiku s svetlobo razpadla.
V primeru motene prebavne absorpcije, se lahko uporabi intramuskularne injekcije.
Odvečna količina vitamina B12 se enostavno izloči z urinom.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.