UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.

Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!

ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.

BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.

ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI

• V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
• Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
• V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
• Blažijo revmatična obolenja sklepov.
• Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
• Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
• Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
• Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
• Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
• Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
• Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
• Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
• Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
• Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
• V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
• Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.

IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:

• Maščobe: 0,28 g
• Ogljikovi hidrati: 22 g
• Beljakovine: 1,46 g
• Vlaknine: 2,9 g
• Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).

UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.

UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.

POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.

Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …

NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).

ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.
Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.

ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).

COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.

CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko ce­pivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju po­vzro­či nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi belja­kovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.

Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O₂) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m².
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.

DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO₂).

ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.

DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.

TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.

BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.

KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.

POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.

V tednu boja proti raku (4. -10. marec 2025) poskrbimo za ozaveščanje o raku ter spodbujanje preprečevanja, odkrivanja in zdravljenja raka. Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja …

SODOBNO ZDRAVLJENJE
Medicinska znanost na področju zdravljenja rakavih bolezni nenehno napreduje in ponuja nova zdravila in metode zdravljenja, s katerimi lahko pomaga pri stadijih raka, ki so še pred nekaj leti veljali za neozdravljive. Na kratko vam predstavljamo sodobne postopke s poudarkom na imunoterapiji.
Med najpogostejše oblike zdrav­ljenja raka zagotovo sodi kirurški poseg, najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa kombinirajo z drugimi oblikami zdravljenja. Pri zdravljenju se uporabljajo učinkovita zdravila, ki uničujejo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljajo citostatike (kemoterapija), hormonska zdravila in v zadnjem času tako imenovano tarčno zdravljenje.
Tarčno zdravljenje: z novimi tarčnimi zdravili (delujejo na točno določeno tarčo v rakavi celici) lahko danes zdravijo vsaj petino raka dojk, druga tarčna zdravila se uporabljajo pri raku debelega črevesa, raku pljuč, raku trebušne slinavke in še nekaterih. Nekatera tarčna zdravila pa so se izkazala za učinkovita pri zdravljenju krvnih rakov, raka ledvic in debelega črevesa, limfomov in plazmocitoma. Kot tarčna zdravila se uporabljajo biološka zdravila (monoklonska telesa) ter tako imenovane male molekule, ki delujejo na specifično tarčno molekulo, ki je pomembno vpletena v rast in napredovanje tumorja.
Pri zdravljenju z radioterapijo se uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa. Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so usmerjeni proti razrasti rakastih celic. Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami. Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.

IMUNOTERAPIJA
Posebno poglavje v zdravljenju raka je celična imunoterapija. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk je nova oblika učinkovitega sistemskega zdravljenja raka pljuč. Preboj je dosegla v zadnjih letih, njena učinkovitost pa se je izkazala tudi pri zdravljenju številnih drugih vrst rakavih obolenj, tudi pri nekaterih krvnih rakih.
Medtem ko kemoterapija in tarč­na terapija neposredno vplivata na rast in razmnoževanje tumorskih celic, imunoterapija spodbudi na­ravni imunski odgovor telesa. Imunski sistem je tako sposoben prepoznati, napasti in uničiti rakave celice. To opravi predvsem s celicami, ki se imenujejo limfociti T. V osnovi gre za reaktivacijo imunskega sistema. Tako se okrepi imunski odgovor na tarče, ki jih lasten imunski sistem ne obvladuje več, v tem primeru na rakaste celice.
Rakavo obolenje je v napredovali fazi izrazito heterogena bolezen. Rakave celice se med seboj razlikujejo po videzu in metabolizmu tako znotraj primarnega tumorja kot tudi v metastatskih žariščih. Vsaka rakava celica ima neko specifično površino, na kateri so antigeni, ki jih imunski sistem lahko prepozna kot tuje in jih uniči. Če jih rakave celice izražajo, potem imunski sistem napade prav določenega raka.
Zdravila so monoklonska protitelesa in pomagajo imunskemu sistemu prepoznati ter uničiti rakave celice. Način delovanja imunoterapije je popolnoma drugačen od kemoterapije ali tarčnih zdravil, zato se tudi neželeni učinki zelo razlikujejo od neželenih učinkov drugih vrst doslej uporabljanih sistemskih zdravljenj raka.

BREME RAKA V SLOVENIJI
V registrih raka se zbirajo podatki in pripravljajo kazalniki o populacijskem bremenu raka ter o načinu obravnave onkoloških bolnikov v državi. Povzemamo nekaj ključnih ugotovitev iz registra raka:
Med rojenimi leta 2019 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Za rakom zboli letno okrog 16.000 Slovencev, več kot 8.000 moških in več kot 7.000 žensk, umre pa jih več kot 6.000, približno 3.500 moških in nekaj manj kot 3.000 žensk; med nami živi že več kot 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca).
Kljub temu da se ogroženost z rakom zmerno veča, je največja pri starejših; med vsemi rakavimi bolniki, zbolelimi leta 2019, je bilo 64 % starejših od 65 let. Ker se slovensko prebivalstvo stara, je že samo zaradi vedno večjega deleža starejših pričakovati, da se bo število novih primerov raka še večalo.
Najpogostejši raki pri nas (kože, pljuč, dojke, prostate ter debelega črevesa in danke) so leta 2019 predstavljali 60 % vseh ugotovljenih rakov. Ti raki so povezani z nezdravim življenjskim slogom: kajenjem, čezmernim pitjem alkoholnih pijač, neustrezno prehrano, premalo gibanja in posledično prekomerno težo ter čezmernim sončenjem. Ogroženost z njimi je treba zmanjšati z ukrepi primarne preventive.
Presejalni programi za rake, ki jih priporoča Svet Evropske unije in smo jih uvedli tudi v Sloveniji, so z zgodnjim odkrivanjem že zmanjšali umrljivost za rakom dojk, debelega črevesa in danke ter rakom materničnega vratu; pri slednjih dveh so zmanjšali tudi incidenco.
Petletno čisto preživetje odraslih slovenskih bolnikov s katero koli vrsto raka (brez nemelanomskega kožnega), ki so zboleli v obdobju 2015–2019, je bilo 58 %, bolnic pa 62 %.Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke.
Najpogostejši raki se v raznih življenjskih obdobjih pojavljajo različno. Pri otrocih in mladostnikih do 20. leta starosti so najpogostejše levkemije, sledijo jim tumorji centralnega in avtonomnega živčnega sistema in limfomi. Mlajši odrasli (20–49 let) moški največ zbolevajo za rakom mod in kože, pri ženskah v tej starosti pa je na prvem mestu rak dojke.

POSKRBIMO ZA IMUNSKI SISTEM

Ena glavnih nalog imunskega sistema je, da loči telesu tuje snovi (naše napadalce – viruse, parazite, bakterije) od naših lastnih ter prepozna rakave celice. Ko prepozna tuje snovi in rakave celice, jih uniči s celicami, ki se imenujejo limfociti (predvsem limfociti T).

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2023), 86-87.

Resveratrol je polifenol, ki deluje kot močan antioksidant. Proizvaja ga več rastlin – kot odziv na poškodbe ali kadar rastlino napadejo patogeni, kot so bakterije in glive. Najden je bil v več kot 70 vrstah rastlin, med drugim v japonskem dresniku, jagodičevju, oreščkih in rdečem grozdju.
Strukturo resveratrola so prvič odkrili leta 1940, ko so molekulo izolirali iz bele čmerike, pozneje, leta 1963, tudi iz korenine japonskega dresnika. Širšo pozornost je molekula pritegnila šele leta 1992, ko je njena prisotnost v vinu uporabljena kot razlaga za kardioprotektivne učinke.

FRANCOSKI PARADOKS
Znameniti francoski paradoks povezujejo prav z delovanjem resveratrola. Dolga desetletja so raziskovalci na področju zdravja ugotavljali, zakaj so mediteranski narodi bolj zdravi od ostalih evropskih narodov, predvsem v povezavi z boleznimi srca in ožilja. Francozi so na primer kljub uživanju mastne in nezdrave hrane manj zbolevali za najpogostejšimi boleznimi srca in ožilja. Razlog naj bi bil v tem, da pri vsakem obroku spijejo kozarec rdečega vina, ki vsebuje resveratrol, ta pa s svojim antioksidativnim in protivnetnim delovanjem zmanjša tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Pred skoraj 20 leti so statistike in kardiologe posebej zanimali podatki o boleznih koronarnih arterij, kot je miokardni infarkt. Ugotovili so, da imajo Francozi raven holesterola v krvi enakovredno prebivalcem drugih industrijsko razvitih držav, a je bil delež francoskih žrtev infarkta veliko nižji v primerjavi z drugimi državami. Prva razlaga je bila mediteranska prehrana, ki vsebuje manj živalskih maščob, a več rastlinskih olj, ki so za srce manj škodljiva. Mediteranska prehrana pa vsebuje tudi veliko vina, v rdečem vinu pa so snovi, kot so fenolne spojine, ki lahko zmanjšajo strjevanje krvnih ploščic in s tem zmanjšajo tveganje za strjevanje v arterijah ter pojav srčnih bolezni, kot je miokardni infarkt.

EDEN NAJMOČNEJŠIH ANTIOKSIDANTOV
Znanstveniki so že večkrat dokazali, da je resveratrol eden najmočnejših antioksidantov. So pa ob tem tudi opozorili, da ga je z naravnimi viri skoraj nemogoče zaužiti toliko, da bi od njega lahko pričakovali zdravstvene koristi.

KJE SE NAHAJA?
Resveratrol se nahaja v rastlinah, kot so japonski dresnik, borovci, vinska trta, grmičevje arašidov, jagodičevja (jagode, borovnice, maline, brusnice …).
Najbogatejši vir resveratrola je zelišče, imenovano japonski dresnik (Polygonum cuspidatum), ki velja za praktično neuničljivo rastlino. Neuničljivost mu daje prav resveratrol. Japonski dresnik ima zelo pomembno vlogo v kitajski in japonski medicini, še preden so ugotovili, da vsebuje resveratrol, pa so ga uporabljali pri zdravljenju različnih bolezni, kot so dermatitis, glivična obolenja in parazitske okužbe. Največ resveratrola se nahaja v korenini rastline in ravno to ji nudi možnost preživetja. Japonski dresnik velja za invazivno rastlino, ki lahko uspeva v zelo ekstremnih pogojih in dokazano zraste tudi na betonu.
Resveratrol najdemo tudi v nekaterih vrstah sadja, kot so borovnice, robide, arašidi ... Glavna vira resveratrola v sredozemski prehrani sta še vedno rdeče grozdje in rdeče vino. Najbogatejši viri resveratrola v grozdju so olupki, semena in peclji.

UČINKI RESVERATROLA
Resveratrol ima veliko terapevtskih učinkov. Deluje: protivnetno, antioksidativno, imunomodulatorno, antikancerogeno, kardioprotektivno, vazorelaksantno in nevroprotektivno.

Antioksidativno delovanje
Resveratrol preprečuje oksidativni stres, ki povzroča poškodbe celic v telesu in s tem bolezni ter zgodnje staranje.

Varuje celice pred poškodbami, ki jih povzročajo kisikovi prosti radikali (ROS). Prosti radikali so molekule, ki imajo kemijsko zelo nestabilno strukturo in zaradi tega agresivno napadajo druge molekule v našem telesu. Resveratrol s svojim antioksidativnim delovanjem pomaga nevtralizirati proste radikale in zmanjšati oksidativni stres ter tako spodbuja splošno zdravje in dobro počutje.

Kardioprotektivno delovanje
Resveratrol krepi žilne stene in zmanjša napredovanje ateroskleroze, tveganje za srčno popuščanje, hipertenzijo, koronarno bolezen.

Protirakavo delovanje
Številne eksperimentalne študije in nekaj kliničnih študij potrjujejo protirakavo delovanje resveratrola. Z zaviranjem oksidativnega stresa, vnetja in proliferacije rakavih celic ter aktivacije apoptoze, programirane celične smrti, deluje proti raku.

Nevroprotektivno delovanje
Resveratrol lahko izboljša spomin in učne sposobnosti ter ščiti pred upadom kognitivnih sposobnosti, ki je povezan s staranjem. Poleg tega lahko antioksidativne in protivnetne lastnosti resveratrola vplivajo na zaščito možganov pred nevrodegenerativnimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, Huntingtonova bolezen, možganska ishemija in epilepsija.
Raziskava na zdravih posameznikih je pokazala, da se je pri rednem jemanju resveratrola v odmerku 200 mg v obdobju 6 mesecev posameznikom izboljšal kratkoročni spomin in delovanje hipokampusa (del možganov, ki je odgovoren za spomin).

Sladkorna bolezen in debelost
Resveratrol blagodejno vpliva na debelost in sladkorno bolezen, kar prispeva k preprečevanju in zdravljenju inzulinske rezistence pri sladkorni bolezni in dislipidemiji.

Dermoprotektivno delovanje
Raziskave potrjujejo pozitivne učinke resveratrola na številna stanja kože, kot so staranje, poškodbe, brazgotine. Dokazali so, da nanos resveratrola na kožo ščiti pred rakotvornimi učinki UV-žarkov. Ima tudi protimikrobne in protivnetne učinke ter zmanjšuje število kožnih gub. Pripisujejo mu tudi posvetlitveno delovanje, saj zmanjša pigmentacijo kože zaradi izpostavljenosti UV-žarkom.

ZA POZITIVNE UČINKE VSAJ 200 MG RESVERATROLA. V VINU GA JE PREMALO.
Največ raziskav je bilo opravljenih z vnosom 200 mg resveratrola dnevno v obliki prehranskih dopolnil. Takšna koncentracija resveratrola v telesu dosledno daje dobre rezultate, pri manjših odmerkih pa to ni zagotovljeno.
Raziskovalci navajajo: »Da bi dosegli učinke resveratrola, ki jih opisujejo raziskave, bi morali zaužiti 200 mg čistega resveratrola, kar bi pomenilo 20 litrov vina (na dan).«
 
Ker je z resveratrolom bogat tudi japonski dresnik, bi morali pojesti pol kilograma vršičkov na dan, da bi zadostili potrebnemu vnosu, ki daje zgoraj naštete pozitivne učinke, oziroma pojesti kilogram borovnic na dan, kar je skoraj nemogoče. Resveratrol je zato najbolje uživati v obliki prehranskega dopolnila, v katerem vsaka kapsula vsebuje 200 mg čistega resveratrola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2022), 73-75.

 

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

 

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

 

Število bolnikov z rakom se iz leta v leto veča, predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva. V Sloveniji je rak pri ženskah drugi, pri moških pa v zadnjih letih že prvi vzrok smrti.

41. teden boja proti raku (4. - 10. marec 2024)
pod geslom: Obdrži sonce na varni strani

Rak ostaja v novem mandatu Evropske komisije eno izmed prioritetnih področij, ki ga podpirata tako Komisarka za področje zdravja in varne hrane, kot tudi predsednica Evropske komisije. Načrt zajema vsa področja obvladovanja raka: preventivo, diagnosticiranje, zdravljenje in celostno rehabilitacijo.
Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega/nezdravega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja, itd.

Porast števila rakavih bolnikov je povezan s staranjem prebivalstva, saj je pretežno bolezen zrele življenjske dobe.

Pogosteje zbolevajo moški kot ženske, saj moški v večji meri uživajo alkohol kot ženske, med njimi je več debelih in prekomerno hranjenih, prav tako je med njimi še vedno več kadilcev, poleg tega pa so slabše odzivni v različni preventivnih programih.

ZGODNJE ODKRIVANJE: PREPREČITI JE BOLJE KOT ZDRAVITI
Zdravljenje večine rakov je uspešno, če so odkriti na začetni stopnji razvoja, pred pojavom simptomov ali znakov bolezni. Tu imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka, ki se izvajajo tudi pri nas. To so programi ZORA – zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu (vključuje ženske stare od 20–64 let); DORA – zgodnje odkrivanje raka dojk (vključuje ženske po 50. letu starosti) ter Program Svit –za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu (vključuje oba spola po dopolnjenem 50. letu).
Pozitivni izid presejalnega testa pomeni takojšnjo diagnostično obdelavo in če je potrebno takojšnjo zdravljenje, kar zmanjša umrljivost za boleznijo. Cilj presejalnih testov je zmanjšati hud potek bolezni in zaplete ter povečati ozdravljivost. Zato je ključnega pomena, da se odzovemo na vabila presejalnih programov, s katerimi pravočasno odkrijemo predrakave spremembe ali raka v začetni fazi razvoja in na ta način izboljšamo potek zdravljenja.

Dejavniki, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek raka

• Kajenje in uporaba tobaka
• Okužbe (HPV)
• Ionizirajoče sevanje
• Imunosupresivna zdravila po presaditvi organa
• Prehrana
• Alkohol
• Telesna neaktivnost
• Debelost
• Diabetes
• Okoljski dejavniki (onesnaževalci)

SPREMENI ŽIVLJENJSKI SLOG
Poskrbite, da bo v vsakdanjiku več telesne aktivnosti, zdrava prehrana in manj popitega alkohola in pokajenih cigaret oziroma odločitev za opustitev kajenja. Izognite se dejavnikom/snovem, za katere je znano, da povzročajo raka.
Z ohranjanjem zdrave telesne teže in vključevanjem telesne aktivnosti v vsakdanje življenje lahko posamezniki zmanjšajo tveganje za nastanek mnogih običajnih vrst raka (zagotovo na debelem črevesu in danki ter raka na dojki, verjetno pa tudi rak na drugih organih, kot npr. jajčnikih, trebušni slinavki, požiralniku, ledvicah, prostati).
Izpostavljenost alkoholu predstavlja tveganje za nastanek raka ustne votline in žrela, grla in požiralnika, raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk, ki jih povezujejo predvsem s čezmernim pitjem alkohola. Več alkohola in pogosteje ko oseba pije alkohol, večje je tveganje.
Kajenje tobaka povzroča številne vrste raka, to so pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov.

GENETIKA IN RAK
Rak je posledica spremembe v dednem zapisu celice (DNK). Genetske okvare v celicah, ki vodijo do rakavih obolenj, so najpogosteje pridobljene, nastanejo zaradi delovanja rakotvornih dejavnikov ali kot posledica napak ob delitvi celic.
Določene osebe pa od spočetja dalje nosijo v svojih celicah okvaro gena, ki je odgovoren za popravljanje poškodb DNK in vpliva na celično rast in delitev. Take osebe so močno ogrožene za razvoj raka. Nosilci tovrstnih okvar zato za rakom zbolevajo mlajši in pogosteje od drugih-gre za dedne rake. Pravočasno odkrivanje takih oseb ima velik pomen za preprečevanje in zgodnje odkrivanje.
Večinoma pa postanejo celice rakave zaradi pridobljenih genetskih okvar (mutacij) večjega števila genov.

Sporadični rak
Gre za rak pri katerem mutacije genov, ki so odgovorne za nastanek raka ne dedujejo od svojih staršev, temveč jih sprožijo spremembe v celicah ali dejavniki okolja (sevanja, kajenje, kemikalije, strupi).

Dedni raki
Pri približno 10% bolnikov, obolelih za rakom, zasledijo obsežno družinsko anamnezo (več sorodnikov v več generacijah zboleva za isto obliko raka). Ti bolniki zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot se bolezen običajno pojavlja v populaciji. Posameznik z dednim rakom ima lahko okvarjen gen, ki ga je podedoval od enega od staršev. Okvara je prisotna v vseh celicah v telesu, tudi v spolnih in jo zato lahko prenese na svoje potomce.

Primer:
Dedni rak dojk ali jajčnikov: kdaj pomislimo na dednost? Obolevnost pred 45 letom, ter obolevnost med družinskimi člani. Najbolj znana gena, ki sta povezana s rakom, sta gena BRCA1 in BRCA2. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA1 in 2 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare okoli 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 20–40 odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 1–2 odstotna). Zadnje raziskave kažejo, da ženske, ki so redno pod nadzorom in se odločajo za preventivne ukrepe, živijo dlje od vrstnic z okvaro BRCA1 in 2, ki se za genetsko presejanje ne odločijo.

Udeležujte se rednih preventivnih programov in presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka!

Dedni rak debelega črevesja in danke: Pri petih do desetih odstotkih bolnikov z rakom debelega črevesa je prisotna obsežna družinska anamneza. Ti bolniki so pogosto mlajši in zbolevajo pred 50. letom. Znanih je več genov, ki so lahko odgovorni za to obliko raka in najpogosteje gre za okvare v genih MLH1, MSH2, MSH6 in PMS2. Posamezniki s podedovanimi mutacijami na teh genih imajo do 80-odstotno verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke v povprečni starosti 44 let. Ženske, ki so nosilke mutacij, pa se soočajo tudi z večjo ogroženostjo za raka jajčnikov in endometrija.

IMUNOTERAPIJA PRI RAKU
Gre za sodoben način zdravljenja raka z uporabo zdravil, ki za boj proti raku izkoriščajo imunski sistem. Sem sodijo tudi cepiva proti raku.
Imunoterapija lahko deluje na naslednje načine:

• zaustavi ali upočasni rast rakavih celic,
• zaustavi širitev raka v druge dele telesa,
• pomaga, da imunski sistem deluje bolje in uničuje rakave celice.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 3, str. 82-83.