»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98. 

Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)

Sv. Janezu Krstniku (rojstvu in mučeništvu) je v Sloveniji posvečenih 91 cerkva (28 župnijskih in 63 podružničnih) ter štiri kapele. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Hotedršica, Kovor, Ljubljana - Trnovo (1),  Preska, Škofja Loka - Suha (4),  Trata - Gorenja vas in Zasip (8),  poleg teh pa še 20 p. c.: Sp. Besnica (Besnica), Studeno (Bloke), Sabočev (Borovnica), Log (Brezovica), Zg. Brnik (Cerklje), Cerknica (sv. Janez K.), Gabrje (Dobrova), Gatina (Grosuplje), Vernek (Hotič), Nadgorica (LJ - Črnuče), Sp. Otok (Mošnje), Mamolj (Polšnik), Dolnji vrh (Primskovo/Dol.), Zbilje (Smlednik), Srednja vas (Bohinj), Luže (Šenčur), Bukovica (Šentvid/Stični), Boršt (Tomišelj), Dvorska vas (Vel. Lašče) in Goropeke (Žiri) ter kapela na Kofcah. – V KP škofiji je šest ž. c. sv. Janeza Krstnika: Ajdovščina (5),  Čepovan, Idrija/Bači, Matenja vas, Plave (vikariat) in Predloka (9);  11 pa je p. c.: Kal (Bovec), Planina (Cerkno), Sušak (Jelšane), Bač (Knežak), Volčji Grad (Komen), St. Sušica (Košana), Zabiče (Podgraje), Štorje (Povir), Smrje (Prem), Podgrad (Rodik) in Šebrelje (sv. Ivan)(13);  ter kapeli v Izoli in Piranu (krstilnica). – NM škofija ima svetniku posvečenih pet ž. c.: Dragatuš (2),  Kočevska Reka (11),  Mirna, Sela/Šumberku in Šentjanž (6),  12 pa je p. c.: Tribuče (Adlešiči), M. Sinji Vrh (Bela Cerkev), Gabrje (Brusnice), Petrova vas (Črnomelj), Cvišlerji (Kočevje), Leščevje (Krka), Drnovo (Leskovec/KK), Gor. Lokvica (Metlika), Verdreng (Mozelj), Sinji Vrh (pok.), Mačkovec (Št. Peter - Otočec in Breza (Trebnje). – Tudi v MB nadškofiji je pet ž. c. Jezusovega predhodnika: Čadram - Oplotnica, Maribor - stolnica (3),  Ojstrica, Št. Janž na Dravskem polju-Starše (ovitek)  in Št. Janž/Dravogradu (7); sedem pa je p. c.: Sp. Muta (Muta), Hum (Ormož), Haloze - Janški Vrh (Ptujska Gora) (14),  Janževski vrh (Ribnica na Pohorju), Janževa Gora (Selnica ob Dravi), Šentjanž nad Dravčami (Vuzenica), Gorenjski Vrh (Zavrč). – V CE škofiji imajo štiri ž. c.: v Podsredi, Razborju pod Lisco, Rečici ob Savinji in Šentjanžu na Vinski Gori (15),  poleg teh pa še 10 p. c.: Dobrovlje in Letuš (Braslovče), Polje (Rečica/Savinji), Senovo (p. c.), Sp. Brezovo (Sevnica), Slivnica/CE (p. c.), Orehovec (Sv. Štefan/Žusmu), Gorenje (Šmartno ob Paki), Prožin (Teharje) in Sremič (Videm - Krško). – V MS škofiji je Janezu Krstniku posvečena ž. c. v Ljutomeru (10),  imajo tudi tri podr.: Ivanci (Bogojina), Sp. Krapje (Ljutomer) in Sodišinci (Tišina) ter kapelo v Trnju (Črensovci). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 6, str. 131.

Ahac(ij) je bil stotnik rimske vojske in je pretrpel mučeništvo za časa cesarja Hadrijana (117–138). Je eden od velikih priprošnjikov v sili, h kateremu se verni ljudje zatekajo v vseh stiskah, zlasti v hudih boleznih, v smrtnem strahu in kadar je človek v dvomu. Za svojega zavetnika so ga imeli tudi idrijski rudarji, ker so na njegov spominski dan odkrili bogato žilo živosrebrne rude.

Pri nas stoji deset cerkva sv. Ahacija, vse so podružnične. Tri so v LJ nadškofiji: na Nemškem Rovtu (Boh. Bistrica), na Kališu (Gozd) in nad Malim Ločnikom (Turjak). Prav toliko jih je tudi v KP škofiji: v Budanjah (stara cerkev), v Prelesju (Plave, Deskle) in v Ledinskih Krnicah (Ledine). Sv. Ahaciju je posvečena tudi cerkev v Trebči vasi (Žužemberk – NM) in na Stražah (Št. Ilj pod Turjakom – MB); dve cerkvi sta tudi v CE škofiji: na Stranjah (Brestanica) in v Stopčah (Šentjur/CE).

Češčenje sv. Ahacija pri nas ima svoje zgodovinsko ozadje. Ko se je bosanski paša Hasan s svojo vojsko pripravljal, da čez reko Kolpo vdre na slovensko ozemlje, se mu je upirala samo še trdnjava Sisak. Andrej Turjaški in Adam Ravbar sta s slovenskimi strelci 22. junija 1593 premagala veliko močnejšo turško vojsko. Pred bitko sta se priporočila sv. Ahaciju, ki je bil tudi sam vojščak.

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107. 

Umrla sta kot mučenca v Milanu, najverjetneje pod cesarjem Decijem okoli leta 250. Njun spomin je ohranjal sv. Ambrož, ki je bil škof v Milanu proti koncu 4. stoletja. Odkril je njim grob in njune relikvije slovesno prenesel v svojo stolnico, ki zdaj nosi ime po njem. Bila sta tako slavna, da sta bili njuni imeni vključeni v litanije vseh svetnikov; v novih, ki so se izoblikovale po drugem vatikanskem koncilu, ju ni več.

Svetnikoma je posvečena p. c. pri sv. Joštu (Šmartno ob Dreti – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Jezus jo je postavil na veliki četrtek, ko je z apostoli obhajal zadnjo večerjo, da bi daritev na križu mogla trajati vse čase, dokler ne pride v slavi. »Veliki četrtek je preveč v senci križa, da bi bila zunanja proslava pristna. Zato je Cerkev vpeljala poseben praznik Svetega Rešnjega Telesa, da tudi z zunanjim slavjem izpovemo vero v Kristusovo navzočnost. Slavimo ga na vseh celinah in v vseh svetiščih: od katedral do zadnje lesene barake, kjer je navzoč, da daje življenje« (Franc Sodja). (sč)

Spominu na Kristusovo evharistično daritev so na Slovenskem posvečene tri cerkve: dve župnijski (Ljubljana - Podutik (LJ) in Maribor - Sv. Rešnje Telo (MB); podružnična cerkev pa stoji na Trati (Kočevje – LJ). Sv. Rešnjemu Telesu so posvečene še tri kapele: v Bohinjski Bistrici (ob župnišču – LJ), Dolnjem Logatcu (LJ) in v samostanu šolskih sester v Trebnjem (NM). (mč)

  p. c. Trata - Kočevje
ž. c. Maribor - Sv. Rešnje Telo

ž. c. Ljubljana - Podutik 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107. 

Po izročilu prvi škof v Kopru, vedno čaščen kot zavetnik mesta. Rojen naj bi bil v Borštu, za škofa je bil posvečen leta 524 in škofijo naj bi vodil 33 let. Njegovi ostanki so shranjeni v sarkofagu za škofovim sedežem.

Izročilo ve povedati ...da je bil Nazarij rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno škofijo pa naj bi vodil 33 let. Umrl je pred letom 557 in bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere Božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris ali Kaprarija preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.).
V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (‘glava Istre’). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.« ./iz knjige Svetnik za vsak dan - 1. knjiga, str. 365/.

To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta. (napis na sarkofagu v koprski stolnici)

Svetniku je posvečena p. c. na Škrljevcu (med Borštom in Glemom – žup. Truške – KP)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 2, str. 98

Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1)  Ljubljana - Šentvid, (2)  Lučine, (3)  Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11)  in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje - Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8)  Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto - Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh - Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14)  in Sv. Vid pri Ptuju, (15)  dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12)  in Šentvid pri Grobelnem, (13)  poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

      
Podnanos (Št. Vid - Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Med najbolj češčene svetnike katoliške Cerkve – je zavetnik zaročencev in zakoncev, priprošnjik za izgubljene reči in še za marsikaj – spada sv. Anton Padovanski. ‘Priimek’ Padovanski je dobil, ker je zadnja leta živel v italijanskem mestu Padova. Tam je tudi umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Nad njegovim grobom so sezidali mogočno cerkev, kjer ga častijo množice romarjev. Ta priljubljeni svetnik, čigar kip ali sliko vidimo v skoraj vseh naših cerkvah, se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal duhovnik reda avguštincev. Dve leti zatem je srečal sinove sv. Frančiška Asiškega. Ko je bil sprejet v njihove vrste, je dobil ime Anton. Leta 1221 se je srečal s sv. Frančiškom, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda v Bologni, a tam ni vzdržal dolgo. Raje je govoril ljudem kot pridigar. Njegova ognjevita beseda je imela silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. (sč)

Sv. Antonu Padovanskemu je pri nas posvečenih 28 cerkva: 5 župnijskih, 23 podružničnih in 6 kapel. – V LJ nadškofiji sta dve ž. c.: Ljubljana - Vič in Štanga; na ozemlju škofije so tudi tri p. c.: v Metuljah (Bloke), na Zdenski Rebri (Dobrepolje - Videm) in v Veliki Loki (Žalna). – V KP škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega na Lokvah , imajo pa kar 12 p. c.: Tabor (Branik), Poljane /Podgradu (Golac), sv. Anton Padovanski (Idrija), Postenje (Ilirska Bistrica), Grič - kostnica (Kobarid), sv. Anton Padovanski (Lig - Marijino Celje); Trpčane (Podgraje), Stara vas (Postojna), Gabrče (Senožeče), Markovščina (Slivje), Ostrožno Brdo (Suhorje) in Fužine (Šturje); svetniku je posvečena tudi kapela na gradu Dobrovo (Biljana). – V NM škofiji je ž. c. sv. Antona Padovanskega v Prečni, poleg nje pa najdemo še pet p. c.: Trnovec (Metlika), Zilje (Preloka), Kovača vas (Stari Trg ob Kolpi), Blečji Vrh - Jelševec (Trebelno) in sv. Anton Padovanski v Kotih (Žužemberk); na ozemlju škofije sta še dva kapeli: Podlipa (Ajdovec) in Kuželjevec (Zagradec). – V MB nadškofiji je svetniku posvečena ž. c. cerkev Sv. Antona na Pohorju , poleg nje pa je še ena p. c. – v Mihovcih (Cirkovce). – V CE škofiji nimajo nobene cerkve sv. Antona Padovanskega. – V MS škofiji sta dve p. c.: Gornja Bistrica (Črensovci – od leta 1999 glavni zavetnik bl. A. M. Slomšek, sv. Anton Padovanski je sozavetnik); in Antonova p. c. v Turnišču ; na ozemlju škofije so še tri kapele sv. Antona Padovanskega: Vidonci (Grad), Kot (Lendava) in Gerlinci (Pertoča). (mč)

Sv. Anton Padovanski - Ljubljana - Vič

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 5, str. 115.