Primož in Felicijan sta bila rodna brata iz rimske okolice. V Rim sta prišla, ko se je začelo veliko preganjanje kristjanov na ukaz cesarja Dioklecijana. Poganski duhovniki so ju naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju in mučili, brata pa sta junaško vztrajala v zvestobi Kristusu. Poročilo o njunem mučeništvu pripoveduje, da sta v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo pogani, kje je njun Bog?« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj ju obglavijo. Njima na čast so zgradili baziliko na Nomentanski cesti v Rimu. V zgodnjem srednjem veku so njune relikvije prinesli tudi v Salzburg in od tam se je njuno češčenje širilo k nam in na naših tleh imata brata 33 cerkva. Najbolj znamenita je božjepotna cerkev sv. Primoža nad Kamnikom, sezidana vsaj že v 12. stoletju, dokončana pa šele leta 1459. Krasijo jo čudovite stenske slikarije (freske). Tja so romali ne le Kranjci, ampak tudi Štajerci in Korošci. Na njun god so tam blagoslavljali ajdo. (sč)

Na sliki zgoraj: sv. Primož in Felicijan, zavetnika p. c. v Loki pri Mengšu, konec 17. stol. ali začetek 18. stol.; v glavnem oltarju, ki je delo Franca Osoleta iz Kamnika, 1894.

Na slovenskem ozemlju je 33 cerkva, ki so posvečene sv. Primožu in Felicijanu; tri so župnijske, 30 je podružničnih. – V LJ nadškofiji je rimskima mučencema posvečenih 12 podružničnih cerkva: Jamnik (3) (Besnica), Jesenovo – na pobočju Čemšeniške planine (4) (Čemšenik), Grčarice (Dolenja vas), Bločice (5) (Grahovo), na Planini nad Črno pri Kamniku (Kamnik – izpričano romarska od 1396) (6), Loka (7) (Mengeš), Gabrška Gora (8) (Poljane nad Škofjo Loko), nad Zgončami (9) (Rob), Otok (10) (Stari trg pri Ložu), Osredek (Sv. Vid nad Cerknico), Tirna (11) (Zasavska Sveta Gora) in Gradišče (12) (Želimlje). – KP škofija ima štiri cerkve sv. Primoža in Felicijana: župnijski sta v Vrhpolju (spodaj) in v Kanalskem Lomu (1) (oskrb. iz Mosta na Soči) podružnični pa v Logeh (13) (Breginj) in v Gradišču pri Materiji (Slivje). – V NM škofiji stoji devet p. c., posvečenih bratoma-mučencema: v Ratjah (14) (Hinje), v Gor. Karteljevem (15) (Mirna Peč), na Gabru (Semič), na Vel. Cerovcu (16) (Stopiče), na Gori (Studenec), v Gorenji Lepi vasi (Sv. Duh - Veliki Trn), na Osredku (17) (Šentjanž), v Gabrovki (18) (Zagradec) in v Laščah (19) (Žužemberk). – V MB nadškofiji imajo ž. c. sv. Primoža pri Sv. Primožu na Pohorju (2), p. c. pa nad Muto (20) (Muta). – Šest p. c. sv. Primoža in Felicijana imajo v CE škofiji: v Florjanu pri Gornjem Gradu (skupaj s sv. Florjanom), v Primožu pri Ljubnem (21)  (Ljubno), na Gubnu (Pilštanj), v Primožu pri Šentjurju (22) (Šentjur/CE), na Kremenu (23) (Videm - Krško) in na Pokojnem Vrhu (24) (Zabukovje). – V MS škofiji nimajo nobene cerkve, posvečene rimskima mučencema. (mč)

Vrhpolje

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 6, str. 123

Osmo poglavje Dogmatične konstitucije o Cerkvi drugega vatikanskega koncila je posvečeno Devici Mariji, ki jo častimo kot mater Cerkve. Njen praznik obhajamo na binkoštni ponedeljek, in v glavni mašni prošnji »povemo« Bogu, zakaj imamo Marijo za mater in kaj naj nam po njeni priprošnji podeli. »Bog, Oče usmiljenja, tvoj Sin nam je na križu pribit svojo mater Devico Marijo postavil tudi za našo mater. Prosimo, naj se tvoja Cerkev z Marijino pomočjo vsak dan rodovitnejša veseli svetosti svojih otrok in v svoje naročje sprejme vse družine narodov.« Mašni hvalospev pa našteva vse Marijine vloge v zgodovini odrešenja od oznanjenja do njenega poveličanja pri Sinu, od koder “z materinsko ljubeznijo spremlja potujočo Cerkev in dobrotno varuje njene korake na poti v domovino, dokler ne pride Gospod v slavi”. (sč)

Na Slovenskem imamo tudi dve žup. cerkvi posvečeni Mariji Materi Cerkve: v Mariboru na Pobrežju in v Trbovljah (žup. Sv. Marija). Omenimo še tri kapele: Na Logu (Brezovica), in samostanski: Sv. Duh pri Šk. Loki in v Novem mestu (Cankarjeva).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99 

Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ - Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče - Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin). – NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu - Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica - Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju - Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)

Ljubljana - Stožice

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99.

Sv. Kvirin je bil škof v rimskem mestu Siscia, današnjem Sisku in je dal svoje življenje za Kristusa leta 303.

Sv. Kvirinu je posvečena p. c. na Paljevem (Deskle – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

Zgodovina je za trdno ugotovila, da je bil sv. Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja, kjer je umrl mučeniške smrti 2. junija 303. Papež Gregor I. v nekem pismu piše, da “telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi”. Dalje poroča, da sta dva samostana, eden v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi posvečeni temu svetniku. V 7. stoletju so nekaj njemu posvečenih cerkva zgradili v Rimu in v okolici Formije. Ko so leta 842 Formijo zasedli Arabci, so relikvije sv. Erazma pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za svojega patrona. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst ‘pomočnikov v sili’. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev (rekli so mu tudi sv. Elmo) in priprošnjik zoper nalezljive bolezni. Podlaga za to češčenje je legenda, ki hoče povedati, kako zelo je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi.
Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi za sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje. Zato je postal še zavetnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ko je bil, po legendi, v libanonski votlini, so ga obiskovale divje živali, zato so se sv. Erazmu priporočali tudi zoper živalsko kugo. Naši predniki so sv. Erazma do 16. stoletja zelo častili. Nanj spominja vrsta slovenskih priimkov. Njemu na čast so sezidali šest cerkva./iz knjige Svetnik za vsak dan - 1. knjiga, str. 329/.

Edina ‘Erazmova’ cerkev pri nas stoji v NM škofiji –  ž. c. v Soteski/Dol. Toplicah.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 6, str. 99

Druga skrivnost veselega dela rožnega venca se glasi: ki si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila. Evangelist Luka slika prizor srečanja dveh žena, blagoslovljenih z materinstvom – Marije in Elizabete. Prva je mlado dekle, druga pa je osivela starka. Ko je Božji poslanec nadangel Gabriel naznanil Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, je njene pomisleke pregnal z novico, da tudi njena sorodnica Elizabeta kljub svoji starosti pričakuje otroka – potrdilo, da pri Bogu ni nič nemogoče. Ko je Marija to zvedela, je pohitela na njen dom, “v mesto na Judovem” – današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je okoli 150 kilometrov! Ob srečanju je Elizabeta blagrovala Marijino vero in počastila Otroka pod njenim srcem, iz Marijinega srca pa je privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. – Praznik Marijinega obiskanja je nastal na Zahodu proti koncu 14. stoletja; vzhodna Cerkev pa je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. (sč)

Na sliki: Jurij Šubic, Marijino obiskanje (ok. 1887–88), olje na platno, Ljubljana, Rožnik, p. c. Obiskanja Device Marije. (V oltarju je zdaj kopija iz leta 1944, original pa hranijo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani).

Milostni kip petrovške Marije na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen Božje Matere.

Na slovenskih tleh je Marijinemu obiskanju posvečenih 11 cerkva (šest je župnijskih, pet podružničnih) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji imajo župnijsko cerkev Marijinega obiskanja v Dragi (1) (JV od Loškega potoka), podružnična pa je cerkev na Rožniku (6) (Ljubljana - Marijino oznanjenje). – V KP škofiji je Marijinemu obiskanju posvečena Plečnikova cerkev na Ponikvah (2) (Šentviška planota), podružnična pa je v Gornji Košani (7) (Košana). – Tudi NM škofija ima eno p. c.: v Zloganju (8) (župnija Škocjan pri Novem mestu). – MB škofija ima največ cerkva (štiri), ki so posvečene dogodku v Ain-Karemu: župnijski sta na Polenšaku (3) (J del Slovenskih goric) in v Špitaliču (4) (pri Slovenskih Konjicah), podružnični pa v Mariji ob Bistrici (Muta) in v Rožengruntu (9) (Sv. Ana v Slovenskih Goricah). – CE škofija ima Marijinemu obiskanju posvečeno baziliko Matere Božje v Petrovčah (spodaj), ki je tudi osrednje romarsko svetišče celjske škofije. – V MS škofiji je župnijska cerkev Marijinega obiskanja v Markovcih (5), imajo pa še dve kapeli: v Radmožancih (Dobrovnik) in vasi Lipa (Turnišče). (mč)

Petrovče

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 5, str. 115.

(sv. Kancij, sv. Kancijanila in sv. Prot)

Štiri oglejske mučence poznamo po vsem našem ozemlju južno od Drave, čeprav ima češčenje sv. Kancijana prednost pred drugimi in se veliko krajev imenuje po njem (Škocjan). Kancij in Kancijan sta bila brata Kancijanile, Prot pa je bil njihov krščanski vzgojitelj. Med Dioklecijanovim preganjanjem so v Ogleju kot mučenci pričevali za Kristusa. Cerkve njim v čast so naši predniki radi postavljali nad tekočimi vodami, globokimi strugami ali tokom pod površjem (Rakov Škocijan, Škocijanske jame …). (sč)

Sv. Kancijanu, sorojencema in vzgojitelju je pri nas posvečenih 25 cerkva (osem žup. in 17 podr.). Največ (9) jih stoji v LJ nadškofiji: župnijske so v Kranju,(1) na Ježici (LJ) (2) in v Škocjanu pri Turjaku;(3) podružnične pa na Selu (Breznica), v Škocjanu (8) (Dob), na Vrzdencu (9) (Horjul), v Podreči (Mavčiče), na Gor. jezeru (10) (Stari Trg pri Ložu) in na Breznici (11) (Žiri). – V KP škofiji sta ž. c. na Planini (4) in v Truškah,(5) šest pa je p. c.: nad Reko (12) (sv. Kacjan – Cerkno), Golac (++), Britof (Marijino Celje - Lig), Škocjan (13) (Rodik), Mahniči-Raša (14) in Barka (Vatovlje). – V NM škofiji sta ž. c. v Mirni Peči (6) in v Škocjanu pri NM (spodaj), p. c. pa na Gor. Jesenicah (15) (Šentrupert) in v Stavči vasi (16) (Žužemberk). – Tudi v CE škofiji najdemo ž. c. sv. Kancijana – v Rečici ob Savinji,(7) prav tako tudi tri p. c.: Rožno (Brestanica), Kremen (17) (Razbor pod Lisco) in Žalec (++). (18) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 106-107
 

Jezus je izpolnil nalogo, za katero ga je Oče poslal k nam. Zdaj se vrača k njemu, da tam pripravi prostor tudi nam.

Gospodovemu vnebohodu je pri nas posvečena ž. c. v Bogojini (MS).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115