Oljarstvo Lisjak

Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.

»Delo z oljkami in oljarno je začel že moj oče,« je pripoved začel Gregor, sin Franka Lisjaka, ki je pred več kot 20 leti začel z oljarno – kje drugje kot v domači garaži. Oljarni Torkla Šalara v Kopru so Lisjakovi zaradi čedalje večjega obsega dela pred dvema letoma dodali še novo in sodobno opremljeno oljarno v Krkavčah.

Ob mojem prihodu na dvorišče Torkle Šalara, malce pred enajsto uro dopoldne, so okoliški domačini, po večini starejši gospodje, že praznili vreče z nabranimi oljkami v kontejnerje, namenjene za tehtanje. Vsak oljkar je imel svoje mnenje o letošnji sezoni, o pridelku, vremenu, tudi kakšna politična debata ni izostala. Skozi kramljanje z njimi sem ugotovil, da se z oljkami ukvarjajo že vse življenje in jim oljčno olje ne predstavlja želje po zaslužku, ampak je to del njihovega okolja in življenja. V slovenski Istri je interes za oljkarstvo precej narasel, saj so v dvajsetih letih na tem območju povečali nasade oljk s 400 ha na več kot 1600 ha.

Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.