Janez Matičič (1926–2022)

(ob obletnici) »Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja.« S temi besedami se je predstavil ob prejemu Prešernove nagade.

Njegovo otroštvo je bilo povezano z Mirjem, kjer je oče Ivan postavil hišo z razkošnim vrtom. Vanjo je pripeljal Pavlo Batjel, s katero sta si ustvarila družino. Prvorojenki Nadi je sledil Janez; rojen je bil 3. junija 1926. Pozneje se je rodila še Polona. Oče je bil po poklicu tiskar in pisatelj. Tudi mama je bila izobražena; dobro je znala nemško in italijansko. Skrbela je za vzgojo otrok in jim približala glasbo. Nada je dobila klavir, Janez violino. A fant je zgodaj spoznal, kaj ga veseli. Na stara leta je povedal: »Klavir je prišel v hišo zaradi sestre. Nada je bila začetnica, a ji ni ravno šlo, to je priznala tudi sama. Mene je pa vse bolj začel mikati prav klavir. Ti boš igral violino, Nada pa klavir, je odločila mama, in kadar sta šli v mesto, sta zaklenili klavir in skrili ključ. A sem našel skrivališče. Ko sta zaprli vrata za sabo, sem poiskal ključ in začel igrati. Še danes se spominjam. Kakšen užitek je bil to! Prepovedan sad. Zame je bilo to nekaj najbolj čudovitega!«
Matičičeva rojstna hiša na Mirju (danes). - Matičičevi pred vojno z leve: Nada, oče Ivan, Janez, mama Pavla in Polona. - Matičičevi z leve: oče Ivan, Polona, Janez, mama Pavla in Nada.
Janez je z učenjem violine začel pri osmih letih. Učiteljica Vida Jeraj Hribar je hitro odkrila njegov talent. Presenečena je bila, ko so ji domači pokazali njegove zapise not; bile so samostojne skladbice za violino. Sledila so prava dela, čeprav jih ni načrtoval. »Ko sem imel trinajst let in vadil violino, se je prvič zgodilo, da sem napisal skladbo.« Dobil je navdih in zapisal, kar je čutil. Nato je spoznal nekaj let mlajšega Igorja Ozima. Skupaj sta hodila k profesorju Leonu Pieferju. Janez je Igorju sprva zavidal odlično igranje, ki se mu sam ni mogel približati. A sprijaznil se je, da je bolj skladatelj kot violinist. Pokazal mu je svoje skice in Igor jih je z navdušenjem prepisoval. Postala sta prijatelja in Janez je začel skladati zanj.

PRIŠLA JE VOJNA
Italijani so v Ljubljani uvedli vrsto omejitev, a šole so ostale. Janez je nadaljeval s študijem glasbe. Takrat je bila violina še na prvem mestu. Igral je v radijskem orkestru, imel je godalni kvartet. Sočasno se je posvetil še klavirju in v 16. letu napisal prve kompozicije. Povedal je, da je mestna uprava leta 1944 ustanovila orkester, ki ga je vodil dirigent Zvonimir Ciglič, Janez Matičič pa je bil drugi koncertni mojster. Nemci so orkester kmalu razpustili in glasbenikom ponudili dve možnosti: odhod v delovno taborišče ali k domobrancem. Janez se je znašel v logaškem delovnem taborišču. Ko se neko jutro ni dobro počutil, ga je zdravnik zadržal v baraki in tako je ostal živ. Prijatelje so pokosile bombe zavezniških letal, ko so se vračali z dela. Še večkrat je bil v smrtni nevarnosti; nazadnje je zbolel za tuberkulozo. Medtem so zavezniške bombe marca 1945 razdejale večje število hiš na Mirju v Ljubljani. Tudi njihov dom je bil poškodovan.
Janez Matičič v delovni sobi - in po nastopu.
Po vojni je Janez Matičič šel na Akademijo za glasbo in diplomiral iz kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu, iz dirigiranja pri Danilu Švari in iz klavirja pri Antonu Trostu. Med študijem je napisal več klavirskih del, godalni kvartet, nekaj skladb za violino in klavir ter Simfonijo št. 1. Te in poznejše skladbe so nastajale pod vplivom klasike, romantike, delno impresionizma. Pri komponiranju ga je vodila želja po tem, da pove nekaj novega, z novimi sredstvi, da naredi najboljše po svojih zmožnostih. Sočasno je poučeval harmonijo, kontrapunkt in analizo glasbe na srednji glasbeni šoli ter klavir na Akademiji za glasbo.

PARIZ
Želja po iskanju novega ga je peljala v svet. Pri sestri Nadi, učiteljici, se je srečal s francosko literaturo in sanjaril o Parizu. Tja je prišel leta 1959 in po naklučju srečal slavno Nadio Boulanger. Ni vedel, kdo in kaj je, ko je postal njen učenec. Povedala mu je, da mu v klasičnem smislu kompozicije ne more dati nič novega. Naučila pa ga je spremljati dogajanje v glasbenem svetu, odkrivati nove prijeme in iskati lastno pot. To je bil zanj čas izpopolnjevanja, obenem je poučeval na konservatorijih, občasno tudi na muzikološkem oddelku v Ljubljani.
V Parizu se je začela rojevati tudi elektroakustična glasba. Leta 1962 se je pridružil skupini glasbenikov raziskovalcev na francoskem radiu pod vodstvom Pierra Schaefferja. Z njimi je sodeloval pri projektih, nabiral nova znanja in po nekaj letih ustvaril prvo samostojno elektroakustično skladbo. Odkrival je tudi, kakšne možnosti v svetu glasbe odpira računalniška tehnika. Sad tega so nekatera Matičičeva sodobna elektroakustična dela, ki so doživela svetovno slavo.

PREHOJENA POT
Ko se je Janez Matičič na stara leta ozrl na prehojeno pot, je dejal: »Stari mojstri so mi omogočali tisto osnovno moralno in tehnično oporo, mnogoterim sodobnim tokovom ali glasbenim ideologijam pa se nisem čutil zavezanega. Zame je glasba svoboda, raziskovanje oddaljenih svetov, moč in senzibilnost hkrati.« Pravijo, da je ustvaril najobsežnejši opus klavirskih del med našimi glasbeniki. V bogati zbirki instrumentalnih del sta dve simfoniji, več koncertov in komorna dela – od skladb za violino in klavir, godalnega kvarteta, kvarteta saksofonov do violinskih in drugih solističnih del ... Rad se je spominjal tega, kar je napisal za Ozima. Ponosen je bil na Artemis za simfonični orkester in zbor, na Polinezijo, suite za orkester. Napisal je celo orgelsko skladbo Gloria.
Janez Matičič, glasbeni albumi: Skladbe za violino in klavir, Zgodnje klavirske skladbe, Album elektro­akustične glasbe
Janez Matičič je prejel vrsto nagrad doma in na tujem, med drugim Prešernovo nagrado. Bil je član SAZU-ja. Njegova ustvarjalna pot se je iztekla 17. aprila 2022.

T. Gorjup, Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2026), 42-43.