Janez Bitenc (1925–2005)

»Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na Glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: 'Janez, zapomni si: ti boš pisal simfonije za mamenke!' 'V redu,' sem mu odgovoril. 'Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?' 'Mamenki so otroci, ki se držijo mami še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.' Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil: 'In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!' 'O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih.' Marolt je bil prerok. To se je zgodilo.« To zgodbo je povedal Janez Bitenc, skladatelj, pesnik in glasbeni čarodej, kot gost meseca v Ognjišču januarja 2001. Naj nas nagovori ob stoletnici rojstva.

DRUŽINSKI KOMORNI KONCERTI
Rodil se je 25. oktobra 1925 kot edinec ljubljanske glasbene družine. Oče, železniški uradnik, je bil violinist in zborovodja, mati, učiteljica, je bila odlična pianistka. Ko sta prišla iz službe, so imeli doma glasbene popoldneve. Janez je povedal, da je kot šestletni deček »z največjim veseljem očetu iz omare prinesel gosli in jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note«. On pa je pozorno poslušal. Oče ga je vpisal v glasbeno šolo, petje v zboru ga je zelo veselilo, klavirja pa sprva ni maral. Starša sta zahajala v opero, oče je bil med prvimi naročniki ljubljanskega radia. Janez se je po maturi vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Že kot študent je sodeloval na radiu in sprva urejal oddaje z narodnozabavno in zborovsko glasbo. Kmalu je ustanovil uredništvo za otroško in mladinsko glasbo in ga sedem let vodil. Redno je obiskoval vrtce in šole po Sloveniji in opazoval, kako najmlajši sprejemajo delo njegovega uredništva. Otroci so navdušeno sprejeli oddajo Pet minut za novo pesmico. Veljal je za odprtega in dovzetnega za pobude otrok. V svojih razmišljanjih o sodobni glasbeni vzgoji je opozarjal na pomen predšolske glasbene vzgoje. V radijski hiši, ki mu je bila zelo pri srcu, je predlagal ponovno ustanovitev otroškega in mladinskega zbora, ki naj bi postala vzorčna ansambla za otroško in mladinsko petje. »Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti.«
Janez Bitenc je svoje delo posvetil otrokom. Želel je, da najmlajši zapojejo brez prisile. Bil je tudi pobudnik zborov RTV Slovenija. Napisal je veliko božičnih pesmi za otroke, za našo založbo Ognjišče pa je uglasbil deset pesmic na besedilo Berte Golob. Izšle so v zbirki pobarvank, ki jih je likovno opremila Silva Karim (Pastirica Urška, Sveti Miklavž, Sveti Martin, Anton Martin Slomšek, Škof Baraga, Sveti Frančišek, Marija Pomagaj na Brezjah, Mati Terezija, Sveti Jurij, Oče Damijan) ... Bile so večkrat ponatisnjene in prenovljene. Profesor France Marolt. Ko je urednik Božo Rustja Bitenca povprašal, kolikšen honorar bi želel, je odgovoril: Spomnite se me pri oltarju. S hvaležnostjo se ga spominjamo
Dolga leta (1966–1981) je bil učitelj, nekaj časa tudi ravnatelj na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. Tam je nadaljeval razvoj oddelka za predšolsko glasbeno vzgojo z otroškim pevskim zborom, ki ga je vodil. Takšna oblika glasbene vzgoje za malčke se je razširila po vsej Sloveniji in jo danes poznamo kot glasbeni vrtec ali glasbeno pripravnico.

OTROCI – NJEGOVI NAROČNIKI
»Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: 'Kaj pa zdaj?' In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: 'Ja, nove napiši!' 'Že, ampak to ni hec, to ni kar tako,' sem se izgovarjal. 'Se pa potrudi!' je bil še krajši otroški odgovor. Vzdušje je bilo kar sproščeno. Spet se je oglasil eden od otrok: 'Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!' ... Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi.« Otroci, ki dobro čutijo, kdo jih ima rad, so mu dali vzdevek »stric Janez«, na katerega je bil zelo ponosen. O svoji bližini otroškim srcem je dejal: »To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.« Imel je neprecenljiv občutek za otroški miselni in doživljajski svet ter za glasbene sposobnosti predšolskih otrok. Prva lastna dela je objavil v zbirki Jurček poje (1953). Njegova dela so izvirna in prepričljiva, kar potrjuje priljubljenost in ponarodelost številnih skladb (Naša četica koraka, Ringa raja, Zajček dolgoušček, Kuža pazi, Metuljček cekinček ...). V večini so brez spremljave, nekatere s klavirsko spremljavo, številne so tudi priredbe za instrumentalne zasedbe raznih slovenskih skladateljev (Borut Lesjak, Slavko Mihelčič, Jani Golob …). Ustvaril je okoli 500 pesmi in 30 knjig glasbenih pravljic. Besedila in uglasbitve so prilagojene glasovnim, ritmičnim in izraznim možnostim otrok v starosti od treh do osmih let. Objavljene so v revijah Ciciban, Galeb, Otrok in družina, Mladi rod, Pastirček in drugih, predvajane na radijskih in TV-programih ter izdane v množici knjižnih izdaj in slikanic ter na zvočnih kasetah, LP-ploščah in zgoščenkah. Številne izdaje dopolnjujejo ilustracije priznanih avtorjev, kot so Jelka Reichman, Marjanca Jemec Božič, Jelka Godec Schmidt, Marlenka Stupica. V besedilih je Bitenc poustvaril preproste pesniške oblike po vzoru ljudskih pesmi: izštevanke, rajalne pesmi, uspavanke. V vseh se odraža otroški doživljajski svet ter prvinska potreba po gibanju, ritmu, petju in poustvarjanju.

DARILO NJEGOVE STARE MAME
Janez Bitenc je utemeljitelj glasbenih pesmi in pravljic za predšolske otroke. Njegovi literarni liki so plod domišljije in resničnih dogodkov, prepleteni z dogodivščinami otrok z Vidovdanske ulice v Ljubljani, kjer je preživel zgodnje otroštvo. V tej nežni življenjski dobi je pomembno vlogo odigrala babica Slavka, ki je bila odlična pevka. Malemu vnuku je prebirala pravljice in otroške zgodbe ter s tem spodbujala njegovo otroško fantazijo. V svojih spominih na otroštvo (2003) je zapisal: »Imel sem imenitno staro mamo. Pripovedovala mi je zgodbe in kupovala knjige, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo.«
To se mu je vtisnilo v spomin. Kot del poučevanja novih pesmi je razvil glasbeno pravljico in jo utemeljil kot izvirno didaktično obliko s pripovedovanjem, igranjem na glasbila, gibanjem in petjem. Bil je priljubljen pripovedovalec in neusahljiv vir novih pesmic, v katerih je na neprisiljen način poudarjal vzgojno noto. »Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal.«
V bogati zakladnici njegovih del je tudi nekaj božičnih pesmi za otroke. »Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal, pa tudi pozneje,« je povedal. Ko je odkril, da je otroških pesmic za božič izredno malo, jih je napisal nekaj, ki so izšle pod naslovom Take božične (Maribor 1993) in Božična zgodba (Ljubljana 2003). Ob svojem 75. rojstnem dnevu je šel v trgovino kupit darilo za patra Edmunda Böhma, ki je zanj maševal. »Tam sem videl jaslice, pastirčke ... in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok ...« Želja se mu je izpolnila 4. februarja 2005, ko se je pridružil angelskim zborom.

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2025), 42-43.