dr. Marij Avčin (1913–1995)

Avcin Marij1»Otroci imajo svoje poslanstvo ... Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto ... Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar ...« Tako je v svojem nagovoru o poslanstvu otroka ljubljanskim ženam iz Društva za podporo Otroški bolnišnici dejal Marij Avčin, takrat mlad otroški zdravnik. Ko je končal, se je njegov predstojnik in vzornik dr. Bogdan Derč pogladil po dolgi beli bradi in rekel: »Hvala, doktor Anton. Lahko bi postali duhovnik!«

»POSTAL BOM ZDRAVNIK ZA OTROKE«
Zdravnik in duhovnik imata podobno poslanstvo: prvi zdravi telesa, drugi duše. Marij Avčin, ki se je rodil 9. decembra 1913 v Ljubljani, je postal otroški zdravnik zaradi legendarnega Bogdana Derča, znanega pod imenom Brada. Bil je droben fantek, pravili so mu Muhca, in kot otrok je bil večkrat bolan. Ko so odpovedala domača zdravila, so nekoč poklicali Brado. S svojim rohnečim in hkrati milim nastopom je malega bolnika tako prevzel, da je sklenil: »Tudi jaz bom nekoč postal zdravnik za otroke!« Na poljanski gimnaziji je imel odlične profesorje. Po maturi leta 1932 se je vpisal na medicinsko fakulteto ljubljanske univerze, ki pa še ni bila popolna, zato je študij nadaljeval v Zagrebu in bil leta 1938 promoviran za doktorja vsega zdravilstva. Ko je opravil obvezno pripravniško službo, je moral iti v šolo za sanitetne častnike v Sarajevu, nato so ga kazensko poslali v Črno goro.Avcin Marij2(z leve) Dr. Marij Avčin je bil v mladih letih hitrostni drsalec in alpinist (1941).  - Prof. dr. Bogdan Derč (1880–1958) z nadimkom Brada je bil Mariju velik zgled. Derč je prvi slovenski pediater, prvi profesor pediatrije, velik človekoljub …  - Klinika na Vrazovem trgu (leta 1965), kjer so se od leta 1952 zdravili bolni novorojenčki, dojenčki in majhni otroci.
Pred začetkom druge svetovne vojne je začel delati v ljubljanski bolnišnici, najprej na kirurškem oddelku, nato pa na otroškem pri prof. dr. Bogdanu Derču. Po vojni je postal njegov asistent na otroški kliniki medicinske fakultete in honorarni predavatelj pediatrije. Po upokojitvi svojega predstojnika je bil postavljen za v. d. predstojnika klinike in katedre za pediatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1956 se je Pediatrična klinika preselila z Ulice stare pravde na Vrazov trg. Sodeloval je pri urejanju otroških bolnišnic v Sloveniji pa tudi drugod v tedanji Jugoslaviji. Že leta 1951 je v ljubljansko mestno otroško bolnišnico povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki je uvedla šolanje bolnih otrok. Od tedaj se je šolsko delo na otroških bolnišnicah zelo uveljavilo. Zaslužen je tudi pri obravnavi telesno in duševno prizadetih otrok. Leta 1964 je z disertacijo Učinki krvnega sorodstva na potomstvo dosegel doktorat s področja pediatrije in bil začetnik genetskega svetovanja pri nas.

SLOVENSKI PEDIATRIJI PRIDOBIL UGLED
Strokovno se je izpopolnjeval v Veliki Britaniji, ZDA in na Danskem. Veliko je potoval, sodeloval je na mnogih domačih in tujih kongresih, konferencah in simpozijih. Seznam njegovih znanstvenih publikacij obsega nad 100 enot. Učil je generacije medicincev in otroških zdravnikov. Zanje je napisal učno knjigo o dednih boleznih. Vseskozi je pisal tudi za široki krog bralcev in objavljal poljudnoznanstvene članke v raznih revijah. Profesor dr. Marij Avčin je veliko pripomogel, da je slovenska pediatrija dosegla mednarodni ugled in veljavo. Priznanje njegovi strokovni dejavnosti potrjuje članstvo v domačih in tujih strokovnih združenjih. Kot mlad zdravnik prostovoljec (brez plače) je svoje znanje in ljubezen posvetil otrokom po zgledu svojega učitelja dr. Bogdana Derča. »Kmalu sem se privadil. Zajelo me je veliko dela. Dan in noč, vse nedelje in praznike, vse sončne dni, saj sem bil najmlajši. Le Brada je prihajal vsak dan, vsako jutro, me vodil, učil, svetoval ...« Svoje izkušnje in spoznanja je prelil v knjige Naš najmlajši (1948), Naš otročiček (1949), Naš šolar (1950), Naš bolnik (1952), Otrok od spočetja do pubertete (1956 – skupaj s Slavo Lunaček). Za svoje delo je prejel več nagrad, odlikovanj in priznanj: leta 1961 skupaj s sodelavci nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1965 nagrado Sklada Štefana Kovača v Mariboru za raziskovalno delo med Cigani v Prekmurju.Avcin Marij3 Dr. Avčin je bil prvi, ki je v Jugoslaviji dal velik pomen subspecialnim področjem pediatrije in poskrbel za neprekinjen pouk, igro in razvedrilo hospitaliziranih otrok.- Z ženo Andrejo in otrokoma Andrejem in Marjano.  - Bil je zavzet predavatelj. 
Nekaj let pred iztekom predpisanih pogojev je bil na lastno željo leta 1978 upokojen. Tudi po upokojitvi je redno sodeloval na pediatričnih strokovnih srečanjih, doma in na tujem. Na prvem slovenskem pediatričnem kongresu na Bledu oktobra 1994 je v svojem odličnem predavanju podal pregled razvoja pediatrije na Slovenskem. Podpiral je gradnjo Pediatrične klinike v Ljubljani, ki bo omogočala boljšo skrb za mlade bolnike. V kraljestvo večnega otroštva je odšel 31. marca 1995.

ZDRAVIL JE TUDI S PERESOM
Po upokojitvi smo spoznali otroškega zdravnika dr. Marija Avčina kot pisatelja. Leta 1989 je pri Mohorjevi družbi, naši najstarejši založbi, izšla njegova knjiga Doktor Anton. »Moje drugo ime je Anton ... Anton se spominja na vse lepo in vredno, kar mu je bilo dano doživeti, srečati in spoznati.« Za knjigo je izbral štiriindvajset zgodb in spominskih razmišljanj različne dolžine. Vsi zapisi so avtobiografski, vendar je to komaj opaziti, ker doktor Anton oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom. Veliko jih je iz skalnega črnogorskega sveta, kjer je nekaj časa opravljal svoje poslanstvo. Od slovenskih likov sta najbolj prepričljiva kuharica Johana (Muhca) in zdravnik dr. Bogdan Derč (Brada). Družinska kuharica Johana je bila ob materi njegova najboljša vzgojiteljica v otroških letih. Avcin Marij4Otroci z negovalnim osebjem na dvorišču Zavoda za zdravstveno zaščito mater in otrok v Ljubljani.  - Dr. Avčin je bil mojster ubesedovanja. Na slikah so tri njegova dela.
O psihologiji ni imela pojma, njen učbenik je bilo srce, polno modre ljubezni. Najdaljšo pripoved je posvetil doktorju Derču, ki je Antona v otroških letih zdravil in s svojo izvirno človečnostjo vplival na njegovo poklicno odločitev. »Za svoje delo ni bil mojster, nikdar od nikogar ali za karkoli odlikovan. Le njegova poslednja pot je pokazala, kdo je v resnici bil. Ta veličastna pot je pokazala, da ni zaman razdajal ne svojega velikega znanja ne svoje velike, nikdar razumljene ljubezni ne svojega srca, vedno nemirnega, vedno vzburjenega, vedno otožnega, ki je v neki noči v sanjah nehalo biti.« Najbolj pretresljivo pa je pričevanje o dveletnem fantku (Ninica), ki je do kraja izmučen zaprosil zdravnika, ki mu je hotel dati injekcijo: Prosim, ne več. In ko je njegova lučka komaj še tlela, je tiho zaprosil za ninico, za tisto, s čimer si otroci pokrijejo oči, da lažje zaspijo: Prosim ninico. Zdravnik je bil oče – pisatelj sam ...«
Leta 1994 je izšla njegova druga leposlovna knjiga Ljubljanske razglednice o Ljubljani njegovega otroštva. Obe knjigi je s svojimi zgovornimi risbami obogatila akademska slikarka Melita Vovk.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

Zajemi vsak dan

Vera je dejansko nekaj, kar nam je podarjeno, da predamo naprej, nekaj, česar sploh nimamo pravilno, če hočemo to imeti samo zase.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 13. April 2024
Na vrh