Janez Arnež (1923–2021)

Arnez A Janez1»Oba moja življenjska ideala, samostojna slovenska država in slovenska katoliška univerza, sta se uresničila še za časa mojega življenja. Ustanovitev samostojne demokratične države je bila predpogoj za izvršitev kulturne in znanstvene iniciative slovenskih katoličanov. Oboje pa je nastalo na ruševinah totalitarnega komunističnega režima, ki se je sesul v vzhodnem delu Evrope.« Tako je v knjigi svojih spominov (Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana 2012) zapisal dr. Janez Arnež, profesor ekonomije v ZDA, s Slovenijo v srcu. Leta 1958 je s prijatelji ustanovil Studia slovenica in začel izdajati knjige za predstavitev slovenskega naroda svetovni javnosti. Zbiral je prepovedani slovenski tisk, ki je izhajal na tujem, in dragoceno arhivsko gradivo. Ves ta zaklad je prinesel s seboj, ko se je leta 1991 vrnil v domovino. V večni dom je odšel 18. decembra 2021, v 99. letu bogatega življenja.

ŠOLANJE DOMA IN V TUJINI
Janez Alfonz Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani. V osnovno šolo je hodil k šolskim sestram v Marijanišču, na klasični gimnaziji se je pridružil katoliški mladinski organizaciji mladci pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca, kjer so se učili zvestobe katoliškim načelom in narodu. Šolska vzgoja je bila strogo jugoslovansko usmerjena, proti slovenstvu. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Leta 1942 se je po maturi vpisal na pravno fakulteto univerze v Ljubljani, na teološki pa je poslušal predavanja filozofije. Arnez A Janez2V New Yorku v ozadju dvojčka, ki ju danes ni več.- Trije ustanovitelji Studia Slovenica: Janez A. Arnež, Erik Kovačič, Valentin Leskovšek. - Z ženo v prostorih Studia Slovenica.  
Jeseni leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil primorskim domobrancem, vendar ne kot vojak. Deloval je v Trstu: za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal sezname objavljenih del o slovenskih jezikovnih vprašanjih. Iz Trsta se je umaknil v begunsko taborišče Riccione pri Riminiju. Od tam je kmalu odšel na univerzo v Bologno in se vpisal na študij ekonomije. Ni želel ostati v Italiji, začel je iskati dovoljenje za vstop v Belgijo, kjer bi študiral ekonomijo na ugledni univerzi v Louvainu. Jeseni 1946 mu je uspelo priti tja in se je kar dobro znašel. Ob študiju je delal v uredništvu mednarodne bogoslovne revije. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, nato pa tudi ekonomije. Leta 1951 se je preselil v ZDA, kjer je v Clevelandu, ameriški Ljubljani, kmalu navezal prijateljske stike z mnogimi slovenskimi izseljenci. Leto in pol je delal v tovarni, da se je naučil angleškega jezika, nato pa se je zagrizel v študij. Na univerzi Yale v New Havenu je opravil magisterij iz ekonomije, na univerzi Laval v kanadskem Quebecu pa je doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. »Tako sem prišel na cilj svojega delovanja v tujini: na katoliškem kolegiju sv. Jožefa v New Yorku sem od leta 1959 do leta 1990, ko sem stopil v pokoj, poučeval ekonomijo.«

PREDSTAVITI SLOVENIJO SVETU
»Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je bila v težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki. Začel sem premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini,« je povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča aprila 2012. Po drugi svetovni vojni se je pomen ZDA in angleškega jezika močno povečal. Treba je bilo poskrbeti za predstavitev Slovenije in slovenskega naroda svetovni javnosti v angleškem jeziku. Leta 1958 je izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah, s katero je hotel Američanom podati nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino. Ta knjige je bila temeljni kamen ustanove Studia slovenica. V tem obdobju je začel sodelovati z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki je bila zadolžena tudi za zbiranje tiska slovenskih izseljencev po svetu, ki je bil pod komunističnim režimom prepovedan. Tudi to je del slovenske kulture in je zelo pomembno, da se ohrani. Fond se je z leti dopolnjeval in danes ustanova hrani največjo zbirko kulturne dediščine slovenskih izseljenskih skupnosti v Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji. Obsega nad 1300 škatel arhivskega gradiva, okoli 4000 knjig in najpopolnejšo zbirko izseljenskega časopisja. Ustanova hrani tudi dragocene arhive nekaterih slovenskih političnih osebnosti. Namesto zahvale za plemenito delo, ki ga je opravljal na svoje stroške, je pogosto naletel na težave. Leta 2008 je ustanova Studia slovenica in njen ravnatelj dr. Janez Arnež skupaj z arhivistko Andrejo Klasinc Škofljanec za svoje delo prejela Aškerčevo nagrado Arhivskega društva Slovenije »za izjemne prispevke na področju zbiranja, varovanja in ohranjanja arhivske dediščine slovenskih izseljencev«.
Arnez A Janez3
Še v visoki starosti je vozil avto. - Z ženo, p. Krizologom in sinom Janezom na njegovi novi maši.-  Knjiga Drobci minljivosti je izšla leta 2012, založba Družina.

ZA DRUŽINO TUDI ARHIV DOMA
Na praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1961, se je Janez Arnež na Vrhniki poročil z Marijo Petkovšek, študentko matematike. Njun zakon je bil blagoslovljen s petimi otroki, ki so bili rojeni v ZDA, šolali in vzgajali pa so se v Sloveniji. V ženi je našel tudi močno oporo pri svojem delu. Družina se je leta 1971 preselila v Slovenijo. V Brdih je kupil staro hišo, ki so jo s skupnimi močmi obnovili. Ko je najstarejši sin Janez (ki se je po letih znanstvenega dela odločil za duhovniški poklic – posvečen je bil leta 2016) hodil v osnovno šolo na Dobrovem, je učiteljica rekla, da ni Boga. Udaril je po klopi in odločno dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek, ki ga je obsodil.
Leta 1990 je dr. Janez Arnež stopil v pokoj. Bil je trdno odločen, da bo svoj pokoj preživel v Sloveniji in bo domov prepeljal celotno svojo zbirko. Želja se mu je uresničila leta 1991, ko je v samostojno državo Slovenijo pripeljal prvi kontejner svoje obsežne zbirke, ki se od leta 1992 nahaja v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Arhiv, ki ga je pripeljal v Škofove zavode, je postal del Katoliškega inštituta. »Zdaj se zame začenja nova doba. Čaka me naporno delo urejanja tega ogromnega gradiva.« Ko je bila urejena knjižnica ustanove Studia slovenica, jo je 3. junija 2003 blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. »Navzočih je bilo nekaj prijateljev, ki so pomagali s svojim vplivom, da je ustanova preživela svoj smrtni boj,« je ob tem zapisal Arnež. Na vprašanje, ali je ravnal smiselno, ko se je posvetil zbiranju slovenske emigrantske literature, je odgovoril: »Osebno sem bil od začetka prepričan, da je to delo bilo potrebno, pomembno za slovensko narodno in katoliško skupnost.«

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2023), 38-39.

Zajemi vsak dan

Preden naj svet privedemo k veri in ga sploh pritegnemo, se mu moramo približati in z njim govoriti.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 24. April 2024
Na vrh