Jožef Walland (1763–1834)

Walland Jozef01»Ko prevzemamo pastirsko skrb za to škofijo, gotovo želite vedeti, kako naj bi v božji Cerkvi ravnali v našem duhu in po naših zamislih … Naša edina želja je, da se držite tega in ravnate po tem, kar so zmerom in povsod vsi verovali in učili … Z vso ljubeznijo vas prosimo, da se pri božji službi držite reda, kot je v tej škofiji zapovedan. Ob nedeljah in praznikih imejte pri rani (jutranji) maši homilijo, razlago berila ali evangelija, pri veliki ali farni maši pridigajte, pri popoldanski božji službi pa poučujte v krščanskem nauku otroke in odrasle … Ne le z besedo, tudi z zgledom moramo učiti. Človeška narava je že taka, da besede poslušalcem sežejo v srce in jih sprejmejo le takrat, ko čutijo, da prihajajo iz srca pridigarja, polnega svetega ognja.« Tako je goriški škof Jožef Walland zapisal v svojem prvem pastirskem pismu (6. junija 1819). Z njim nagovarja predvsem duhovnike. Sam je bil vzgojen v jožefinskem semenišču v Gradcu in v svojem pismu predpisuje duhovnikom predpise o bogoslužju cesarja Jožefa II.

GORENJEC V GORICI
Njegova rojstna dežela je bila Gorenjska. Luč sveta je zagledal 28. januarja 1763 v Novi vasi pri Lescah. Bil je edini otrok očeta Jožefa, ki ga je izgubil že pred dopolnjenim prvim letom. Mati Barbara se je drugič poročila in v zakonu z Janezom Gogalom rodila sedem otrok. Jožefa so poslali v ljubljanske šole. Po maturi ga je mikalo, da bi se posvetil zdravilstvu, vendar se je odločil za duhovniški poklic. Filozofijo in teologijo je študiral v jožefinskem centralnem semenišču v Gradcu. Za duhovnika ga je 15. novembra 1789 posvetil ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Po posvečenju je bil kaplan v Kresnicah in Velikih Laščah, nato ga je vlada imenovala za kateheta na ljubljanski normalki, nadškof Brigido pa nato za profesorja več teoloških predmetov na škofijski bogoslovni šoli. Katehetiko in praktično (pastoralno) teologijo je poučeval v slovenščini. Skupaj z Ravnikarjem, Metelkom in drugimi si je prizadeval za ustanovitev stolice za slovenski jezik v Ljubljani. Leta 1805 je z odlokom cesarja Franca II. postal ljubljanski stolni kanonik in nadzornik ljubljanskih šol. Bil je član komisije, ki je pregledovala prevod Svetega pisma Jurija Japlja. Pod francosko okupacijo je bil od leta 1809 rektor ljubljanske centralne šole. Po odhodu Francozov pa je postal gubernijski svetnik v Trstu in zatem v Ljubljani. Po ukinitvi Napoleonove univerze v Ljubljani se je skupaj z Metelkom zavzemal za ohranitev teološke fakultete. Cesar Franc I. ga je 8. marca 1818 imenoval za goriškega škofa, papež Pij VII. pa je 2. oktobra cesarjevo imenovanje potrdil. Škofovsko posvečenje mu je 22. novembra podelil ljubljanski škof Avguštin Gruber. V goriški stolnici je bil ustoličen 10. januarja 1819. Po duhu je bil malo jožefinist, kar razodeva tudi njegovo prvo pastirsko pismo. Pozneje pa je skušal popraviti svoje napake in zaceliti rane, ki jih je bil Jožef II. zadal goriški škofiji.

GORIŠKI ŠKOF, NAZADNJE NADŠKOF
Goriška škofija je nastala na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, ki ga je v sporazumu s cesarico Marijo Terezijo in beneškim senatom papež Benedikt XIV. z odlokom z dne 2. julija 1751 ukinil in ustanovil dve novi škofiji: goriško za avstrijsko in videmsko za beneško v Furlaniji. Na pritisk cesarja Jožefa II. je papež Pij V. leta 1788 goriško nadškofijo ukinil in prenesel nadškofijski sedež v Ljubljano. Isti papež je obnovil sedež škofije v Gorici (1791). Po končanih napoleonskih vojnah je cesar Franc I. ponovno ustanovil Ilirsko kraljestvo in zahteval od papeža, naj uredi ozemeljski sestav škofij v Dalmaciji in Istri. Papež Pij VII. je raziskavo poveril goriškemu škofu Wallandu. Na podlagi njegovih predlogov je papež Leon XII. leta 1828 ukinil več škofij v Dalmaciji, nekaj drugih škofij pa je združil po dve pod enega škofa – koprsko je pridružil tržaški. Njegov naslednik Pij VIII. je z apostolskim pismom z dne 27. julija 1830 osnoval ilirsko cerkveno provinco z metropolitanskim sedežem v Gorici in ji podvrgel ljubljansko, tržaško-koprsko, poreško-puljsko in krško (Krk) škofijo. Odlok je stopil v veljavo na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1831, in so ga pozdravili zvonovi po vsej goriški nadškofiji.
Goriški nadškofje in ilirski metropoliti so v naslednjih sto letih bili po rodu Slovenci. Gorenjec Jožef Walland (od 1819–1830 kot škof, od 1830 do 1834 kot nadškof in ilirski metropolit). Sledil mu je Korošec Franc Ksaver Luschin (1835–1854), Gorenjec Andrej Gollmayr (1855–1883), Goričan Alojzij Matej Zorn (1883–1897), Štajerec Jakob Missia (1897–1902), prvi slovenski kardinal, Andrej Jordan, po očetu Slovenec (1902–1905), Frančišek Borgija Sedej (1902–1931), goriški rojak iz Cerknega, je bil zadnji slovenski goriški nadškof.Walland Jozef02 Nadškof Jožef Walland, Jožef Tominc, olje na platnu, ok. 1820 (slika v goriški stolnici).  - Notranje dvorišče nadškofijske palače v Gorici.  - Grb nadškofa Jožefa Wallanda.  Vhod v dom goriških nadškofov.  - Cerkev sv. Hilarija in Tacijana je leta 1465 postala prva župnijska cerkev v goriškem mestu; sedanjo podobo je dobila v 18. stoletju, ko je postala stolnica.  Notranjščina goriške stolnice.  - Grof Karel Mihael Attems (1752–17774), prvi goriški nadškof.  - Frančišek Sedej (1902–1931), zadnji goriški nadškof Slovenec.  - Oglej v Wallandovem času. - Bronasti relief Jožefa Wallanda (Balanta) na župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v Lescah (delo ak. kiparja Staneta Kolmana, 2000), v spomin na rojaka iz bližnje Nove vasi.

 

“TU NAS IMATE, SVOJEGA ŠKOFA!”
»Preljubi bratje, vi sami veste, kako težka je butara nam naložena, veste tudi, da so se naši dnevi že nagnili in da naša moč od dne do dne pojema,« nagovarja 56-letni škof Jožef Walland svoje duhovnike v pastirskem pismu ob prevzemu goriške škofije. Prosi jih, naj molijo zanj in se ga vsak dan spominjajo pri maši. Takoj je začel z vizitacijami škofije, pastirskimi obiski župnij, največkrat združenimi z birmami, ko se je srečeval z duhovniki in verniki. Po zgledu iz Ljubljane je v svoji škofiji uvedel slovenščino v ljudske pobožnosti ter pospeševal krščanski nauk in pridige v ljudskem jeziku. Njegova prva misel je bila poskrbeti za primerno izobrazbo duhovnikov. Cesar Jožef II. je v okviru svojih reform združil škofijska bogoslovna semenišča v večjih mestih; 30. marca 1783 je začelo delovati v Gradcu skupno semenišče za Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. Za obnovitev bogoslovnega študija v Gorici si je prizadeval že Wallandov predhodnik škof Francesco D'Inzaghi. Cesarjevo dovoljenje, da se v Gorici ustanovi skupno semenišče za Istro, Trst in Gorico, je bilo dano maja 1818, slovesno odprtje bogoslovnega semenišča z visoko bogoslovno šolo pa je bilo 12. januarja 1819, dva dni po Wallandovi razglasitvi za goriško-gradiškega škofa. Škof je poskrbel za dobre profesorje. Prihajal je k izpitom bogoslovcev in presojal njihove darove. Duhovnike je z osebno priljudnostjo navezal nase. Vsak duhovnik je bil povabljen k škofovi mizi. Doletela ga je čast, da je v svoji stolnici posvetil štiri škofe. Veliko skrb je posvečal. šolski izobrazbi mladine v škofiji.
Po večkratni bolehnosti je prve dni maja leta 1814 resneje zbolel. Prva dva dneva križevega tedna je še spremljal procesijo, tretji dan pa je obležal. V petek po Gospodovem vnebohodu je prejel sveto popotnico, v nedeljo, 11. maja 1814, pa je mirno zaspal v Gospodu. Pogrebne slovesnosti je vodil njegov učenec in prijatelj Matevž Ravnikar, prvi tržaško-koprski škof.

S. Čuk, Jožef Walland: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2023), 38-39.

Zajemi vsak dan

Gledamo zvezde na TV-ekranih, tiste domače, ki želijo biti priznani kot zvezde, pa spregledujemo.

(Karel Gržan)
Petek, 14. Junij 2024
Na vrh