Luka Kramolc (1892-1971)

Kramolc Luka1»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog da bi znali! Česar človek ne zna, tega se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zbirko. Radi se jih učite, pa še rajši jih popevajte, da si polepšate svoje življenje, poslajšate svoje veselje, pa tudi polajšajte svoje trpljenje. Vesela pesem žalostno srce razvedri – mila pesem ohladi njegove rane. Lepa pesem je Božji dar,« je v uvodu svoje knjige Šola lepega petja (1853) zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. »Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi.« Te njegove spodbude si je vzel k srcu Luka Kramolc, ki je vse svoje življenje posvetil pesmi in petju: kot profesor glasbe na srednjih šolah in kot zbiratelj starih slovenskih ljudskih pesmi, posebej skrbno na Koroškem, kjer mu je pred 130 leti tekla zibelka.

MESTNI PROFESOR JE OSTAL “ŠENTANELSKI PAVER”
Slovenska pesem je v boju proti ponemčevanju na Koroškem odigrala pomembno vlogo: v ljudeh je krepila samozavest in jim vlivala pogum. Pesmi je posvetil svoje življenje Luka Kramolc, ki se je rodil 14. oktobra 1892 v hribovski vasici Šentanel nad Prevaljami v glasbeni družini: oče Boštjan, izobražen kmet, je bil cerkovnik in organist. Pisatelj Ksaver Meško, ki je bil v letih 1901–1906 župnik v Šentanelu – Sv. Danijelu nad Prevaljami, – mu je postavil spomenik v črtici Tiste stezice. Ob očetu je Luka že v domači hiši, kjer so imeli klavir in družinski pevski zbor, vzljubil glasbo. Kramolc Luka2Po Meškovem nasvetu so Luka vpisali na orglarsko šolo v Celju, ki jo je po treh letih končal z odliko. Pot ga je vodila na Akademijo za glasbo na Dunaju. Leta 1920 ga je Matej Hubad povabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice, hkrati pa je tam tudi študiral ter leta 1924 diplomiral. Od tedaj je poučeval glasbo na raznih ljubljanskih srednjih šolah, sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric v prostem času pa je zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih objavljal. Izdal je okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pripravil je snemanje koroške ovceti (svatbe) v Šentanelu ter snemanje božične pastirske igre ter kolednikov. Čil in zdrav je delal do zadnjega, zato je vse presenetila vest, da je 12. februarja izpel svojo življenjsko pesem. »Njegovi znanci in prijatelji,« je zapisala Zmaga Kumer, »se bomo spominjali predvsem človeka, ki je prinesel vedrino in sonce, kamor je prišel, saj je iz njega sijala dobrota človeka, ki je blizu zemlji in z vsem srcem služi lepoti.«

LJUBIL JE KOROŠKO IN SVOJ ROJSTNI KRAJ
Kramolc Luka3Med zbiratelji, prireditelji in harmonizatorji koroških narodnih pesmi zavzema po širini svojega delovanja Luka Kramolc prvo mesto. Leta 1954 je Mohorjeva družba v Celju izdala najboljše pesmi pevca in vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, ki jih je zbral, izbral in priredil Luka Kramolc. Med njimi je najbolj znana in priljubljena Pesem od rojstva, ki jo radi pojo vsi zbori – od najbolj skromnega do najbolj imenitnega. Več kot petdeset let je živel in ustvarjal v Ljubljani, ves čas s Koroško v srcu. »Rad je zahajal v svoj rojstni kraj in ljubil ga je zvesto, goreče, kakor sin svojo mater, kakor fant ljubico,« je ob njegovem odhodu v večnost zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki si je štela v čast, da je lahko sodelovala z njim »Bil je srečen med svojimi rojaki in domača koroška pesem mu je bila od vse muzike najljubša, najlepša.« Želja, da bi tudi drugi Slovenci spoznali in vzljubili Koroško v njeni pesmi, ga je gnala k zbiranju in raziskovanju. S posebno vnemo je ugotavljal avtorje besedil in napevov pesmi, ki jih pojo po Koroškem, in dopolnjeval znanje o koroških bukovnikih. Če je šlo za Koroško, mu ni bila nobena pot odveč in nič pretežko. Njegovo zadnje obsežno delo je bila pesmarica z naslovom Koroške viže za mlade pevce; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zbiratelje in zapisovalce iz vseh štirih koroških dolin. Lepo je pričevanje dr. Zmage Kumer o Luku Kramolcu kot človeku. »Nikoli ga nismo videli slabe volje ali potrtega, komaj kdaj resnega. Ponavadi je prišel široko nasmejan, pripravljen, da vsak hip razdere krepko šalo ali pove anekdoto.«

TUDI NJEGOVA “SLOVENSKA PESMARICA”
Kramolc Luka4Po upokojitvi se je Luka Kramolc posvetil zbiranju in sestavljanju Slovenske pesmarice, ki jo je načrtovala Celjska Mohorjeva družba. Uredniško nalogo je zaupala njemu in skladatelju Matiju Tomcu. Izšla je v treh knjigah kot del rednega knjižnega daru za leta 1963, 1964 in 1969. Mohorjeva družba ima bogato tradicijo s svoji pesmaricami: od Slomškove Šola veselega petja (1853), prek Cvekove (1904) do Aljaževe Slovenske pesmarice v dveh zvezkih, ki je doživela tri izdaje (1896, 1911, 1925). S sedanjo sta urednika otela pozabljenja nekaj biserov naše stare pevske umetnosti. V prvem delu pesmarice so z notami in celotnim besedilom objavljene pesmi iz Bele krajine, z Dolenjskega, Notranjskega, Primorskega in Benečije. V drugi knjigi so pesmi z Gorenjskega, s Koroškega, Štajerskega, iz Prlekije in Prekmurja. Izbor pesmi je (načelno) upošteval vse skladatelje, pesnike in ljudske vižarje s posamezne slovenske pokrajine. Koroška je zastopana z enaintridesetimi pesmimi; osem v Kramolčevi priredbi (najbolj znane: Pesem od rojstva, Tam, kjer teče bistra Zilja, Nmau čriez jizaro …). V tretjem delu so zbrane narodne pesmi iz vseh slovenskih pokrajin, prirejene v preprostem dvoglasju ali kvečjemu troglasju, tako kot so jih ljudje peli. V knjigo so uvrščene pesmi, ki so se še kakšno desetletje po drugi vojni pele. zdaj pa izginjajo. »Nekdaj je ljudska pesem spremljala slovenskega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku,« je zapisala Zmaga Kumer na začetnih straneh tretje knjige. »Pesem je spremljala tudi letne običaje … Seveda ne smemo pozabiti nabožnih pesmi, med njimi so nekatere iz najzgodnejšega obdobja slovenske zgodovine.«

S. Čuk, Luka Kramolc (1892-1971): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2022), 38-39.

Zajemi vsak dan

Človeško življenje je izročitev mene tebi; izročitev človeka sočloveku ustreza bistvu človeka samo v taki ljubezni, ki je celovita in brez pridržkov.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 23. Junij 2024
Na vrh