France Kunstelj

* 22. november 1914, Vrhnika, †? junij 1945, Teharje

Kunstelj France0Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva; tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v svoji kratki spremni besedi zapisal, da je “bila sestavljena in izdana predvsem v blag spomin našim duhovnikom, ki so končali svoje življenje v tako različnih okoliščinah in so tako odlično izpričali zvestobo svojemu narodu. Ne bi bilo prav, če bi nanje pozabili. Že skoraj pol stoletja je, kar so nas zapustili. Več desetletij se jih na ta način nismo mogli spomniti. Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in njihove žrtve.” Med duhovniki, redovniki redovnicami in bogoslovci ter nekaterimi krščanskimi laiki, katerih kalvarija je v knjigi opisana, je tudi France Kunstelj, mlad, goreč duhovnik in obetajoč pisatelj. Njegovo življenje se je končalo s krvavo žrtvijo v komunističnem uničevalnem taborišču Teharje. Njegovo književno delo je bilo do leta 1990 prepovedano, njegovo ime zamolčano. Iz pozabe ga je ‘priklical’ literarni zgodovinar France Pibernik; pripravil je izbor njegovih del (črtic, novel), ki so izšla v knjigi Luč na mojem pragu (Mohorjeva družba, Celje 1994).

MIKALO GA JE GLEDALIŠČE, POSTAL JE DUHOVNIK
Rodil se je 22. novembra 1914 na Vrhniki v kmečki družini s skromno posestjo: oče Jakob je za družino z osmimi otroki služil kruh na žagi, mati Ana pa se je ubadala s kmečkim delom. France je bil v otroških letih pastirček, pomagal je pri kmečkih delih. Že tedaj je čutil posebno veselje do igre in odra, kar je izpovedal v avtobiografskem zapisu Igra življenja. Kljub revnim dohodkom so starši Franceta poslali v šole v Ljubljano. Eno leto je bil na državni klasični gimnazijo, potem pa vse do mature na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Šolo je zlahka zmagoval, zato se je veliko posvečal izvenšolskim dejavnostim. Veliko je pisal, ukvarjal se je tudi z gledališčem, ki je bilo njegova velika ljubezen. Po maturi junija 1935 ga je srce vleklo v svet gledališča, vendar se je po treznem premisleku odločil za vstop v bogoslovje. V prvem letniku je bil nekoliko zamorjen, ob zgledu pisatelja Finžgarja, katerega je obiskoval kot sodelavec pri Mladiki, je spoznal, da mu duhovniški poklic ne bo onemogočil pisateljskega in gledališkega dela, pa se je sprostil in se dejavno pripravljal na duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je zaradi vojne prejel predčasno, na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, ko so tuje vojske napadle Jugoslavijo. Novo mašo je imel na Vrhniki 20. aprila; za pridigarja si je izbral Finžgarja, ki pa ni tvegal priti na Vrhniko. Po novi maši ga je škof Rožman poslal za kaplana v Mirno na Dolenjskem, kjer je deloval med mladimi in se je uveljavil kot odličen cerkveni govornik. Kmalu so se v Mirenski dolini pojavili partizani. Neki večer so odpeljali Kunstlja s seboj in ga vso noč zasliševali, vendar so ga naslednji dan izpustili. Imel je srečo, saj so partizanski likvidatorji samo v letu 1942 v Ljubljanski pokrajini pobili 17 duhovnikov. Zaradi varnosti se je umaknil v Ljubljano.Kunstelj France6

“KAKRŠEN JE ČLOVEK, TAKA JE NJEGOVA BESEDA”
Njegovi pisateljski začetki segajo v višje razrede gimnazije v Šentvidu, ko je v internem listu Domače vaje objavil več svoji črtic, ki spominjajo na njegovega vrhniškega rojaka, največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. »Osebe in dogajanja je našel v domačem okolju,« piše France Pibernik, »našel je tiste male ljudi, ki jih je življenje postavilo ob stran in ogoljufalo tudi za drobne stvari, slikal je njihovo življenjsko stisko, brezizhodno revščino .... Rad se je ustavljal ob otroškem doživljanju vsakdanjika, ob mladostniku in njegovih problemih, tudi dekliškem svetu, in skozi drobne prigode kazal na socialne krivice.« Leta 1936 se je začelo njegovo izredno rodovitno literarno ustvarjanje. Takrat je bila v ljubljanskem bogoslovju močna literarna skupina: France Kunstelj, Jože Cukale, Viktor Zorman, Tone Polda, Janez Kmet, France Lokar, Karel Mauser. Izdajali so rokopisni list Mlada setev. Urejal ga je France Kunstelj, ki je v enem od uvodnikov zapisal: »Kakršen je človek, taka je njegova beseda: pomlad v srcu, ljubezen v duši, sonce in toplota v besedi.« To se odraža v vsem njegovem pisanju. Pogosto se je dotaknil problemov podeželskih delavcev, ki so imeli delo od danes do jutri, poglabljal se je v svet telesno in duševno prizadetih, ki pa so duhovno bogati. Objavljal je v Mentorju, Dom in svetu, Mladiki in v drugih katoliških listih. Zadnja je bila objavljena njegova novela Na Stopah v Slovenčevem koledarju 1944. Zdi se, da je njegova literarna zapuščina izgubljena. Njegovo leposlovno delo je v knjižni obliki izšlo samo v zdomstvu. Leta 1975 je v Argentini izšel izbor njegovih črtic in novel pod naslovom Butara. Podoben izbor je končno izšel pri nas pod naslovom Luč na mojem pragu (1994).

“PRIPRAVLJEN SEM SE DAROVATI KRISTUSU”
Tako je v svoji prošnji za sprejem v ljubljansko bogoslovje zapisal abiturient France Kunstelj. Gotovo si ni predstavljal, kakšno bo to darovanje. Leta 1942 se je pred grožnjo partizanske likvidacije iz Mirne umaknil v Ljubljano, se naselil v trnovskem župnišču in se, da ne bi izgubljal časa, vpisal na slavistiko. Po naročilu škofa Rožmana je leta 1943 šel v Rim v karitativni akciji. Po vrnitvi je bil nastavljen kot vojaški kurat za domobransko postojanko Mirenske doline, dejansko pa je to službo opravljal v Rovtah nad Logatcem. »Na svojem novem mestu je uporabil vse svoje zmožnosti, da je znal ustvarjati dobro voljo.« Z domobranci, slovensko narodno vojsko, se je maja 1945 umaknil na Koroško, pa je bil z njimi iz Vetrinja vrnjen v trpljenje in smrt. Tisti, ki se jim je osrečilo pobegniti iz Teharij ali so ostali živi, so povedali, kako so se nad njim znesli rdeči rablji. Ko je sotrpinom, ki so jih vodili v smrt, z znamenjem križa dajal odvezo, zakrament Božjega usmiljenja, so spoznali, da ja duhovnik. Kot obsedeni so zarjuli: “Čakaj, hudič, ti bomo že pokazali!” Odgnali so ga v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še vedno delil odvezo svojim sotrpinom, obsojenim na smrt. Svojemu duhovniškemu poslanstvu je ostal zvest do konca kljub zverinskemu mučenju. To pričevanje vere se je dogajalo neznanega dne meseca junija leta 1945. »Kunstljevo truplo leži pod nasutimi plastmi industrijskih odpadkov, ki naj bi prikril sramoten zločin nove oblasti, ki je prihajala v imenu tako imenovane svobode« (France Pibernik).

ČUK, Silvester. France Kunstelj (1914-1945). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 11, str. 48-49

Zajemi vsak dan

Samo smrt svobode zor je: / v njej spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje, / kar si ljubil in izgubil.

(Alojz Gradnik)
Ponedeljek, 15. Julij 2024
Na vrh