Janez Ludvik Schoenleben

* 16. november 1618, Ljubljana, + 15. oktober 1681, Ljubljana

Schoenleben Janez 01Ljubljanski rojak Janez Ludvik Schönleben je bil velik oznanjevalec Marijine slave. Kar je napisal o Mariji, razodeva veliko učenost in močno ljubezen. Njegovo učenje o Marijinih odlikah je bilo v tistem času velika novost, potrjeno je bilo skoraj dve stoletji pozneje z razglasitvijo verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju leta 1854. Med pričevalce Marijine slave je vključil vse Slovence, ko je v svoji knjigi o Mariji Palma virginea (Deviška palma) zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar (če izvzamem nekaj malega drugovercev), ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju. Vsi, učeni in neučeni, plemstvo in preprosto ljudstvo, moški in ženske, po samostanih in med svetom, vsi, prav vsi, se tisti dan pred praznikom brezmadežnega spočetja postijo in praznik svečano obhajajo.« Spomin na Schönlebna in njegovo delo je ostal dolgo časa živ, njegove knjige so poznali doma in po svetu. Eden glavnih vzrokov, da je pri nas zatonil v pozabo, je, da je vsa svoja dela objavil v nemščini in latinščini – v slovenščini samo Evangelije inu listove (1672).

OD JEZUITSKEGA UČENCA DO CERKVENEGA DOSTOJANSTVENIKA
Leta 1617 je prišel iz Württenberškega v Ljubljano mizar in rezbar Ludvik Schönleben in se poročil s Slovenko Suzano Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil sin Janez Ludvik, kasneje pa še tri hčere; Ana je bila mati zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja in stolnega dekana Janeza Antona, graditelja sedanje ljubljanske stolnice. Vzgoja v družini je bila v glavnem slovenska, kar je potrdil Janez Ludvik, ki je v predgovoru svojih postnih pridig zapisal, da jih je govoril nemško, čeprav nemščina ni njegov materin jezik. Šolal se je pri jezuitih pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Po končani gimnaziji je vstopil v jezuitski noviciat. Višje filozofske in teološke šole je obiskoval na Dunaju, v Gradcu in Linzu. Ko je bil leta 1648 posvečen v duhovnika, je nekaj časa na Dunaju pridigal in spovedoval. Iz tega časa je njegov prvi natisnjeni govor o Mariji. Zatem so ga predstojniki pošiljali v razne druge kraje, tudi v Ljubljano. Želel se je posvetiti pisanju in znanstvenemu delu, zato je leta 1653 izstopil iz jezuitskega reda. V oporoki je zapisal: »Karkoli imam, imam od njih, in kar vem, vem od njih.« Naslednje leto je bil umeščen za dekana stolnega kapitlja v Ljubljani. V tej službi je veliko pridigal in pisal. Rad bi imel več časa za pisanje, zato je leta 1669 prevzel župnijo v Ribnici na Dolenjskem in s tem povezano službo dolenjskega arhidiakona. V Ribnici so dozorela njegova glavna zgodovinska dela, pripravljal pa je tudi natis svoje edine slovenske knjige – lekcionarja. Leta 1676 se je odpovedal Ribnici in se vrnil v Ljubljano ter se posvetil izključno znanstvenemu delu – raziskovanju zgodovine. Smrt mu je dobesedno iztrgala pero iz rok 27. marca 1681, pokopali so ga v cerkvi sv. Jakoba. Napovedal je: »Rojen sem leta 1618, umrl bom leta 1681!«

Schoenleben Janez 00PRIDIGAL JE LATINSKO, NEMŠKO IN SLOVENSKO
Janeza Ludvika Schönlebna kot govornika in pridigarja je predstavila Monika Deželak Trojar v knjigi Janez Ludvik Schönleben (1618–1681). Oris življenja in dela. 2017. Ljubljana: ZRC. Povzemam njene glavne misli. Za njegove pridigarske uspehe je zaslužno predvsem njegovo šolanje pri jezuitih. Na svojih šolah so zelo poudarjali pomen obvladovanja govorniških veščin. V svojem jezuitskem obdobju (1635–1645) je Schönleben pisal predvsem latinske priložnostne govore, v letih službe stolnega dekana v Ljubljani (1654–1667) je veliko pridigal kot slavnostni in priložnostni govornik. Pridigarsko zelo bogato je bilo ribniško obdobje (1667–1676), po vrnitvi v Ljubljano se je njegova pridigarska dejavnost zmanjšala. Glede jezika Valvasor pojasnjuje, da je Schönleben pridigal tako v nemščini kot v slovenščini. Vsaj za Ribnico je gotovo, da je pridigal tudi v slovenščini. Da je bil vešč slovenskega jezika, priča tudi njegova priredba lekcionarja. Po vsebini lahko njegove natisnjene pridige razdelimo v tri skupine: praznične oziroma svetniške pridige, postne govore in nedeljske pridige. Schönleben je svoje pridige označil kot duhovno literaturo, postne pridige tudi kot asketično branje. Glede zgradbe pridig se je držal pravil jezuitske pridigarske šole. Njegove pridige imajo tri glavne dela: uvod, ki nakaže vsebino, jedro, ki razčleni v uvodu napovedano vsebino, ter zaključek, ki povzame bistvo pridige. Temelj njegovih pridig je bilo Sveto pismo, takoj za njim navaja dela cerkvenih očetov. Schönlebnove pridige so izrazito razumske. Čeprav je gojil klasično jezuitsko govorništvo, pa je v njegovem pridigarskem slogu zaznati vpliv prihajajočega baroka.

OSEMINTRIDESET KNJIG, LE ENA SLOVENSKA
Janez Ludvik Schönleben je objavil 38 knjig in zvezkov latinskih in nemških pridig, bogoslovnih razprav ter arheoloških in zgodovinskih spisov. Njegove najpomembnejše bogoslovne razprave se nanašajo na nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in so napisane v latinščini, ker so namenjene tedanjim tujim teologom. Kot mlad jezuitski pater je imel leta 1649 na Dunaju ognjevit govor o Brezmadežni. V času, ko je bil stolni dekan v Ljubljani, je začel sestavljati obsežno delo, v katerem je hotel zbrati in objaviti vse, kar so dotlej napisali v zagovor Marijinega brezmadežnega spočetja. Zamislil si je pet zvezkov teh dokazov, vendar je leta 1659 v Celovcu izšel le tretji. Njegovo najbolj znano marijansko delo je knjiga Palma virginea (Deviška palma, 1671) V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil zgodovini. V letih 1669–1674 je pisal kroniko kranjske dežele; leta 1681 je izšel prvi del pod naslovom Carniolia antiqua et nova (Stara in nova Kranjska), zgodovina do leta 1000.
Njegova edina slovenska knjiga je bila nova izdaja lekcionarja Evangelia inu lystuvi, ki ga je po naročilu in ob sodelovanju škofa Tomaža Hrena, pripravil Janez Čandek leta 1613. Schönleben si je knjigo zamislil kot priročnik za duhovnike. V njej je poleg evangelijev združil mali katekizem in zbirko cerkvenih pesmi, ki jih je povzel iz protestantskih pesmaric in iz ust pojočega ljudstva. Knjigo so leta 1672 natisnili v Gradcu, ker v Ljubljani ni bilo tiskarne. Zajetna knjiga (447 strani) je bila lepo opremljena: skoraj vsakemu nedeljskemu evangeliju je bila dodana odlična lesorezna podoba.

ČUK, Silvester. Janez Ludvik Schönleben (1618-1681). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 42-43

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh