Anton Aškerc

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Askerc Anton1Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Askerc Anton2Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Askerc Anton3Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Askerc Anton4Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Askerc Anton7Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

Zajemi vsak dan

Človeško življenje je izročitev mene tebi; izročitev človeka sočloveku ustreza bistvu človeka samo v taki ljubezni, ki je celovita in brez pridržkov.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 23. Junij 2024
Na vrh