Nevihta

Profesorica Marjana ni vedela, kako ji je v resnici ime, dokler ni vprašala na govorilni uri, na katero je po pol leta le prišla njena mama. Povsod je bila vpisana kot Pika. Tako je namreč hotel njen oče, zagret komunist. Bila pa je v resnici Petra, tako jo je dala njena mama na skrivaj krstiti. Če bi bila fant, bi bila Peter. Le kako bi oče poimenoval otroka takrat, če bi sploh dovolil to ime. Pika oziroma Petra je hodila kdaj pa kdaj na skrivaj v cerkev, prejela prvo sveto obhajilo in birmo in sicer v vasi, kamor je hodila k dedku in babici, očetovim staršem, na počitnice. Starši so ob sinovem nasprotovanju samo zmajali z glavo, rekel pa mu ni nihče nič, potem ko je enkrat vzrojil, naj mu pustijo živeti svoje življenje. Tako je Petra rasla, z njo pa je rasla tudi njena vera, katero ji je vcepljala tudi mama. »Ko boš polnoletna, se boš odločila po svoje in boš mirno hodila v cerkev,« ji je prigovarjala.
zgodba2 07 2012Bila je zelo marljiva in tiha učenka, za sedemnajstletnico kar preresna. Ko so drugi zganjali norčije, se je le redko nasmejala. Profesorica Marjana, ki je učila naravoslovje, je sklenila, da jih nekega lepega pomladnega dne popelje ne bližnjo goro. »Obeta se nam sončno vreme, pot bo prijetna, ni zahtevna, le obujte se primerno, vzemite s sabo tudi vetrovke, ker zgoraj rado piha, pa tudi pohodne palice, kdor jih ima,« jim je naročila in se skupaj z njimi veselila prijetnega dne.
Res se je rodilo lepo jutro, le na zahodu je bilo nekaj temnih meglic, ki so jo malce strašile. In res, pičle pol ure pred vrhom je v daljavi votlo zagrmelo, da je razigrana druščina utihnila in obstala. »Pohitimo, še lahko dosežemo kočo, preden se ulije, saj še ni nikjer črno,« jih je bodrila, saj je vedela, da v te skale zelo rada udarja strela. »Samo za mano vsi, ti, Pika, pa hodi zadnja, nate se zanesem, da ne bo kdo ostal zadaj,« je naročila in se zagnala v strmino, za njo pa vsi mladi. Hitela je navkreber, ne da bi se ozrla, zanesla se je na Petro. Ozrla se je šele, ko so pritekli pred kočo, kjer so popadali po stolih in klopeh vsi prestrašeni, toda suhi. Bili so na varnem, v toplem zavetju pri prijaznih oskrbnikih, ki sta že pridno kuhala čaj za preznojene popotnike.
Zunaj se je z vso silo razbesnela nevihta. Lilo je ter bliskalo in treskalo, da so se tresle šipe na okencih koče. Takrat je završalo: »Pike ni, Pike ni!«
»Pike ni?« je obnemela profesorica in tla so se ji zamajala, da bi padla, če je ne bi ujela dva fanta, njena dijaka. Stemnilo se ji je pred očmi, a se je z vso silo zbrala ter planila proti vratom. »Iskat jo grem, nekaj se ji je zgodilo!« je zavpila.
»Zdaj nikamor!« se je vmešal oskrbnik, izkušen planinec. »Nevihte bo zdaj zdaj konec, potem pa jo pojdemo iskat. Strela preveč tolče in udari tam, kjer si najmanj misliš, prenevarno je za nas, a ni že dovolj nesreče, če sploh je. Morda se je dekle zateklo pod kak grm in čaka, da se nevihta unese, saj je, kot pravite, veliko hodila po planinah in taki vedo, kako se je treba zavarovati,« jih je tolažil izkušeni mož.
Nemo je zrla skozi okno in tiho molila: »Če jo najdemo živo in zdravo, bova skupaj romali k Mariji Snežni na Veliko planino.« Kar stekla je po poti navzdol, ko se je za silo zvedrilo, za njo pa sta hitela dva fanta in oskrbnik s torbo za prvo pomoč.
Kmalu so jo zagledali: stiskala se je pod velik leskov grm, vsa premočena in prezebla. Izpod kapuce vetrovke je zrlo vanjo dvoje velikih črnih oči. Nič prestrašena, vsa vesela jih je sprejela, kot da se ni nič zgodilo. Bila je le nekaj deset metrov višje od tam, kjer je ukazala, naj pohitijo. »Ko ste tekli naprej, sem pohitela za vami, nerodno stopila in noga v gležnju me je strašno zapekla. Vedela sem, da je to zvin in da vas ne bom dohitela. Zato sem raje počepnila po ta grm in čakala, da pridete nazaj, navzdol bo še šlo, sem si mislila, navzgor pa ne,« je rekla.
»In zakaj si izbrala prav ta grm?« je zanimalo oba fanta. Nekaj časa je molčala, kot da bi se bala, da se bo kdo ponorčeval iz nje, potem pa je odločno povedala: »Veste, moja babica je vedno govorila, da je na leskovem grmu Marija sušila plenice, zato vanj nikoli ne udari strela.« Vsi so se spogledali in se zamislili, brez norčevanja, kot so jo včasih zbadali zaradi njene trdne, a skrite vere.
»Petra, tudi ti boš danes prišla na vrh,« so rekli in ji pomagali na noge. Oskrbnik ji je obvezal gleženj, potem sta jo fanta prijela pod pazduho in počasi so stopali navzgor.
zgodba2a 07 2012Ko so ji v koči dekleta pomagale preobleči, je čisto tiho rekla: »Bilo me je strah, ko ste šli naprej, a sem molila, pa je minilo.« Marjana jo je začudeno gledala . Take je ni poznala, prvič je dekle spregovorilo. Ali je bila res potrebna ta težka pot, da je vrgla od sebe svojo zaprtost?
Od tega dne ni bila več Pika, bila je Petra, prijazna in živahna, postala je del mlade druščine, ki jo je z vso ljubeznijo sprejela medse.
Prvi teden v septembru, ko se je začelo novo šolsko leto, se je profesorica Marjana z vsem razredom odpravila na Veliko planino. »Gremo se Mariji Snežni zahvalit za našo Petro, da smo jo našli živo in skoraj zdravo,« jim je razložila namen poti.
Kot telički so razposajeno noreli po poti, se podili po že skoraj praznih pašnikih. Ko so se zbrali ob kapelici na vrhu, je na vseh obrazih videla nekaj umirjenega, nekaj svečanega. Vedela je, da ni samo Petra našla poti do njih, prepričana je bila, da so tudi oni ob tej preprosti, odkriti deklici začutili, da je nad nami nekdo, ki vodi naša pota.

KUMER, Anica (2012) 07, str. 36

Zajemi vsak dan

Cerkev je bila ustanovljena, da gradi Božje kraljestvo že tukaj na zemlji, ne pa, da si pridobiva zemeljsko oblast.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 20. Julij 2024
Na vrh