Tako mimogrede

Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
zgodba2 12 2015Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko ...« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.

Janko Jarc-Smiljan Ognjišče (2015) 12, str. 36

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Samo smrt svobode zor je: / v njej spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje, / kar si ljubil in izgubil.

(Alojz Gradnik)
Ponedeljek, 15. Julij 2024
Na vrh