Ljudi moraš imeti rad

Primoža pogosto zanese pot v župnišče, saj je potrebno okoli cerkve in župnišča marsikaj postoriti. Pa tudi z župnikom rad reče kakšno besedo. In z gospo Mici tudi. Dolga leta je bila na prejšnji fari župnikova gospodinja, ko pa so ga prestavili v njihovo župnijo, Mici zaradi let in slabega zdravja ni odšla z njim, ampak se je preselila v dom upokojencev. Od tam prihaja na pomoč, kadar le zmore.
Ko je tistega popoldneva Primož zopet prišel po opravkih v župnišče, župnika ni bilo doma. Da se bo kmalu vrnil je rekla Mici in ga povabila, naj ga počaka za mizo tam po bogkovim kotom. Mici je hitro našla nekaj prijaznih besed, da je pogovor stekel. Pa jo je Primož presenetil z vprašanjem: »Vi ste bili zagotovo učiteljica, medicinska sestra ali glavna kuharica?« Že kar nekaj časa je občudoval lahkotnost in umirjenost njenih misli in življenjsko modrost, ki je bila vtkana v njene besede.
»Ne eno ne drugo,« je sproščeno dejala, »sem pa delila hrano.«
»Hrano? V kakšni menzi?«
»Ne, dijakom,« se ji je čez obraz razlezel nasmeh.
Takoj je začutil, da sta se spustila med Mickine prijetne spomine in da ji bodo besede stekle kar same. Res so, kot da so samo čakale, da jih nekdo prebudi. No, še prebuditi jih ni bilo treba!
»Petnajst let mi je bilo,« je začela pripovedovati, »ko sva skupaj s prijateljico prišli v mesto, da si poiščeva delo. Na več krajih so me odklonili. Da sem premlada in preslabotna, so mi rekli. Potrkala sem tudi na vrata zavetišča za starejše, ki so ga ustanovile in vodile sestre usmiljenke. Sprejela me je prednica. Sprva je bila zelo zadržana, ko pa je, tako si mislim, videla veliko stisko in prošnjo v mojih očeh, me je sprejela za delo na vrtu in pri hišnih opravilih. Z veseljem sem začela delati, saj sem bila teh opravil vajena od doma. Čez nekaj mesecev pa so mi, na moje veliko presenečenje, zaupali delo z obolelimi oskrbovanci.«
»Pa niste imeli nobenih primernih šol?« se je začudil Primož.
»Ljudi moraš imeti rad,« je preprosto odgovorila. »Tako hvaležni so bili za še tako majhno pozornost,« je dejala z glasom, ki je dal čutiti, kako rada se spominja tistih dni, predvsem pa oskrbovancev. »Čeprav jih nisem poznala, so mi postali dragi, kot bi bili moji domači.«
zgodba1 03 2022Odšla je v kuhinjo in se vrnila z dvema skodelicama kave.
»Potem so me premestili v oddelek s težko prizadetimi. Veste, ta pa nisem zdržala niti mesec dni. Sploh si ne predstavljate, kako …« se je ustavila sredi misli. »K sreči sem se lahko vrnila k mojim ostarelim varovancem. Nekateri so zelo trpeli. In jaz z njimi. Pa se je začela druga svetovna vojna. Nemcev smo se bali, saj so venomer vdirali v našo hišo in odpeljali kakšnega varovanca … Bog si ga vedi, kaj se je zgodilo z njim.«
Malo je pomislila. »Ja, pa lačni smo bili. Če sem le mogla, sem nesla kakšen košček kruha mojim varovancem.«
Primož je samo poslušal in čakal. Niti z enim vprašanjem je ni hotel motiti.
»Veste, dve leti po koncu vojne je pa država zavetišče podržavila in zavod je prenehal obstajati. Sestre so se morale preobleči v civilne obleke in se raziti vsaka na svoj konec. Varovance so skupaj s pohištvom in nekaterimi sestrami odpeljali na več krajev po Sloveniji. Joj, kako so ti reveži, ko so jih spravljali na kamione, jokali in prosili, naj jih ne odpeljejo. Srce se mi je trgalo. Pa tako dobri so bili. Sama nisem odšla nikamor, ampak sem ostala v hiši. Že čez nekaj tednov so začeli prihajati dijaki več srednjih šol. V prazne prostore. Spali so na tleh na slami z dvema odejama. Večinoma so bili že odrasli fantje, izučeni v raznih poklicih in preizkušeni v vojnih letih. Počasi pa se je začelo urejati. Novi direktor je določil, da bom kurirka. “Ne, po pisarnah pa ne bom hodila,” sem se uprla in postala čistilka. Komaj sem se navadila na vse tiste prostore, pa so me poslali na delo v jedilnico. Tam sem skrbela za red in čistočo, pa še v kuhinji sem pomagala pri pripravi hrane, pri razdeljevanju obrokov sem pa ščipala jedilne bloke. Delali smo po cele dneve, od jutra do večera, z vmesnimi odmori. Jedilnica je bila v kleti, mrzla in brez ogrevanja, da smo uslužbenke in tudi dijaki pozimi prezebali.«
Za čas se je njena pripoved ustavila, kot da zaradi mraza tudi besede težko prihajajo na dan. »Ampak veste, lepo je bilo. Nimam se kaj pritoževati. Fantje so bili prijazni in dobri in so, če smo jih prosile, radi priskočili na pomoč. Najlepše pa je bilo, ko so fantje, medtem ko so v dolgi vrsti čakali na svoj obrok hrane, začeli peti. Tedaj smo me upočasnile svoje delo, da smo jih čim dlje poslušale.«
Zopet se ji je beseda ustavila. Kot da hoče spomin še malo zadržati. »Rada sen bila med temi dijaki, pa sem vseeno iskala drugo službo. Ko so moji fantje to zvedeli, so mi dejali, da ne morem iti tako daleč, da me ne bi poiskali in me pripeljali nazaj. In sem ostala, Saj ne vem, če bi me res poiskali, ampak meni se je pa dobro zdelo. In sem ostala.«
Mici je odšla v kuhinjo in je kar nekaj časa ni bilo nazaj, Vrnila se je s torbico, iz katere je vzela fotografijo, ki se ji je videlo, da jo je imela večkrat v rokah. Z velikim spoštovanjem jo je podala Primožu. Na njej je bila skupina skrbno oblečenih odraslih fantov. »To fotografijo mi je podaril eden izmed teh fantov. Ob maturi. Vidite, to je ta fant,« je pokazala nasmejan obraz v drugi vrsti. »Tone mu je bilo ime. Iz Bele krajine. Bil je najstarejši otrok z majhne kmetije, za njim je bilo še pet bratov in sestra. Težko se je prebijal,saj mu od doma niso mogli pomagati. Da si je nekoliko znižal oskrbnino, je pomagal pri različnih delih. Tudi pri delitvi hrane. Skoraj prijatelja sva postala. Dobra prijatelja.«
Zopet je vzela v roke fotografijo, jo obrnila in vrnila Primožu. Z lepo čitljivo pisavo je bilo napisano: Moji ljubi mamici v trajen spomin.
»Take pohvale pa ni deležen vsak,« je dejal Primož, ko je še nekajkrat prebral kratek stavek in zrl v nasmejani obraz na fotografiji.
Potem je fotografijo vrnil Mici, ki se je zazrla vanjo. »Včasih se mi kar stoži, ko pomislim na vsa tista leta, preživeta v zavetišču z upokojenci in z dijaki v domu.«
Fotografijo je kot svetinjo spravila v torbico in jo skrbno zaprla.
»Vi še kar malo počakajte,« je dejala čez čas in se napotila proti vratom, »saj se mora župnik vsak čas vrniti. Sama pa bi rada dokončala delo v kleti.« Primož je zamišljen obsedel tam pod bogkovim kotom. Micina pripoved se ga je dotaknila. Da so spomini sicer lepši kot vsakdanja resničnost, je premišljeval, ampak Mici je s takšno ljubeznijo govorila o letih, preživetih v obeh ustanovah, da je kar čutil, kako je bilo Mici tam lepo. “Ona je srečna kjerkoli že je, kot so nekateri povsod bolj ali manj nesrečni,” mu šlo skozi misli.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Tvoje roke so me naredile in izoblikovale; daj mi pamet, da se tvojih ukazov naučim.

(Psalm 118)
Sobota, 12. Oktober 2024
Na vrh