Tolažba od zgoraj

Turist je hotel preživeti poletje v planinah, zato se je nastanil na neki gorski kmetiji. Pri gospodinji se je pozanimal, ali je v bližini kakšna cerkev, da bi lahko bil ob nedeljah pri maši. Dobil je pritrdilen odgovor. Kmalu sta se spustila v pogovor. Gosta je zanimalo, kdo so ljudje na fotografijah, ki so krasile stene.

Kmetica je začela razlagati: »To je moj mož. Ponesrečil se je pri podiranju drevja v gozdu. To sta moja sinova, ki sta padla v vojni. To pa je hčerka, ki je umrla za rakom.«

Gost jo je začuden poslušal. Ni vedel, kaj naj reče, zato je molčal, kmetica pa je čez nekaj časa nadaljevala: »Veste, tu ne pomaga nobena človeška tolažba. Potrebna je tolažba od zgoraj. Ob moževi smrti sem še lahko žalovala, potem pa sem kar otopela. Sprva sem Bogu zelo zamerila, da mi je vzel vso družino. Prepirala sem se z njim kot svetopisemski Job, toda tudi to ni pomagalo. Nehala sem hoditi v cerkev. Nisem mogla. Nekega poletja pa je prišel rezbar, ki mi je podaril tale križ, ki ga vidite na steni. V zimskih mesecih, ko ni bilo gostov in sem imela čas, sem pogosto sedela pred Križanim in razmišljala. Spoznavala sem, da je Kristus pretrpel neizmerno več kot jaz. Kaj je moje trpljenje v primerjavi z njegovim? Spet sem našla moč za življenje, pa ne samo za življenje, ampak tudi za daritev. Bogu sem darovala, kar mi je vzel.«

Rustja B., Ognjišče (2016) 04, str. 31