Kako daleč smo od smrti

Modrec se je vkrcal na ladjo, da se prepelje na drugo stran morja. Na odprtem morju je ladjo zajel silovit vihar. Visoki valovi so ladjo premetavali sem ter tja kot orehovo lupino. Potniki so bili prestrašeni: eni so molili, drugi vpili, tretji so metali v morje svoje stvari. Modrec pa je mirno sedel. Ko je vihar ponehal in so potniki prišli k sebi, ga je nekdo vprašal: »Kako da tebe ni bilo nič strah? Mar nisi vedel, da nas je od smrti ločevala samo krhka lesena ograja?«
»Seveda sem vedel, toda v življenju sem že izkusil, da me je od smrti ločevalo še manj!«

Proti koncu življenja je don Bosko že težko hodil. Ko ga je nekdo srečal na dvorišču, ga je vprašal: »Kam ste se namenili, don Bosko?« Odgovoril je: »V nebesa.« To bi moralo veljati za vsakogar, kdor veruje v Boga. Z vsakim korakom lahko rečemo: »Prihajam, Gospod!«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 33.
zgodba je objavljena tudi v knjigi V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, ki bo izšla konec novembra (zbral Božo Rustja). zbirka Zgodbe za dušo - nova serija 4. Ognjišče. Koper. 2020. str. 108.