Ali je za hiter uspeh res dovoljeno storiti vse, tudi prodati svoje telo?

Stara sem enaindvajset let in obračam se na Ognjišče, ker vam zaupam. Vaš časopis redno prebiram in res ne vem, kateri drug časnik ali revija v tej naši domovini bi lahko posredoval odgovor na moje vprašanje, razmišljanje. Pred kratkim sem končala študij, predvsem so me zelo zanimali mediji in seveda vzgoja zanje, kar pa se danes v veliki meri pozablja. Sprašujem se, ali so vse tiste moralne vrednote, ki so nekdaj živele v naših družinah in se prenašale iz roda v rod, res že preteklost in ali ni ničesar več, na čemer bi lahko gradili in se nekako poskušali upreti vsemu tistemu medijskemu ‘linču’, ki nas vsak dan pritiska k tlom, da moramo misliti in delati tako, kot nam je vsiljeno.
Ker sem ženska, izhajam najprej iz predpostavke, da so ženske danes postale samo še predmet izkoriščanja, za dosego denarja in nekih hitrih ekonomskih učinkov. Če hočeš pozitiven odziv ljudi, daj samo žensko na naslovnico, v reklami jo razgali tako in drugače in uspeh je nekako zagotovljen. Nihče se več ne sprašuje o čem globljem – in vendar je trgovina delovala tudi nekdaj. Koliko pornografskega gradiva danes kroži čisto legalno med nami, med mladostniki, zakonci in celo otroci zlahka pridejo do takih vsebin. Naša družba pa o tem ne razmišlja preveč, od časa do časa se sicer dvigne kakšna afera okrog spolnega izkoriščanja otrok, tu in tam zaprejo kakšnega zvodnika, ki trpinči mlada dekleta ... Toda celotna miselnost ljudi ostaja taka, da je za hiter uspeh vse dovoljeno, za zaslužek je dovoljeno uporabljati tudi lastno telo in pri tem ni treba razmišljati o kakšnem dostojanstvu. Seveda niso samo ženske postale predmet ekonomskega poželenja. Nekaj podobnega je tudi z moškimi. Zakaj mnogi prodajajo svoje telo? Zakaj se po vseh ‘pozitivnih’ dosežkih feminizma, še vedno izkorišča žensko, njeno telo pa spreminja v potrošniško blago? Ali je mogoče, da se vse naše bivanje, življenje in doživljanje skrči samo na to? Prodajamo telesa in kupujemo še tisto malega ‘duha’, ki ga Slovenci premoremo v naših tradicionalnih okoljih. Seveda so tu mnogi in mnoge, ki so samo sužnji in se temu ne morejo svobodno upreti in se morajo ‘prodajati’ zaradi groženj in nasilja. Tu bi morali svoje povedati tudi organi pregona. To je res velika sramota naše družbe in na kakšen način bi se morali temu upreti in narediti konec temu začaranemu krogu? Ali obstaja kakšen žarek upanja? Sprašujem vas, ali nismo v tej situaciji kristjani poklicani, da bi se vsak dan v našem življenjskem okolju, trudili in gradili neko novo spoštovanje med ljudmi. Sprožiti bi morali kakšno pobudo za neko novo javno moralo, da bi temu ne pritrjevali ampak tudi v javnosti obsodili tako ravnanje, ne pa še naprej spodbujali to umazano tržišče. Morda bi kanček k temu lahko prispevalo tudi Ognjišče, ki bi lahko prineslo kakšen članek, rubriko, ki bi govorila čisto konkretno o tem, kako se boriti proti tem medijskim napadom na človeško moralo in etiko.
Damjana
pismo 09 2013aV svojem pismu si opozorila na probleme, ki obstajajo, a se o njih premalo govori. Res je, naša družba je postala ‘instant’ družba, kjer ljudje hočejo doseči vse, takoj in na čim lažji način. Po svoje je to razumljivo, saj ljudje težimo k lažjemu načinu življenja in tudi krščanstvo uči, da trpljenje ni samo po sebi vrednota. Je pa napor sestavni del našega življenja, zlasti pa se mu ne smemo izogibati in tako zapasti nepošteno ravnanje. Naj navedem zelo preprost primer. Ljudje se moramo preživljati s svojim delom. Laže bi seveda bilo, da nam ne bi bilo treba zjutraj vstajati in delati ter se truditi dan za dnem. Toda za preživetje je napor nujen. Lahko se bi se mu izognili, tako da bi kradli, sleparili in si na ta način pridobili sredstva za preživljanje. Toda oškodovali bi nekoga drugega. In v tem je tudi problem naše družbe. Danes čedalje bolj odkrivamo, kako so nekateri ljudje, žal tudi iz Cerkve, hoteli špekulirati in na nepošten način hitro obogateti. In kam so pripeljali našo družbo? V krizo, ki močno prizadeva številne ljudi.
Nekaj podobnega je na področju morale. Sicer pa čedalje več ljudi trdi, da je sedanja kriza najprej moralna in šele nato gospodarska. Da, prav imaš, ko praviš, da danes vse skušajo prodajati na podlagi spolnosti. Koliko reklam igra na ta človeški nagon! Prav tako je zanimivo, kar si napisala, kako se ponižuje ženo, zlasti njeno telo. V družbi, ki tako poudarja, kako je žena enakopravna, kako jo hočemo na vseh položajih, v politiki zahtevamo posebne ’ženske kvote“ ..., pa obenem tako ponižujemo dostojanstvo žene. Pri nekem duhovniku sem videl zanimivo umetniško sliko (delo umetnice!). Najprej je upodobila ženo v preteklosti: pokrita je z ruto in preprosto oblečena in z lepim obrazom. V prihodnjih upodobitvah je žena čedalje bolj razkrita, vse manj obleke ima in čedalje bolj so poudarjeni njeni ženski atributi, obraz pa je vse manj viden. Čedalje na višjem podstavku je žena, čedalje bolj ‘neobremenjena’, a zgodila se je zelo pomembna stvar – izgubila je obraz!
Prav tako je res, da je pornografija vedno bolj dostopna. Tudi otrokom. Raziskave pravijo, da so na internetu zelo obiskane prav te strani. Posebej skrbi lahka dostopnost do teh vsebin. Zlasti je zaskrbljujoče, da se številni otroci tako zgodaj srečajo s pornografijo in jo enačijo s spolnostjo in se tako samo na ta način srečajo s spolnostjo. So raziskave, ki pravijo, da mladi preveč pričakujejo od telesne ljubezni (mislijo, da so v filmih), zanemarjajo druge oblike odnosa med moškim in žensko in tudi zato propada veliko število zakonov. V nekaterih zakonih prihaja do krize zaradi odvisnosti (zlasti moških) od interneta in internetne spolnosti. Prav tako je zaskrbljujoča vse večja odvisnost od računalnika in interneta. Rezultati raziskav, zlasti med mladimi, so skrb zbujajoči.
Pa vendar le ni vse tako črno. So družine in okolja, kjer ne pomeni vse telesnost, kjer se življenje ne zreducira samo na spolnost, ampak še živijo pristno in polno življenje. Tu opažamo, kako važno vlogo ima družina. Drugi važen pomen ima družba, skupine in prijatelji, s katerimi se družijo mladi. Praviš, da si končala študij. Upam, da si bila članica mladinske ali študentske skupine, da si hodila na duhovne vaje in se tako družila z ljudmi, ki imajo podobne vrednote, kot jih imaš ti. Več ko imamo takih stikov, laže se bomo upirali ‘diktatu’ in močnemu vplivu javnega mnenja. Več ko nas bo, laže bomo oblikovali javno mnenje in ga spreminjali. Ni tako nepomembno tudi naše družbeno delovanje. Kajti nimajo tudi vse stranke enakega odnosa do družine, splava, do istospolnih porok, pornografije. So nekatere, ki jim družina pomeni malo ali nič, so druge, ki branijo družino. So nekatere, ki bi za družino rade razglasile vse, kar komu pride na pamet, so druge, ki branijo družino, ki temelji na dosmrtni zvezi moža in žene ... So nekatere, ki jim večje število otrok ni vrednota in so druge, ki jim je. Saj smo kristjani že po krščanskem nauku dolžni podpirati družino tudi v javnosti, a tvoje pismo nas prepričuje, da je še več razlogov, da jo podpremo. Hvalevredno je, da so se prav v zadnjem času razvile nove civilne iniciative, ki branijo dostojanstvo zakona in družine in s tem tudi žene in otrok.
Na koncu samo še o tvoji zanimivi pobudi o člankih in knjigah, ki bi govorili o medijski vzgoji. Imaš prav, da jih je premalo. A nekaj vendarle je: v vsaki številki Ognjišča so v rubriki Film predstavljeni in ocenjeni filmi. Obenem je pri njih nekaj priporočil o (ne)primernosti za otroke in družine. Večji narodi npr. Italijani imajo v okviru škofovske konference na svoji spletni strani predstavljeno oceno primernosti še za večje število filmov. Tudi katoliški tednik Družina ima posebno prilogo, namenjeno medijem. Žal ne more slediti vsemu dogajanju, oceniti in predstaviti vseh oddaj in filmov, kar bi bilo za mnoge ljudi zelo dobrodošlo. Sam sem pred leti pol leta pisal o problematiki medijev, zlasti novejših, v Ognjišču. Pri naši založbi je izšla tudi kakšna knjiga na to temo (npr. Izzivi sodobnih medijev). Nekaj odgovorov na svoje pismo boš našla v knjigah Bogdana Žorža (o zasvojenosti, pa o vrednotah, vzgojnih težavah ...). Predvsem pa ostani še naprej odprtih oči in kritično spremljaj dogajanje okrog sebe. Kakor doslej, ne podlegaj mišljenju večine, predvsem pa utrjuj svoje ravnanje s stalno prošnjo Bogu, naj ti daje spoznati, kaj je prav in kaj želi od tebe ter ti daje moči, da se boš po teh spoznanjih tudi ravnala.
Božo Rustja

Ognjišče (2013) 09, str. 52

Zajemi vsak dan

Bog svojo moč uveljavlja drugače kot počnejo človeški oblastniki. Njegova oblast je moč ljubezni in sočutja, resnično obličje Boga se pokaže ravno v trpljenju.

(Benedikt XVI.)
Torek, 28. Maj 2024
Na vrh