Govorice o župnikih nekritično prenašamo, pomnožujemo in posplošujemo

V nedeljo pri maši sem si rekla, da napišem tole pismo. Živimo v času, ko o župnikih, na žalost, slišimo iz dneva v dan veliko več grdega kot lepega. In po ‘lepi’ človeški navadi to ‘pomnožujemo’, prenašamo in kopiramo kar povprek na vse ter ne znamo govoric kritično presoditi. Če je o župniku nekaj pisalo v časopisu, ali je v sosednji vasi (če ga sploh imajo) nekaj zagrešil ali dobil neko oznako, potem jo mora dobiti tudi naš. Saj je vse isto, vse tlačimo v eno malho, pa naj govori o tem staro ali mlado, verno ali neverno ...
V župnijo sem se preselila pred nekaj leti, ravno v obdobju, ko se je menjal župnik, in tam so se začele vse zamere in zdrahe ... V vseh teh letih pa z njegove strani toliko truda, toliko novosti, toliko ponujenih rok, vključevanja mladih in starih ... Veliko prilagajanj in stalna vprašanja, kako bi želeli, kaj vam bolj ustreza, kako se vam prilagodim. Ljudje, verniki, pa še vedno govorimo: »Ni dovolj dober, ni za to vas, ne živi pri nas, ne upošteva, ne razume, se ne prilagodi ....« Zavračamo vse novosti, bojkotiramo ideje ... Sploh se ne zavedamo velike prednosti: imamo župnika, ki nas je sprejel in nas ima rad, nas ceni in spoštuje. Veseli se vsake male pozornosti, pomoči in pohvale. Je človek.
Sprašujem se, kako še vedno ne razumemo? Kako dokazujemo svoj prav – pišemo na škofijo, zbiramo peticije, ne cenimo .... Prosim zanj, da mu Bog da moči za naprej in da bi mi čim prej razumeli, da je dober duhovnik in bili zadovoljni, da je med nami.
Katarina
pismo 07 2012bHvala vam za to pismo, saj ponuja nekaj predlogov, kako naj gledamo na duhovnika. Najprej je iz pisma čutiti hvaležnost, da ima župnija duhovnika. V naših župnijah je premalo hvaležnosti, da imajo duhovnika.
Drugič: ne posplošujmo. Neki duhovnik ima res lahko določeno napako, a te ne pripisujmo vsem. Sam poznam veliko duhovnikov, ki se trudijo živeti kot dobri duhovniki in so zavzeti v svoji službi. Znamo ceniti njihovo delo ali ljudi opozoriti nanje? Prav je, da se za duhovnike postavimo tudi v družbi, ko se govori o njih. Zlasti ko družba govori slabo ali jih obrekuje. Doživel sem že, da je kdo govoril o napakah duhovnikov – tudi o drugih ljudeh – ne da bi se prepričal, če je tisto, kar je povedal, res. Koliko škode lahko naredimo s takim govorjenjem. Pa tudi če ima določen duhovnik neko napako in o njej govorimo, se vprašajmo, kaj s tem rešimo. Mu pomagamo, da jo bo odpravil? Ne, samo širimo slabe govorice o njem, morda s tem koga pohujšujemo, a pomagamo mu ne nič. Če res vemo, da dela narobe, je prav, da stopimo do njega in ga obzirno opozorimo na to. Obvestimo njegovega predstojnika. Morda bo lahko kaj ukrenil. Pravijo, da tisti, ki ne vidi v nobenem človeku nič dobrega, tudi sam nima veliko dobrega v sebi. Žal napake bolj odmevajo kot dobra dejanja.
Poznamo pregovor, da drevo, ki pade, povzroči več hrupa, kakor gozd, ki raste. Še kako to velja za duhovnike. Nekateri ljudje namerno povečujejo napake duhovnikov, da bi opravičili svoje: češ, če oni tako delajo, kaj bi nas učili. Sveti Avguštin pomenljivo pravi, da bolj ko so ljudje grešni, bolj prežijo na napake drugih. Pa bo vsak zase dajal odgovor Bogu. Tudi vedo veliko slabega povedati o duhovnikih prav tisti, ki v župnijah ne sodelujejo. Polni so kritičnosti, sami pa malo ali nič ne naredijo. Kritični so do novosti, ki jih uvaja župnik, morda tudi zato, ker bi od njih to zahtevalo nekaj truda. Morda se je res težko sprijazniti s kakšnimi novostmi, a to ne sme biti vzrok, da bi onemogočali duhovniku neke nove prijeme in nove načine oznanjevanja.
Pa še na eno stvar opozarjate v tem pismu: zbiranje peticij in pisanje na škofijo. To je pogosto prav v času premestitev. Običajno se take peticije slabo končajo, ker jih nekateri izkoristijo za gonjo proti Cerkvi ali določenemu duhovniku. Včasih je prav zanimivo opazovati, da ljudje, ki jim je župnija in njeno življenje deveta skrb, ob novici o premestitvi župnika, postanejo izredno dejavni. V hujskanju in podpihovanju, namreč. Ko bi tiste energije uporabili v dobro župnije in bi tudi trpljenje, ki je povezano s premestitvami, darovali Bogu, bi veliko bolj koristili župniku, župniji in Cerkvi.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2016) 07, str. 54

Zajemi vsak dan

Cerkev je bila ustanovljena, da gradi Božje kraljestvo že tukaj na zemlji, ne pa, da si pridobiva zemeljsko oblast.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 20. Julij 2024
Na vrh