Ljudje ne zaupajo več v moč Jezusovih besed

Velikokrat razmišljam, kako je Jezus rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« (Mr10,9). Ni zadeve in dogodka, pa naj bo še tako hud in ponižujoč, da bi Bog ne pomagal. Ni mogoče, če se človek zateče k Bogu, da Bog ne bi pomagal in rešil zapletenega stanja. Ponavljam: ni mogoče, da bi Jezus ne pomagal, rešil in posegel v zakonsko življenje, imam pa občutek, da ljudje ne zaupajo več v moč evangelija, v moč Jezusovih besed. Čigave besede pa so odrešilne, zdravilne in osvobajajoče, če ne Jezusove? Kako je potem mogoče, da nekateri v to ne verujejo in je čedalje več razbitih družin. Kako bomo oznanjevali evangelij – Božjo besedo, če ne verjamemo v njeno moč?
Anica

Brez dvoma drži, kar pišete. Imamo premalo vere. Premalo zaupamo v Boga in njegovo pomoč. Predvsem pa imamo prešibko vero, saj bolj kot količino vere, Jezus poudarja močno, “intenzivno” vero: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; ‚Izruj se s koreninami vred in se presadi v moje,‘ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).
Morda bodo te besede komu v tolažbo, saj meni, da ima majhno vero. Tudi apostoli so menili, da imajo premalo vere, zato so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori evangeljski odlomek o očetu, ki je k Jezusu pripeljal svojega obsednega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je poučil: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče«, oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova majhna vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel “delati” po njej in “uporabiti” tudi njegovo majhno vero.
Iz povedanega lahko sklepamo, kaj bi bilo, če bi imeli večje zaupanje, večjo vero, ko Jezus obljublja, da nas bo uslišal, če se z vero “gorčičnega zrna” obračamo k njemu. Včasih imam občutek, da se sploh ne obračamo več k Bogu. To mi je potrdila tudi preprosta ženica, ki je ob letošnji suši dejala: »Tako jamramo, da je suša, toda koliko pa smo prosili Boga, da bi je nas obvaroval? Smo bili pri procesiji svetega Rešnjega Telesa, ko prosimo za zdravo vreme in dobro letino? Pri procesijah ali pri molitvah v prošnjih dneh?« Res, kakor da ne zaupamo v Jezusovo besedo in nimamo vere. Niti za “gorčično seme” ne. O zaupanju v Boga lepo govori zgodba o romarjih, ki so se odpravili na božjo pot in prosili za dež. Ko so prišli v božjepotno cerkev, jih je duhovnik okaral: »Nimate vere!« Začudeni romarji so se spogledali. Duhovnik je ponovil: »Nimate vere! Kje imate dežnike?«
pismo 10 2022Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
Bog se nikomur ne vsiljuje. Če ga nočejo ljudje poklicati v svoj zakon, se sam tja ne bo vsiljeval. Bog bi rad naklanjal svoj blagoslov mladim zakoncem, a ga zanj mnogi ne prosijo več.
Vendar pa tudi “golo zaupanje” v Božjo besedo ni dovolj. Svoje zaupanje v Božjo besedo moramo potrditi s svojim življenjem. Napačno bi ravnali, če bi klicali Boga na pomoč, sami pa ne bi opravili svoje dolžnosti. Bog nam pomaga, a tudi mi moramo opraviti svojo dolžnost. Tudi zakonca, ki se poročita v cerkvi in kličeta Božji blagoslov na skupno življenje, se morata truditi za graditev medsebojnega odnosa, spoštovati drug drugega, v ljubezni drug drugemu pomagati, gledati na potrebe drugega …
Potrebno je oboje: vztrajna in zaupna molitev v veri, pa čeprav je ta kakor gorčično zrno, in naše sodelovanje. Čeprav ponižna in iskrena molitev veliko premore, molitev ni čarovnija. To bi bila, če bi molili: »Zgodi se moja volja.« Bistvo krščanske molitve pa je, da v zaupanju v Božjo besedo in njegovo obljubo iskreno prosimo Boga: »Zgodi se tvoja volja«. Te besede so večkrat napisane v Svetem pismu, ponavljamo jih v očenašu (Mt 6,10), izrekel jih je Jezus v težkem trenutku pred trpljenjem (Mt 26,42) in izrekla jih je Marija ob oznanjenju s svojim »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Obenem ko v zaupanju molimo, naj se zgodi Njegova volja, storimo vse, kar moramo in moremo sami storiti.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2022), 36-37.

Zajemi vsak dan

Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.

(Vinko Kobal)
Nedelja, 21. Julij 2024
Na vrh