Čarovništvo je proti krščanstvu – tudi v pravljicah?

Z možem bi rada svoje otroke krščansko vzgojila. Zaradi tega tudi izbirava, kaj berejo. Pred nedavnim mi je prijateljica, ki je tudi verna, dejala, da svojim otrokom ne pusti brati knjig, v katerih nastopajo čarovnice. Med drugim so to tudi knjige Harryja Potterja. Po njenem naj bi bilo čarovništvo proti veri. Odsvetovala mi je tudi razne (učne) poti, kjer nastopajo škrati, vile in čarovnice. Vse to naj bi slabo vplivalo na človeka.
Sedaj sem v zadregi: rada bi otroke vzgajala po krščansko in jim torej ponudila v branje dobre knjige, po drugi strani pa se sprašujem, pa saj tudi v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica) nastopajo čarovnice. Ali ne velja razlikovati med čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi ter pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. Zato me zanima mnenje Cerkve o čarovništvu (pa ne o sežiganju čarovnic) in predvsem o branju knjig in obiskovanju poti , kjer nastopajo.
Biserka

pismo 02 2022Ob vašem vprašanju o knjigah Harryja Potterja Joanne K. Rowling (Kamen modrosti, Dvorana skrivnosti, Jetnik iz Azbakana, Ognjeni kelih, Feniksov red, Princ mešane krvi in Svetinje smrti), “učnih poteh”, ljudskih pripovedkah in klasičnih pravljicah bom posvetil večjo pozornost knjigam in filmom o Harryju Potterju, saj so decembra 2021 proslavljali dvajsetletnico prvega filma o tem filmskem junaku. Odgovor ste omejili s tem, da ste zapisali, da vas ne zanima mnenje Cerkve o “sežiganju čarovnic” tj. o žalostnih zgodovinskih dejstvih, saj o tem pišejo zgodovinarji (v knjigah in revijah), marveč o čarovnicah v klasičnih in sodobnih pravljicah in fantastičnih pripovedih.
Kljub temu začnimo z drugim odstavkom vašega vprašanja. Psihologi in vzgojitelji opozarjajo, da odgovor na vaše vprašanje ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Če hočemo globlje razumeti pomen pravljic s čarovnicami in drugimi strašljivimi bitji, moramo razumeti otroka v obdobju malčka (od enega do treh let), ko se otroci učijo uravnovesiti svoja čustva. Otroku delajo težave frustracijski občutki, ker močnih negativnih čustev (jeza, agresivnost, sovraštvo, bes, …) še ne zmorejo obvladovati. Ob močnem in glasnem izražanju čustev, še posebno, ko so naperjena proti materi, je otroka tudi strah, da bo izgubil starševsko ljubezen. Če je ta strah podprt s strani starša (“Nimam te več rada, če se tako obnašaš!”), bo otrok svoje občutke in čustva projeciral zunaj sebe, zvračal bo krivdo na druge osebe in v (‘sovražno’) okolje (“Udaril si se v stol? Ti grdi stol, on je kriv, da te boli!”) Zelo pomembno je, da se starša (mama in oče!) ne ustrašita otrokovih čustev, še posebno ne tistih nasilnih in sovražnih. Če otroku še ob tako silnem čustvenem izbruhu pokažeta svojo mirnost, čustveno trdnost, mu nudita podporo in ljubezen, otroku olajšata frustracijsko bolečino in zmanjšujeta občutek strahu.V sklop te podpore in ljubezni sodijo tudi klasične pravljice, v katerih nastopajo hudobne čarovnice in zmaji na eni strani in junaki ter princeske in dobre vile na drugi strani. Pravljice lahko pomagajo otroku premagovati negativna čustva. V maminem ali očetovem naročju otrok ob pravljici spoznava, da se starši ne bojijo čustev, ki jih doživlja in tudi izraža ob pravljičnih zapletih. Hudobno čarovnico lahko sovraži, na junaka se lahko jezi ali pa je nanj ljubosumen, zmaja se lahko boji, princesko in dobro vilo lahko občuduje in ljubi. Na koncu je vse dobro poplačano in vse slabo razvozlano. Otrok doživlja, da so tudi negativna čustva njegova in jih bo vse manjkrat projiciral navzven. Tako se v njem samem pozitivna in negativna čustva nekako uravnovesijo, sprejema jih, se jih vse manj boji in se hkrati uči sprejemljivih načinov ravnanja, da negativna čustva v njem izzvenijo. Starši, ki zavračajo ‘nasilje’ v teh pravljicah, v bistvu sporočajo otroku, da se negativnih čustev bojijo. Otrok doživlja svet kot “strašen in nevaren” in se ga je treba bati. Posledično bo otrok bojazljiv in prestrašen, slaba čustva pa bodo zanj vse bolj boleča, zato jih bo vedno bolj projiciral v druge in okolje (“Jaz imam prav, tisti drugi je vsega kriv!”). Žal, mnogi ljudje tako paranoidno mišljenje prinesejo s seboj tudi v svojo odraslo dobo.
Seveda se strinjam z vami, da je v ljudskih pripovedkah in v klasičnih pravljicah (Janko in Metka, Sneguljčica), kjer nastopajo čarovnice, treba razlikovati med pravim čarovništvom in med ljudskimi pripovedmi in pravljicami, ki so namenjene otrokom in so plod domišljije. “Čarovništvo” v pravljicah seveda ni proti krščanstvu, lahko pa je uporabno in tudi koristno vzgojno sredstvo.
Omenjate (razne učne poti), ki so pravzaprav spletne turistične ponudbe v želji privabiti otroke ter starše na “Pravljično doživljajsko transverzalo po Sloveniji” (Škratji Kras, Skrivnostna Bistra, Pravljični Šumberk pri Domžalah, Pot močvirskih škratov na Mali plac na Ljubljanskem barju, Smaragdna dogodivščina ob Ajdovskem zidu med Vrhniko in Logatcem, Pot pastirskih škratov na Krvavcu, Polhov doživljajski park ob Polhograjski graščini in Krškočara) in tolike druge ponudbe za otroke in starše, ki lahko družino še bolj povežejo in jo vpeljejo v posebnosti naše lepe dežele, ki jo žal premalo poznamo.
Knjige o Harryju Potterju, fantastične pripovedi ali sodobne pravljice, niso izzvale samo staršev in literarnih strokovnjakov, ampak tudi predstavnike različnih verstev, tudi islam in judovstvo, predvsem zaradi pomešanosti fantastične pripovedi z miselnostjo nove dobe (new agea), ezoteriko, magijo, okultizmom, gnosticizmom, uroki itd., katere propagiranja pa ni bil cilj avtorice Rowlingove, kot sama omenja.
Medtem ko nekateri knjige in filme opisujejo kot satanske, drugi, tudi sama Rowlingova, bi radi dokazali, da knjige aktivno promovirajo vrednote, saj v njih dobro zmaguje in je fantastična pripoved oziroma sodobna pravljica samo pravljica in ne ‘priročnik’ za uvajanje v čarovništvo. Mimogrede naj omenim, da so feministke in tudi skupnosti LGBT to odkrile ter zaznale in zato niso zadovoljne z izjavami Rowlingove, ki se sicer ob dvajsetletnici filmov o Harry Potterju skoraj ne vključuje v njegovo pretirano proslavljanje.
Kritik in pohval o Harryju Potterju je ogromno, kar lahko najdete tudi na spletu. Za ilustracijo naj omenim dva različna odnosa, ki sta nastala ob začetku razprav, dveh katoliških duhovnikov do vrednotenja Harryja Potterja. Eksorcist Gabriele Amorth je verjel, da se “za Harryjem Potterjem skriva podpis kralja teme, hudiča”, sydneyjski nadškof in kardinal George Pell pa je v svojih kolumnah v avstralskem Nedeljskem telegrafu Harryja Potterja hvalil zaradi prikazovanja vrednot, ki so “združljive s krščanstvom”. Z nobenim od obeh skrajnežev se ne moremo strinjati, saj knjige o Harryju Potterju nimajo te ambicije, najmanj pa trajne vrednosti. Gre pač za ‘modno’ literaturo, ki je pri odraščajočih otrocih dosegla neverjetno pozornost in priljubljenost. Katoliška Cerkev o Harryju Potterju zato ni dala nobene uradne izjave. Zanimivo pa je, da je že pred dvanajstimi leti na Filozofski fakulteti v Mariboru bilo oddano diplomsko (danes bi temu rekli magistrsko) delo z naslovom Harry Potter: Poskus zagovora njegove literarne in moralne vrednosti.
Zdi se mi, da imajo starši danes glede knjig in filmov, podobno kot glede drugih novih izzivov, še večjo odgovornost, da spremljajo svoje otroke ob branju knjig, gledanju filmov in soočenj s tolikimi možnostmi, ki jih prej ni bilo. Izmed številnih knjižnih, revijalnih, filmskih in spletnih (na računalniku in na pametnem telefonu) ponudb ostajate, spoštovani starši, glavni vzgojitelji, ki bi naj otroke ob odraščanju uvedli v držo krščanskega razločevanja med dobrim in slabim, med resnico in fantazijo, med pisnim Božjim razodetjem in drugimi, danes tudi novodobskimi (new age) ponudbami, ki so številne in posledično lahko tudi nevarne in zelo škodljive.
Nekateri starši imate dar, kot so včasih rekli, zdrave kmečke pameti, ki vam pomaga pri vzgoji in pri odgovarjanju tudi na nove izzive; drugi tudi še strokovno usposobljenost; tretji se boste odločili za načrtno spremljanje kvalitetne vzgojne literature, nekateri pa morda za psihološko, psihoterapevtsko pomoč ali kot kristjani tudi za duhovno spremljanje. Vsi pa bi se naj poglabljali v versko in cerkveno, tudi bogoslužno življenje, kar vam bo gotovo pomagalo, da boste svojo odraslo in zrelo vernost s pomočjo župnijskih ponudb in župnijskega občestva prenesli na svoje otroke. Vsak izziv tudi izziv knjig in filmov Harryja Potterja, če se z njimi srečujete, bi naj bil eden od izzivov in nova priložnost za vaše starševsko poslanstvo, ki vam ga je Bog zaupal.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 36-37.

Zajemi vsak dan

Cerkev je bila ustanovljena, da gradi Božje kraljestvo že tukaj na zemlji, ne pa, da si pridobiva zemeljsko oblast.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 20. Julij 2024
Na vrh