Obhajanje evharistije je velik čudež

Pri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri. To se zgodi po prihodu Svetega Duha in po Jezusovih besedah, ki jih je izrekel pri zadnji večerji (izgovarja pa jih duhovnik). To je velik čudež, pri katerem smo udeleženi tudi mi verniki. Zdi se mi, da se tega niti ne zavedamo. Zato vas sprašujem, kakšni so sadovi tega čudeža za nas vernike? Naj še nekoliko ponazorim: zdi se mi, da bi se tudi v nas moralo zgoditi nekaj čudovitega. To vprašanje sem že postavil duhovniku, pa mi je govoril le o tem, da nas to dejanje združuje kot skupnost. To se mi ne zdi dovolj, saj kristjani še vedno delujemo premalo enotno, se med seboj premalo poznamo in, če poenostavim, smo velikokrat še slabši kot tisti, ki ne verujejo. Če se pri pričevanju in po delovanju raznih karizmatikov dogajajo čudežne stvari, se upravičeno sprašujem: kaj pa evharistija, kakšni so njeni sadovi?
Robert

pismo 04 2012aVprašanje, ki ga bralec postavlja sebi in verjetno vsem nam, ki obhajamo sveto evharistijo in verujemo v zakramentalno dogajanje v njej, je zares temeljno. Ker vero v resnično, stvarno in bistveno navzočnost vstalega Jezusa Kristusa kot človeka in Boga pod podobama kruha in vina bralec predpostavlja, jo predpostavljam tudi pri odgovoru. Torej, kakšni so sadovi obhajanja svete maše; ali kot se mi zdi, da je vprašanje naravnano, kakšni so sadovi svetega obhajila?
Za to, da se podstat (substanca, bistvo) kruha in vina spremenita v podstat poveličane Jezusove človeške narave, ki je neločljivo povezana z Božjo naravo, ‘poskrbi’ Bog sam. Oblika kruha in vina pa nam govorita o Jezusovi želji, da bi se pri obhajilu tako združili z Njim, kot se združi hrana, ki jo človek zaužije, z njegovim telesom. Seveda so nadaljnji sadovi evharistije bolj odvisni od nas, prejemnikov obhajila, kot od Kristusa. On se nam daje povsem na razpolago, da bi z njim aktivno zaživeli: v sreči in nesreči, na ‘gostiji’ (Galilejska Kana) in na križevem potu (Kalvarija).
Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.
Zelo pomemben sad združenja s Kristusom je ločitev od greha. Saj se Jezusovo telo in kri dajeta za nas v odpuščanje grehov, kot slišimo pri sami sveti maši. Bog ni združljiv z grehom, zato ga s svojo navzočnostjo odstranjuje; če pa je človek pri tem zakrknjen in vztraja v težkem grehu brez zakramenta sprave in vseeno prejema obhajilo, s tem svoje grešno stanje še poslabšuje, saj takšno stanje žali Boga. Obhajilo nas ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistilo grešnega stanja; a ne brez našega sodelovanja. Ta sad se nadaljuje tudi v tem, da nas združenje s Kristusom v obhajilu varuje prihodnjih smrtnih grehov. Bolj ko napredujemo v prijateljstvu z Jezusom, težje je to prijateljstvo prelomiti z velikim grehom. Zato evharistija ni prvenstveno naravnana na odpuščanje smrtnih grehov (temu je namenjen zakrament sprave ali spoved), čeprav je njena vsebina Kristusova daritev, ki je temu namenjena, ampak je zakrament tistih, ki so v polnem občestvu s Cerkvijo, ki je Kristusovo skrivnostno telo.
Iz teh izhajajo občestveni, cerkvenostni, sadovi obhajila. Ker se vsi, ki vredno prejmejo obhajilo, najtesneje združijo s Kristusom, se v tej povezanosti z Njim povežejo tudi med seboj. Zato sveta evharistija tudi uresničuje ali gradi Cerkev naprej, potem ko posameznik stopi vanjo s krstom. Prav to dejstvo pa nas usmerja v živ odnos do najbolj ubogih okoli nas, saj so bili prav ti prednostna izbira Jezusa samega. Zato je sv. Avguštin ob sveti evharistiji vzkliknil: »O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!« V tem smislu nas vsaka sveta maša spodbuja tudi na poti iskanja vedno popolnejše edinosti med kristjani in nato med vsemi ljudmi, saj so vsi po Bogu ustvarjeni, da bi bili Njegovi otroci.
Ne nazadnje pa je sveta evharistija tudi “poroštvo prihodnje slave”, saj je na neki način že ‘košček’ nebes med nami. Pod podobo kruha in vina je namreč resnično navzoče Kristusovo poveličano telo, torej On kot poveličani človek, kar pa je namenjeno tudi nam, nam je obljubljeno in ‘pripravljeno’, če se sami ne bomo temu ‘odpovedali’ z vztrajanjem v grehu, ki ločuje od Boga. »Če je evharistija spomin Gospodove velike noči, če smo prek svojega obhajila z oltarja napolnjeni z vso milostjo in vsem nebeškim blagoslovom, potem je evharistija tudi predujem (anticipacija) nebeške slave« (KKC 1402).
Sveta evharistija je prav gotovo največji čudež na tem svetu in vsi drugi ob njem zbledijo in postanejo celo nepotrebni. Tudi Jezus v zemeljskem življenju ni predvsem delal čudežev, ampak je praktično le tu in tam naredil kakšnega kot ‘prometni znak’ Božjega kraljestva, ki se je v Njem približalo. Zato tudi naprej v zgodovini Kristus po svojih prijateljih, ki so z Njim zedinjeni po svetem obhajilu, ne deluje prvenstveno tako, da bi delal čudeže, ampak da po njih vzpostavlja svoje kraljestvo tam, kjer z njim zedinjeni žive; in to največkrat na tih in skrit način, kot je to delal v času svojega zemeljskega življenja. Tu in tam pa naredi tudi kakšen na zunaj očiten čudež, če je v tistem okolju to ljudem v korist in seveda, če tam najde primernega ‘prijatelja’, ki je dovolj zedinjen z Njim, da lahko deluje v Njegovem imenu.
Naj se velika noč uresniči v vseh vas, dragi bralci in snovalci Ognjišča!

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2012, leto 28, št. 4, str. 54-55.

Zajemi vsak dan

Želim vam, dragi mladi, da bi svojo rast v starosti in modrosti doživljali v neposrednem stiku z naravo. Dajte si čas za to!

(sv. Janez Pavel II.)
Torek, 16. Julij 2024
Na vrh