Prinašanje darov pri maši

Pogosto spremljam nedeljsko sveto mašo na italijanski televiziji. Navadno jo daruje škof, verniki dejavno sodelujejo ne le z molitvijo in petjem. Zelo lepo se mi zdi, da darove, ki bodo postali Kristusovo telo in kri, prinesejo iz cerkve in jih izročijo v roke mašniku. Ob kakšnih posebnih slavjih prinesejo še druge darove (hleb kruha, vino, cvetje). (Stanislav)
Tako prinašanje darov je obstajalo že v zgodnji krščanski dobi. Sv. Justin († ok. 165) poroča, da prinesejo kruh in vino po skupni molitvi. Razen kruha in vina so sprejemali tudi druge darove, ki jih je nato cerkvena skupnost razdelila potrebnim. V sedanjem mašnem obredu, preurejenem po koncilskih smernicah, je rečeno, da je “hvalevredno, če kruh in vino prinesejo verniki, mašnik ali diakon pa ju sprejme na primernem kraju, da bodo položeni na oltar. Čeprav verniki ne prinašajo več za bogoslužje namenjenega kruha in vina iz svojega, kakor nekoč, vendar ohranja obred prinašanja darov duhovno moč in pomen. Sprejemamo lahko tudi denar ali druge darove, ki jih verniki prinesejo ali po cerkvi zberejo, zato je te darove treba položiti na primeren prostor, vendar ne na evharistično mizo. Sprevod prinašanja spremlja petje, ki naj traja vsaj toliko časa, da so darovi položeni na oltar.“
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 09, str.48