November

November je najin mesec, draga moja ...
Trideset let (2016), kar sva začela skupaj šteti dneve. Trideset let, kar sva, smrkavca, na večernem sprehodu zatipala skozi temo, v želji, da bi se prijela za roke ...
In z leti spoznaš, da moraš biti hvaležen za vsako jutro, v katero se zbudiš in zatiplješ nekoga ob sebi ...

O čem sva razmišljala takrat? O čem sva sanjala? Kaj vse sva načrtovala?

Primi me spet za roko, draga moja ...
Tu sva. Lahko bi ne bila. Ozri se naokrog. Mnogi so sami. Mnogi so se sprli. Mnogi razšli. Mnogi so zapuščeni. Mnogi razpuščeni. Mnogih ni več. Midva pa sva še. In se drživa za roke.

Poglej me!
Priznam: nisem več lep kot sem bil na nekoč: zgoraj premalo, spodaj preveč ... Zamenjal sem lase za kilograme ... A roko na srce: tudi tebi čas ni prizanesel, kar poglej se! A lepota, zaradi katere si mi bila všeč ... lepota zaradi katere te še zmeraj ljubim ... se ne meri v gubah in povešenih delih telesa, ki se jih, pa čeprav so nam še tako všeč, ne spodobi na glas izreči, kaj šele zapisati in so žrtve neusmiljene gravitacije. In se z leti lepota kaže prav v gubah in povešenih ... delih telesa. In v pogledu ... ki je še zmeraj tak kot na tisti fotografiji, na kateri, praviš, da te spominjam na Toma Cruisa.

Stisni mojo roko, ljuba.
Priznam: z leti sem postal redkobeseden ... ti pa si se razčvekala.
Ne povem ti več vsega, kot včasih ... zapiram se vase ... Ti pa hočeš vedeti vse ... in preveč sprašuješ ...
Najini pogovori verjetno res niso snov za telenovelo ... a najino življenje je bolj razburljivo in usodno, kot vsaka telenovela ... Že samo zato, ker je resnično!

Drži mojo roko in je ne izpusti!
Ne šepetam ti več zaljubljenih bedarij na ušesa. Redko te objamem in še redkeje rečem, da te imam rad. A vem, da me ljubiš. In vem, da veš, da te ljubim tudi jaz. In vem, da bi rada tudi slišala, to, kar se ti zdi, da veš ... A upam vsaj, da občutiš ... da te ljubim.

Tu sva. Drživa se za roke.
O čem razmišljava? Še sanjava? Še kaj načrtujeva?
Življenje naju ni šparalo.
Bog je kmet. Bog je kmet, ki ima veliko njivo in premalo delavcev ... in zato z bičem udari po vprežni živini večkrat kot se to zdi človeku prav. Prevečkrat. In premočno.
Bog večkrat ravna nerazumljivo. Nerazumljivo. A vendar: ne nerazumno. To je najina vera.
Zato sva z Njim že barantala ... kot Abraham.
In se borila ... kot Jakob.
Ga prosila ... kot Ana.
Jokala pred Njim ... kot David. Pa tudi plesala.
In bova vstala ... kot Kristus.
In ostajava vprežena v jarem ... za katerega Kristus pravi, da je sladak ...
In vlečeva breme, za katerega Kristus trdi, da je láhko ...
In vlečeva voz po ozki in strmi poti ... skozi šivankino uho ...

Draga moja ...
Še sva tu. Še.
Ne izpusti moje roke ... slišiš ...
Drži me!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)