18. april

LETA 1506 POSTAVILI TEMELJE BAZILIKE SV. PETRA V RIMU

18 04 1506 temelji sv Petra v RimuSimbol Rima, 'večnega mesta', ki je sedež naslednika apostola Petra, poglavarja vesoljne Cerkve, je veličastna bazilika tega apostola. Temelje zanjo so postavili 18. aprila 1506, ko je Cerkev vodil papež Julij II. Načrte zanjo je naredil arhitekt Bramante.

 

LETA 1812 ROJEN JOSIP DROBNIČ

05 08 1861 Josip DrobnicDUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC († 1861)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

 

LETA 1893 ROJEN IGO GRUDEN

18 04 1893 Igo GrudenPESNIK IN PRAVNIK († 1948)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2013

nekaj njegovih verzov ...

  • Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  • Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  • Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  • Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  • Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir ... / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  • Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  • Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  • Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  • Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  • Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  • Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

 

LETA 1941 UMRL IVAN HRIBAR

18 04 1941 Ivan HribarBANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (* 1851)

Bančni uradnik je bil leta 1851 izvoljen v mestni svet, na prehodu v 20. stol. pa je bil 14 let ljubljanski župan (1896-1910). Po potresu 1895 je želel Ljubljano spremeniti v sodobno mesto, jo uveljaviti kot središče slovenskega ozemlja in tudi navzven. Lotil se je načrtnega razvoja mesta: z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole... Veliko je naredil na gospodarskem in tudi kulturnem področju saj je bil tudi pesnik in prevajalec ... Zasluge je imel tudi pri ustanovitvi ljubljanske univerze, zato je bil leta 1941 imenovan za njenega častnega doktorja. Italijanska okupacija Ljubljane ga je tako strla, da je naredil samomor: ogrnjen z jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.

 

LETA 1955 UMRL ALBERT EINSTEIN

18 04 1955 Albert EinsteinJUDOVSKO-NEMŠKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1879)

Albert Einstein je eden največjih znanstvenikov v zgodovini človeštva. Poznamo ga predvsem po njegovi relativnostni teoriji, ki je upoštevala novo lastnost prostora in časa – težnost. Njegovo znanstveno iskanje je vodila, kot je sam dejal, 'božanska radovednost'.

nekaj njegovih misli:

  • Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni ga pa mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.
  • Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost - ampak kar zadeva vesolje, nisem še povsem prepričan.
  • Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati predvsem revnih idej in nazorov.
  • Ne moremo govoriti niti o velikih odkritjih niti o pravem napredku, dokler je na svetu še kakšen nesrečen otrok.
  • Kaj je smisel življenja? Poznati odgovor na to vprašanje, pomeni imeti vero.
  • Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni - pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim.
  • Cepljenje drv je tako priljubljeno zato, ker pri tej dejavnosti takoj vidimo uspeh.
  • Vse bolj cenim dobroto in ljubezen do bližnjega. Ves naš poveličevani tehnološki napredek - in naša civilizacija - je kakor sekira v rokah zločinskega obsedenca.
  • Strinjam se s svojim rojakom Jezusom Kristusom: raje sam trpim, kakor da bi povzročal trpljenje drugim.
  • Zares obstaja na tem svetu ena sama točka, kjer ne vidim nobene teme – to je osebnost Jezusa Kristusa. V njem se nam je Bog najjasneje razodel. Njega častim.
  • Bistvo religioznosti je v tem, da si sposoben vživeti se v sočloveka, se veseliti njegovega veselja in trpeti njegovo trpljenje.
  • Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.
  • Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sam sebi se zdim kakor deček, ki se igra na obali in je vesel, ko tu in tam najde kak bolj gladek kamen ali lepšo školjko, medtem ko veliki ocean resnice leži še nedotaknjen pred njim.

 

LETA 1965 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA OGNJIŠČA

18 04 1965-prvo-OgnjisceLeta 1965 je bila velika noč 18. aprila. Verniki župnij Koper in Postojna so tedaj za največji krščanski praznik dobili poseben "pirh": župnijsko glasilo z naslovom Farno ognjišče, ki je hotelo biti več kot zgolj oznanila (tem so bile odmerjene tri zadnje strani od skupnih štiriindvajsetih). Novorojeno Farno ognjišče je bilo po obliki dokaj skromno - ciklostilno razmnoženo, opremljeno z okornimi risbami - vsebinsko pa je imelo že precej takega, kar se je ohranilo vse do danes. Tedanji postojnski župnik Franc Bole, uredniktega lističa, je napisal takle "rojstni list": "Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo. Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. Povezati hočemo našo faro (župnijo) v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti s časom v korak, zato se ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da sodoben, moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je zmeraj moderna. List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji. V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz sodobnega verskega življenja in še... Vsakokrat bomo poročali tudi o našem farnem življenju, o naših načrtih, naših željah, o sporedu naših župnijskih pobožnosti ter o tem in onem, kar vas kot žive župljane mora zanimati... List vam je na razpolago v cerkvi - dokler ne bo pošel, seveda... List lahko vzame vsakdo. Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda. Naj bo vaš resnični prijatelj, saj prihaja k vam, da vam vošči vse dobro ravno za praznike."

več:
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

o Ognjišču (ob zlatem jubileju 2015):

  • Prvih letnikov doma nismo imeli. Potem pa, ko smo otroci zrasli in začeli segati po branju, je v hišo prišlo tudi Ognjišče. Navadno sem ga bral od konca, od strani z Indijančkom in s humorjem naprej. Ko sem precej pozneje spovedoval, sem vsak mesec v spovednico vzel tudi Ognjišče. Vedno je bilo dovolj priložnosti, da sem revijo prebral v celoti. Opazil sem, da raste skupaj s svojimi bralci. Želim ji, da bi znala tudi v prihodnje odkrivati načine, kako nagovarjati mlade in vse druge za lepo, dobro in plemenito. (Stanislav Zore, LJ škof in metropolit)
  • »Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in njegova beseda je žarela kakor plamenica« (Sir 48,1). Isti pisec piše o preroku, da je bil vzet v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji (Sir 48,9). O Ognjišču pa lahko rečemo, ne da je bilo vzeto, temveč, da se je spustilo z neba v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji, in v 50 letih po dolgem in počez neštetokrat v diru prevozilo našo deželo in obiskalo slehernega rojaka po vsej širni zemlji in vsakemu vžigalo srce za zemeljsko in za nebeško domovino. Zatorej iskrene čestitke vsem iskrim vpregam in izkušenim kočijažem, številnim posadkam in častnim spremljevalcem, ki v družbi krilatih nebeščanov udarjajo na bobne, godejo in pojejo: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se pripeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo, kol'kor le morejo, da se nebesa tresejo ...!« (Jurij Bizjak, koprski škof)
  • V dobi odraščanja sem rad bral odgovore ‘očeta urednika’, ki je spraševalcem izvrstno pojasnjeval verska in tudi druga življenjska vprašanja. Danes najprej pogledam strip o Indijančku in se vedno sprašujem od kod izvirne ideje za njegove prigode. Nato preberem pronicljiva in kritična razmišljanja sedanjega urednika. Sledi branje drugih vsebin, ki traja nekaj dni. Če je ognjišče simbol ljubečega doma, je za Cerkev na Slovenskem revija Ognjišče kamin, kamor se prihaja gret mnogo ljudi. Naj ogenj Svetega Duha še dolgo gori v tem kaminu! (Peter Štumpf, soboški škof)
  • Ognjišče mi je všeč, ker povezuje stari in novi rod, ker v osrednjih komentarjih spregovori o perečih vprašanjih, hkrati pa prinaša v zavest pomembne, dostikrat že pozabljene osebnosti iz naše in svetovne kulture. Všeč mi je, ker govori o naši polpreteklosti, ker odkriva svetle, a tudi temne plasti naše sedanjosti, kar oboje skupaj edino omogoča orientacijo za prihodnost. Revija pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker ob kršitvah etičnih vrednot v družbi opozarja na posledice. - Možnost, da ljudje v stiski pridejo v stik s teologi in psihologi, se mi zdi neprecenljiva. Morda bi kazalo objavljati še več miselnega gradiva, tako da bi bralci, ki naj bi na religioznem polju “bili vedno pripravljeni, da vsakemu, ki hoče vedeti razlog za upanje”, znali dali odgovor, znali utemeljiti svoja stališča tudi na drugih področjih. Da bi zlasti mlade, in to ob preprosto formuliranih besedilih – povabili k iskanju  “prvih počel in zadnjih vzrokov”. Če kdaj, je to nujno danes, ko človeštvo izgublja, oziroma se zdi, da načrtno in namenoma uničuje osnovne vrednote. (Zorko Simčič, pisatelj)
  • Ognjišče. Zadišalo je po črni kuhinji mojih starih staršev. Tam skuhano mleko in ocvrto jajce je bilo boljše od vsakih nebes. Revija me je takoj presenetila. Premišljene rubrike, kratki in daljši prispevki, vesti iz krščanskega sveta, verske vsebine, leposlovna besedila, celó šale; vse še v črno-beli tehniki, a ne črno-belo! Predvsem pa tista pisma in odgovori nanje! Pa življenjske stiske bolnih ljudi! Je v tem izpovedovanju in iskanju rešitev kaj mene ali mi je dano živeti zunaj vseh preizkušenj? Vsa leta lovi Ognjišče korak z drugimi dobrimi revijami; razgrinja anatomijo človeških navad, razvad, grehot in žarenja dobrote. Zaslužilo bi vsestransko razčlenitev najmanj na ravni diplomske naloge. Meni ohranja okus po zlatorumeni smetani z domačega ognjišča. (Berta Golob, slavistka)
  • Spomini na prvo branje revije Ognjišče nedvomno segajo v čas mladosti, ker je že s svojo zunanjo podobo pritegnila pozornost in potem oprema člankov z mnogimi fotografijami. Letom primerno je bilo tudi zanimanje za posamezne članke, vedno pa sta bila deležna pozornosti t.i. priloga in Indijanček, o katerem sem potem, ko sem prišel k Radiu Ognjišče, slišal, da je to ‘delo’ očeta Franca. Revija je bila sprva namenjena mladim, v zadnjih letih, morda celo desetletju, pa je kar za vse generacije. In morda je prav v tem tudi izziv za prihodnost: naj Revija Ognjišče postane hoteno in zavestno revija za družino, za vse generacije. (Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče)

 iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Marija, s svojim življenjem te moramo posnemati: v tvoji veri, v tvojem upanju, predvsem pa v tvojem usmiljenju.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 29. Maj 2024
Na vrh