1965 − leto, ko se je rodilo Ognjišče

Obletnice niso običajni, ampak izstopajoči dogodki posameznika in skupnosti oziroma okolja. Čim višja je obletnica, tem večji pomen praviloma ima, tako zaradi starosti kot zaradi vsebine oziroma pomena nosilca obletnice,« pravi zgodovinar dr. Stane Granda, ki je napisal večji del tokratne priloge. Ob 60-letnici revije Ognjišče nam bo predstavil, kakšni časi so bili v svetu in pri nas, ko se je Ognjišče rojevalo.

Slovenska mladinska verska literatura ima bogato tradicijo. Zato je revija Ognjišče del kontinuitete in hkrati, zaradi trenutka in družbenega okolja začetka izhajanja, tudi prelomni pojav. Glede na Koper tudi zaradi delno specifičnih primorskih razmer. To oznako ji dajejo tudi koncepti uredništva tako glede vsebine kot tiska in opreme. Že kmalu po začetku izhajanja je Ognjišče odstopalo od podobnih tiskovin v preteklosti in postalo celo vzor takratnim mladinskim publikacijam. Ne samo v papirju, tehnični opremi in vsebini, ampak predvsem po spoštljivem odnosu do mladih bralcev – ne pokroviteljskem, kakršen je bil značilen za preteklost. Odkrito je pristopilo do njihovih sodobnih problemov. Ni se zgražalo, predvsem pa jih ni obsojalo. Revija je bila vsestranska noviteta.
Leto 1965 ni bilo običajno leto. Pravzaprav ni takšno nobeno. Zaznamovalo ga je mnogo dejstev. Kot prvo omenimo vsa rojstva otrok na svetu. Vsako človeško bitje je enkratno in neponovljivo. Neenaki pogoji življenja, zlasti revščina, vojne, množične bolezni in različne nesreče večini onemogočijo, da bi bližnjo ali širšo okolico opozorili na svoje talente. Koliko bogatejši in srečnejši bi bil svet, če bi lahko razvili svoje talente. Najprej se spomnimo tragedij otroških smrti, ki so stoletja prevladovale tako pri nas kot po svetu. Blizu polovica jih ni dočakalo drugega leta starosti. Ponekod so še danes razmere dojenčkom in materam zelo nenaklonjene. Pa ne po krivdi otrok. Ključno odgovornost nosijo oblasti.
Vsi ljudje bogatimo čas in prostor. Vsak od nas ima v njem svoje poslanstvo in smrt vsakega je nenadomestljiva izguba tako za njegove bližnje kot za širšo družbo. Bolj kot posameznik v življenju izstopa, večje obveznosti ima do njega. Brez vnaprejšnjih predpravic. Tega ne spreminja niti dejstvo, da nikoli nismo vsi enaki. Če bi bili, svet ne bi bil samo dolgočasen, ampak nemogoč. Bolj nezanimiv kot prazen. Nikoli ne smemo spregledati, da je človek krona stvarstva in je bil ustvarjen po Božji podobi.
Zgodovine mnogi ne marajo, ker jo razumejo kot obvladovanje pustih in dolgočasnih letnic, praviloma še z navajanjem dneva in meseca. Zgodovinarji na to odgovarjajo, da oni v resnici poznajo vse letnice, da pa ne vedo zmeraj, kaj se je takrat zgodilo. Letnice same na sebi nimajo teže, ampak jim to dajo ljudje ali naravni dogodki. Letnice niso bistvo preteklosti, temveč zgodovinsko dogajanje, procesi. »Čas in prostor,« je vedno poudarjal eden naših največjih zgodovinarjev akademik Fran Zwitter. Dodajmo še človeka, kar se pravzaprav razume samo po sebi. Brez njega ni zgodovine.

BEATELSI, SPREHOD PO VESOLJU, POSNETKI MARSA IN POMEMBEN PREDOR
Začetka izhajanja Ognjišča tako ne moremo ločiti od škofa Janeza Jenka, ki je leta 1964 prišel v Koper za upravitelja nove Apostolske administrature za Slovensko primorje, iz katere je kasneje nastala koprska škofija. Bil je dokaj samosvoj človek, vendar je na Primorskem pustil močan pečat. Zato moramo v nadaljevanju omeniti tudi nekatere stvari, ki niso neposredno vezane zgolj na leto 1965. Če bi vztrajali pri tem, bi grešili zoper temeljni princip zgodovine.
1965: Franc Bole mašuje. - dr. Janez Jenko. - Bole kroži po Kopru z mopedom.
Ukvarjanje z zgodovino, celo obravnavanje enega samega leta, konkretno 1965, je kljub temu razburljivo delo, še zlasti, ker ga vsak vidi s svojimi očmi. To ne pomeni zamolčanja, tudi ne selekcije dogodkov, ampak predvsem izbor poudarkov. Nekateri bi prisegli, da je bil izstopajoč, če že ne najpomembnejši dogodek tega leta prvi koncert Beatlesov na stadionu 15. avgusta. Navdušenci nad astronomijo, ki je takrat obetala spremeniti svet, bi omenili prvi sprehod po vesolju sovjetskega – danes bi rekli ruskega – astronavta Leonova 18. marca. Nekateri so predlagali, naj bi se odtlej taka dejavnost imenovala leoniranje, kar pa se ni prijelo. Ker je bil svet že takrat ideološko razklan, so prozahodno usmerjeni temu nasproti postavljali vesoljski uspeh Američanov. Ti so nam posredovali prve bližnje posnetke planeta Marsa. Domnevali smo, da je samo vprašanje let, kdaj ga bomo osvojili. Nič od tega. Verjetno še nekaj časa ne. Ali pa nikoli. Osebno sem bil najbolj navdušen ob odprtju predora pod Mont Blancom, kar sta 16. julija storila italijanski predsednik Saragat in francoski de Gaulle. Zadnji je bil nekaj posebnega že zgolj s svojo pojavo. Potovanje po Evropi je bilo poslej bistveno olajšano. Večji kasnejši podvig je bil železniški predor pod Rokavskim prelivom, ki so ga uradno odprli leta 1994. Svet se je začel fizično in kmalu nato tudi človeško zbliževati.
Svet je po zlomu kubanske krize 1962. leta, neposredne nevarnosti atomskega spopada med ZDA in Sovjetsko zvezo, zadihal svobodneje in bolj optimistično. Čeprav je ta ruski poraz naslednje leto ameriški predsednik John F. Kennedy plačal s smrtjo v Dallasu, je človeštvo zadihalo bolj sproščeno. To je intenzivno trajalo do avgusta 1968, ko so Rusi okupirali Češkoslovaško, kar je naznanilo dolgoročno umiranje ruskega imperija, ki ga hoče zdaj Putin obnoviti. Beatlesi in ansambli, ki so jim tako ali drugače sledili, so v tedanjo dokaj urejeno Evropo prinesli neki nenadzorovan nemir mladih, ki se je poslej stopnjeval v vseh oblikah življenja, od oblačenja do značilnih pričesk. Ni bilo vse pametno in dobro, bilo pa je neustavljivo.
Beatles - Prvi sprehod v vesolju. - Oglas za motor Tomos.

SPAČKI, ZÁSTAVE IN TOMOSOVI MOTORJI
Svet se je začel zbliževati in enotiti. Veliko dejanskih ali namišljenih pregrad med ljudmi, tudi med spoloma, je padlo. Svet je zdivjal v avtomobilizem in individualni turizem. Pri nas so ga oznanjali zlasti koprski Tomosovi mopedi, s katerimi so se Slovenci naučili obnašanja v prometu. Kmalu so jim sledili spački. Začela se je razbijati monotonost, ki so jo ustvarjale zástave (fiati) iz Kragujevca. Osebni avto je začel postajati simbol osebne uspešnosti, Slovensko primorje in Istra pa kraj vsakoletnega družinskega romanja. Vsaj nekajdnevno bivanje ob obali je postalo zakon. Ni čudno, da se je to izrazilo v ljudskih zahtevah po boljših prometnih povezavah, zlasti pravih, večpasovnih avtocestah, kar je po nekaj letih privedlo do znamenite cestne afere, ki je odnesla slovenskega politika Staneta Kavčiča. Čeprav je živel do 1987. leta, se ga zadnjih 15 let ni smelo niti omenjati. Iz političnega obračuna z njim se je kot meteor povzpel Milan Kučan.
Čeprav zgodovinarji zaradi slav­ljenja Milana Kučana omenjajo kot najpomembnejša leta ona po 1980, je bil bistveni politični prelom prav v letih okoli 1965. Takrat se je začela ena znamenitih jugoslovanskih gospodarskih reform, ki so bile stalnice nekdanje Jugoslavije. Svet in država sta se naglo spreminjala, politična ureditev – leta 1963 smo uradno z novo ustavo postali socialistična republika – pa je ostajala bolj ali manj ista. Začela je ovirati samo sebe. V državi je bilo že dobro desetletje uradno uvedeno delavsko in družbeno samoupravljanje, ki naj bi okrepilo vlogo delavcev in vseh državljanov v javnem življenju. Komunistična partija, ki je o vsem odločala in vse vodila, pa je ostala strogo centralistična z neomejeno oblastjo Tita in Beograda. Tita je kot poklicnega revolucionarja vse bolj pritegovala zunanja politika, doma pa je, zlasti gospodarstvo, šepalo. Glavno besedo so imeli namreč politiki, ne gospodarstveniki. Obstajala je nerešljiva uganka, ki je končno pomagala razgnati Jugoslavijo. Ne sovraštvo med narodi, ki so ga zaradi neznanja in nesposobnosti v svojem boju za politično preživetje podpihovali oblastniki, ampak premoč politike in ideologije je rinila narazen nekdanjo državo, ki je leta 1918 nastala kot umetna, neživljenjska tvorba. Kot taka ni imela nikoli poprej nič skupne zgodovine. Razlike, in to nepremostljive, niso bile samo narodnostne in zgodovinske, ampak tudi kulturne, upravne, verske, mentalitetne … Zlasti pa gospodarske. Več je bilo razlik kot skupnega. Dlje kot smo od tistih časov, jasneje vidimo vzroke in posledice.

PRALNI STROJI IN ZAMRZOVALNE SKRINJE, PA ŠE PREŠVERCANE KAVBOJKE
Kljub razburljivi in neredko tudi krvavi takratni politiki so ljudje namenjali skrb predvsem izboljšanju vsakodnevnega življenja, kar zaradi velikih novosti ni bilo preprosto. Državne meje nekdanje železne zavese so se odpirale in ljudje so lahko primerjali razlike med državami. Velik vpliv je imelo tudi vse več gledanja televizije. Življenje se je naglo spreminjalo. Hladilniki, pralni stroji, zlasti pa hladilne skrinje, ki so nas rešile pred dnevno odvisnostjo od založenosti trga, so bili največja revolucija našega vsakodnevnega življenja 20. stoletja. Kot desetletja poprej elektrika. Mnogi so začeli preurejati starejše hiše in delati kopalnice. Za to pa je bil potreben denar in zlasti devize. Marsičesa, še posebej električnih gospodinjskih strojev, ni bilo, ali pa so bili naprodaj le za nemške marke in italijanske lire ter druge konvertibilne devize. Slovenci smo postali Martini Krpani, množični drobni tihotapci ali švercerji. Od najvišjih do najnižjih. Država tega, če njenih organov nisi žalil ali poniževal ter pretiraval, ni tako strogo preganjala.

NEKATERE ZANIMIVOSTI IZ LETA 1965 V SLOVENIJI

• Leta 1965 je reka Drava v Mariboru narasla za kar 5 metrov, kar je povzročilo obsežne poplave na območjih Lenta in industrijskega predela v Melju.
  Aprila leta 1965 je bila otvoritev nove trgovske hiše Nama v Ljubljani. Narodni magazin ali skrajšano Nama je bila veriga trgovin, ki na začetku ni prodajala živil, ampak tehniko, tekstil in galanterijo. Nama je bila prva samopostrežna veleblagovnica v Sloveniji.
• Prav tako je v mesecu aprilu leta 1965 je v Hali Tivoli v Ljubljani nastopil legendarni ameriški trobentač in pevec Louis Armstrong s svojo zasedbo.
  In ko smo že pri glasbi, je junija 1965 bil festival Slovenska popevka že četrtič zapovrstjo. Prvič je festival potekal v Hali Tivoli. Takrat je Slovenska popevka bil že uveljavljen festival saj je privabljal glasbenike iz Slovenije in drugih delov Jugoslavije. V letu 1965 je zmagala Irena Kohont s pesmijo Šel si mimo.
• V tem letu je potekal v Kranjski Gori 4. Pokal Vitranc, prestižno mednarodno tekmovanje v alpskem smučanju - tekmovalci so nastopali v veleslalomu in slalomu. Še isto zimo je na srednji Bloudkovi skakalnici v Planici potekal prvi Memorial Janeza Polde, kjer je pred približno 5000 gledalci zmagal Dieter Müller z daljavama 83 in 85 metrov.
• Tega leta je bil še poseben športni dogodek na svetovni ravni, saj je v Ljubljani potekalo svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, ki se ga je udeležilo rekordnih 46 reprezentanc.
• Leta 1965 je bila pričakovana življenjska doba za moške 65,5 let in za ženske 72,7 let. V letu 2023 je bila pričakovana življenjska doba za moške pri 78,9 let in za ženske 84,6 let.

Izjemno se je začela spreminjati prehrana. Piščanci, pa ne oni zategli in trdi, ampak mehki, ki so bili še donedavna poslastica bogatašev, so postali pogost mesni obrok običajnih državljanov. Začele so se pojavljati boljše testenine, riž, kjer ni bilo pol peska … Tudi spremembe v oblačenju niso zaostajale. Množično nošenje kavbojk, tudi te smo v začetku samo švercali, je neverjetno znižalo stroške obleke. Da ne omenjamo še raznega perila iz najlona in drugih umetnih mas. Za hlače, suknjič in perilo si pred tem delal cel mesec, poslej največ teden dni. Dotlej smo nosili hlače z zlikanim robom, poslej si bil, če si to naredil s kavbojkami, največji kmet. Le čevlji so dolgo ostali razmeroma dragi. Večino teh stvari smo kupovali v Trstu. Nikoli ni bil tako naš kot takrat. Vsako soboto so se proti mejnim prehodom vile dolge kolone osebnih avtomobilov in posebnih avtobusov. Iz cele Jugoslavije, tja do Bitole v Makedoniji. Kljub večurnemu čakanju za prehod meje, Primorci so imeli maloobmejne prepustnice in so se temu izognili, ni nihče godrnjal, samo da smo čim prej prišli onstran meje. Italijansko blago ni bilo poceni, toda bilo je. Če nisi imel na sebi vsaj enega kosa z one strani meje, četudi zgolj zložljivega dežnika, si bil nekaj zastarelega, nesposobnega.

VIETNAMSKA VOJNA IN MIROVNA GIBANJA TER PROTIAMERIŠKO VZDUŠJE V AMERIŠKEM JEANSU
Pri iskanju ključnega dogodka v letu 1965 bi se verjetno mnogi iz takratnih časov odločili za začetek odločnega angažiranja ZDA v Vietnamu po letu 1965. Takrat je predsednikovanje nastopil, bolje rečeno podaljšal mandat, ki ga je prevzel po Kennedyjevi smrti, leta 1908 rojeni Lyndon Baines Johnson. Večina nas ima v spominu pretresljivo fotografijo drobne vietnamske deklice, ki v solzah teče pred ameriškimi vojaki, za njimi pa gori njena vas. Seveda je to izrazito ideološki, protiameriški pristop do preteklosti, saj je bilo podobnih in še pretresljivejših fotografij človeških stisk in trpljenja posnetih bistveno več. To so namreč še bili časi množičnih lakot v Aziji in Afriki, ki so bile posledica naravnih razmer, pa tudi raznih protikolonialnih in revolucionarnih gibanj, kjer je bila ideologija vse, človek nič. Vietnamska vojna je bila izjemno kruta in krvava. ZDA so uporabile najsodobnejšo tehniko, kemikalije … Vietnamci so, podobno kot nedavno Palestinci, zgradili sistem podzemnih tunelov in drugih naravnih pomagal. Vojna je dokazala neverjetno premoč ozaveščenega vojaka nad tehniko. Potrdila je tudi staro resnico, da so stare indokitajske kulture neverjetno odporne, nepremagljive za evropsko kulturo. Vietnamska vojna je v Evropi in ZDA sprožila močno protivojno gibanje. Pod geslom Make love not war so potekale številne demonstracije. S priponko s tem geslom na prsih si dokazoval svojo naprednost. Pravzaprav to še do danes ni preseženo. Prišlo je do zanimivega pojava. Mladi so na načelni ravni vse, kar je bilo v zvezi z ZDA, zavračali, dejansko pa niso samo nosili ameriških kavbojk, ampak so praktično malikovali vse, kar je bilo ameriškega: od mode, filma in športa do burgerjev in kokakole, ki je začela svoj zmagoviti pohod tudi v Sloveniji.
Drugi vatikanski koncil. - Winston Churchill. - Sinoda škofov 1965.
Če smo že omenili ZDA, pa dodajmo, da je bil Vietnam verjetno začetek konca njihove nepremagljivosti. Spomnimo se, kako so bežali iz omenjene nesrečne dežele in puščali za sabo kaos, kar se jim je kasneje zgodilo še v Afganistanu, Iraku, da ne omenjamo vojaških in političnih ponižanj v Iranu, Somaliji …

SKLEP DRUGEGA VATIKANSKEGA CERKVENEGA ZBORA
Izjemen, za katoličane največji dogodek v letu 1965, je bil konec II. vatikanskega koncila ali vesoljnega (svetovnega) cerkvenega zbora. Glavna naloga koncila je bila posodobitev Cerkve, kar naj bi dosegli s prenovo bogoslužja, uvedbo narodnih jezikov namesto latinščine, somaševanjem, stalnim diakonatom, reformo redovništva … Okrepila naj bi se vloga vernikov, ki so bistvo Cerkve. Koncilski očetje so se zavzeli za dialog z drugimi verstvi in celo nevernimi, če pokažejo »dobro voljo«. Ljudje se namreč ne delijo na dobre in slabe, na napredne in nazadnjaške, pametne in neumne in se ne ločijo glede na odnos do vere, ampak predvsem po tem, koliko so sposobni sprejemati novosti in napredek ter prispevati k mirnemu sožitju, ki je bistveno za obstoj človeštva.
Koncila se je udeležilo skoraj 3000 cerkvenih dostojanstvenikov in strokovnjakov za določena vprašanja. Izjemoma tudi laiki. Cerkev je globalna, svetovna in je bila vedno pomembna za nas kot narod, hkrati pa nas je povezovala z vsem svetom. Katoličani smo globalizma vajeni, saj živimo v njem že več kot dve tisočletji. Ker je bil uradni jezik Cerkve latinski, nas jezikovno ni ogrožala. Ob stoletnici prvega koncila je drugega leta 1962 sklical eden najbolj simpatičnih papežev v zgodovini, Janez XXIII., končal pa se je že pod njegovim naslednikom Pavlom VI. Koncili so v zgodovini Cerkve izjemno prelomni dogodki in lahko povzročajo celo razkole. Do tega, kljub določenemu nezadovoljstvu s posameznimi koncilskimi dokumenti in izjavami ter stališči, v večjem obsegu ni prišlo. Stališča koncila so nastala na podlagi večletnih predhodnih posvetovanj strokovnjakov. Katoliško Cerkev naj bi uglasili (ne na račun vere) s sodobnim svetom.
Sv. Pavel VI. z nobelovo nagrajenko za mir Materjo Terezijo-  februarja 1965 - Vietnam. - Trst.

Čeprav koncil ni nikogar v celoti zadovoljil, za ene je šel predaleč, za druge je obstal na pol poti, je bil dejansko revolucionaren. Za nas je najpomembnejša popolna prevlada narodnega jezika. To je popolna zmaga binkošti. Ljudski jeziki, ki naj bi doslej cerkveno enotnost ločevali, jo poslej povezujejo. Uresničile so se sanje blaženega Antona Martina Slomška. Ta je bil prepričan, »da sv. Duh je vse te jezike posvetil, de bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala pela«. Odpravljeni so bili številni stari običaji. Čeprav se mnogim toži po onih iz baroka – stare stvari niso samo lepe, ampak tudi plemenite –, da ne govorimo o latinščini, človeštvo ne sme živeti zaradi preteklosti, ampak prihodnosti.

SMRT DUHOVNIKA, KOMPONISTA SLOVENSKE HIMNE
Leta 1965 je slovenska kultura doživela veliko izgubo. 14. marca je v 85. letu starosti umrl veliki skladatelj, glasbeni pedagog, duhovnik Stanko Premrl. Rojen je bil v Šentvidu pri Vipavi. Zdaj se kraj imenuje Podnanos. Čeprav je večinoma komponiral cerkvene skladbe, njegov opus obsega več kot 2.000 kompozicij, ga slovenska javnost pozna predvsem kot avtorja slovenske himne Zdravljica, ki jo je zložil že leta 1905. Kot je znano, je tudi Prešernovo besedilo nastalo na pobudo šentviškega kaplana Matije Vrtovca (1784–1851), ki ga slovenska javnost pozna kot velikega vinogradnika, astronoma in zgodovinarja. Zdravljica, Prešeren je napisal Zdravica, je postala slovenska državna himna z osamosvojitvijo 1991. leta. Pred tem je slovenska narodna himna bila Naprej, zastava Slave, katere besedilo je leta 1860 napisal Simon Jenko, uglasbil pa jo je Davorin Jenko.
Zdravljica ima gotovo najlepše besedilo med vsemi himnami na svetu. Od osamosvojitve je Naprej, zastava Slave slovenska vojaška himna. Verjetno bi bilo bolj prav, da bi Zdravljica bila himna slovenske države, nekdanja pa vseh Slovencev v republiki Sloveniji in na slovenskem ozemlju v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter v izseljenstvu. Zgodovinsko tradicijo je treba spoštovati. Ne zaradi zgodovine, ampak zaradi narodne zavesti.

ZA SKLEP ŠE MALO POLITIKE S CHURCHILLOM
Obletnice so slavnostne, žalostne, velike, male … Škoda pa je, da jih ljudje ne moremo enako ocenjevati. 24. januarja je v 91. letu umrl eden največjih državnikov 20. stoletja, Anglež Winston Churchill. V življenju je opravljal mnoge državniške funkcije. Za svet in nas je bilo najpomembnejše njegovo vodenje angleške vlade od 10. maja 1940 do 27. julija 1945 ter od 20. oktobra 1951 do 7. aprila 1955. Imel je mnoge talente. Rad je slikal, za svoje spomine pa je leta 1953 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Bil je zelo samosvoj in dokaj nekonvencionalen. Ko so ga vprašali za recept za dolgo življenje, je odgovoril: »Predvsem nič telovadbe!« Znan je bil po svoji strastni navezanosti na cigare in viski.
O tem, da je bil velik državnik, ni dvoma. O njem kot politiku pa so mnenja deljena. Vse je podrejal interesom angleškega imperija, kateremu je bil neskončno privržen. Čeprav je najbolj sovražil komunizem, se je povezal s Stalinom, da so skupaj z Američani in drugimi uničili fašizem in nacizem. Za komunizem je bil prepričan, da je najbolj neumen in bo zato sam propadel. Tega ni dočakal. Kot je sam mnoge v politiki prinesel okoli, se je to dogajalo tudi njemu. Churchill Slovencev ni sovražil. Ni pa jim dal prednosti pred imperialno politiko Velike Britanije ter komunizmom in demokracijo. Ta je, gledano nazaj, prav v šestdesetih letih začela svoj zmagoviti pohod, ki nam je poleg ostalega prinesel tudi samostojno slovensko državo.
Zgodovina se kljub občasnim revolucijam dejansko odvija počasi. Tista, ki jo pišejo zmagovalci, velja le za politiko. Za njeno trezno, znanstveno presojo je – kljub očitkom spreminjanja za nazaj, revizionizma – potrebna časovna distanca. Tega intelektualnega napora žal mnogi ne zmorejo.

dr. S. Granda, Priloga, v: Ognjišče 5 (2025), 12-17.