Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva

PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Plecnik v LJ 00Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

    Jože Plečnik si je po prvi svetovni vojni želel nazaj domov. Za svojo Ljubljano je imel veliko zamisli, kako jo narediti lepšo. Vabimo vas na »sprehod« med zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva.
Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.Plecnik v LJ 02

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
slika.pngKapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

    Plečnikova dela niso samo spomeniki, ki nam pričajo o geniju, ampak so dela, prežeta z Bogom, z ljubeznijo do preprostega človeka, izražajo samozavest, ki jo je skušal vcepiti domačim ljudem.
Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del. Plecnik v LJ 04
Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga ... Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Plecnik v LJ 06Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.

    KAPELA MARIJE DEVICE
    je Plečnikovo delo iz leta 1933 za vrt družine Zirkelbacher. Leta 1986 so kapelico Lurške Matere Božje podarili župniji Trnovo in je sedaj umeščena med župnijski vrt in Plečnikovo hišo.

Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo. Plecnik v LJ 06a
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šent­florjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.Plecnik v LJ 07

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.
    Iskanje Boga se je izoblikovalo v njegovem bivanju v tujini, zapisal je: »Človek doma Boga pozablja, v tujini Boga išče.«


ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Plecnik v LJ 08Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

  • Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
    Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
  • Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
  • Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
  • Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
  • Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
  • Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
    Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
    Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
    Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
    Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.



Zajemi vsak dan

Marija, s svojim življenjem te moramo posnemati: v tvoji veri, v tvojem upanju, predvsem pa v tvojem usmiljenju.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 29. Maj 2024
Na vrh