Drugi vatikanski koncil

koncil 50let01»Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja drugega vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. “ne izgubljajo svoje vrednosti niti svoje privlačnosti”,« beremo v apostolskem pismu Vrata vere, s katerim je papež Benedikt XVI. razglasil leto vere, ki je trajalo od 11. oktobra 2012 – tega dne leta 1962 se je pričel koncil, na ta dan leta 1992 pa je papež Janez Pavel II. objavil Katekizem katoliške Cerkve, v katerem je povzeto bogastvo koncila – do praznika Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Drugi vatikanski koncil, ki ga je po božjem navdihu ‘sprožil’ papež Janez XXII., da “v Cerkvi zaveje malo svežega zraka”, je bil tako pomemben dogodek za katoliško Cerkev pa tudi za svet, da bi ga morali bolje poznati. Na naslednjih straneh bomo podali časovni pregled, od njegove napovedi do konca. Nekaj prostora bomo posvetili slovenskim škofom kot koncilskim očetom, na koncu pa bomo predstavili še Katekizem katoliške Cerkve.

PRESENETLJIVA NAPOVED ‘PREHODNEGA’ PAPEŽA IN DOLGA PRIPRAVA
Papež Janez XXIII., ki je 28. oktobra 1958 nasledil Pija XII., je pri sedeminsedemdesetih letih veljal za ‘prehodnega’ papeža. V prvih mesecih svoje papeške službe si je pogosto zastavljal vprašanje: Kaj mora Cerkev storiti za svet? Vse je presenetil, ko je med bogoslužjem v rimski baziliki sv. Pavla 25. januarja 1959 dejal: »Da bi v današnjih potrebah pomagali krščanskemu ljudstvu, sledeč navdihu stoletnih izkušenj Cerkve, napovedujemo ekumenski koncil. Njegov namen ni le to, da dvigne krščansko ljudstvo, ampak tudi da ločene krščanske skupnosti povabi k iskanju edinosti.« Svojim najožjim sodelavcem, ki so imeli pomisleke in so bili v strahu, da bo koncil v katoliški Cerkvi vse postavil na glavo, je smehljaje odvrnil: »Jaz se ne bojim. Saj bo zraven tudi Sveti Duh!«
Vesoljni cerkveni zbori (ekumenski koncili) veljajo za trenutke najbolj slovesnega izvrševanja učiteljsko-vodstvene službe, ki pripada celotnemu zboru škofov kot naslednikom apostolov. Na vesoljnem cerkvenem zboru se posvetuje celoten episkopat pod papeževim predsedstvom v ‘zbornem’ (kolegialnem) dejanju. V zgodovini Cerkve so imeli koncili zelo velik pomen. Drugi vatikanski koncil je bil nadaljevanje prvega vatikanskega koncila (1869-1870), ki je zaradi tedanjih političnih razmer ostal nedokončan. Izdal je le dve konstituciji: o razmerju med vero in razumom ter o papeževem prvenstvu in njegovi nezmotnosti v verskih in nravnih stvareh. Janez XXIII. si je cerkveni zbor, ki ga je sklical, zamišljal kot pastoralni koncil, saj je izvajanje službe cerkvenega učiteljstva že po svojem bistvu ‘pastoralno’, namenjeno ljudem, ki so deležni Kristusovega odrešenja.
Sad drugega vatikanskega koncila je 16 dokumentov z različnimi nazivi (4 konstitucije – najpomembnejši dokumenti, 9 odlokov in 3 izjave), ki so začeli nastajati kmalu po napovedi koncila. Pripravljeni so bili osnutki v 10 predkoncilskih komisijah in 3 tajništvih, katerih člani so bili škofje in teologi. Osnutke so poslali vsem škofom katoliške Cerkve. Deloma so bili osnutki izdelani med samim koncilom, ki so jih koncilski očetje preučili v zasebnem študiju ali v skupnih posvetih. Osnutek je bil podan na generalni kongregaciji. Na začetnem glasovanju je bil marsikateri osnutek zavrnjen, popravljeno besedilo je prišlo pred koncilske očete na končno glasovanje na javni seji. Skoraj vsi dokumenti so bili sprejeti z veliko večino in papež jih je potrdil. Akti pripravljalnega obdobja obsegajo 23 zvezkov, ki imajo skupaj 15.532 strani, akti koncila samega pa so zbrani v 25 zvezkih, ki skupaj obsegajo 22.256 strani velikega formata.

JANEZ XXIII.: »ZAČETEK VELIKIH MILOSTI ZA CERKEV«
koncil 50let02Ko so se pripravljalna dela bližala koncu, je papež Janez na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1961, varuha svete Družine razglasil za zaščitnika koncila; na božični praznik, 25. decembra 1961, pa je podpisal apostolsko konstitucijo, s katero je napovedal, da se koncil prične leta 1962. V njej je zapisal: »Od Cerkve se sedaj zahteva, da neminljivo in božansko življenjsko moč evangelija spravi v žile današnjega sveta, ki se sicer ponaša s svojimi pridobitvami na področju tehnike in znanosti, a tudi nosi posledice družbenega reda, katerega so nekateri hoteli preosnovati brez ozira na Boga.« Z listino, ki jo je podpisal na svečnico, 2. februarja 1962, pa je za dan odprtja koncila določil 11. oktober 1962, ki je bil tedaj praznik Marijinega materinstva.
Prišel je zgodovinski dan odprtja koncila. Čez Trg svetega Petra v Rimu se je v baziliko, ki je bila preurejena v ‘božji parlament’, 11. oktobra 1962 dopoldne vila dolga bela vrsta okoli 2400 škofov-koncilskih očetov. Pozdravil jih je papež Janez, ki je svoj govor začel: »Mati Cerkev se veseli, da je po posebni dobroti božje previdnosti končno zasijal zaželeni dan. Veseli me, da se je pod varstvom deviške Matere Božje, katere materinskega dostojanstva se spominjamo tukaj ob grobu svetega Petra, slovesno začel drugi vatikanski vesoljni koncil.« Končal pa ga je z besedami: »Koncil, ki se začenja, je v Cerkvi kakor svitanje dne, kakor znanilec najsvetlejše luči.« Zvečer je z okna svoje delovne sobe očetovsko prisrčno pozdravil množico s prižganimi baklami na trgu. V svoj dnevnik pa je zapisal: »Današnji dan zaznamuje slovesno odprtje ekumenskega koncila … Zahvaljujem se Gospodu, da me je imel za vrednega te časti, da sem v njegovem imenu odprl ta začetek velikih milosti za njegovo sveto Cerkev.«
Med prvim zasedanjem koncila je bilo 36 generalnih kongregacij (skupnih sej), najvišje število koncilskih očetov je bilo 2381, v ‘dvorani’ bazilike sv. Petra se je zvrstilo 640 govornikov. Koncilski očetje so razpravljali o liturgiji, o božjem razodetju, o sredstvih družbenega obveščanja, o vzhodnih Cerkvah in o Cerkvi. Ob koncu prvega zasedanja je papež Janez XXIII. škofom zaklical: »Nasvidenje čez devet mesecev!«

PAPEŽ PAVEL VI.: PRIPELJATI KONCIL DO USPEŠNEGA KONCA
koncil 50let03Med prvim in drugim zasedanjem koncila se je zvrstilo nekaj dogodkov, pomembnih za življenje Cerkve. Janez XXIII. je 11. aprila 1962, na veliki četrtek, podpisal svojo okrožnico Mir na zemlji, ki je bila nekakšna oporoka na smrt bolnega papeža. Začenja se z besedami: »Mir na zemlji, za katerim so vsi ljudje s silno željo stremeli v vseh časih, je zagotovo možno vzpostaviti in utrditi le, če se zvesto držimo reda, ki ga je postavil Bog.« V njej se papež obrača k vsem ljudem dobre volje in jih spodbuja, naj si prizadevajo za graditev trajnega miru na razumnosti, pravičnosti, ljubezni in svobodi. Po vsem svetu je naletela na tako ugoden sprejem, da je bil sam papež presenečen. Proti koncu maja in v začetku junija je svet spremljal smrtni boj dobrega papeža, ki je osvojil srca vseh, vernih in nevernih. Po venec zmage je odšel 3. junija 1963.
Malo pred svojo smrtjo je Ja­nez XXIII. rekel milanskemu nadškofu kar­di­nalu Giovanniju Mon­tini­ju: »Emi­nen­ca, priporočam vam koncil!« Manj kot tri tedne pozneje, 21. junija, je bil kardinal Montini izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI., po apostolu Pav­lu. Ob nastopu službe je napovedal, da bo njegova prva skrb pripeljati koncil do srečnega in uspešnega konca. Pod njegovim vodstvom so potekala tri koncilska zasedanja. V svojem dolgem programskem govoru ob začetku 2. zasedanja koncila, 29. septembra 1963, je koncilske očete v baziliki sv. Petra nagovoril: »Znova smo tukaj, kakor v dvorani zadnje večerje. Kljub velikosti je ta veličastna stavba zaradi velikega števila zbranih postala skoraj premajhna. Naše srečanje gotovo spremlja iz nebes tudi Marija, Kristusova Mati. Tu okoli Petrovega naslednika, zadnjega po času in po zaslugah, a po službi in poslanstvu enakega prvaku apostolov, so zbrani apostoli, kar ste vi, dragi bratje, ki ste pravi nasledniki kolegija apostolov.« Spomnil se je svojega prednika: »Hvala ti in čast, dragi in spoštovani papež Janez, ki si zagotovo po božjem navdihu hotel sklicati ta vesoljni zbor, da bi Cerkvi odprl nova pota in da bi na zemlji priklical nove vrelce nauka in milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Med drugim zasedanjem koncila je bilo 43 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih je nastopilo 637 govornikov. Opravili so 92 glasovanj, razpravljali pa so o Cerkvi, o škofih in o ekumenizmu. Na zaključni seji, 4. decembra 1963, sta bila slovesna razglašena prva dva koncilska odloka: konstitucija o svetem bogoslužju in odlok o sredstvih družbenega obveščanja. Konstitucija o svetem bogoslužju je prinesla največ vidnih novosti: bogoslužje v narodnem jeziku, oltarje ‘proti ljudstvu’, večje sodelovanje vernikov, somaševanje.

IZ SVETE DEŽELE V KONCILSKO DVORANO
Po zgledu apostola Pavla, čigar ime je kot papež prevzel, je Pavel VI. v službi evangelija precej potoval. Kot prvi papež je od 4. do 6. januarja 1964 romal v Sveto deželo. Obiskal je Jeruzalem, kjer je prišlo do zgodovinskega ekumenskega srečanja s carigrajskim patriarhom Atenagorom, Nazaret, mesto Jezusovega skritega življenja v sveti družini in ob delu, ter Betlehem, kjer se je Božja Beseda učlovečila. V duhu koncila je napisana okrožnica Pavla VI. Svojo Cerkev (6. avgusta 1964), ki je posvečena dialogu v treh ‘krogih’: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji, najožji, pa dialog – bratski pogovor med kristjani različnih Cerkva.
S to svojo okrožnico je Pavel VI. ponudil koncilskim očetom veliko snovi za razprave na tretjem zasedanju koncila, ki se je pričelo 14. septembra 1964. Na njem je bilo 48 generalnih kongregacij (skupnih sej), na katerih se je zvrstilo 618 govornikov, bilo je 147 glasovanj. Razpravljali so o Cerkvi, o škofih, o verski svobodi, o nekrščanskih verstvih, o božjem razodetju, o laiškem apostolatu, o službi in življenju duhovnikov, o vzhodnih Cerkvah, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih, o redovnikih, o vzgoji duhovnikov, o krščanski vzgoji, o zakonu. ‘Predmetnik’ je bil silno bogat. Na peti javni seji, 21. novembra 1964, s katero se je končalo tretje koncilsko zasedanje, so bili slovesno razglašeni trije dokumenti: dogmatična konstitucija o Cerkvi, odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah, odlok o ekumenizmu. Dogmatična konstitucija o Cerkvi je temeljna listina drugega vatikanskega koncila.
Papež Pavel VI. je bil od 3. do 6. decembra 1964 na misijonskem potovanju v Indiji – na mednarodnem evharističnem kongresu v Bombayju. Izrazil je globoko spoštovanje do religiozne duše indijskega naroda. Njegova okrožnica Skrivnost vere (o evharistiji) je izšla 3. septembra 1964

KONCIL SE KONČUJE – KONCIL SE PRIČENJA
koncil 50let04Na četrtem in zadnjem zasedanju, ki se je začelo 14. septembra 1965, je sodelovalo najvišje število koncilskih očetov – 2400, generalnih kongregacij je bilo 41, nastopilo je 332 govornikov, glasovanj pa je bilo 250. Razpravljali so o verski svobodi, o Cerkvi v sedanjem svetu, o misijonih ter o službi in življenju duhovnikov. Papež Pavel VI. je 15. septembra 1965 ustanovil škofovsko sinodo, organ, ki uresničuje koncilski nauk o kolegialnem vodstvu Cerkve. Nadvse pomemben dogodek med tem koncilskim zasedanjem je bil ‘skok’ papeža Pavla VI. v New York, kjer je na zasedanju generalne skupščine OZN zastopnike vseh držav članic te svetovne organizacije v imenu koncilskih očetov prosil, naj se vneto trudijo, da ohranijo na svetu mir, kajti danes obstajata samo dve izbiri: ali mir in bratsko sodelovanje med narodi ali pa uničenje človeštva, ki smo ga izdelali sami. O tem svojem obisku je papež poročal koncilskim očetom. Med četrtim zasedanjem so bile tri javne seje, na katerih so bili slovesno razglašeni številni koncilski dokumenti: odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, odlok o vzgoji duhovnikov, odlok o prenovitvi redovniškega življenja, izjava o krščanski vzgoji, izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev, pastoralna konstitucija o Cerkvi o sedanjem svetu (pri tem dokumentu, ki najbolj živo razodeva prizadevanje koncila, da se približa sodobnemu svetu, je odločilno sodeloval koncilski oče Karol Woytila, kasnejši papež Janez Pavel II.), odlok o službi in življenju duhovnikov, odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, izjava o verski svobodi. Predzadnji dan koncila je bil nadvse ganljiv dogodek: s skupno izjavo papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagora je bila odpravljena ekskomunikacija med Carigradom in Rimom leta 1054. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1965 je bilo slavje ob sklepu drugega vatikanskega koncila, med katerim so koncilski očetje izročili poslanice sedmim stanovom (državnikom, mislecem in znanstvenikom, umetnikom, ženam, delavcem, ubogim, bolnim in trpečim, mladim). Papež Pavel VI. je v svojem govoru poudaril, da se delo šele začenja, kajti koncil pomeni “začetek humane in religiozne obnove”. Izrekel je upanje, da smo se kristjani po zaslugi koncila naučili “bolj ljubiti in bolje služiti”.

SLOVENSKI ŠKOFJE NA KONCILU
koncil 50let05Med skupaj 2860 koncilskimi očeti (kar 1116 jih je bilo iz Evrope!) so bili tudi slovenski škofje. Ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil član pripravljalne komisije za škofe in je kljub bolezni prihajal na zasedanja v Rim. Sodeloval je na prvem koncilskem zasedanju. Vzbujal je splošno pozornost zaradi svoje mogočne postave in vidnih znamenj zažiga na železniški postaji v Novem mestu 22. januarja 1952. Začetnega sprevoda 11. oktobra 1962 se zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je čakal škofe in papeža na svojem mestu v baziliki sv. Petra-koncilski dvorani. Na prvem zasedanju so najprej razpravljali o bogoslužju in nadškof Vovk je dajal svoje pripombe iz svoje izkušnje predvsem o tem. O svoji udeležbi na koncilu je nadškof Vovk govoril v slovenski oddaji vatikanskega radia 24. novembra 1962. Nadaljevanja koncila ni dočakal, kajti 7. julija 1963 je odšel v večnost. – Vseh štirih koncilskih zasedanj se je od slovenskih škofov udeležil edino mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. O poteku koncila je slovenskim vernikom v domovini in po svetu spregovoril po vatikanskem radiu. Na koncilu se je oglasil 18. septembra 1964, ko se je zavzel za ustanavljanje škofijskih komisij za pastoralno sociologijo. Svoje pripombe k osnutku odloka o ekumenizmu je predložil pisno. – Dr. Jožef Pogačnik se je drugega zasedanja koncila udeležil kot škof administrator ljubljanske nadškofije, nadaljnjih dveh pa kot redni ljubljanski nadškof. V drugem koncilskem obdobju je pisno oddal svoje predloge, 26. oktobra 1964 pa je tudi javno govoril v koncilski dvorani ter o tem poročal 31. oktobra po vatikanskem radiu in dejal, da so se slovenski škofje na koncilu zavzeli za reševanje konkretnih vprašanj sodobnega sveta in za uveljavljanje socialnega nauka Cerkve. Po Radiu Vatikan je govoril še večkrat, enkrat je spregovoril o obredu somaševanja, ki so ga na koncilu sprejeli. – Tretjega in četrtega koncilskega zasedanja se je udeležil dr. Janez Jenko, ki je bil imenovan za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja (21. aprila za goriški del, 17. julija za tržaško-koprski in reški del), 6. septembra 1964 pa je prejel škofovsko posvečenje. O dogajanju na koncilu je prvič spregovoril po vatikanskem radiu 3. decembra 1964. Med svojim bivanjem v Rimu so se slovenski škofje srečevali z rojaki v Rimu in jim maševali. 18. oktobra 1965 so se udeležili odprtja slovenskega študijskega zavoda Slovenik.koncil 50let06

KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE
Trideset let po začetku drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1992, je papež Janez Pavel II. podpisal apostolsko konstitucijo Fidei depositum (Ohranjati zaklad vere) za objavo Katekizma katoliške Cerkve, sestavljenega po smernicah drugega vatikanskega koncila. Kako je prišlo do tega dragocenega dela in kakšna je njegova vsebina, povzemam po omenjeni konstituciji. Papež pove, da je leta 1985, ob dvajsetletnici sklepa koncila, sklical izredno zasedanje škofovske sinode. Ob tej priložnosti so mu sinodalni očetje posredovali željo mnogih, naj se sestavi katekizem ali kompendij (povzetek) celotnega katoliškega nauka. »Že ob sklepu sinode sem si osvojil to željo, ker sem bil mnenja, da popolnoma ustreza resnični potrebi vesoljne Cerkve in delnih Cerkva.« Ustanovljena je bila posebna komisija, ki ji je predsedoval kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI., in redakcijski odbor. K sodelovanju so pritegnili vse katoliške škofe, škofovske konference, teološke in katehetske institute.
Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki ga je papež Janez Pavel II. potrdil 25. junija 1992, ima štiri dele, ki so med seboj povezani. V prvem najdemo razlago veroizpovedi katoliške Cerkve; skrivnost vere obhajamo v liturgičnih dejanjih, kjer se nam priobčuje (drugi del); navzoča je, da bi razsvetljevala in vzdrževala božje otroke v njihovi dejavnosti (tretji del); utemeljuje našo molitev, katere prednostni izraz je ‘očenaš’, in vzpostavlja predmet naše prosilne in hvalne molitve ter naše priprošnje (četrti del).

S. Čuk, Pred 50 leti se je začel drugi vatikanski koncil: Priloga, v: Ognjišče 10 (2012), 68-75.


Zajemi vsak dan

O Gospod, čudovito si me vodil vse življenje, zato me tudi poslej ne boš zapustil. To dobro vem, čeprav nimam pravice, da bi od tebe kaj zahteval.

(sv. John Henry Newman)
Nedelja, 16. Junij 2024
Na vrh