Vodnik skozi sveto tridnevje: velika sobota

Velika sobota je dan tišine. Čez dan ni nobene liturgije, menihi pojejo samo molitve ob uri. V psalmih meditirajo o tem, kako Jezus leži v grobu, ves svet bi se naj ustavil v molitvi pred veliko skrivnostjo: Bog je mrtev. Jezus ni samo umrl, ampak je bil tri dni mrtev. V svoji smrti je sestopil v kraljestvo smrti. Na ta dan bi nas naj spremljale tri teme: tišina, grob in sestop v kraljestvo mrtvih.
Večina izkoristi veliko soboto za pripravo na veliko noč. Ampak bilo bi dobro, če bi si vsaj dopoldne vzeli čas za tišino.

• Pojdimo k Božjemu grobu in poiščimo čas tišine, ko ne bo blagoslova velikonočnih jedi.
• Lahko doma beremo ali poslušamo kaj o skrivnosti velike noči.
• Ali pa preprosto sedimo v tišini in prisluškujemo temu, kar nam ta tišina podarja – in vse to podržimo pred Boga, da njegov Duh spreminja vse naše misli in občutke.
• Lahko opravimo tudi sprehod v tišini – tudi to odgovarja razpoloženju dneva tišine.

Grob, v katerem je Jezus ležal tri dni, nas želi povabiti, da pokopljemo tisto, kar nas ovira v življenju:

• Lahko pokopljemo stare zamere in se odpovemo temu, da bi jih še naprej uporabljali kot očitke proti drugim ali kot izgovor, da nismo potrebni vstajenja.
• Prav tako lahko pokopljemo stare življenjske vzorce, ki jih vlačimo s seboj kot balast: to je lahko naš perfekcionizem ali pa obsedenost s tem, da vedno iščemo krivdo pri sebi, ali pa tendenca, da bi sebe vedno poniževali.
• Pokopljemo lahko tudi konflikte, ki jih nosimo s seboj.

Vse to lahko pokopljemo in pustimo v Jezusovem grobu. Lahko tudi napišemo, kaj bi radi pokopali. In potem listič zažgemo in pepel zakopljemo v zemljo. Lahko pa zakopljemo listič pod drevo, ki naj iz njega dobiva moč.
Podobo spusta v kraljestvo mrtvih so posebej ljubili cerkveni očetje z Vzhoda. Jezus se je tako spustil do pratemelja sveta, da bi od tam prežel ves svet s svojo odrešujočo ljubeznijo. Tako se nas je že, hočemo ali nočemo, v globini naše duše dotaknila ljubezen Jezusa Kristusa, ki je premagala smrt in spremenila pratemelj sveta, osnove našega mišljenja in čutenja. Kraljestvo senc, v katerega je Jezus sestopil na veliko soboto, lahko razumemo tudi kot senčno kraljestvo naše duše. Vsak človek ima v sebi takšno senčno kraljestvo, v katerem se skriva vse, česar sebi ne upa priznati, kar je odrinil in potlačil. Prehoditi veliko soboto tudi pomeni, da s Kristusom sestopim v lastno dušo, v njena brezna. To je nekaj povsem drugega, kot je psihološko raziskovanje moje duše. S Kristusom se spustim zavestno v globino svoje podzavesti. Predstavljam si, da postanejo svetle vse podobe, ki so skrite v globini moje duše, saj jih razsvetli Kristusova ljubezen, tako da mi ni treba imeti več strahu pred temo in kaosom v moji notranjosti. Vse, tudi globine moje duše, je prežeto z njegovo ljubeznijo.
Vzhodna cerkev ljubi podobe Jezusovega sestopa v kraljestvo mrtvih. Njihove velikonočne ikone predstavljajo Jezusa, kako se spušča k mrtvim, jih prime za roko – in se z umrlimi ponovno dvigne k luči. Tako si lahko predstavljam, da se Jezus dotakne z roko odmrlega in otrplega v meni in vse vodi v življenje in luč, da lahko po njem vse v meni živi.

Osebne vaje
Poglobi se v to podobo:

• Pri vdihu teče z Jezusovo molitvijo (»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.«) njegova ljubezen v tvoje srce in ga ogreje.
• Pri izdihu sestopi Kristus s teboj v globino tvoje duše, da bi vse temno v tebi osvetlil in vse otrplo priklical v življenje.
• Z dihanjem vedno znova ponavljaj Jezusovo molitev, dokler ne boš občutil, da je vse v tebi prežeto z Jezusovo ljubeznijo, osvetljeno in spremenjeno.

Zapiši vse, kar bi rad pokopal ali kar bi rad vrgel v velikonočni ogenj, da te po veliki noči ne bo več težilo: stare konflikte, prizadetosti, predsodke, tuhtanja, življenjske vzorce, ki te ovirajo in mrtvičijo, in stare naveze, ki ne držijo več. Nato pokoplji ta listek ali pa ga vrzi v velikonočni ogenj, ob katerem se bo prižgala velikonočna sveča.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
pripravlja Marko Čuk