Mnogo ljudi verjetno sploh ne ve, da je bil Koper svoje dni otok.
Kako neki bi to lahko vedeli ali na to sploh pomislili, ko se pa dandanes do središča mesta, njegove najvišje točke, do trga, kjer stojijo najpomembnejše mestne stavbe: pretorska palača, stolna cerkev in ne nazadnje uredništvo revije, ki jo bralec tega zapisa ta trenutek drži v svoji roki, človek lahko enostavno pripelje z avtomobilom. Malo manj enostavno oziroma, če sem čisto iskren in spregovorim iz lastne izkušnje, precej teže človek potem tam najde parkirno mesto za avtomobil, s katerim se je tako enostavno pripeljal … na otok, ki to več ni. Je pa nekdaj bil. Bojda.
Kot si bojda bil ti, ljubi moj sveti Nazarij. In naj te moje besede, lepo prosim, nikar ne prizadenejo, še manj užalijo. A zgodovinarji pri najboljši volji niso čisto gotovi, če ti lahko na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo, izdajo rojstni, krstni in mrliški list: tri dokumente brez katerih se bojda ne da priti v nebesa, kaj šele, da bi ti bilo dovoljeno kititi se s svetniškim nazivom.
Birokracija, kaj češ?!
A ker smo tekom let na takšne in drugačne piedestale, prestole, fotelje in oltarje postavili, posadili, posedli in ustoličili precej manj preverjene ljudi od tebe, ljudi, o katerih smo imeli še manj preverljivih podatkov kot o tebi, ljudi, katerih zgodovina je bila zavita v še večjo meglo, predvsem pa so bili popolnoma nekredibilni v primerjavi s teboj, res nimam nobenega pravega razloga, da bi ne zaupal ljudskemu in cerkvenemu izročilu.
Zato bom tole pismo nadaljeval, kot sem ga začel: kot da si bil. Oziroma si. Saj so nebesa, kljub pregovorni nepreverljivosti, bolj resnična od preverljivega časa in prostora, v katerem živimo svoje, v meglico skrivnosti zavito življenje.
Torej, ljubi moj sveti Nazarij, bojda si bil prvi koprski škof. Zato seveda ni čudno, da te danes, verni in neverni meščani Kopra, častijo kot zaščitnika in patrona svojega mesta. Za škofa te je na pobudo tako tedanjega oglejskega patriarha Štefana kot tudi tedanjega cesarja Vzhodno Rimskega imperija Justina I., posvetil tedanji papež z nadvse slovenskim imenom Janez. Vse to pa se je bojda godilo leta 524. Tako si se iz svojega rodnega Boršta, kjer menda še danes radovednemu obiskovalcu pokažejo na hruško, pod katero si bil bojda rojen – in je tu bojda kar v dvojni vlogi, saj se, kot rečeno, ne ve, če si bil sploh rojen, če pa si bil, pa tudi ni gotovo, da ravno pod to hruško –, odpravil v Koper. In odpravil si se bojda peš.
Ko si s svojih rovt prišel do obale, in ker kot preprosto veren človek nisi maral ovinkov, si se v moči svoje škofovske službe odločil za bližnjico preko vode in po vodi. (Tu bi rad zapisal kakšen “Khm, khm!”, pa ne vem, če bo vsem jasno, zato bom kar naravnost in brez ovinkov zapisal, da je pisec teh vrstic na tem mestu pomenljivo zakašljal, pa naj razume, kdor hoče razumeti.) Tako si le do gležnjev moker bojda potrkal na mestna vrata in nastopil sveto službo, ki si jo – kako pomenljivo – pobožno vršil triintrideset let.

Tako naj bi se, ljubi moj sveti Nazarij, bojda zgodilo.
Kljub dvomom, pomislekom in pomanjkljivim zgodovinskim podatkom, se na spletu da dobiti kar nekaj tvojih upodobitev, in praktično na vseh v naročju držiš mesto, ki si mu kot pastir služil. In tako si želim predstavljati slehernega, še posebej pa vse slovenske škofe: da bi v naročju, prav blizu srca, držali to, kar jim je zaupano.
Ljubi moj sveti Nazarij, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To bojda svetniki počenete.

G. Čušin, Ljubi moj sveti Nazarij (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 2 (2022), 98.

Ljubi moj sveti Anton Padovanski!
Na neki način je hecno, kar priznaj, da sem v zadregi in ne najdem pravih besed, s katerimi bi te ogovoril. Konec koncev si priprošnjik za izgubljene reči in se k tebi zatekajo vsi, ki so kaj izgubili: dežnik, prstan ali denarnico … Le tistih, ki so izgubili pamet, ni prav dosti. Kako pač le?! Tak, ki izgubi pamet, bo težko našel pot do tebe … takega moraš poiskati ti! In nekdo, ki je izgubil pamet, je običajno izgubil tudi Boga, pa smisel življenja in pravo smer … in samega sebe. Takim rečemo: izgubljeni sin! In takih si ti, kot spovednik precej našel!
No, jaz sem pa tudi malo zašel in se izgubil v temle svojem pisanju …
Hočem reči: ne vem, če si čisto pravi naslov zame, ki ne najdem pravih besed. Saj, ko iščem prave besede, iščem nekaj, kar ni izgubljeno! Kako bi bilo lahko izgubljeno, nekaj kar še ni?! In (še) nisem izgubil?! Je pa po drugi strani res, da se k tebi zatekajo tudi taki, ki bi se radi poročili, pa ne najdejo pravega moža ali žene. In če takim pomagaš, zakaj bi ne pomagal meni? … Saj je včasih težje najti pravo besedo kot pravega sopotnika v življenju!
In si zavetnik in priprošnjik tudi zaljubljenim … in smo spet pri teh, ki so izgubili pamet! Čeprav je treba povedati, da je razlika … velika razlika … če človek izgubi pamet zaradi ljubezni ali če jo izgubi iz neumnosti. Kot je razlika, če človek izgubi srce ali če je brez srca!
No, ker si priprošnjik za tolike in tako pomembne reči kot sta srce in pamet, je tako rekoč ni cerkve v naši ljubi deželici, ki ne bi premogla tvoje slike, še rajši pa kipa, ki visi ali stoji, če ne drugje pa pod korom, tako kot je to v naši farni cerkvi! In ker – verjetno tudi po tvoji zaslugi – pri nas kar mrgoli Antonov, Tonetov in Tončk, te imamo kar za svojega, pa čeprav te tvoj vzdevek jasno locira v Padovo, v Italijo torej. Kajti tam si umrl. Le redko kdo pa ve, da si se rodil v Lizboni in si bil v resnici Portugalec, ter da je tvoje krstno ime Fernando.

Iskal’ si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen ‘kunšten’ naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.
Čisto po naključju, kot radi imenujemo božjo previdnost, in ne da bi iskali, so odkrili tvoj pridigarski talent. Pa si potoval in pridigal. In s takimi, ki te niso hoteli poslušati, nisi izgubljal časa in si raje pridigal takim, ki so našli čas zate … pa četudi ribam.
Umrl si mlad, komaj petintridesetleten, saj si svoje življenje izgubil, da bi ga našel v Kristusu!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 114.

Prav veliko se pa o vajinem življenju ne ve, kaj?
Vse, kar v življenjepisu lahko preberem, je, da sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, da sta še zelo mlada prišla v Rim in tam dala življenje za Kristusa, saj sta med preganjanjem kristjanov v času cesarja Dioklecijana pretrpela mučenje in smrt z obglavljanjem.
Ampak, roko na srce, kaj več se pa o kateremkoli življenju sploh da povedati? Smisel našega življenja je, da ga ‘izgubimo’ za Kristusa … za Boga in bližnjega. Da ga damo … da ga podarimo … da se iztrošimo v podarjanju in ljubezni.
Nekateri ga dajo enostavno, hitro in pogumno. Kot vidva:
»Kristus ali malik?«
»Kristus!«
»Švist!« pa je glava preč!
Drugi ga dajo na dolgi rok: s preučevanjem, poučevanjem, razmišljanjem in razglabljanjem … da je potem nam, ki sledimo, lažje razumeti, doumeti in seveda verjeti!
Tretji spet življenje podarijo v službi in služenju bližnjim in oddaljenim, v stvarni in otipljivi ljubezni do Boga v slehernem človeku.
Četrti v neprenehnem slavljenju Boga v molitvi in postu.
In še in še …
Do tistih, ki svoje življenje, na žalost in milo rečeno, zapravijo. Ga zavijejo v prtič in zakopljejo, misleč, da ga bodo tako rešili. Skrili pred smrtjo.
Vidva, ljuba moja sveta Primož in Felicijan, nista oklevala. V očeh tega sveta, sta si življenje sicer zapravila, a si zagotovila večnega.
In ker pri Bogu ni naključij, ne dvomim, da vaju je – vsem nam za zgled – poklical v tako pričevanje tudi zaradi vajinih imen. Primož pomeni prvi in najboljši, Felicijan pa pomeni srečen in blažen! Torej, če je komu treba še dodatno razložiti: odločitev za Kristusa je prva in najboljša stvar, ki se ti v življenju lahko pripeti, in v zvestobi tej odločitvi boš srečen in blažen.
Zveni preprosto, pa vem, da ni. Seveda so kraji na zemlji, kjer še danes, kristjani za ceno svojih glav, pričujejo za Kristusa. Na ‘civiliziranem’ zahodu, se tega morda premalo zavedamo, hkrati po se ne zavedamo niti tega, da so še bolj bridke smrti kot pasti pod bridko sabljo. In če je svoj čas veljalo, da je pero lahko meč, potem so dandanes tipkovnice, brzostrelke in težki topovi, ki sejejo medijsko smrt. Ki ne le obglavijo, ampak razčetverijo in razstrelijo krščanskega pričevalca.
Ljuba moja sveta Primož in Felicijan. Naj vajina prelita kri ne bo zaman. Naj nas opogumi in nam da rasti v pravem krščanskem pogumu in ljubezni.
Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 6, str. 122.

Tvoje ime zveni tako nenavadno, a hkrati tako domače in prijetno.
Poznam kar nekaj Erazmov.
Ta, ki mi je najljubši, je pravzaprav še deček, pa čeprav se poznava več kot štirideset let. Govorim seveda o znamenitem knjižnem junaku Astrid Lindgren iz knjige Erazem in potepuh. O osirotelem dečku, ki je pobegnil iz sirotišnice in svoje nove starše dobil v potepuhu Oskarju in njegovi ženi Martini, h kateri se je le-ta na koncu potepov vendarle z veseljem vračal.
Tudi ti, ljubi moj sveti Erazem, si se precej potepal preden si iz rodne Antiohije prispel do škofovskega prestola v Formiu v bližini Neaplja, le da so bile tvoje dogodivščine precej bolj razburljive in boleče kot tiste iz knjige: bežal si pred preganjanji, preživel velik vihar in grozovito mučenje.
Potem sta tu še dva precej bolj resna Erazma: naš razbojniški postojnski Erazem Predjamski in učeni Erazem Rotterdamski. Ker si se na začetku svojih potepanj najprej za nekaj let zatekel v votlino – torej: v jamo – na gori Libanon, bi te lahko klicali tudi Erazem Jamski. Ste pa vsi trije še drugače – lahko bi rekli: notranje – povezani. Erazma Predjamskega je smrtonosna krogla bojda presenetila na stranišču, Roterdamski je umrl zaradi griže, ti, moj ljubi in sveti Erazem, pa si priprošnjik pri črevesnih težavah.
Do tega svojega patronata si prišel, ker so te za svojega zavetnika najprej vzeli mornarji. In to zato, ker si med plovbo pomiril vihar. Upodabljali so te z vitlom za sidrne vrvi, potem pa se je razširila legenda, da so ti med mučenjem z vitlom vlekli iz telesa čreva, in so ti pač zaupali te neugledne notranje organe.
Napake se pač zgodijo.
S teboj pa je povezan še en nesporazum: Zaradi tvoje viharne morske pustolovščine so po tebi poimenovali vremenski pojav pri katerem zaradi koronske razelektritve okoli ostrih konic – na primer jarbolov – nastane svetleča plazma. Pojav se imenuje “Ogenj svetega Elma/Erazma”, pri nas pa smo ogenj pripisali svetemu Eliju.
Pa mislim, da ni hudega. Si bosta že po bratsko in svetniško razdelila bliske in elektriko.
Obilo žegna za tvoj god, ljubi sveti Erazem. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 6, str. 98.

Upam, da v nebeških višavah, kjer se svetniki in angeli pretegujete na puhastih oblačkih, vladata mir in spokojnost, ter da vam večne blaženosti ne zmoti nobena posvetna zamera. Niti družinska ne, ki je, kar se zamer tiče, najhujša in najbolj trdovratna.
Če pa temu ni tako, potem se bojim, da se oblaček, ki si ga deliš s svojima sorojencema, dvojčkoma Kancijem in Kancijanilo, precej trese, kajti na naših koledarjih si običajno zapisan sam, le včasih so pripisani še “ostali oglejski mučenci”, s prižnice nam običajno oznanijo, da “godujejo Sveti Kancijan in tovariši”, zelo redko pa kdo našteje prav vse godovnike, torej tebe, ljubi moj sveti Kancijan, poleg tebe pa še tvojega brata Kancija, sestro Kancijanilo in Prota, ki je bil po smrti staršev vaš vzgojitelj in učitelj, na koledarjih pa – jasno – ni prostora za tako obširen seznam.
Vsi skupaj ste utrpeli mučeniško smrt za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov pri Gradežu blizu Ogleja. Ta kraj se danes – spet le po tebi – imenuje Škocjan ob Soči, in zdaj so dvignili obrvi in zastrigli z ušesi mnogi bralci, ker se jim je utrnilo, da pravzaprav nisi nek mimobežni neznanec, saj po naši mili in ljubi deželici kar mrgoli krajev s tvojim imenom.
Oprosti, ker kopičim razloge za tresenje vašega družinskega nebeškega oblaka, ampak: dejstva so dejstva!
Vem, da se nisi sam rinil v ospredje. Sklepam da si bil pač starejši od brata in sestre in so te zapisovalci dogodkov in zgodovinarji zaradi tega postavili na prvo mesto, kako usodne posledice pa imata novinarska in zgodovinska površnost in brezbrižnost, pa vsaj krščeni Slovenci še predobro vemo. In se zaradi te ‘strokovne’ površnosti pri nas ne tresejo oblački, pač pa prav nasprotno: tisti, ki bi se jim ob navedbah točnih in nepotvorjenih dejstvih morala tresti tla pod nogami še naprej varno prebivajo v svojih gradovih v oblakih, ki so jih zgradili s pomočjo trdih laži. A ker je “Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje”, ni prav zelo verjetno, da bodo ti graščaki ali njihovi strokovnjaki kdaj začutili prepih nebeških hodnikov, oblaki gor ali dol.
Lahko pa ti povem, ljubi moj sveti Kancijan, da si s teboj delim podobno usodo. Ne sicer kar se tiče svetništva in mučeništva, vsaj zaenkrat še ne in vsaj še ne v polni meri, pač pa kar se tiče družinske prve vrste, v katero sem zaradi narave svojega zdaj že bivšega poklica in zaradi pisanja podobnih vrstic kot so tele, potisnjen. Prihajam iz družine, kjer nam, vsem petim otrokom, talentov nikoli ni primanjkovalo, pa vendar so se moje sestre in brat že naposlušali: “A ste kaj v sorodu z …?” in verjamem, da jim že preseda. Še mama mi je zadnjič potožila, da ji pogosto postavijo enako vprašanje. Pa sem jo vprašal, če me je že kdaj zatajila, in je rekla, da ne. In sem bil vesel, kako bi ne bil?!
In je in je bil brez dvoma vesel tudi Kristus, ljubi moj sveti Kancijan, da ga nisi tajil, ko so te spraševali o Njem, prav tako ga nista zatajila niti tvoj brat in sestra, sveta dvojčka Kancij in Kancijanila niti vaš skrbnik in vzgojitelj sveti Prot.Lahko se nam zdi smešno in zabavno, da so površni zapisovalci in zgodovinarji, ki jih – kot rečeno – današnji krščeni Slovenci poznamo bolj kot ‘tovariše’, prav v ‘tovariše’ zamaskirali najbližjo žlahto, a če sámo besedo ‘tovariš’ očistimo površne zgodovinske nesnage, vidimo, da imajo čisto prav, čeprav sami verjetno tako ne razmišljajo.
Ljubi moj sveti Kancijan! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 106.

Ljubi moj sveti Urban!
Tvoje ime zveni tako ubrano … tako urbano, mestno in meščansko … da je po svoje prav hecno, da si ‘kmečki’ zavetnik: zavetnik vinogradnikov. Da držiš svojo roko čez trte, brajde, sode in tudi čez to, kar je v sodih, in kar iz sodov pride, oziroma kar iz njih priteče.
Tvoje ime, ljubi sveti Urban, zveni tako slovensko … tako znano … morda zaradi “Rejbenčana Urbana, ki je po cejlem sveti znan” … da je res zelo nenavadno, da o tebi in tvojem življenju ni prav veliko znanega. Skorajda nič. Še to ni čisto jasno, če si sploh pravi! Ker naj bi bila dva!
In se mi počasi svita, zakaj so te – meščana/urbana – postavili za zavetnika vinskih reči!
»Sladko vince piti, to me veseli …« je pel Slomšek. Kdor pa ima več veselja s pitjem, kot petjem, hitro lahko vidi dvojno!
Prva zgodba pravi, da si bil papež v tretjem stoletju, v času, ko so kristjani končno lahko prilezli iz kleti, v katerih so se morali skrivati pred poganskimi preganjalci, in so posledično kleti spet začele služiti svojemu namenu. Tudi vinske kleti, seveda!
Dalje piše, da si v svojem papeškem mandatu posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. In si, ne le zaradi vinskih kleti, ampak tudi po tej cerkveni statistiki precej ‘slovenski’. Število posvetitev duhovnikov in diakonov, kar lepo sovpade s povprečnim številom posvetitev, ki jih v svojem povprečnem mandatu opravi en povprečen slovenski škof. No, saj drugačnih kot povprečnih nimamo. Le še upokojene. Ti pa ne vem, če štejejo. Saj so se menda, nekateri med njimi ušteli.
Dalje piše, da si si bil znan s sveto Cecilijo, ki je, kot vemo, zavetnica cerkvenega petja in pevcev. In kjer se poje, so usta hitro suha … vince pa blizu. So že vedeli, kaj delajo, ko so ti podelili mandat čez vinograde!
In piše tudi, da si umrl naravne smrti. Kot da bi bila smrt lahko nenaravna ali celo nadnaravna. Verjetno so hoteli zapisati, da nisi umrl nasilne, oziroma mučeniške smrti, kot tvoj soimenjak iz druge zgodbe, ki se prepleta s tvojo. Ali pa sta obe tvoji? Ali pa nobena? Kdo bi to vedel po drugem kozarcu.
No, ta drugi ti, je bil zgolj škof, a je molil tako pobožno in goreče, da se je prevrnil kip poganskega malika in pod seboj pokopal dvaindvajset poganskih duhovnikov. In so te za kazen posekali z mečem. In je ta smrt, čeprav čisto naravna, mučeniške sorte.
Lahko pa, da si se po obisku kake kleti, le “malo naslonil” na kip … da je padel.
Kakorkoli …

Na tistih koncih naše preljube deželice, kjer na vsako malo večji krtini že zasadijo trte, si “obrajtan in češčen”, in na vsaki malo večji krtini stoji tudi tebi posvečena cerkvica ali pa vsaj kapelica. In ti, ko je čas, da iz sodov pod tvojim patronatom, priteče, kar spada pod patronat svetega Martina, skupaj s sveto Ceciljo in blaženim Slomškom, na ves glas prepevajo: »Sladko vince piti, to me veseli …« In ne vidijo dvojno le tebe, ljubi moj sveti Urban, pač pa vidijo dvojno vse okoli sebe. »… svoje žive dni, brez vseh skrbi, to me srčno veseli!«
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni – dvojnega – in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 114.

Vem, da je naziv “Kraljica nebes” težko preseči, a zame si od otroških let dalje “Kraljica dnevne sobe”! Kajti ob vseh slikah, podobah in drugih rečeh, ki jih je moj pokojni oče obesil in navesil po stenah naše male dnevne sobe, je častno mesto pripadlo tvoji podobi: sliki Brezjanske Marije Pomagaj!
Marsikaj je šlo gor, marsikaj dol, marsikaj se je umaknilo in premaknilo na stenah, a tvoja podoba, Marija, je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Menjali in premikali smo omare, menjali in premikali kavč, spreminjala se je pozicija televizije, a tvoja podoba, Marija je ostala vedno na istem in častnem mestu.
Marsikaj se je spremenilo v dnevni sobi, staro se je umaknilo novemu, prišli so vnuki in moj oče je umrl, a tvoja podoba, Marija, je še vedno na istem in častnem mestu.
Enkrat samkrat si se umaknila in izginila, a ne po naši, še manj po svoji krivdi: ko so nas, še v prejšnji državi, prišli fotografirat za časopis, in smo pozirali v dnevni sobi, postrojeni pod tvojo podobo. Ko pa je fotografija izšla v časopisu, je za našimi hrbti na steni dnevne sobe visela uokvirjena bela lisa! Umaknila si se, uklonila politični volji urednikov in oblastnikov. Lahko so te spraskali s fotografije, niso pa te mogli sneti s stene naše dnevne sobe in niso te mogli iztrgati iz naših src, Marija Pomagaj.
Kolikokrat sem se kot otrok sprehajal po ozkem hodniku za tvojim oltarjem na Brezjah, in gledal z otroškim strahom in čudenjem votivne podobe, ki so prikazovale nesreče in čudežna posredovanja, prošnje in zahvale.
Otroci smo odšli od hiše, v svojih novih hišah imamo dnevne sobe in v dnevnih sobah tvojo podobo, Marija Pomagaj. Marsikaj smo že doživeli: nesreče in čudežna posredovanja, prosimo te in se ti zahvaljujemo. Morda kdaj pa kdaj malo zaspimo, a kadar suhe krave požrejo debele, jih vedno ženemo na pašo na Brezje.
V litanijah ti je pobožno ljudstvo nadelo mnogo imen. “Pomoč kristjanov” so dodali šele v šestnajstem stoletju, po bitki pri Lepantu. A če smo čisto iskreni, bi moral biti – kronološko gledano – ta vzklik na samem začetku litanij … ali pa vsaj v ‘prvi deseterici’. Saj se vse od znamenite svatbe v Galilejski Kani zavzemaš pri Sinu za nas v vseh, še tako drobnih in vsakdanjih težavah, da o tvojem boju z zmajem in kačo sploh ne izgubljam besed.
Ljuba in sveta Pomočnica Marija, bodi Kraljica naših dnevnih sob, Kraljica naših družin. Saj si, čeprav Kraljica nebes, najprej ponižna Gospodova služabnica, dekla, pomočnica – Božja in naša.
Obilo žegna ob še enem tvojem godu. Pa nam ga vrni in izlij na nas

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 114.

‘Prelaz’ je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik ‘prelaz’ je nedvomno izšel iz glagola ‘laziti’.
Če se, ljubi moj sveti Gotard, sprašuješ, kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem, naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel, saj so te postavili za škofa, čeprav si hotel biti skromen menih. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Menda si obiskoval župnije, ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, obiskoval si revne in bolne, jih tolažil in jim pomagal in vedno si bil na voljo v spovednici. Tale zadnji stavek bi najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno pa se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar “bolezen kraljev”. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, “ne veliki nogi”, se mi lahko kaj kmalu primeri, da bom zaradi palca na tej veliki nogi po kraljevsko tulil od bolečin.
Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.