Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji ...
V procesiji se pomikamo proti oltarju, da bi prejeli obhajilo, dejansko pa prihaja Kristus naproti nam, da bi nas naredil sebi podobne. To je srečanje z Jezusom! Hraniti se z evharistijo pomeni pustiti se spremeniti v to, kar prejemamo. Vsakokrat, ko prejmemo obhajilo, postajamo bolj podobni Jezusu, se bolj spreminjamo v Jezusa. Kot se kruh in vino spremenita v Gospodovo Telo in Kri, tako se vsi, ki ju prejmejo z vero, spremenijo v živo Evharistijo. Duhovnik, ki podeljuje obhajilo, ti reče: “Kristusovo Telo”, ti odgovoriš: “Amen”, oziroma priznaš milost in nalogo, po kateri postajaš Kristusovo Telo. Kajti ko prejmeš evharistijo, postajaš Kristusovo telo. To je lepo, zelo lepo. Ko nas obhajilo zedini s Kristusom in nas osvobodi naših sebičnosti, nas odpre in poveže z vsemi, ki so eno v Njem. Glejte čudež obhajila: postanemo to, kar prejemamo!

Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.

Kateheza o maši pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 21. marca 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 31.

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito ... Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira ... Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

V Svetem pismu zapovedi ne živijo same zase, ampak so del nekega odnosa, nekega razmerja. Gospod Jezus ni prišel, da bi Postavo odpravil, ampak jo dopolnil. Obstaja ta odnos zaveze med Bogom in njegovim ljudstvom. Na začetku 20. poglavja Druge Mojzesove knjige beremo – in to je zelo pomembno: »Tedaj je Bog govoril vse te besede.« Zdi se kot uvod, kakor navadno, toda v Svetem pismu ni nič nepomembnega. Besedilo ne pravi: “Bog je izrekel te zapovedi”, ampak “deset besed”. Izraz ‘dekalog’ pomeni prav to. Vendar pa imajo obliko zakonov, objektivno so zapovedi. Zakaj torej sveti pisatelj prav tukaj uporablja izraz “deset besed”? Zakaj? In ne pravi “deset zapovedi”?
Kakšna je razlika med ukazom in besedo? Ukaz je sporočilo, ki ne terja dialoga. Beseda pa je bistveno sredstvo odnosa kot dialoga. Bog Oče ustvarja po svoji besedi in njegov Sin je Beseda, ki se je učlovečila. Ljubezen se hrani z besedami, tako tudi vzgoja ali sodelovanje. Dve osebi ki se ne ljubita, ne moreta navezati stikov. Kadar nekdo govori našemu srcu, nismo več osamljeni. Sprejmemo besedo, se med seboj povežemo. In zapovedi so besede Boga: Bog se razodeva v teh desetih besedah in pričakuje naš odgovor.
Nekaj drugega je prejeti ukaz kot pa dojeti, da nekdo skuša govoriti z nami. Dialog je veliko več kot sporočanje neke resnice. Lahko vam rečem: “Danes je zadnji dan pomladi, vroče pomladi, ampak danes je zadnji dan.” To je resnica, ni pa dialog. Če pa vem rečem: “Kaj mislite o tej pomladi?”, začenjam dialog. Zapovedi so dialog. Pogovor nastane iz veselja nad govorjenjem in zaradi nečesa dobrega, kar si s pomočjo besed sporočajo tisti, ki se ljubijo.
Poglejmo, kaj se je zgodilo na začetku. Skušnjavec, hudič hoče prevarati moža in ženo s tem: hoče ju prepričati, da jima je Bog prepovedal jesti sad drevesa dobrega in hudega zato, da bi mu bila podložna. Izziv je bil prav ta: ali je prvo pravilo, ki ga je Bog dal človeku, ukaz despota, ki prepoveduje in prisili, ali pozornost očeta, ki skrbi za svoje malčke in jih varuje pred samouničenjem? Je beseda ali ukaz? Med vsemi lažmi, ki jih kača govori Evi, je prišepetavanje o ljubosumnem božanstvu – “Ni res, Bog je vama nevoščljiv” – posesivnem božanstvu – “Bog noče, da bi bila vidva svobodna”. Dejstva so na dramatičen način pokazala, da se je kača lagala, verjela sta ji, ko je besedo ljubezni prikazala kot ukaz.

Človek stoji pred tem razpotjem: ali me Bog z vsem tem posiljuje, ali ljubeče skrbi zame? Ali so njegove zapovedi samo zakoni, ali vsebujejo besedo, ki skrbi zame? Ali je Bog Gospodar ali Oče? Bog je Oče: nikoli ne pozabite tega. Tudi v najtežjih okoliščinah pomislite, da imamo Očeta, ki ljubi vse. Ali smo podložniki ali sinovi? Ta boj v nas in zunaj nas se bije nenehoma. Tisočkrat moramo izbirati med miselnostjo sužnjev in miselnostjo sinov. Ukaz daje gospodar, Bog nas nagovarja z besedo.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 20. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 31.