1306-038a copyV vsej bučnosti tega sveta je pred nami pomembno vprašanje: Ali znamo še prisluhniti tišini? Neprestano prepričujemo sami sebe, kako smo 'napredni' in kako s svojim silnim napredkom ustvarjamo pogoje za boljše, lepše, srečnejše življenje ... A med nami je vedno več ljudi z depresijami, stresi, izgorelostjo, vedno več je razočaranih in obupanih, vedno več je odtujenih, takih, ki so v tem silnem napredku in stremljenjem za srečo – izgubili stik s samim seboj!

Ta prispevek nastaja v bolniški postelji. Nekoliko nenavadno za prispevek, ki naj bi bil namenjen izkušnji gora. Pa zame ni nenavadno. Pravzaprav – takoj, ko sem pristal v bolnišnici in sem bil seznanjen s prvimi, še zelo nejasnimi izvidi, so mi misli pohitele v gore: kdo ve, kdaj bom spet lazil gor? Včeraj sem bil premeščen iz šempeterske bolnišnice sém, na Golnik. Zelo težko sem dihal, z veliko muko sem naredil par drsajočih korakov. Cel kup novih pregledov me je še dodatno izmučil, bolečine so se povečale. Pustil sem se prepričati in sem vzel zdravilo proti bolečinam. Malo mi je odleglo. Zvečer sem se opogumil. Šel sem na hodnik, ga najprej premeril z očmi – zdel se mi je neskončno dolg. Potem sem se počasi podal na to mojo zahtevno turo …
1401-040bPočasi sem napredoval lovil sapo in ravnotežje. Misli pa so mi kar naprej bežale tja gor, v skalne vrhove. Pa ni bilo neke posebne žalosti v teh mislih. Pravzaprav se že zelo dolgo pripravljam na to, da se bom moral goram, vsaj tistim zahtevnejšim, odpovedati. A pripravljam se, da bo to zaradi vida. Da bi mi pa odpovedale telesne zmogljivosti, meni, ki sem tako ponosen na svoje zdravje, na svojo kondicijo – ne, na to res nisem pomislil. In zato mi je kljub vsemu malce čudno pri srcu. Še več pa je bilo veselja, lepih spominov na planinska doživetja, veličastne razglede, prijateljska planinska srečanja… Več kot dovolj razlogov za veselje in za hvaležnost, da mi je bilo vse to dano! Da, predvsem neskončno hvaležnosti sem občutil, ko sem z muko premikal noge po hodniku, korak za korakom. Na koncu hodnika sem se obrnil. Zmogel sem. Novo veselje me je obšlo. Nazaj mi je šlo že nekako lažje.
Danes zjutraj sem se uredil v kopalnici in se podal na pot. Nekak nov izziv me je zagrabil. Če sem sinoči zmogel s pomočjo protibolečinske tablete, bom lahko tudi danes brez nje! Saj tableta pravzaprav ničesar ne zdravi, le bolečino odvzame. Če pa telo zmore pod vplivom tablete, pomeni, da zmore, tudi brez nje. Le jaz sem se zaustavil morda že veliko prezgodaj. Preden je telo prišlo do meje zmogljivosti, ustavil sem se zaradi bolečine. Pogumno sem se odpravil na pot in je šlo. Odločil sem se še za nekaj več, da grem v pritličje na kavo. Ko sem prišel do dvigala, sem samo pogledal k vratom, stisnil zobe in šel po stopnicah. Z velikim užitkom sem v miru popil kavo, malo posedel, se razgledal naokrog in se podal nazaj, po stopnicah navzgor in nato po hodniku. Ko sem se približeval sobi, me je začel prevevati neki občutek neizmernega veselja. Solze so mi prišle na oči, solze pristnega veselja. Prišel sem v sobo, legel na posteljo, vzel beležko in skiciral to razmišljanje, zapisal in oblikoval ga bom pozneje, zdaj še nimam računalnika pri sebi.
Pot do Boga 01 2014bNeko pomembno spoznanje me je obšlo, v povezavi s tem veseljem. Mislil sem sicer, da vse to že dolgo vem, celo govoril in pisal sem o tem. A vedel sem bolj na neki teoretično – razumski – filozofski ravni. Sedanje spoznanje je bilo veliko več, je bilo to, ko preprosto ‘veš’ in pika, je bilo nekako ‘spoznanje duše’, kot bi temu lahko tudi rekel. Če bi bilo samo to spoznanje edina korist te moje bolezni ( pa sem prepričan, da ni, da je glavni smisel nekje drugje, da je to le nekak ‘stranski učinek’) – potem mirno lahko rečem, da se je bolezen splačala, ne glede na končni izid ob tem, ko še niti prave diagnoze ne vem in se zdravljenje niti še ni začelo.
Tudi na tej moji današnji turi so mi misli kar veliko bežale v gore. V teh mislih pa so se kar pogosto pojavljali znanci ali le priložnostni sopotniki, ki so kljub resnim boleznim, poškodbam … ohranjali gorniško veselje – seveda ob upoštevanju realnih zdravstvenih omejitev. V gorah sem srečal kar nekaj sladkornih bolnikov, ki z neko disciplino pri obvladovanju bolezni zmorejo tudi kar resne visokogorske ture. Srečal sem ljudi po infarktu, po možganski kapi, po prebolelem raku … Le dovolj trdne volje je potrebno, vztrajnosti, in pa dovolj trdne vere ob zadostni dozi milosti, ker vse vendar ni v naših človeških rokah!
In v ozadju vsega tega je spet vprašanje veselja. Vsi moji zgoraj omenjeni naključni znanci so radi govorili o tem veselju, veselju ob tem, “ko jim je še enkrat uspelo”. Vedno se rad spominjam starejšega možakarja, ki sem ga prehitel pred leti tam gori visoko že v Kalvariji. Počasi je sopihal navzgor, velika postava, sklonjena pod težo let. Pozdravil sem ga in vljudnostno povprašal, kako gre. Zaustavil se je, kot bi izkoristil priložnost za počitek, in veselo odgovoril: »Eh, bo šlo, bo šlo! Bolj počasi, kot včasih, pa je vseeno dobro. Včasih sem to kot za šalo pretekel, zdaj ne gre več. Saj noge bi šle, noge, pa sapa mi ne daje. Ampak vseeno gre, sem pa zato toliko bolj vesel, vsakega koraka sproti se veselim!«
Danes pravzaprav ogromno pišemo in govorimo o veselju. Ampak je to veselje vse preveč usmerjeno v ‘uspeh’, je veselje ob uspehu, pa naj bo kakršenkoli. Je veselje ob lepem doživetju, pa naj bo kakršnokoli. Je tudi veselje ob tem, ko naredimo nekaj dobrega. Vedno pa gre pri tem za nekak ‘uspeh’ - nekaj lepega, dobrega, koristnega, zabavnega … nam ‘je uspelo’. Tudi ljudje, ki so preboleli neko težko bolezen, govorijo o veselju ob tem, ko jim je uspelo premagati bolezen.
Meni pa so v mislih odzvanjale nekatere besede o veselju iz Svetega pisma. Najprej tiste, ki jih je evangelist Matej ob opisu Jezusovega krsta zapisal takole: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje …«. Kak sodoben ciničen svobodomislec bi ob tem najbrž dejal »Kako sprevrženo! Svojega edinca pošlje na kratko življenjsko pot, ki se bo katastrofalno končala s sramotno smrtjo na križu, prežeto s strahotnim trpljenjem in ponižanjem – on se pa tega veseli!«. Če gledamo na veselje zgolj z vidika sodobnega prevladujočega zornega kota uspeha, potem bi imel naš cinik najbrž celo prav! No, v svojem govoru na Gori je Jezus namenil nekaj močnih sporočil tudi veselju. Tako beremo: »Veselite se in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Tu Jezus očitno ne govori o tem našem veselju ob uspehih, ampak o veselju ob povezavi s trpljenjem. Saj te besede neposredno sledijo besedam “blagor žalostnim” … Jaz pa sem te misli o veselju povezal z mislimi o ljubezni. »… Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji?« (Mt 5,46).
In to zadnje Jezusovo vprašanje prenašam tudi na misli o veselju. Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
Pot do Boga 01 2014cZato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 1, str. 40-41.
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili dva meseca pred Bogdanovo smrtjo (6. marca 2014). Njegova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi. Bogdanove članke, ki jih je za Ognjišče pisal od leta 2012 do svoje smrti, smo izdali tudi v knjigi Nauk gora.

Pot do Boga 09 2013aV mlajših letih sem v svojih planinskih potepanjih še posebej rad imel bližnjice. Na planinskih poteh jih je veliko. Tudi takih, dobro nadelanih, dobro vidnih, celo bolje vidnih od ‘pravih’ stez. No, v resnici jih je pravzaprav vedno manj, ker se vzdrževalci planinskih poti zelo trudijo, da bi preprečili njihovo uporabo, da bi planince navadili na hojo po nadelanih, markiranih planinskih poteh, kar je z več vidikov zelo dobro premišljeno početje, ki ga močno podpiram.

Ampak, kot sem že dejal, nisem vedno tako razmišljal. Bližnjice so mi pomenile, da sem hitreje prišel na vrh, še bolj pa so bile dobrodošle pri spustu. In potem sem se še kako rad hvalil, kako malo časa sem porabil za neko pot ...

    Zaradi številnih prošenj, naj vsaj kakšno razmišljanje Bogdana Žorža (1948–2014) o hribih objavimo na spletu tudi v celoti, smo se odločili, da bomo občasno kakšno razmišljanje res objavili - obenem pa vse bralce in tudi vse, ki ste Bogdanove članke z veseljem prebirali v Ognjišču in nanje komaj čakali, spominjamo, da smo njegove članke o gorah izdali tudi v knjigi Nauk gora, ki jo lahko še vedno naročite v naši spletni knjigarni.
    Prav tako bomo tu in tam objavili tudi Bogdanov odgovor na kakšno pismo, ki ga je napisal pred petimi in več leti in je še vedno zelo aktualen ... in tudi tukaj velja podobno kot zgoraj: tudi Bogdanove odgovore na pisma smo izdali v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu, ki je prav tako še vedno v prodaji v naši knjigarni ...

Najbrž med najbolj znanimi bližnjicami so tiste na poti na Komno – ali, bolje, na sestopu s Komne. Že začetek poti je prekrasen, saj se pot začne tik pred slapom Savice. In ko zapustimo pot, ki nas vodi do slapa, se že po nekaj minutah začnejo znamenite serpentine. Pot se vije v lepo speljanih serpentinah, nekatere so tudi prav zelo kratke. Kar ni jim konca, vse tja do 48. serpentine (serpentine so lepo oštevilčene!), kjer se odpre lep razgled na Bohinjsko jezero. Od tu naprej serpentine niso več tako pravilne, tudi pot je občasno malo bolj položna, sledi dolini.
Zlasti v delu, ki je nekoliko manj strm, so vse serpentine močno ‘prerezane’ z bližnjicami. Pot v dolino je s pomočjo teh bližnjic mogoče zelo skrajšati in v mlajših letih mi je bilo to vedno velik izziv.
Pa tudi še na neki drugi, podobni poti sem imel zelo rad bližnjice – na poti iz Lepene h Krnskim jezerom. Pot je v resnici mulatjera, pot za mule iz časov prve svetovne vojne, zato dokaj udobna, široka in lepo speljana, tudi z mnogimi serpentinami. In tudi te serpentine so ‘prerezane’ s premnogimi bližnjicami.
Prav s temi bližnjicami sem se začel spopadati kot član planinskega društva, ko sem se včasih priključil kakim akcijam vzdrževanja planinskih poti. Malce nerodno mi je to priznati, pa vendar sem se šele ob teh delih v resnici zavedel, kakšno škodo povzročajo bližnjice. Iz lepo urejenih robov mulatjere so počasi začeli drseti kamni, kamen za kamnom. Planinci, ki so tod drveli v dolino, so te kamne vneto prožili, spodmikali so se jim pod čevlji. Voda si je ob nalivih potem v teh ranah našla prosto pot in opravila vse drugo. Pot do Boga 09 2013fKmalu je na mestu, kjer je bila prej udobna mulatjera, zazijal podor, nastal je kar nerodno prehoden graben ... Popravilo teh podorov je terjalo kar veliko časa in napora. Društvo se je trudilo, da bi z različnimi ovirami preprečevalo dirjanje po teh bližnjicah, a zdelo se je, kot da je ta napor nesmiseln. No, zadnja leta se vendar nekaj spreminja: vse manj je planincev, ki pri sestopu dirjajo po bližnjicah.
Morda je res, da so na moj odnos do bližnjic zelo vplivale prav delovne akcije v Lepeni, a niso bile te edini razlog. Vsaj še en zelo dober razlog je! Običajno se mi žena ni pridružila na mojih dirjanjih po bližnjicah. Držala se je označene poti in na mestih, kjer sem jaz zavil na bližnjico, pač stopila hitreje. In potem je bila, ko sem spet prišel na stezo, le kak korak za menoj. Moj ‘prihranek pri času’ le ni bil v resnici tako velik in na koncu sem vedno slišal njen blagi očitek: »Po udobni stezi lahko stopim hitreje, ti si le domišljaš, da ne vem koliko pridobiš!«
In prav v tem je pomembna modrost, ki sem jo začel počasi spoznavati. Ali so bližnjice res vedno bližnjice, ali se nam tako samo zdi.Pot do Boga 09 2013d
No, ja, včasih smo celo zelo prepričani, da nam bližnjice koristijo. Eno takih izkušenj imam prav s Komne! Bilo je še v tistih časih, ko smo v hribe hodili predvsem z vlakom. Tako sva se tudi na enega številnih planinskih izletov podala z vlakom – do Bohinjske Bistrice, potem z avtobusom do Zlatoroga – in potem počasi navzgor čez Komarčo proti dolini Triglavskih jezer. Nekje sva prespala, ne spominjam se več dobro, ali v koči pri Triglavskih jezerih, ali na Prehodavcih. Potem zjutraj pa lepo nazaj, čez Komno. Na Komni sva se malo zadržala in potem sva že začela malo pogledovati na uro in preračunavati, kako bova ujela avtobus in vlak. Ob voznih redih, ki sva jih imela na razpolago, se nam ni izšlo, razen če zares pohitiva. In sva zares ‘zdrvela’ v dolino in še ujela avtobus ter nato vlak ... Takrat sva bila bližnjic vesela, rekla sva si, da se je splačalo! Pa kljub temu! Kaj bi pa bilo tako usodnega, če bi šla lepo zlagoma in ujela zadnji, nočni vlak proti domu? Pravzaprav nič tako pomembnega se ni zgodilo s tem, ko sva prišla nekaj ur prej domov.
Seveda takrat nisem tako razmišljal, takrat se mi je zdelo sila imenitno, celo zelo pomembno, da sva ujela ta zgodnejši vlak. Šele danes se v polnosti zavedam, kako nepomembno je bilo tisto dirjanje.
Pot do Boga 09 2013bIn tako se dogaja pravzaprav z vsem lovljenjem bližnjic v življenju, ne le tistih na planinskih poteh. V vsakdanjem življenju jih kar naprej iščemo in kar naprej se nam zdi izjemno pomembno, če kje uspemo ubrati kako bližnjico. Pravimo, da smo potrošniška družba. In prav pri potrošništvu je to iskanje bližnjic še najbolj očitno. Kar naprej se obremenjujemo z razmišljanji, kako bomo ‘po bližnjici’ prišli do zaslužka, do avtomobila, do službe, ali do najnovejšega modela športnih copat, ali do najnovejše zgoščenke tega in tega modnega pevca ... Bližnjice se zdijo nekaj najpomembnejšega v življenju!
Pa ne gre samo za potrošniško miselnost. Bližnjice iščemo, ko je treba do avtomobilskega servisa, do zdravnika, pa tudi do ‘potrdila’ za birmo ali poroko ... Ljudje, ki so vešči v ubiranju takih in drugačnih bližnjic, veljajo za iznajdljive, uspešne. Ljudje, ki ne iščejo bližnjic, veljajo za čudake, nerodneže, neiznajdljive ...Pot do Boga 09 2013c
Da, tudi ljudje, ki veliko govorijo o duhovnih vrednotah, pogosto cenijo bližnjice. Če naj se tu na najmilejši možen način obregnem ob polomijo mariborske nadškofije, bi lahko dejal, da so odgovorni nekritično iskali bližnjice do uspeha, bogastva, družbene moči ... Čim hitreje priti do rezultata, čim hitreje uspeti. Vsaka bližnjica je pri tem dobrodošla, kakšne so dolgoročne posledice take bližnjice, dolgoročni učinek – tega ne razmišljamo. Kot bi bili omamljeni od trenutnega uspeha, rezultata. Potem, potem bomo že iskali nove bližnjice ...
Pa vendar imamo celo ljudski pregovor, ki pravi, da je ‘čas zlato’. Hm, ljudski pregovori pa vedno skrivajo življenjske modrosti, ne lažejo in ne zavajajo! Čas je zlato? V resnici, tudi s tem pregovorom ni nič narobe! Poglobiti se je potrebno le v to, kaj je zlato! Nam zlato prinese srečo? Zlato pomeni materialno vrednost, denar, bogastvo, ne pa sreče! Čas je zlato, zlato pa pomeni bogastvo in moč, a to dvoje, žal nikakor ne zagotavlja sreče! Zlato, denar, bogastvo je pravzaprav bližnjica do pohlepa, napuha, brezčutnosti in vsega, čemur bi lahko celo rekli ‘otroci zlata’ ...Pot do Boga 09 2013e
Ko gremo v gore, pomislimo na to, če res potrebujemo bližnjice. Jaz jih ne iščem več, lepo mi je iti zložno po stezi. Nekdo bi mi morda posmehljivo rekel: starost pač, noge niso več tako okretne. No, to je sicer res, je pa res tudi to, da ‘mladih nog’ kar nič ne pogrešam, prav zadovoljen sem s temi mojimi starimi nogami in s tem, kar še zmorejo.
Poskušajte tudi na tak način doživljati planinska potepanja. Poskušajte tudi otroke, ki jih vodite v gore, navajati, da hodijo lepo po uhojenih stezah. Tudi zaradi naravovarstvenih načel, a tudi zaradi vzgojnih učinkov. Naj se otroci učijo tega, da divjanje po bližnjicah, ki smo ga do nesmisla razdelali v naši generaciji, ne vodi k sreči. Za lepa doživetja si je potrebno vzeti čas, ne pa drveti po bližnjicah. Neki starejši planinec mi je na enem takih dirjanj po bližnjicah dejal: »Pazi, mladenič! Sreča ne hodi po bližnjicah, lepo počasi naokoli gre! Če boš preveč hitel po bližnjicah, se bosta lahko še zgrešila«. Takrat se mi je to zdela samo zanimiva domislica, danes jo doživljam kot veliko modrost.

ŽORŽ, Bogdan.Bližnjice. (Pot do Boga). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 38-39.

Pot do Boga 08 2012Planinski izleti so zame vedno priložnost za razmišljanje, za meditiranje, kot temu danes radi rečemo. Hodim po stezi, se razgledujem in pustim, da mi misli same prihajajo, da jih na neki način sprožajo hoja, razgled, dihanje, napor … Morda je prav napor neki poseben spodbujevalec takih misli, saj so mi vedno bogatejše ob vzponih kot ob spustih. Pri sestopanju rad malce pohitim, pa je treba bolj paziti na vsak korak. Vzpon je počasnejši, bolj umirjen, bolj je treba prisluhniti svojemu telesu, kako se odziva na napor, in je nekako več prostora za takšna razmišljanja. Prav zato me vedno pritegne pogled na goro, na ta ogromni masiv, ki je pred menoj.
Tako spokojna je gora. Pogosto razmišljam o tem, kako smo ljudje nemirni, kako nas vsaka sprememba vznemiri, kako se nam vedno nekam mudi, vedno nekam hitimo. Tudi na planinski turi se srečujem s tem hitenjem in vznemirjenostjo. Kako bo šlo? Bom zmogel napor? Nisem več mlad, je takšen napor sploh še za moja leta? Kaj pa, če se mi kaj pripeti na poti? Kak nenaden padec, zdrs, slabost? Bom prišel pravočasno? Kaj, če se mi bo vse skupaj preveč zavleklo? Sem vzel vse? Sem pripravljen na kake nepredvidene dogodke, imam s seboj, kar bi v takih primerih potreboval ...? Vsak začetek je pravzaprav najprej neko srečanje s temi mislimi, s temi skrbmi. Gora pa je kar tam, mirna, spokojna. Čaka? ... A res čaka? Mar čaka mene? ... Ne, nič me ne čaka, le domišljam si, da me čaka, kar tam je, ne glede na to, ali se jaz povzpnem nanjo, ali ne! Nič je ne vznemiri, še viharji ne! Velikokrat slišim opozorila planincem, naj ne delajo hrupa, naj ne motijo gorskega miru. Saj se strinjam, ni lepo slišati takega hrupa, a hrup moti ljudi in živali. Gore ne, gora je mirna, spokojna!Pot do Boga 08 2012a
Spominjam se izleta na Malo Mojstrovko pred leti. Z ženo sva se spomnila, da že dolgo nisva šla na Mojstrovko po zavarovani plezalni poti čez severno steno, po Hanzovi poti - in sva se za ta izlet tudi kar na hitro odločila. Z avtom sva se zapeljala do Vršiča, niti nisva bila prav zgodnja, zato sva kar hitro vzela pot pod noge. Dve uri do dve in pol je od tu do vrha. Prvi del steze je kar malce slabo označen, vendar je steza skozi ruševje dobro uhojena. Na prelazu Vratca je treba zaviti levo, pod ostenja Šitne glave, ki je nekaka sprednja zaščitnica Mojstrovke. Bolj uhojena steza pelje naravnost na Slemenovo Špico, je pa razpotje označeno. Čez melišča kmalu pridemo do vznožja stene, kjer se začne zahtevnejši vzpon. Pot je dobro zavarovana z jeklenicami in opremljena s klini, vendar kljub temu za planince z vrtoglavico ni primerna. V zadnji tretjini se svet bolj položi, jeklenice in klini niso več potrebni, je pa v tem koščku poti, do vstopa v zadnji zahtevnejši greben Male Mojstrovke orientacija malce zahtevnejša, treba je skrbno paziti na planinske znake! Celotni ta plezalni del je zelo razgleden, kar ‘adrenalinski’. V teh stenah pa nas od časa do časa presenetijo cvetoči lišaji in mahovi, tako da pot res ponuja zelo obilo!Pot do Boga 06 2014b
Že ob vstopu v steno naju je zmotil hrup, ki je prihajal od zgoraj: glasno govorjenje, vpitje, ki je odmevalo od sten. Kmalu pa se je temu hrupu pridružil še hrup padajočega kamenja. Kar malce neprijetni občutki so naju obšli. Očitno je pred nami skupina nepazljivih planincev. Naj počakava, da se oddaljijo? Ne veva, kje so, koliko časa, naj sploh čakava? Imela sva čelade, pa je vseeno padajoče kamenje zbujalo strah. Odločila sva se za drugo možnost – poskušala jih bova prehiteti! Kar nekajkrat sva se morala umakniti padajočemu kamenju, nenehno sva bila zelo pozorna na to nevarnost. Na najino srečo pa so bili v tej skupini pred nama res počasni in sva jih kar kmalu ujela. Skupina tujih planincev je bila, Italijani. Bili so opremljeni čisto alpinistično, v pravi plezalni navezi, kakih deset. Zganjali so pa hrupa za vsaj trikrat toliko. Opozoril sem jih na kamenje, ki ga prožijo, pa so me le čudno pogledali. Prvi v navezi je le nekaj zagodrnjal, da sicer pazijo, ampak jih je veliko v navezi in da se pač zgodi, da se kak kamenček tudi skotali čez steno … Nisem razpravljal z njimi, prehitela sva jih in odšla naprej. Na vrhu sva malce počila, njihov hrup pa naju je spremljal, dokler se nisva začela spuščati na južno stran v dolino.
Kako moteč je bil ta njihov planinski direndaj. Za koga? Za goro ali za naju, planinska obiskovalca, ki sva pričakovala spokojni mir? Večina obiskovalcev bi najbrž dejala, da je bil ta hrup moteč za goro, da se ne spodobi zganjati tak hrup na gori, da je to nespoštovanje, skrunitev narave. Saj se s tem strinjam – in vendar: gora se nad tem hrupom nič ne pritožuje! Nič ne kaže, da bi jo ta hrup motil, nič se ne vznemirja! Če sem natančen: hrup je motil naju, obiskovalca, človeka, ki pravzaprav nimava do te gore nikakršne pravice! Toda, na drugi strani, tudi ta hrupna skupina planincev ni imela do te gore nikakršne pravice, nihče jim ni dal dovoljenja, da zganjajo tak hrup. Pravimo, da gre za planinsko etiko, za neka obča pravila obnašanja v gorah. In spet se vprašam: so ta pravila zaradi gora, ali zaradi ljudi? Gore v resnici ne rabijo nobene etike, nobenih pravil!
Gora je kar tam, kjer je, mogočna, nespremenljiva. No, v resnici se malce spreminja, erozija dela svoje, tu se odlomi skala, tam droben kamen in počasi, počasi se tudi ta gora manjša. Vendar za človeško življenje, še več, celo za neko človeško civilizacijo je gora skorajda nespremenljiva. Povzpel sem se na goro Sinaj, ki najbrž ni čisto nič bistveno drugačna, kot je bila takrat, ko je Mojzes na njej prejel deset zapovedi. No, ja – takrat ni bilo poti, tudi beduinov, ki ob poti prodajajo čaj, in teh zgradb tudi ne … A vse to so vendarle tako neznatne spremembe, da v gori Sinaj vidimo še vedno isto goro, po kateri je stopal Mojzes …
Pravzaprav nam gore ponujajo neko slutnjo večnosti, neko zelo poenostavljeno človeško predstavo večnosti – saj prave predstave tako in tako ne moremo imeti, dokler je ne izkusimo!
Neka indonezijska pravljica pripoveduje, kako je Bog ustvarjal svet. Ljudem, ki jih je ustvaril, je po vrvici iz nebes spustil kamen. Človek ga je prijel, poskusil zagristi vanj, pa je bil pretrd, in ga je zavrgel. Nato je spustil po vrvici banano. Človek jo je pokusil, bila je dobra – in se je vesel Bogu zahvalil zanjo. Bog pa mu je dejal: »Izbral si banano, ker je sladka, zato bo tudi tvoje življenje kot banana: občutljivo, krhko, kratkotrajno, minljivo. Če bi izbral kamen, bi bilo tvoje življenje trdno, večno!«. Tudi v tej pravljici je kamen (gora!) prispodoba za večnost, trdnost!Pot do Boga 08 2012d
Za vprašanje minljivosti ali večnosti je ključnega pomena čas. Za večnost čas nima nikakršnega pomena, v večnosti časa ni. V minljivosti čas teče in se z njim izteka vsako življenje. Ali čas torej sploh obstaja? Ali je čas sploh realen? Ne znam odgovoriti na to vprašanje, najbrž si je pojem časa ustvaril človek ob spoznanju minljivosti vsega živega.
In vendar je čas v naši človeški civilizaciji tako zelo pomemben. V psihoterapiji, ki ji pripadam poklicno, ima še sploh poseben pomen, saj je na neki način ključno merilo za to, ali je človek duševno zdrav. Gre za vprašanje, koliko je človek ‘tu in zdaj’ v stiku z realnostjo. V današnjem pojmovanju psihoterapije imamo za ‘motnjo’, če nekdo ni v dobrem stiku z ‘realnostjo tu in zdaj’, če se bodisi na neki način zadržuje v svojih spominih, v preteklosti, ali če živi v svoji fantaziji v prihodnosti. Psihoterapija pravzaprav ‘zdravi’ tako, da posamezniku pomaga biti čim bolj ‘tu in zdaj’, kjer lahko v polnosti doživlja in odgovorno sprejema odločitve.
Za goro nista pomembna niti preteklost niti sedanjost, za goro je čas nepomemben! Tako kot za večnost čas ni pomemben!
Že preprost vzpon na goro ponuja neko posebno doživetje. Ko si oprtam nahrbtnik in zakorakam na planinsko pot, se vsakodnevne skrbi, ki ustvarjajo iluzijo časa, ki nam povzročajo občutek, da čas tako strašansko naglo drvi – kar nekam umaknejo. Saj ne, da jih ne bi bilo več, ne izginejo, le umaknejo se, postanejo manj pomembne! In čas začne teči drugače, bolj počasi! Na daljši, večdnevni turi se ta občutek še poveča. Daljša ko je tura, manj pomemben postaja čas, bolj pomembna postaja tura sama!
V naši kulturi smo, vse tako kaže, to iluzijo pomembnosti časa prignali do roba absurda. Najbrž je tudi zato vse več najrazličnejših duševnih motenj in nezadovoljstva. Naša civilizacija se je znašla v krizi. Za izhod iz krize bo potreben tudi premik v doživljanju časa. Najbrž je nam pri tem lahko pomaga tudi zavedanje večnosti, sprejemanje večnosti in iz tega sprejemanje časa zgolj kot neko merilo minljivega.
Povzpnimo se na goro in prepustimo se tej slutnji večnosti!

ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 38-39.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Tako smo začeli leta 2012 objavljati v Ognjišču njegova ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. (rubrika Pot do Boga – preko gora) . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo.  S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014. Njegova globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’, ki presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti in govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas, smo izdali v knjigi Nauk gora.

038gV svojih razmišljanjih o gorah se zelo rad
dotikam tudi duhovnosti. Na samotnih planinskih poteh je pač človek bolj v stiku s seboj, bolje se zaveda samega sebe, ne preganjajo ga najrazličnejše vsakodnevne obveznosti, vsaj začasno nekoliko odloži skrbi in v večji polnosti zaživi, zadiha tudi kot duhovno bitje. Iz pogovorov z različnimi planinskimi prijatelji vem, da to velja tudi za ljudi, ki se sicer sami nimajo za verne, ki v vsakdanjem življenju duhovnosti ne namenjajo pozornosti. V gorah se človek preprosto bolje začne zavedati sebe in sveta okrog sebe. Že ob veličastvu in mogočnosti gora se začne zavedati svoje majhnosti in minljivosti in tu je že na območju duhovnosti!
Za kristjana pa je duhovnost vendar še veliko več. Je predvsem zavedanje in občutenje Božje bližine, je zavedanje in doživljanje svoje povezanosti z Bogom. Gore vse to le krepijo, utrjujejo in približujejo človeku, ki se v gorah za to in takšno duhovnost odpre. Toda gore vendar ne morejo nadomestiti tiste krščanske duhovnosti, ki jo kristjani doživljamo po daritvi svete maše. Če se to dvoje, planinska tura in mašna daritev, združi, potem pač doživimo čisto posebno duhovno bogastvo!
Kar veliko takih trenutkov sem doživel v gorah. Prav zaradi tega s takim veseljem vztrajam pri romanjih k Mariji Snežni na Kredarico vsako leto ob  velikem šmarnu. Lepšega praznovanja tega največjega Marijinega praznika si pač ne znam predstavljati! Eno mojih najlepših takšnih duhovnih doživetij
je tudi povezano s Triglavom. Pred letom 1990 je bilo; mislim, da kako leto pred našo osamosvojitvijo, ko na Kredarici še ni bilo kapelice. V tistih časih smo Primorci na Triglav najraje hodili iz primorske strani, iz Trente, natančneje iz doline Zadnjice. Tudi tisto leto je bilo tako. Takrat se je še lahko zgodilo, da smo imeli srečo, in da ni bilo treba prehoditi cele doline, da smo se z avtom peljali kolikor daleč se je dalo. Od doma smo šli kot običajno takoj po malo bolj zgodnjem kosilu, dve uri in pol smo rabili za pot do parkirišča v Zadnjici in nato pot navzgor.
Ker smo se lahko zapeljali v dolino, smo prihranili skoraj uro hoje, tako da se nam nikamor ni mudilo. Dobre tri ure hoje nas je čakalo do Tržaške koče na Doliču. Do tja smo nameravali priti, nato pa naslednji dan navsezgodaj na pot proti vrhu in nazaj v dolino. To je bila takrat nekako ‘običajna’ primorska triglavska tura. Lepa, udobna steza se vzpenja v zložnih serpentinah najprej proti severovzhodu, do razcepa na višini okrog 1500 m. Tu se naravnost nadaljuje planinska pot na sedlo Luknja, na katerem je pomembno križišče poti – čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, v dolino Vrata, ali po Bambergovi zelo zahtevni poti na Triglav. Naša pot pa se tu odcepi na desno, proti jugu, in nas po dobri poldrugi uri hoje pripelje na Dolič, ozko sedlo
med Šmarjetno Glavo in Kanjavcem. Kočo so tam postavili že italijanski planinci leta 1930. Po drugi svetovni vojni je bila obnovljena, leta 1951 pa jo je porušil sneg. Novo kočo so postavili nekoliko višje, na varnejšem kraju in jo večkrat obnavljali ter širili.
Leta 2009 pa je tudi to kočo močno poškodoval velik snežni plaz in jo še vedno počasi obnavljajo. V tistih letih je bila to kar lepo, sodobno urejena koča in smo radi prenočili v njej. Vzpon do Doliča je bil lep, kar zgodaj smo bili na cilju in imeli smo dovolj časa za razgled po okolici in počitek. Posebej lepo je posedeti ob mizah na severni strani koče. Od tu se ponuja res veličasten pogled: globoko spodaj Trenta in Zadnjica, nad njima se pnejo Pelci, Jalovec, Prisojnik in Razor, pa že bližje nam Pihavec in Bovški Gamsovec. Tu smo sedeli, in se razgledovali in pomenkovali. Ob lepem vremenu je bilo vse polno planincev, tako da smo bili kar močno pozorni na to, da si še pravočasno zagotovimo prenočišče v koči. Čez čas smo zaznali med planinci neko zbiranje, kot bi se pripravljali na pot. Le čudno se nam je zdelo, da bi se sedaj odpravljali kamorkoli, saj se je sonce počasi že spuščalo proti zatonu. Kmalu pa se je pokazal pravi namen zbiranja. V gručo je stopil mlajši moški, za katerega se je kasneje izkazalo, da je duhovnik, in vabil k maši. Pa ni vabil le svojih, kar pogumno je povzdignil glas in povedal, da bo maša nekje v bližini koče, in da je lepo vabljen vsak, ki se je želi udeležiti. Malo smo se spogledali in smo bili takoj soglasni, da se jim pridružimo. Po govorici so bili Dolenjci – a mi je še danes žal, da jih sploh nisem vprašal, od kod so. Počasi so se začeli odpravljati v smeri proti Kanjavcu. Malo čudno smo gledali, saj je v tej smeri le strmo ostenje Kanjavca, po katerem je speljana lepa, a zahtevna steza na Kanjavec.
Malo smo se povzpeli po tej stezi, potem pa je vodnik iz steze zavil med skalami na desno in že smo se znašli na nekaki polici, posejani z manjšimi skalami, ravno dovolj prostrani, da smo se vsi udobno namestili na te skale. Spredaj je bila kar lepa, skoraj ravna skala, ravno pravšnja za oltar.
Očitno je vodnik vedel za ta skriti kotiček, jaz nisem vedel zanj. Počasi, brez sleherne nestrpnosti, je vodnik, ki se je izkazal za duhovnika, pripravil vse potrebno za mašo. Razlegla se je pesem – ljudska, preprosta, a zares iz srca zapeta, in maša je začela. Duhovnik nas je nagovoril s kratko pridigo, od katere so mi še najbolj ostale v spominu njegove besede, da darujemo to sveto mašo v najlepši katedrali na svetu. Pogled mi je zaplaval okrog. Res, človek ne more ustvariti takšne lepote.
Obiskal sem že kar nekaj zelo znanih in češčenih cerkva vsepovsod. Mnoge med njimi veljajo tudi za kulturnozgodovinske spomenike najvišjega reda.
Mnoge so prave arhitekturne mojstrovine, s freskami so jih poslikali največji umetniki … Vendar pa ne morejo tako močnopribližati človeku Boga, kot ga ta čudovita narava. Saj so vse to res umetnine, velike stvaritve. Toda so in ostajajo le človeške stvaritve. Lahko jih občudujemo, lahko nam pripovedujejo lepe in pomembne zgodbe, lahko nam z njimi umetnik sam sporoča zelo lepe, velike misli … Kljub vsemu pa: so in ostajajo človeško delo. In vedno, kadar v kaki cerkvi občudujemo freske tega ali onega velikega slikarja, se tudi sprašujem: koga smo prišli častit, slikarja, ali Boga, ki mu je dal talent za slikanje? V tej prečudoviti katedrali pa občudujemo samo Božje delo, čisto in neposredno.
Tako globokega doživljanja kot ta maša med stenami Kanjavca mi ni približala doslej še nobena. Morda bi se lahko do neke mere primerjalo s tem doživetjem le doživetje maše v Komposteli, po prehojenem Caminu. Vendar tam, vsaj pri tisti prvi maši po prihodu na cilj, sploh nisem videl vse mogočnosti te znamenite katedrale, bila je le neka neizmerna hvaležnost, da mi je bila dana ta milost. Tu, v osrčju Kanjavca, pa sem se pri tej maši v resnici čutil tesno povezan z Bogom. Ne pretiravam, če zapišem, da je prav ta maša pomemben mejnik v moji duhovni rasti; ali, bolje povedano, v  mojem lezenju iz duhovnega blata ven!
Vsakemu privoščim takšno doživetje! Ko boste hodili v gore, pomislite tudi na krščansko duhovnost. Že res, da je vsaka lepa in pristno doživeta gorska tura sama na sebi tudi neke vrste duhovno doživetje. Vendar pa: če je to doživetje okronano še z mašo v osrčju gora, to ni več zgolj doživetje, je veliko več!
Posebej priporočam staršem, da mislijo tudi na to, ko vodijo otroke v gore. Ne divjajte po planinskih poteh, ne tekmujte in ne postavljajte rekordov. Vzemite si čas za občudovanje lepot, vzemite si čas, da v teh lepotah občudujete veličino Stvarnika, ki nam je vse to dal …
Ob načrtovanju planinskih tur pa pomislite tudi na možnosti, da v gorah nekje doživite tudi mašo. Vem, da vsaka maša v gorah ni tako globoko doživetje, kot tista, ki sem jo sam doživel pod Kanjavcem. Doživel sem tudi že drugačne maše v gorah, tudi take, ko me je zeblo, pa tudi take, ko so se mi od utrujenosti zapirale oči, in sem le s težavo dočakal konec … vendar tudi te in takšne maše v gorah imajo svoj poseben čar!

 ŽORŽ, Bogdan. (ot do Boga - preko gora), Ognjišče, 2013, leto 49, št. 8, str. 38-39.

 

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

    NAUK GORA
    Bogdan Žorž
    184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije
    cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 €
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Nauk gora 3D

Bogdan Žorž je bil skupaj z ženo Zdenko zelo dejaven član svoje župnije in širše slovenske cerkvene skupnosti. V tej vlogi ga poznajo otroci, ki so se udeleževali poletnih taborov, domači farani in mnogi ljudje po slovenskih župnijah, ki so poslušali njegova predavanja vse do njegovega zadnjega leta življenja. Avgusta za veliki šmaren in septembra za mali šmaren 2013 je bil Bogdan še na Kredarici, slabe pol leta za tem je po štirih mesecih hude bolezni umrl. Zdenka je odstrla zaveso in nam zaupala vpogled v to, kako sta preživljala bolezen in doživljala zadnji del svoje zakonske poti do njegovega praga večnosti. Pogled v ta del njunega življenja nam odkriva, da je verovanje tista življenjska pot, po kateri človek varno vozi vse do praga svojega življenja in je edina prevozna tudi čezenj.
Še preden sta zakonca Žorž začela leta 1992 voditi v Čepovanu vzgojno družino za otroke, sta imela v počitnicah tabore za otroke iz župnije Nova Gorica in drugih primorskih župnij. Vsako poletje pet taborov po štirideset otrok. Začeli so v nedeljo zvečer in naslednjo nedeljo končali s kosilom. Pri tem jima je pomagala katera od mater, tudi kak zdravnik se jima je pridružil. Njuno vzgojno prizadevanje je torej vsako poletje doseglo dvesto otrok iz primorske cerkvene skupnosti.
Poleg tega dragocenega vzgojnega služenja narodni in verski skupnosti, Bogdanove dejavnosti v psihoterapevtski stroki, predavanj po župnijah in pisanja za Ognjišče, sta bila zakonca Žorž dejavna v svoji dornberški župniji. Bogdan je bil delivec obhajila, član pastoralnega sveta, bralec beril in cerkveni pevec, Zdenka je prostovoljka v župnijski karitas, bralka beril, s svojim poklicnim znanjem zna skupaj z drugimi ženami poskrbeti za bogoslužna oblačila, za dobro vzdušje zaigra lepo melodijo na svoje citre.Pot do Boga 08 2014a

ZADNJI DEL POTI BOGDANA ŽORŽA DO PRAGA VEČNOSTI
Na prvo pomladno nedeljo imajo dornberški planinci tradicionalni pohod Trstelj – Fajti hrib; zakonca Žorž sta ga vedno pomagala organizirati. Bogdan je bil vse življenje zelo zdrav, nikoli ni jemal zdravil, pred tem pohodom marca 2013 pa je bil prehlajen in hripav, zdravnik mu je predpisal antibiotike. Na dan pohoda je čutil utrujenost, tako da sta se z ženo do vrha Trstelja peljala.
Od tedaj je tožil, da je utrujen. Delal je kot vedno po ves dan, pri utrujenosti pa šaljivo krivil starost – svoj EMŠO.
Žorževa in njuni prijatelji so se ob nedeljah radi shajali na Trstelju. V eni od oktobrskih nedelj je Bogdana na tej poti dohitel prijatelj z avtom, ustavil in ga vljudnostno povabil, naj prisede. »Veš, danes pa te je sam Bog poslal, tako težko hodim.«
Začel je pokašljevati in težko dihati. Beseda se mu je ustavila, da ni mogel dokončati stavka. Zdravniški izvidi so bili dobri, samo kri ne. Spet je dobil zdravila, zdravje pa se mu ni izboljšalo. Konec oktobra je v soboto zidal na vrtu zidek, mešal malto in nosil kamne; ko je končal, je potožil Zdenki: »Veš, danes pa imam prav dosti!« Ko sta šla nato v nedeljo popolne na Trstelj, je bil zelo slab, zvečer doma še slabši; »Ponoči nisem vedela, če bo preživel, tako težko je dihal.« V ponedeljek so mu na pregledih odkrili tumorje na pljučih, jetrih in bezgavkah. Sledili so štirje meseci intenzivnega zdravljenja, 6. marca 2014 je umrl, star 66 let.
Ti štirje meseci so bili čas zorenja za njegovo slovo od sveta in priprava za njuno slovo na tem svetu. Preživela sta jih v skladu s svojo izkušnjo iz Jakobove poti, da je treba življenje sprejeti takšno, kakršno je. Kakšno je bilo to njuno zadnje zakonsko in človeško zorenje?
»Sprejela sva, da bova normalno živela naprej, tako kakor se da, kakor so mu dopuščale zmožnosti. Da si bova pomagala. Vsak dan sem ga peljala dvakrat na Trstelj, da se je nadihal svežega zraka, enkrat dopoldne in enkrat popoldne. Od tam, kjer sva pustila avto, sva hodila četrt ure do hišice, kjer smo se radi sestajali s prijatelji. Od tam se vidijo Dolomiti, Triglav ... Ves čas sva se pogovarjala. Gledal je hribe in rekel: ‘Še bova šla!’ Drugi mesec – bil je december – je že težje hodil. Rekel je: “Veš kaj Zdenka, če ne bova mogla na Triglav, bova šla pa kam nižje.” Ko sva hodila januarja, je hodil že prav malo; rekel je: “Lahko bova hodila samo še po ravnem.” Po tistem sva hodila samo še po ravni poti tam gori na Trstelju. Včasih se mu je kaj premaknilo in je tudi lažje hodil. To je bil zadnji mesec, februar. Takrat mi je rekel: “Ne bova več hodila. Zdenka, ne morem več.”«
Tako sta bila dva tedna pred smrtjo na svojih vsakodnevnih sprehodih pripravljena na zemeljsko slovo. Vse štiri mesece bolezni sta vsak dan dvakrat hodila na goro zajemat zalogo zraka, da je lahko dihal. Gledat obzorja gora in svojih gorskih poti, po katerih sta se več kot dve tretjini svojega življenja človeško zbliževala v svojem zakonu in na svoji življenjski poti k Bogu. Njuni pogovori na teh zadnjih poteh so izzveneli v njegovo sklepno spoznanje, da je izpolnil svoje življenjsko poslanstvo. Zdenka pravi: »Veliko se je posvečal ljudem, ki si niso znali ali zmogli pomagati. Nas je pripravil, da si znamo in moremo pomagati. Zadovoljna sem, da sem mu lahko pomagala!«
Zdenka je ostala brez Bogdana, njemu pa je prihranjeno, da bi ostal brez nje. Večina zakoncev ne umre skupaj; tisti, ki ostane, nosi breme žalovanja in samote. V svoji ljubezni pa ima tudi zadoščenje, da teh bremen ni treba nositi drugemu. Bi bilo pri Žorževih težje živeti samemu Bogdanu brez Zdenke, ali je sedaj težje njej brez njega? »Njemu bi bilo dosti težje. To je večkrat rekel,« reši vprašanje Zdenka. »Čutim pa, da je z mano. Da me spodbuja, naj grem naprej, da delam, kar je treba. Čutim spodbudo, da je dobro, kar delam. In da je treba iti naprej in sprejeti življenje takšno, kakršno je.«
Zdenka vzame iz predala droben zvešček. Bogdan je zadnji teden v bolnišnici na Golniku, kjer je videl, da mu nobena zdravila več ne pomagajo, vanj z okornimi, težko berljivimi črkami zapisal svojo poklicno in duhovno meditacijo. Tudi tele stavke: »Kako lepo je življenje ... Kako lepo življenje si mi namenil, Bog, ko si mi dal moje najbližje, družino ...« In stavki, da se sedaj ob koncu bolj kot kdajkoli zaveda, kako rad ima naravo, svoje delo in poklic. Tudi stavki, da vidi, kako je ob vsem lepem v življenju potreboval tudi to izkušnjo trpljenja. In stavki, kako si želi še nekaj časa veseliti vsega tega in morda še bolj vse deliti z drugimi. »To so moje želje, dobri Bog. Tu se bom zatekel k Jezusovim besedam: če je mogoče, mi jih izpolni, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.«
Psihoterapevt duhovno poglobljene človeške svobode in odgovornosti, Viktor Frankl, je ugotavljal, da je človekova prednostna naloga na življenjski poti ustvarjalno delati in bogato doživljati soljudi,
naravo in kulturo, če je to le mogoče. Ko pa se človek znajde v tragičnem položaju, ko ni mogoče ne eno ne drugo od tega dvojega, se mu odpre še bolj vzvišena pot človeškega zorenja – da zavzame smiselno stališče do svojega na zunaj nespremenljivega stanja. Bogdan je v svoji hudi bolezni opravil tudi ta zrelostni izpit iz življenjske modrosti tako, da nam njegov zgled osvetljuje tisti del življenjske poti, ko smo nemočni, odvisni od pomoči bližnjih in upanja v božje varstvo.
RAMOVŠ, Jože. Pot vere je prevozna čez mejo življenja. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 8, str. 40-41.

Pot do Boga 06 2014aZadnje dni življenja je Bogdan Žorž, skrajno zdelan od bolezni, pisal svoj zadnji članek za Ognjišče: o Jakobovi poti – Camininu v Santiago v Kompostelo v Španiji. V njegovem računalniku pa ga ni bilo, zato smo se z njegovo ženo Zdenko pogovorili o tej poti, ki sta jo prehodila skupaj, in o nekaterih drugih njunih življenjskih poteh. Štiri desetletja sta v zakonu skupaj hodila po njih. Zapis o Jakobovi poti in poteh po gorah objavljamo v tem prispevku, medtem ko ostajata za drugič zapisa o njunih poteh vzgoje otrok in o zadnjem kosu zemeljske poti do praga večnosti, ki ga je Bogdan prestopil 6. marca 2014 po hudi in nagli bolezni, star nekaj dni več kot 66 let.

... PO JAKOBOVI POTI V KOMPOSTELO
Zdenka pripoveduje: »Za Jakobovo pot v Kompostelo sva se odločila na hitro, vleklo naju je pa že dolgo. Povedala sva nekaj prijateljem in pridružili so se nama trije: en par in en gospod, vsi planinci. Odšli smo 12. maja 2009. Začeli smo na francoski strani in šli čez Pireneje. Spremljalo nas je večinoma slabo vreme. Za vse smo se odločali vsak dan sproti. Nič nismo planirali, ne kje bomo jedli, kje spali, kako hodili. Rekli smo samo: pojdimo z božjo pomočjo! Hodila sva vedno skupaj. Vsak po svoje sva razmišljala, zvečer pa sva si povedala. Za naju je bila to prava življenjska pot, ki sva se ji popolnoma prepustila; vse sva prepustila božji previdnosti. In za vse je bilo poskrbljeno: za jesti in prenočišče. Če je bilo eno polno, smo šli še pet, šest kilometrov in dobili drugo. To je kot pot našega življenja: vzponi, padci, bili smo do kolena v blatu, tudi nekaj lepega vremena je bilo, da smo se potili, in tak dež, da nam je polomilo dežnike. Pot je bila tudi 17 km in več ravna, večinoma pa se je malo vzpenjala, malo padala. Srečala sva ljudi, ki so odmetavali svoje stvari, kar so nosili preveč. Midva sva imela samo najnujnejše. Ko smo se malo prehladili, smo vzeli septolete in je šlo naprej. Nobeden ni zbolel, vsi smo prišli zdravi domov. Hodili smo 28 dni, kak dan tudi 43 km, dnevno po 12 ur in več. Le zadnji dan smo imeli samo 5 km. Vsega smo prehodili skoraj 1100 km.«
Zdenka je pozorna in bistra opazovalka. Ob ljudeh, ki na tej dolgi poti omagajo in gredo naprej z avtobusom ter ob njunih izkušnjah s poti, je prišla do spoznanja, da omagajo tisti, ki se ne prepustijo poti. Ko kar naprej mislijo, kje bodo jedli, kje se umili, kje spali ..., jim je pot le breme, od nje nimajo nič. Njena modrost je: prepustiti se stvarem takim, kot so v božji previdnosti, ter svojim močem, naravi in pomoči ljudi.
»Ko sva se vrnila z Jakobove poti, sva jo predstavila v naši cerkvi. Povedala sva svoje doživetje, da je naše življenje tako enostavno, samo prepustiti se mu je treba. Tako malo potrebujemo za življenje, da preživimo! Svoje življenje si zakompliciramo le sami. In si ga po nepotrebnem grenimo. Življenje pa je v resnici prav enostavno«, je prepričana Zdenka po izkušnjah dolgega peš romanja po Jakobovi poti in po vseh življenjskih poteh, ki sta jih prehodila z Bogdanom.

... PO GORAH
Pot do Boga 06 2014bZakonca Žorž sta bila vse življenje planinca. Iz teh izkušenj je Bogdan pisal v Ognjišču serijo člankov Pot do Boga preko gora. Zdenka je v pogovoru posegla po eni od njunih prvih gorskih izkušenj, ki lepo kaže na celotno poznejšo smer njune življenjske poti.
»Leta 1974 – to je bilo 3 leta po najini poroki – sva šla na Triglav. Dopusta nisem dobila, zato sva šla v petek po tretji uri popoldne. Šla sva na Dolič. Bilo je zelo lepo vreme, ponoči pa je prišla huda nevihta. Tako je treskalo, kot da bo kočo odneslo v zrak. Pa imam to v lepem spominu, kako to doživiš na drugačen način. Drugi dan sva šla na Triglav in nazaj čez Kredarico, Planiko in Dolič. Na Triglavu je bilo lepo vreme, nazaj pa taka megla, da nisva videla poti. Med Kredarico in Planiko sva izgubila stezo. Tudi to imam v lepem spominu, kako se reši. Obstala sva, poslušala in čakala. Zaslišala sva glas in ko so ljudje prišli bliže, sva našla stezo, šla naprej in prišla srečno v dolino do avta.«
V hribih in na življenjskih poteh se je treba orientirati tudi po drugih ljudeh. Zaupati sebi, drugim ljudem, naravi in Bogu. Zdenka poudarja, da ju je to vedno spremljalo skozi življenje. Med to potjo na Triglav in Jakobovo potjo v Kompostelo je preteklo 35 let njunih poti po hribih in skozi življenje – v zaupanju vase, v ljudi, v naravo in v Boga. In po romanju v Kompostelo še 5 let istega zaupanja do njegove smrti letošnjo zimo.
Od tedaj pa Bogdan gleda v njuni dnevni sobi iz fotografije – ves v modrem: modra majica, modrikasta kapa, za njim in nad njim pa veliko ozadje triglavskega neba nad Kredarico. To je slika, ko so leta 2011 prišli srečno z veliko skupino dornberških domačinov s Triglava. Bile so družine z otroki, mnogi so bili prvič na Triglavu. Sestopali so v navezi, da je bilo varno za vse. Zdenko je bolela noga, da je ostala na Kredarici. Običajno sta take skupine vodila skupaj v navezi, eden spredaj, drugi zadaj, takrat pa je bil sam. S Triglava so se vrnili z veliko zamudo in Bogdan ji je dejal: »Zdenka, danes sem te pa zelo pogrešal! Skupaj veva brez besed, kaj morava narediti.« Smeh na fotografiji je iz trenutkov te vrnitve s Triglava. Narejena je od spodaj, tako da Bogdan z nje gleda nekje od zgoraj. Videti je zelo vesel. Ta slika je pravcati simbol njegovega sedanjega stanja, ko upamo, da gleda srečen iz nebeške modrine.
Za malo mašo, 8. septembra, lani sta bila z Zdenko zadnjič v gorah – na Kredarici za praznik. V enem dnevu sta šla gor in dol. Malo pred tem pa za 15. avgusta. Na ta dan sta hodila k maši na Kredarico vsako leto od postavitve temeljnega kamna za novo kapelico. Lani si je Bogdan zaželel, da bi šli iz Kota, ker po tej poti še ni šel. Deževalo je, bilo je mrzlo, v njem je že nevidno delala bolezen. Ta pot je v dežju težka, ker je veliko korenin in drsi. Z njima je šel tudi njihov prijatelj Ivo. Odločili so se, da gredo po njej in srečno so prišli.Pot do Boga 06 2014c
Lepa in nepozabna so Zdenkina doživetja z njunih poti v gore, o gorniških prijateljih iz Dornberka in vse Slovenije, o Urbaniji, Šlibarju. Nov lesk se prižge v njenih očeh, ko pove, kako je Bogdan pred leti pomagal pri obnovi kapelice na Kredarici.
Kako je spremljala Bogdanovo pisanje člankov za Ognjišče Pot do Boga preko gora? Ob vsakem bi lahko pripovedovala zgodbo. Ob tistem o veselju do življenja živo obuja spomine na zimsko pohod, ko so gazili sneg s Komne čez Bogatin. Doživetja o tem, kako so se na poti čez drn in strn orientirali samo po belih, zasneženih hribčkih, da so prišli varno čez hribe v dolino na sončni primorski strani. V visokem snegu ni ne poti in markacij ob njih, nebesno dalj in stran proti cilju, kamor je človek namenjen, pa je treba vedno meriti. Bogdan in Zdenka sta skupaj štiri desetletja usmerjala svoje poti predana v ljubečo božjo previdnost, z zaupanjem vase, v ljudi in v naravo.

RAMOVŠ, Jože. (Pot do Boga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 40-41.

Pripis urednika
Bogdan Žorž je imel v načrtu, da napiše prispevek o caminu – peš romarski poti v Kompostelo. Tudi v zavesti, da gre njegov življenjski kamino proti koncu, kakor je zapisal v enem od zadnjih pisem v elektronski obliki. Žal se zapis ni ohranil, ali ga ni niti utegnil do konca zapisati, zato je toliko bolj dragoceno pričevanje njegove žene Zdenke, zveste življenjske sopotnice, o tej poti. Zanimivo je, da je to romarsko pot Bogdan imel dlje časa v mislih, uresničil pa jo je takoj, ko je stopil v pokoj. Zapis o caminu je pripravil dr. Jože Ramovš, ki bo v naslednji številki opisal še zadnji del Bogdanove življenjske poti do praga večnosti.

V četrtek, 6. marca 2014, je po kratki, a težki bolezni prenehalo biti srce našega sodelavca Bogdana Žorža. Bogdan je bil večletni sodelavec naše revije in založbe, zato mu v ‘njegovi’ rubriki posvečamo te vrstice.

Pot do Boga 04 201411. oktobra 2002 sem napisal pismo Bogdanu Žoržu in ga prosil, če bi sodeloval z Ognjiščem. Pristal je in to sodelovanje, ki je trajalo dobrih deset let, je obrodilo lepe sadove. Najprej je začel pisati za revijo Ognjišče. Njegove članke so bralci sprejeli z veliko naklonjenostjo in zanimanjem. S pisanje člankov je nadaljeval vse do konca, saj je samo nekaj dni pred smrtjo oddal prispevek. Pisal je do zadnjega, kot da bi želel ljudem položiti na srce, kar mu je ležalo na duši. Ko ga je žena Zdenka, že zdelanega od bolezni, vprašala, ali zmore pisati, ji je odgovoril: »Z dvema prstoma pa še lahko delam!«
Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem. Tako je dve leti (2003 in 2004) za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Posebno smo mu hvaležni za članke o sodobnih zasvojenostih, ki so izhajali v reviji leta 2007, v knjigo z naslovom Sodobno suženjstvo – sodobne zasvojenosti pa smo jih zbrali in izdali leta 2008. Knjiga Pisma mojim mladim prijateljem pa je sad sodelovanja v letih 2005-2008. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom.
Leta 2008 je Bogdan Žorž obhajal 60.letnico. Za njegovo plodno sodelovanje smo se mu želeli oddolžiti z izdajo izbora njegovih člankov in pogovorov. Urejanje knjige se je zavleklo – mimogrede, avtorju je zgorel tudi ves arhiv – in tako je knjiga izšla skoraj z dveletno zamudo (2010), a z isto hvaležnostjo za njegovo sodelovanje. Knjige je bil zelo vesel. »Nenavadno je, da držiš v rokah knjigo, za katero se ti ni bilo treba potruditi,« mi je napisal. Pa ni bilo čisto tako! Knjiga je bila sad njegovega večletnega dela, na katero je najbrž že pozabil.
Kot ljubitelj gora je želel svoje izkušnje pri vzponu na različne vrhove tudi zapisati. »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« mi je pisal. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. A ne povsem. Ker je res do zadnjega pisal, bomo v prihodnosti sklenili to rubriko s prispevkom, ki ga je napisal le malo pred slovesom s tega sveta.
27. novembra lani pa mi je skupaj s prispevkom o gorah poslal tudi ‘trpko’ sporočilo: »Skupaj s prispevkom ti pošiljam nekaj bolj trpkih novic. Trenutno sem doma za kak dan, nato nadaljujem zdravljenje. V ponedeljek sem dobil dokončne izvide: rak na pljučih in tudi že drugih notranjih organih.« Dodaj je, da so bolečine še kar hude, ker težko diha. Nato nadaljuje: »Ampak ostajam optimist! Pošiljam ti prispevek za naslednjo številko, ki je nastal na Golniku. Je povsem drugačen od dosedanjih. Presodi sam, če je primeren za objavo. Jaz sem ga vsekakor zapisal zelo iskreno in osebno!«
Prispevek z naslovom Veselite se življenja smo objavili v januarski številki in Bogdanova iskrenost je vzbudila med bralci velik odmev. Ljudje so občudovali, kako se je soočal z boleznijo in kako je bil to pripravljen deliti z drugimi.
To smo lahko občudovali tudi mi na uredništvu. Odprto nam je sporočil o svoji bolezni, napisal o njej članek, nam nato v začetku januarja poslal še en članek in odgovor na vprašanje bralca. Nato se je zgodila nerodnost. Misleč, da ne more več pisati, ga nisem opomnil, ko nisem prejel njegovega prispevka. V marčevski številki tako ni izšlo nadaljevanje njegove rubrike o gorah, a takoj, ko je to opazil, je poslal še en članek, ki ga bomo objavili v prihodnosti. Pomenljivo, da ga je poslal 20. februarja, samo 14 dni pred smrtjo …

    Veselite se življenja
    Če se veselimo le takrat, ko nam gre dobro, ko dosegamo uspehe, ko imamo dovolj razlogov za veselje, kakšne zasluge za to lahko pričakujemo? V čem smo kristjani sploh drugačni od drugih? Mar se tega ne veselijo vsi? Čemu je sploh potrebno pozivati k takemu veselju?
    Zato me je na moji ‘turi’ proti bolniški sobi prevevalo drugačno veselje. Ni to nekak dosežek, na katerega bi bil lahko ponosen, ni to znak, da sem premagal bolezen, da bo šlo odslej le navzgor, da mi je ‘uspelo’. Je veselje nad tem, da se nisem predal žalosti, malodušju, da nisem začel opisovati, da zmorem prenašati tudi te težave.
    In veselje se je mešalo s hvaležnostjo: za vse lepo in dobro, za vse milosti, ki sem jih prejel doslej v tolikšnem izobilju, pa tudi s hvaležnostjo za to bolezen. Če malce pogledam nase od strani in intimno – v resnici sem neko tako preizkušnjo res potreboval in imam zadostne razloge za hvaležnost – sploh ne glede na to, kakšen bo razplet bolezni.
    Zato pa vas vabim, dragi moji bralci, veselite se življenja, v vsakem njegovem trenutku. Veselite se, ko vam gre dobro, a tega mi ni potrebno posebej poudarjati, saj je to vendar zelo naravno, mar ne? Veselite se takrat, ko vam je hudo. Veselite se, ko vidite, da to zmorete, pa čeprav ste se še malo prej bali, da vi česa takega ne bi prenesli! Veselite se, ko vam gre vse narobe, ker so to za vas morda čudovite življenjske preizkušnje, iz katerih se lahko nekaj zares pomembnega in koristnega naučite, se obogatite za veliko izkušnjo življenjske modrosti. Veselite se, ko spoznate, da so vam tudi v najtemnejših trenutkih dani trenutki posebne milosti, da niste sami in zapuščeni, le odprti morate biti za to milost.(Iz razmišljanja Bogdana Žorža,ko je izvedel za težko bolezen in se je že zdravil na Golniku)
Rekel mi je še, da bo rubriko kmalu sklenil in dogovarjali smo se, da jo bomo izdali v knjigi. Ta ostaja naš moralni dolg do tako zvestega sodelavca.
Toda s tem še ni opisano vse naše sodelovanje z Bogdanom. Več let je odgovarjal tudi na vzgojna vprašanja bralcev. Za knjigo Motnje hranjenja: prvi koraki do ozdravitve je napisal spremno besedo in nas spodbujal, naj izdamo to aktualno knjigo. Pa še mimo enega njegovega sodelovanja ne morem. Večkrat se je na nas obrnil kdo od bralcev z vzgojnim problemom ali osebno stisko. Vedno sem mu lahko posredoval telefonsko številko in Bogdan mu je bil pripravljen priskočiti na pomoč ali svetovati. Bog ve, kolikim ljudem je pomagal na ta način! Prav tako je bil Bogdan dejaven sodelavec Karitas in drugih dobrodelnih organizacijah. A to že presega obseg tega zapisa.
Končno sem mu pa tudi osebno hvaležen, saj je bil ne samo vesten sodelavec, ampak tudi zelo pozoren in zvest bralec knjig iz zbirke Zgodbe za dušo. Ko sem mu poslal eno od knjig, se mi zanjo takole zahvalil: »Lepa hvala za poslano knjigo – in čestitke! Prebral sem jo, všeč mi je izbor zgodb, še posebej pa komentar. Zelo mi je všeč dodatek iz Svetega pisma in Katekizma katoliške Cerkve. Mislim, da tega potrebujemo več. Ko poslušamo ali prebiramo zgodbe, prenesene iz drugih kultur – to je tudi meni osebno všeč, zelo pritegne, drugačno je od običajnega. Spomnim se, kako sem hlastal po De Mellu in kako sem hlastal po vsakršni vzhodnjaški literaturi. Včasih se nehote vsiljuje občutek, da krščanstvo tu zaostaja. Prav zato se mi zdi pomembno posebej opozoriti, da o vsem tem, o čemer govorijo te zanimive zgodbe, govori tudi krščanstvo, le da na nekoliko drugačen način. In – vsaj jaz v to trdno verjamem – na višji način. Ampak to nikakor ne pomeni, da so te zgodbe nekoristne. Nasprotno! Moja osebna izkušnja iskanja poti v duhovnost v obdobju, ko sem se oddaljil od vere in Cerkve je, da mi je prav ta vzhodnjaška duhovita in iskriva jasnost sporočil v zgodbicah pomagala, da sem začutil tisto ‘več’. Moja pot v krščanstvo zato nikakor ni bila ‘povratek’. Povratek bi pomenil vrnitev v plitvo, površinsko tradicionalno vernost, ampak velik skok naprej!« Tudi s to osebno noto je Bogdan pokazal, kaj mu pomeni krščanstvo in kako je znal tudi v javnosti umirjeno pokazati na krščanski predlog življenja. Zlasti smo to lahko občudovali pri obrambi vrednote družine.

Bogdana Žorža sem obiskal lani po božiču. Čeprav bolan, je bil poln optimizma. Občudoval sem njegovo odprtost, ko sva se pogovarjala o bolezni. »Zelo sem vesel, da sem bil lahko danes pri maši. Stal sem sicer v zakristiji, kajti stoje mi je laže. Če sem se utrudil, sem lahko sedel. Predvsem pa sem bil vesel, da sem lahko pel. Pel božične pesmi!« Bogdan je bil tudi navdušen cerkveni pevec. Potem se je pošalil: »Od tistega mojega petja sicer ni bilo velike koristi, a za mojo dušo je bilo tako blagodejno!« Prepričan sem, da danes Bogdan že poje pri nebeškem bogoslužju najljubše pesmi. Verujem, da vse, ki jim je na kakršenkoli način pomagal, jih ljubil in z njimi sodeloval, že priporoča Bogu.
Bogdanu pa iskrena hvala za tako lepo in plodno sodelovanje.

Božo Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan.(Pot do Boga) Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 40-41.

Zajemi vsak dan

Marija, s svojim življenjem te moramo posnemati: v tvoji veri, v tvojem upanju, predvsem pa v tvojem usmiljenju.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 29. Maj 2024
Na vrh