800 let Frančiškovih jaslic

1223 - 2023

Letos obhajamo pomenljivo 800-letnico jaslic, ki jih je sv. Frančišek Asiški zasnoval v svetem adventnem času leta 1223 in jih postavil v njemu ljubi rietski pokrajini v kraju Greccio, ki je kakšnih 100 kilometrov oddaljen od njegovega rojstnega Assisija.800let jaslic01

Sv. Frančišek je v svoj nemirni čas, poln večjih in manjših vojn, krivic, nasilja, hudih bolezni, prinašal novo miselnost. Na nov, svojstven način je skupaj s prvimi brati živel po evangeliju in skrbel za gobavce do te mere, da mu je vse tisto, kar mu je bilo grenko, postalo sladko za dušo in telo … Njegovo prizadevanje za mir je bilo skoraj nepojmljivo in je ostalo nedosegljivo do danes. On, Frančišek, je namreč šel z mirom že na pot. V Grecciu je zasnoval in pripravil jaslice, ki so žlahten sad njegove duhovne poti in ljubezni do Božjega učlovečenja. Takšnih jaslic ni do tedaj naredil še nihče. Frančišek je iznašel nov način prikazovanja Gospodovega rojstva, ki ne potrebuje dodatnih razlag. Njegove jaslice na majhnem prostoru posnemajo betlehemsko votlino in naravo ter govorijo same po sebi. Z njegovo duhovno iznajdbo lahko na nov, viden, otipljiv in poglobljen način doživljamo božične skrivnosti.

LETOŠNJI ADVENTNI ČAS JE POSEBEN800let jaslic02a
Letošnji adventni čas je poseben zaradi spomina na posebnega človeka, svetega Frančiška, in na njegove posebne jaslice, ki so navdušile njegove sodobnike, njegovi bratje so jih ponesli v svet, v svoj spomin pa jih je zapisala zgodovina do današnjih adventnih dni. Tudi v letošnjem adventnem času vsako adventno nedeljo prižigamo novo svečo na adventnih venčkih in stopnjujemo svojo duhovno odprtost za Kralja, ki prihaja, pa tudi zato, da začnemo snovati in pripravljati jaslice, ki jih bomo postavili v cerkvah, v svojih domovih in še kje. Letošnji adventni čas nudi posebno priložnost, da ob spominu na Frančiškove jaslice, ki so sad njegovega globokega odnosa do Novorojenega – Kralja, ki prihaja – ozavestimo svojo duhovno pripravo na božič, da nemara tudi mi odkrijemo kakšno novost – predvsem pa novo duhovno moč, s katero se bomo postavili po robu raztreščenemu času, v katerem živimo.
Tudi v letošnjem adventu nas od vsepovsod bombardirajo napisi veseli december, zaslepljujejo nas premnoge luči in lučke po trgovinah in ulicah naših mest in trgov. Nebroj različnih stojnic ponuja mnoštvo stvari, seveda z velikimi adventnimi popusti.
Ali nam je kdo ukradel advent? Morda spretni trgovci ali še spretnejši gostinci, različni lobiji ali mogoče politika? 800let jaslic03
Toda kristjani, ki svoje čelo zaznamujemo s križem, vemo, da je veseli december samo folklora, zunanje dogajanje, ki ne pozna in ne spozna bistvenega – rojstva Božjega sina, ki je Emanuel, Bog z nami. Naš krščanski advent pač ni in ne more biti ogrožen od zunaj, od veselega decembra, kakor naša vera ni ogrožena od zunaj, kot je to bilo v težkih svinčenih časih. Danes smo kristjani bolj ogroženi od znotraj, kar razblinja naš posebni in osebni odnos do Boga. Ogroženi smo, ker raje tarnamo nad veselim decembrom, kakor da bi poglobili svojo vero, raje se hudujemo nad potrošniško miselnostjo, kakor da bi živeli velik privilegij vere in upanja, ki smo ga zastonj prejeli.
Naj bo po Frančiškovem zgledu naš letošnji advent poseben v nenehnem trudu, da bomo po evangeljski besedi vedno bolj postajali sol in kvas tam, kjer smo, tam, kjer živimo.

FRANČIŠKU JE BIL BOŽIČ POLOŽEN V ZIBELKO
800let jaslic05aDa je bil sv. Frančišku božič položen v zibelko, pripoveduje pobožna asiška zgodba, ki nas pripelje do velike podobnosti Frančiškovega rojstva z rojstvom našega Odrešenika. Pripoveduje namreč, da je tudi sv. Frančišek bil kakor Jezus rojen v hlevu na slami. Razen te pobožne zgodbe nimamo drugih poročil o tem, kako se je rodil sv. Frančišek. Zanesljivo vemo le to, da Frančiškovega očeta Pietra Bernardoneja takrat ni bilo doma, ampak je bil na trgovskem potovanju po Franciji. Ko se je vrnil s potovanja, je doma našel malega sinčka, ki je že bil krščen na ime Janez. Ko ga je zagledal, je, verjetno še poln vtisov s potovanja po Franciji, vzkliknil: »Francesco, Francesco (Francozek)!« in to ime, ki ga je otročiču nadel oče Bernardone, se je malega Janeza tako prijelo, da so ga odslej vsi klicali Francesco – Frančišek.
Omenjena zgodba pripoveduje, da Frančiškova mama Pika nikakor ni mogla roditi in glas o njenih porodnih težavah se je hitro razširil po mestu. Slišal ga je tudi skrivnostni romar, ki se je tiste dni vrnil iz Svete dežele. V preroškem videnju se je napotil do porodnice in ji svetoval, naj se iz zgornje hiše preseli v spodnji prostor, ki je služil kot hlev za živali. Mama Pika je sprejela romarjev nasvet in se preselila v štalo, kjer je na slami brez težav rodila krepkega fantiča – Frančiška. Ob tej pobožni zgodbi vidimo, da je bil Frančišku božič dobesedno položen v zibelko, saj naj bi se kakor Jezušček rodil v hlevu na slami, obkrožen z živalmi. A tudi brez te pobožne zgodbe je Frančišek kakor vsi otroci v domači hiši ob ljubeči in zelo verni mami Piki, ob mlajšem bratu in očetu od najnežnejših let doživljal lepoto in toplino božičnih praznikov. Ta dragocena družinska duhovna izkušnja je Frančiška po vijugavi, a duhovno izjemno bogati življenjski poti, polni preskušenj in Božjih navdihov, pripeljala do velikega duhovnega izuma – jaslic v Grecciu.

KAKO SO UPODABLJALI JEZUSOVO ROJSTVO DO FRANČIŠKOVIH JASLIC?
800let jaslic04aDogodek Kristusovega učlovečenja na obrobju betlehemskih poljan je prelomni – središčni dogodek za ves svet. Opisuje ga evangelist Luka v odlomku, ki ga poslušamo pri polnočnicah. Preprosto zapiše, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (Lk 2,7) in angeli so oznanjali: »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,11).

PISMO PAPEŽA FRANČIŠKA OB 800-LETNICI FRANČIŠKOVIH JASLIC
Papež Frančišek je ob obisku Assisija na grobu sv. Frančiška Asiškega dejal, da si je kot papež privzel ime sv. Frančiška zato, ker je sv. Frančišek zanj vedno vir navdiha. Okrogla 800-letnica Frančiškovih jaslic je papeža Frančiška tako navdihnila, da je že dve leti pred njo napisal apostolsko pismo z naslovom Čudovito znamenje (Admirabile signum), ki govori o čudovitem znamenju in vrednosti jaslic. Apostolsko pismo je sam predstavil in podpisal v Grecciu, v svetišču jaslic, in sicer 1. decembra 2019, v sedmem letu svojega papeževanja. Pismo Čudovito znamenje je papež napisal, da bi podkrepil in podprl lepo izročilo po krščanskih družinah, pa tudi šolah, bolnišnicah, zaporih …, ki v dnevih pred božičem postavljajo jaslice. Papež Frančišek je prepričan, da nas jaslice ganejo predvsem zaradi Božje nežnosti in daru življenja, ki je vedno skrivnosten in nas očara. Med drugim papež v svojem pismu zapiše: »Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.
Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju …
Pred jaslicami se duh rad poda v otroštvo, ko smo nestrpno pričakovali čas, ko jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo.
Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim.«

Ljudje so se vedno spraševali, kako neki se je to zgodilo. Hitro je pri predstavljanju evangeljskih betlehemskih jaslic na pomoč prihitela likovna umetnost. Že v katakombah sv. Priscile v Rimu najdemo upodobitev Jezusovega rojstva, ki datira v tretje stoletje po Kristusu. Upodobljena je Marija, ki drži Dete v naročju, ob strani pa stoji sv. Jožef. Spredaj so trije kralji, ki prinašajo darove, pred njimi pa zvezda. Pozneje na raznih freskah in mozaikih najdemo božične motive, na katerih so poleg Marije in deteta upodobljeni sv. Jožef, pastirji in živali. V 10. stoletju so posebej v Franciji in Nemčiji zaživele bogoslužne drame in duhovne igre ter božični oratoriji, ki so ponazarjali različne božične prizore. Ti so se odvijali po cerkvah ob postavljenih jaslih. Te liturgične drame po Evropi so bile polne blišča in očem všečnih predstav. Vse je bilo v zlatu in izbranih kostumih ob petju različnih zborov in mnoštvu sveč in pozlačenih kulis. Božični prizori so predstavljali različne elemente božičnega dogodka od premikajoče se zvezde repatice, treh kraljev, ki prinašajo darila, do bega sv. družine v Egipt. Toda vse to še niso jaslice. Vse to je Frančišek vsaj delno poznal in naredil velik zasuk, ki ga je nosil v srcu. V to vzvišeno in neživljenjsko, izmaličeno prikazovanje božičnih skrivnosti Frančišek s svojimi jaslicami prinese evangeljsko revolucijo – prvotno uboštvo, preprostost, majhnost in neizmerno ljubezen do novorojenega Kralja, ki prihaja.

FRANČIŠKOV ADVENT – PRIPRAVA NA JASLICE V GRECCIU 1223
800let jaslic06Frančiškove jaslice so sad njegovega življenja z Bogom, ki je dolga leta zorelo in v Grecciu tudi dozorelo v žlahten sad, ki še danes prinaša stoterne sadove.
Frančišek je v Grecciu na viden način pokazal svojo evangeljsko zasidranost, pokazal na tisto, o čemer je kakor Marija tiho premišljeval v svojem srcu – na ljubezen, ki ni ljubljena.
Njegov advent za pripravo jaslic v Grecciu se je razvlekel v leta duhovnega življenja, snovanj, svetih navdihov in spoznanj, ki jih je doživljal v tihoti cerkva in svojega srca. Nekega dne, verjetno med tem, ko se je vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 papež Honorij potrdil njegovo Vodilo, se je zaustavil v Grecciu v Rietski dolini, poklical domačina prijatelja Janeza in mu naročil kaj, kje in kako naj pripravi prostor za obhajanje božične polnočnice. Dogodek opiše Frančiškov življenjepisec takole:
Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in na neki način s telesnimi očmi videl stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo željo. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.
Tako so se pred 800 leti rodile jaslice, ki odmevajo v naš čas, ko smo polni veselja zbrani okoli preproste votline ali hlevčka v domači hiši ali v cerkvi. Takrat izgine razdalja med dogodkom na betlehemskih poljanah in jaslicami, pred katerimi stojimo, saj se v naših jaslicah uresničuje božična skrivnost, ki jo nosimo v sebi.

FRANČIŠKOVA VELIKA DUHOVNA IZNAJDBA
Frančišku je bilo obhajanje božičnih praznikov vedno pri srcu. Vsaj delno je poznal različne bleščeče scenske upodobitve božičnih skrivnosti, ki jih je videl v Rimu in drugih mestih.
Vse to je bilo lepo za oči, petje in glasba prijetna za ušesa, a v Frančiškovi duši je vedno glasneje odmevalo: Gospod je bil rojen v zapuščeni votlini, ki so jo osvetljevali le mesec in zvezde. Srčno je želel narediti nov korak – velik zasuk k evangeliju – in pripraviti vse vsaj približno tako, kot poročajo evangeliji. Hrepenel je po tem, da bi spremenil evangeljsko sporočilo v življenje. In uspelo mu je! V gozdu, ki mu ga je podaril grof Giovanni Valita, je vedel za votlino, poznal je okolico in naročil prijatelju, naj pripravi vse potrebno.

MOJE ADVENTNO DOŽIVETJE
Že od daleč so me klicali: »Pater, pridite, pridite na kuhančka …, pridite!« Bila je skupinica že kar malo bolj zgovornih mladih fantov in deklet, zbranih okoli mize ob eni od mnogih stojnic veselega decembra v mestu. Šale in dovtipi so bliskali na vse strani. »No, to pa je kar veselo adventno vzdušje,« sem dejal v pozdrav. »Kakšno adventno vzdušje – tu je veseli december, mi praznujemo veseli december,« me je glasno popravil eden od fantov.800let jaslic07
»Advent je samo v cerkvi,« sem slišal iz oddaljenega kota. »Ja, pa smo vseeno v adventnem času, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo,« sem vztrajal. »To govorite vi župniki in babica mi nenehno teži, da se moram pripravljati na božič in iti k spovedi in ne vem kaj še vse. Meni pa je tu blizu šanka s prijatelji ful fajn – družimo se in zabavamo, nič nam ne manjka,« mi je pojasnjevala nekdanja veroučenka. Živa debata o adventu in božiču se je nadaljevala, dobil sem občutek, da so mladi, s katerimi sem se sicer kar dobro poznal, na moje zagovarjanje adventnega časa streljali z vsemi topovi – a ne vsi. Večina je bila bolj tiho, eni so se med debato malo spogledovali, srkali pijačo, a v razgovoru niso kaj dosti sodelovali. Naenkrat je eden od najglasnejših vzkliknil: »Družba, čakajo nas nove dogodivščine, čez tri minute smo zmenjeni s klapo pri naslednjem šanku – gremo!« Začeli so odhajati, nekateri so hitro smuknili za voditeljem, drugi so se vsaj nasmehnili v pozdrav in odšli. Moj pogled je privabil pomečkan listek, ki je ostal na mizi na kraju, kjer so sedeli bolj tihi člani skupine. Vzel sem ga v roke, ga malo poravnal in na njem zagledal narisano ribo. »Hvala ti, Gospod! Hvala ti!« sem vzkliknil iz dna duše. »Hvala ti za tega mladega človeka, ki si pred drugimi ni upal spregovoriti, ni imel moči, da bi se glasno – pred prijatelji – zavzel za advent, za božič, a v svojem srcu nosi Boga.« Prestrašen je ta mladi kristjan, preganjan, kakor so bili preganjani prvi kristjani, ki so v pesek na tleh skrivoma zarisovali ribo, da so se med seboj prepoznali in se opogumljali. Mladi si ne upajo, ne zmorejo se še obrniti proti hudim verbalnim in drugim pritiskom v svojem okolju. Še mene so s svojo glasnostjo potisnili na rob starokopitnosti in nerazumevanja, gonjenja starih lajn in ne vem česa vsega še mi niso rekli. A prišel bo čas in je že, ko si bodo mladi kristjani upali spregovoriti, prišel bo čas in je že, ko mladi ne bodo tiho, prišel bo čas in je že, ko se nam bo vsak božič pokazal kot prelepo znamenje bodočnosti.

V votlino, v kateri je bilo komaj dovolj prostora za oltar, jasli, duhovnika in strežnike, je dal pripeljati vola in osla, povabil okoliške ljudi in brate iz bližnjih samotišč. Pri polnočni maši je Duh božjega otroštva, uboštva, preprostosti in evangeljske prvinskosti zavel iz Frančiškovih jaslic v prostor in čas ter v srca ljudi. Frančišek je ob jaslicah v Grecciu vsem pokazal, s kakšnim srcem, s kakšno duhovno držo, s kakšno ponižnostjo se je treba približati Novorojenemu v jaslih. Tako je Frančišek uresničil svojo duhovno vizijo – videti revščino in veliko ponižnost Božjega Sina, rojenega v Betlehemu, in doživeti duhovno povezanost med Jezusovim prihodom v betlehemske jasli ter zakramentalnim prihodom na oltar pri vsaki sv. maši. Jaslice v Grecciu so nedvomno Frančiškova novost, ki je v njegov čas prinesla evangeljsko miselnost in poglobljeno pobožnost do učlovečenega Kristusa. Frančišek ni naredil prvih jaslic, ne prve božične igre, niti živih jaslic. Frančišek je pripravil povsem realistične evangeljske jaslice, ki odpirajo naše srce in naše duhovne oči, da vidijo in doživijo ljudomilost našega Boga.
Ta prvi in enkratni dogodek v Grecciu so v naslednjih desetletjih in stoletjih v svet ponesli Frančiškovi manjši bratje – najprej po italijanskih deželah, nato skozi stoletja naprej po takrat znani Evropi – vse do današnjih dni.

FRANČIŠKOVE JASLICE SO EVHARISTIČNE
Evharistični vidik Frančiškovih jaslic je še ena izjemna novost, ki jo s svojimi jaslicami prinaša Frančišek. V Grecciu je hotel s svojimi očmi videti prihod Novorojenega, ki se je rodil v Betlehemu, želel je videti njegovo neugodje, v katerem se je znašel. Frančišek v Grecciu ni postavil jaslic z ljudmi ali kipi, ki bi predstavljali sveto družino. Želel je le uboštvo kraja, v katerem se je rodil Zveličar, da bi začutili njegovo ponižnost in ljubezen do človeka. To, kar je Frančišek hotel videti z lastnimi očmi, ni bil nek otrok, ki bi predstavljal Jezusa, niti ni bilo Jožefa in Marije, ampak je Frančišek želel z duhovnimi očmi videti Jezusa, ki prihaja na oltar – jasli. To je doumel že sv. Avguštin, ko je zapisal: Položen v jasli je postal naša hrana. 800let jaslic09
Med sveto polnočno mašo v Grecciu, ki jo je daroval kardinal Hugolin (poznejši papež), je Frančišek kot diakon bral evangelij in z nagovarjajočo pridigo strl srčne okove vsem prisotnim, da so bili vsi ganjeni in sprejemljivi za Božje skrivnosti. Pri tej sveti maši so položili v jasli resnično Jezusovo telo pod podobo kruha – sv. hostije in vsi so razumeli, da ima Božje rojstvo zakramentalno, evharistično povezavo z jaslimi – oltarjem. O tem je Frančišek že prej govoril, pridigal in tudi zapisal besede, ki jih je morda izrekel tudi pri polnočni pridigi v Grecciu: Glejte, vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikove roke.
Zlahka ugotovimo, da Frančiškov božič in njegove jaslice v Grecciu nimajo ničesar skupnega z različnimi razkošnimi božičnimi predstavami in oratoriji tedanjega časa. Še več, Frančiškov božič in njegove jaslice so bile postavljene v novem evangeljskem duhu in z drugačnim namenom kakor dotedanje stvaritve. Frančišek se oddalji, beži od razkošja tega sveta k evangeliju, od lupine k jedru, k resničnemu uboštvu in živi veri, da se Jezus vedno znova pri vsaki sv. evharistiji rojeva na naših oltarjih – za nas.

 

NAŠA ADVENTNA IN BOŽIČNA NOVOST
Kaj in kako živeti, kaj v tem realnem času narediti, da bodo ljudje okrog nas spoznali, videli in uvideli, da se je Jezus rodil v štalici na slami v Betlehemu za nas – za naše odrešenje? Da bodo spoznali, da je Jezusovo rojstvo praznik luči, da bi to luč vzljubili bolj kot temo in da bi jaslice zaživele – preko mene in tebe, preko nas, ki svoje čelo zaznamujemo s križem? Kako večno novost Kristusovega rojstva ponašati svetu na živ način?800let jaslic08
Prepričan sem, da lahko med nami kristjani, ki verujemo in doživljamo skrivnost Jezusovega učlovečenja, jaslice resnično oživijo, zaživijo, še več: to se danes tudi mora zgoditi. Jaslice, večna novost Kristusovega rojstva, danes morajo oživeti po in preko nas.
Res je, danes ne moremo biti angeli, ki so v božični noči prepevali: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem ...«
Lahko pa smo kakor angeli tam, kjer smo, kjer živimo, tja kakor angeli v božični noči prinašajmo veselje, upanje in mir. To je res imenitno – privilegirano – angelsko poslanstvo vsakega kristjana.
Ne moremo biti Marija, lahko pa kakor Marija in v ponižnosti sprejemamo Božjo voljo in vsaj kdaj pa kdaj rečemo: »Zgodi se mi po Tvoji volji.« In vedno znova lahko kakor Marija v jaslicah s svojimi dejanji in besedami kažemo na Kristusa odrešenika in brata.
Ne moremo biti sv. Jožef, lahko pa smo kakor sv. Jožef pravični, skrbni, zmožni v srcu nositi velike skrivnosti, kakor jih je glede svete družine nosil on.
Ne moremo biti kralji, ki so se prišli poklonit Novorojenemu – Kralju, lahko pa smo kakor kralji, ki prinašajo darila in darove ljubezni, dobrote, odpuščanja na ta naš svet. Lahko celo svoje bližnje naredimo za kralje, jih okronamo z njih lepimi lastnostmi – da se bo dober glas o njih širil kakor kadilo.
Tudi ne moremo biti pastirji, ki so sprejeli povabilo angelov in v svoji preprostosti prepoznali novorojenega kralja.
Lahko pa smo kakor pastirji in se tudi nam, kakor se je pastirjem, ob jaslicah srce napolni s takim veseljem, da bomo v današnji svet – po Frančiškovem zgledu – tja, kjer je sovraštvo, prinašali ljubezen, kjer je dvom, vero, kjer je obup, upanje, kjer je žalost, veselje …
Tako bodo jaslice v našem srcu naenkrat oživele in božična skrivnost se bo po tebi in meni znova in znova – na nov, evangeljski način – razodela svetu kot z novim ognjem prižgana luč, ki premaga sleherno temo.

 

p. J. Šamperl, Priloga, v: Ognjišče 12 (2023), 42-49.

Zajemi vsak dan

Marija, s svojim življenjem te moramo posnemati: v tvoji veri, v tvojem upanju, predvsem pa v tvojem usmiljenju.

(sv. Pavel VI.)
Sreda, 29. Maj 2024
Na vrh