11. december

LETA 1756 ROJEN ANTON TOMAŽ LINHART

11 12 1756-Anton-Tomaz-LinhartDRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1795)

Rojen je bil na današnji dan v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

 

LETA 1803 ROJEN LOUIS HECTOR BERLIOZ

11 12 1803-Hector-BerliozFRANCOSKI SKLADATELJ († 1869)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo - oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve ženbe in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

 

LETA 1873 ROJEN JOSIP PLEMELJ

11 12 1873-Josip-PlemeljMATEMATIK († 1967)

Matematiko, fiziko in astronomijo je študiral na Dunaju in leta 1898 doktoriral iz diferencialnih enačb, študij pa je nadaljeval v Nemčiji in na Švedskem. Najprej je bil docent na dunajski univerzi, nekaj časa tudi v Ukrajini, po prvi svetovni vojni je prišel v Ljubljano in bil prvi rektor ljubljanske univerze (1919-20), kasneje pa je bil redni profesor matematike na (naravoslovni) fakulteti v Ljubljani (do leta1957). Raziskoval je predvsem diferencialne in integralne enačbe, biu pa je tudi odličen pedagog, saj je vzgojil vrsto odličnih matematikov. Bil je član SAZU in leta 1954 je dobil tudi Prešernovo nagrado.

 

LETA 1905 ROJEN UBALD VRABEC

11 12 1905-Ubald-VrabecSKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA († 1992)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz - sestavljati - se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati... Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato ga predstavljamo našim bralcem ob obletnici njegovega rojstva.

... več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2005

 

LETA 1918 UMRL IVAN CANKAR

11 12 1918-Ivan-CankarPISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK (* 1876)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se "spoveduje" svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi. Bratu Karlu, duhovniku, je na smrtni postelji dejal, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide. "Zadnja prijateljica", kot je Ivan Cankar, prvak slovenskih pisateljev, imenoval smrt, je prišla ponj  na današnji dan in je bila vdano slovo od sveta in tih prestop v večnost.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

  • Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi ... Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik - dolga in strašna bi bila spoved.
  • Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali
  • Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
  • Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso... Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse - mati, domovina, Bog.
  • Veliko prenese človek (...), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
  • Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
  • Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
  • Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
  • Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana ... Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
  • Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
  • Paradiž ni moj dom, pot je moj dom ... Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
  • Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
    več:

 

LETA 1918 ROJEN ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

11 12 1918-Aleksander-SolzenicinRUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST († 2008)

"Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo... Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem - naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo." Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini.

--- več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

  • Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  • Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  • Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  • Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  • Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  • O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
    Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
    Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega

 

LETA 1948 UMRL RISTO SAVIN

11 12 1948-Risto-SavinČASTNIK IN SKLADATELJ (* 1859)

Pravo ime slovenskega skladatelja Rista Savine, rojenega v Žalcu, je bilo Friderik Širca. Po poklicu je bil oficir, po prvi svetovni vojni pa se je posvetil izključno glasbenemu ustvarjanju. Med njegovimi deli, s katerimi je obogatil slovensko glasbeno zakladnico, so tudi tri opere: Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec.

 

LETA 1952 UMRL dr. JOŽA LOVRENČIČ

11 12 1952-Joza-LovrencicPESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1890)

"Šestdeset let - brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?" To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. ... Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko ... Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti ...

... več o njem v rubriki obletnica meseca 03_2000

nekaj njegovih misli in verzov:

  • Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  • Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  • Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana... / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / "Kraljica naša, varuj nas!"
  • Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji...

 

LETA 1972 UMRL JOVAN HADŽI

11 12 1972 Jovan HadziZOOLOG, KLASIFIKATOR ŽIVALSKIH VRST (* 1884)

Ta slovenski zoolog srbskega rodu se je rodil leta 1884 v Temišvaru, v začetku 20. stoletja je deloval v Zagrebu, od leta 1921, ko je postal profesor za zoologijo na novo ustanovljeni univerzi, pa v Ljubljani kot ‘oče’ slovenske zoologije. Posvečal se je predvsem živalstvu jam in visokogorja. Zaslovel je po svojem sistemu klasifikacije živali: živalsko kraljestvo je razdelil na šest debel, poddebla in razrede. V letih 1951 do 1972 je vodil Inštitut za biologijo SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

 

LETA 1975 UMRL VENCESLAV WINKLER

11 12 1975-Venceslav-WinklerMLADINSKI PISATELJ (* 1907)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Povej mi kdo, / kam oblaki plujo, / kam ptice lete, / kam vode teko, / kam človek gre.

(Oton Župančič)
Sobota, 2. Marec 2024
Na vrh